Čas novih ekonomskih zgodb

Zgodba prevladujočega ekonomskega toka je vrhunska. Predvsem zato, ker hoče na vsak način prikriti, da je zgodba. Vsi, ki živimo in delujemo v sodobnem kapitalističnem sistemu, hočeš nočeš verjamemo ali pa moramo verjeti v pravljico, s katero nas je ekonomska veda v službi kapitala uspavala in potisnila v kolektivne, bizarne in moraste sanje.

Se zdi zgornja trditev za zahodni racionaliziran um, ki rad verjame v svoj neustavljivi razvoj in superiornost nad drugimi kulturami, nenavadna? Sploh pa z vidika ekonomije, te načeloma objektivne, matematizirane, samozadostne znanosti, ki naj bi opisovala svet takšen, kot je.

Magija ekonomije

Od začetka odkrivanja in podjarmljenja »drugih svetov« so se zahodni zavojevalci imeli za večvredne v primerjavi s staroselskimi kulturami. Domačini naj bi bili primitivni, usklajeni z naravo, iracionalni, njihovi družbeni sistemi, z ekonomskimi dejavnostmi vred, pa naj bi bili preprosti, polni misticizma in magije. Če smo mite in zgodbe vajeni raziskovati in prepoznavati predvsem v drugih kulturah, nas pretresanje osnovnih predpostavk ekonomije pripelje do zanimivega vprašanja: Koliko misticizma, magije in zgodb se skriva v našem pregovorno racionalno delujočem ­kapitalizmu?

Pri prebiranju osnov ekonomije takoj naletimo na mit razvoja kapitalizma. Prvi sistemi so bili sila preprosti, pravijo ekonomski učbeniki. Najprej je bila naturalna menjava, iz nje se je razvila monetarna menjava in nazadnje kot najbolj razvita oblika menjave je prišel še kredit. Vendar je, kot že stoletja opozarja antropologija, nekaj zelo narobe s to sliko. David Graeber v delu Dolg poudari, da podatki o tovrstnem razvoju sploh ne obstajajo, obstaja pa precej podatkov, da ni šlo tako. Raziskovalci, misijonarji, kolonialni administratorji niso našli nobene pravljične dežele naturalne menjave. Naleteli so le na mnogo variacij ekonomskih sistemov. Alternativen pogled na razvoj sistema menjave, ki ga ponuja antropologija, je sicer prav tako špekulacija, vendar bolj verjetna, saj ima podlago v terenskih raziskavah staroselskih kultur.

Klasika antropologije Bronisław Malinow­ski in Marcel Mauss sta z raziskovanjem nekaterih staroselskih družb (v Melaneziji, Novi Zelandiji, severozahodnem Pacifiku) vnesla v družboslovne znanosti raziskovanje ekonomije daru. V teh družbah je menjava daru, sloneča na trojni obligaciji – »dati«, »prejeti«, »vrniti« –, skupaj s sklopom družbenih pravil in ritualov ustvarjala kompleksne družbeno­ekonomske sisteme. Tudi ti so temeljili na dolgu in kreditu, četudi ga niso beležili, ampak so bile transakcije z namenom jamstva oprav­ljene v javnosti. Obstaja dovolj podatkov za sklepanje, kot omenja Mauss v Eseju o daru, da je kot najstarejši pravni in ekonomski sistem obstajal sistem totalnih uslug, v katerem so si posamezniki in skupine menjavali vse med seboj. Na tej podlagi naj bi se oblikovala tudi ekonomija daru in navsezadnje naj bi imel svoje korenine v teh sistemih tudi ­kapitalizem.

Brezglavo delovanje trga

Eden osnovnih mitov tržne ekonomije, ki je v dominantni ekonomski misli prisoten do danes, je delovanje nevidne roke trga. Prodornejši ekonomist mlajše generacije Tomáš Sedláček je na predavanju v ljubljanskem Poligonu primerjal nevidno roko trga z roko v zloglasni Addams Family (Pri Addamsovih). Obe delujeta brez glave.

Trgi niso resnični niti se ljudje znotraj trgov ne obnašamo zracionalizirano, v tržna razmerja ne vstopamo z isto motivacijo, z istim znanjem in predispozicijami, ne obnašamo se po modelih, ki so jih predvideli ekonomisti. Drži, da so trgi kot model uporabni za opisovanje določenih ekonomskih dejavnosti, vendar bi do zdaj že moralo biti jasno, da nikakor ne delujejo po načelih pravičnosti in ustvarjanja uravnoteženega družbenega dobrega. Ne le to, situacija je bolj zagonetna. Nepravičnost je, na kar je opozorilo že veliko avtorjev in avtoric, vgrajena v naravo kapitalističnega trga. Gre za osnovno razlikovanje v politični in ekonomski moči med kapitalisti in delavci, kot ga opredeli antropolog Eric R. Wolf v delu Evropa in ljudstva brez zgodovine.

Odvečni ljudje, odvečne stvari

Enega izmed osnovnih mitov, na podlagi katerega je kapitalistični trg sploh lahko nastal, je v delu Velika preobrazba razkrinkal že Karl Polanyi. Gre za fikcijo, da so zemlja, ljudje in denar blago. V resnici seveda niso blago, ki bi bilo proizvedeno za prodajo na trgu. Človeško življenje, jasno, ni ustvarjeno za prodajo, zemlja je del narave, ki je nismo ustvarili sami, denar je simbol kupne moči, ki nastane z mehanizmom bančništva ali državnih financ. Ekonomska teorija pa je s to fikcijo dosegla svoj namen. Takoj ko je nekaj (ali nekdo) dojeto za blago, je mogoče z njim prosto in brez pomislekov manipulirati na trgu, ne meneč se za ­socialne posledice.

Poleg širokega poblagovljenja stvari ima kapitalistična ekonomija torej tudi močno tendenco poblagovljenja ljudi, ne le v smislu najbolj krutih dejanskih sužnjelastniških razmerij, temveč tudi v smislu vse bolj intenzivnega vsakdanjega poblagovljenja ljudi v delovnem procesu. Tovrstno fikcijo ves čas utrjujejo tudi državne institucije in institucije v službi trga, denimo zavodi za zaposlovanje, ki povsem nereflektirano uporabljajo izraze, kot so trg delovne sile, človeški kapital in podobni. Zaposleni po omenjenih institucijah se vse prevečkrat do ljudi tudi obnašajo skladno z izrazoslovjem, ki ga uporabljajo.

Ko so ljudje, narava in stvari enkrat zreducirani na blago, je naslednji korak povsem jasen. Po potrebi in brez zadržkov jih je mogoče zavreči, kar v sodobnem ekonomskem sistemu v veliki meri počnemo. Na rob družbe, in s tem velikokrat v životarjenje in celo počasno smrt, kar bi Engels imenoval socialni umor, potiskamo ljudi, ki se niso zmožni ali se jim upira prilagoditi podivjanemu tempu in brezobzirnosti kapitalizma, ter mečemo stran še povsem uporabne stvari v želji po trendovskem zasledovanju ­novotarij.

V resnici pa niti za stvari, ki jih je naša zahodna misel še najbolj vajena dojemati kot blago, ni mogoče reči, da so vedno blago. Kot govori že teorija vrednosti, imajo stvari poleg menjalne tudi uporabno vrednost, tudi z zgodovinskega vidika se je samo poimenovanje stvari spreminjalo, odvisno od prevladujoče ekonomske ideologije. Zdaj prevladuje izraz blago (angl. commodity), ki sam po sebi izpostavlja predvsem »pripravljenost« stvari za prodajo na trgu. Včasih je prevladoval izraz dobrine (angl. goods), ki je lepo poimenovanje, saj izpostavlja, kaj lahko stvari naredijo »dobrega« za ljudi. Stvari imajo v medčloveških odnosih veliko širši pomen, kot je le prodaja na trgu in posledično ustvarjanje profita. Tudi v naši kulturi, denimo, se velikokrat pojavljajo v obliki darov in tako igrajo pomembno vlogo družbenega povezovalca.

S to mislijo smo že korak bližje možnostim, ki se znotraj dominantnega sistema razvijajo tudi v Sloveniji. Gre za skupnosti, ki se razraščajo od spodaj navzgor, kot odziv na probleme, ki jih ljudje zaznavajo v svojem okolju, in se instinktivno ali pa tudi vse bolj zavedno upirajo zgoraj izpostavljenim mitom kapitalizma. Vzpostavljajo se predvsem znotraj civilne družbe, delujejo pa po principih socialnega podjetništva. Ta oblika ekonomije ni nova. Vsake toliko se, tudi pri nas, intenzivneje prebija na plan, zlasti v obdobju kriz dominantnega sistema.

Za skupno dobro

Dejstvo je, da omenjene skupnosti niso ločen družbeno­ekonomski sistem, ampak delujejo znotraj dominantnega sistema. Ena izmed pomembnih značilnosti kapitalizma je njegova nagnjenost »požreti« vse, kar je uspešno, inovativno, z namenom, da to vključi v svoje ustaljene tirnice z glavno prioriteto ustvarjanja dobička. Če želimo, da bi se te skupnosti čim bolj avtonomno razraščale in res ustvarjale skupno dobro, tako za človeka kot naravo, je pomembno, da sproti prepoznavajo in se upirajo vplivom kapitalizma, tako na njihovo notranje delovanje kot povezovanje z zunanjim svetom. Obenem morajo utrjevati vidike, ki jim omogočajo avtonomen razvoj.

Za začetek se pomudimo pri terminu socialno podjetništvo, ki ga je z zakonom o socialnem podjetništvu (2012) uvedla država. Termin je preozek in reducira delovanje celotne ekonomije zgolj na podjetniški del, se pravi na delovanje znotraj trga, čeprav je ekonomija oziroma gospodarjenje veliko več od zgolj ustvarjanja dobička. Tudi socialen je neposrečen prevod angleškega izraza social entrepreneurship in ima kot takšen konotacijo na tradicionalne socialnovarstvene programe, kar je daleč od smeri, v katero naj bi se te ekonomije razvijale.

V slovenščini že obstajajo izrazi, ki veliko bolj primerno opisujejo delovanje teh skupnosti: družbena ekonomija, solidarnostna ekonomija, sodelovalna ekonomija, humana ekonomija. Meni je najbližji izraz skupnostna ekonomija, ki dobro izpostavi, kam naj bi bilo tako gospodarjenje usmerjeno – v skupnost, v skupno dobro in tudi v skupno delovanje.

Skupnostna ekonomija je lahko usmerjena k vključevanju marginaliziranih skupin ljudi – brezdomnih, mladih brez izobrazbe, žensk, ki so preživele nasilje … Sodelovanje z odrinjenimi skupinami pomeni upiranje kapitalističnemu odnosu do ljudi, kjer je vsak človek nadomestljiv in celo zavrgljiv. Pri tem je pomemben preskok iz klasične miselnosti socialnovarstvenih programov – ranljive ciljne skupine ljudi, ki soustvarjajo skupnostno ekonomijo, niso več uporabniki, pacienti, ampak postanejo sodelavci, člani itd. Ključna je njihova vloga kot glavnih soustvarjalcev, soustvarjalk projektov, ki se ne vzpostavljajo zanje, ampak z njimi. S tem si krepijo avtonomijo.

Vsekakor naj bi skupnostna ekonomija zavrgla terminologijo, ki jo uporabljajo v državnih zaposlovalnih institucijah: marginalizirani ljudje niso težje zaposljivi niti manj sposobni. To izrazoslovje neoliberalnega kapitalizma zvrača vso krivdo za slab življenjski položaj na posameznika, v resnici je dominanten sistem ta, ki ni sposoben (ali, bolje rečeno, nima potrebe) vključiti vseh članov družbe. Ljudem je treba dati moč, ne pa jim je odvzeti, začne pa se pri na videz preprostem poimenovanju.

Skupnostna ekonomija razvija drugačen odnos do stvari. Ne dojema jih le kot hitro zamenljivo in zavrgljivo potrošno robo, temveč spodbuja ponovno uporabo, souporabo in delitev virov ter izpostavlja povezovalni potencial stvari. Koncept skupnega dobrega, skupne lastnine, je v družbeno razpravo učinkovito vrnila politična ekonomistka Elinor Ostrom, dobitnica nagrade Švedske centralne banke v spomin na Alfreda Nobela.

Moč povezovanja

V ozadju poblagovljenja deluje še en element kapitalizma, ki se mu je skupnostna ekonomija sposobna upreti. Intenzivno poblagovljenje nasilno iztrga ljudi in stvari iz njihovih družbenih mrež, da je potem mogoče z njimi prosto manipulirati na trgu. Način upora proti temu je preprost – povezovanje, tako na individualni ravni kot na ravni kolektivov. Skupnostna ekonomija omogoča povezovanje skozi različne oblike menjav.

Dobrine lahko, kot kaže praksa različnih projektov spodbujanja kulture ponovne uporabe (posredovalnica Stara roba, nova raba Društva Kralji ulice, Knjižnica reči, Izmenjevalnica, Kulturno ekološko društvo Smetumet, Smetka – alternativna veleblagovnica, garažne razprodaje, izmenjevalnice oblačil …), igrajo tudi pomembno vlogo družbenega povezovalca. Sodelovanje pripomore k večji avtonomiji vseh vključenih na različne načine. Med raznimi projekti omogoča vzpostavljanje lastnega notranjega trga in, kot tako, okrepi tržno delovanje znotraj skupnostne ekonomije. Odpira pa tudi možnosti za razvijanje sistemov menjave onkraj klasičnih monetarnih odnosov: vzpostavitev lastne valute, naturalna menjava, menjava za vložen čas, menjava dobrin za storitve …

V povezavi z drugačno rabo dobrin je zanimiv tudi koncept share economy, ki se nanaša na skupno rabo dobrin. Določeni viri torej niso namenjeni menjavi, ampak so na voljo za souporabo povezanim skupnostim – denimo uporaba skupnega kombija, prostorov itd. Pri vseh navedenih primerih alternativne rabe dobrin lahko rečemo, da družbena funkcija stvari prevladuje nad njihovo ekonomsko. S sodelovanjem se seveda krepi celotno polje skupnostne ekonomije, uspešno pa je lahko le, če se zavržejo prevladujoča merila kapitalizma, ki spodbujajo individualizem negativne vrste in tekmovalnost. Tako odpadeta tekmovalna konkurenčna miselnost in divje prerivanje za zalogaje tržnega kolača, kjer se velikokrat nasitijo in preživijo le najbolj plenilski in brezobzirni posamezniki in podjetja.

Razvijanje drugačnih oblik menjave in skupnostne rabe dobrin zahteva pogled čez okvire miselnosti, ki je v našem vsakdanjem življenju že popolnoma samoumevna. Golo preživetje in vse druge ustvarjalne ravni človekovega delovanja niso in ne bi smeli biti odvisni zgolj od denarja, tržni odnosi pa naj bi predstavljali le del celotnega sistema menjave.

Ukrotitev brezglave pošasti

Tržna menjava sicer je del skupnostne ekonomije in tudi ustvarjanje dobička samo po sebi ni slabo, če se porabi skladno s skupnostnimi in širšimi družbenimi cilji. Problem se pojavi, ko ustvarjanje dobička in z njim povezani tržni odnosi menjave postanejo glavni družbeni smoter in delujejo v škodo vseh drugih medčloveških odnosov. Brezglavo opletanje nevidne roke trga je torej treba ustaviti in dati trgu mesto, ki mu pripada. Trg je fikcija, in še to fikcija, ki mora zasedati le manjši del družbenoekonomskega sistema. Že Karl Polanyi je opozarjal na pomen vpetosti ekonomije v druga področja družbenega življenja, ne pa da ekonomija prevlada nad drugimi razmerji.

Pomembno vlogo lahko pri ustvarjanju spodbudnega okolja za skupnostno ekonomijo odigra država. Vsekakor pa bi morala odpirati prostor zanj, ne pa omejevati, kot to počne zdaj z zakonskimi določitvami glede formalnega delovanja, birokratskimi pritiski, kot so davčne blagajne, in razpisi, ki se osredotočajo predvsem na ekonomsko plat delovanja, ne prepoznavajo pa vseh drugih zmožnosti skupnostne ekonomije. Če država želi zares sistemsko podpreti uspešen razcvet obravnavanih skupnosti, naj začne razmišljati in delovati v okvirih skupnostne ekonomije in souporabe državnih virov.

Prepričana sem, in tu ni dileme, da bi se kakršenkoli »dar«, denimo v obliki brezplačne uporabe državnih prostorov, ustvarjanja neomejevalne zakonske podlage za njihovo delovanje, olajševalne obdavčitvene politike, skupnih ozaveščevalnih akcij, podpore pri tržnem delovanju …, večkratno povrnil v obliki prijaznejših medčloveških odnosov za vse. Razmišljanja o skupnostni lastnini ne spadajo v neki drug, preživet sistem. Na prvem mestu spadajo k bolj humanemu odnosu do sveta, v bolj mehko in prijazno realnost, ki si jo, verjamem, mnogi izmed nas želimo aktivno soustvarjati.

Vsi družbeni sistemi, tako tudi kapitalizem kot skupnostna ekonomija, temeljijo na mitih, ki jih sproti utrjujemo. In če sedanji ne delujejo v skupno dobro, je skrajni čas, da začnemo ustvarjati nove. Razvoj skupnostne ekonomije zahteva inovativnost, aktivno in avtonomno držo tako posameznih skupnosti kot njenih članov in članic, predvsem pa pogum za »radostno«, eksperimentalno in spontano delovanje v teh tako negotovih časih. In kdaj, če ne zdaj?