Tiskane izdaje
Sedemintridesetletna Jennifer Lyn Morone se je rodila v New Jerseyju in odraščala v New Yorku, nato pa se je pred ameriškimi vrednotami, ki temeljijo na potrošništvu, umaknila v Evropo in na londonskem kraljevskem kolidžu za umetnost diplomirala na oddelku za kiparstvo ter opravila magisterij iz interaktivnega dizajna. Že v prvih projektih se je kritično lotevala širših družbenih vsebin, od učinkov družbenega napredka in ideje o ekonomski in finančni rasti do urbanih vrtov in osamljenosti, s katero se ubadajo uporabniki spletnih omrežij.
Ko je ob koncu magistrskega študija raziskovala, kako tehnologija spreminja njene uporabnike, pa je zažvižgal Edward Snowden. Ob njegovem razkritju množičnega pridobivanja informacij je ni toliko presenetilo, da živimo v nadzorovanem svetu, v katerem vse težje ohranjamo zasebnost, ampak dejstvo, kdo vse in s kakšnimi nameni zbira in prodaja naše podatke, zato je pozornost usmerila v Google in Facebook, ki naše podatke črpata iz elektronske pošte, družabnih omrežij in nadzornih kamer.
Korporacija JLM Inc.
Njen umetniški projekt, za katerega je na lanskem festivalu Ars electronica prejela častno omembo in je do sredine junija predstavljen v Projektnem prostoru Aksioma, je dobesedno postal njeno življenje. Leta 2014 je v ameriški državi Delaware registrirala korporacijo Jennifer Lyn Morone™ Inc. (JLM Inc.), ki jo predstavlja kot preživetveno strategijo v sodobnem neoliberalizmu ali, kot ga sama imenuje, ekstremnem kapitalizmu. V dobi družabnih omrežij in rudarjenja podatkov smo vsi »podatkovni sužnji«, izkoriščajo pa nas podjetja, ki jim svoje podatke brezplačno posredujemo. S svojim podjetjem JLM Inc., kot verjame avtorica, v duhu umetniške subverzivne afirmacije ta mehanizem izpodkopava, saj s tem, ko se je preoblikovala v podjetje, svoje podatke ščiti in iz njih ustvarja dobiček. Če je izkoriščanje neizogibno, zakaj se ne bi izkoriščali sami, predlaga.
Utopije, da bo robotizacija prinesla manj delovnih obveznosti in s tem več prostega časa, so se izjalovile. Ljudje sicer vse več časa porabijo za prostočasno spletno komuniciranje, toda avtomatizacija in robotizacija bosta odnesli mnoga, danes samoumevna delovna mesta, kot so prevozniki in taksisti. Izpodrinila jih bodo samovozeča vozila. Ob vse večji brezposelnosti tako mnogim ne bo preostalo drugega, kot da za lastno preživetje trgu ponudijo to, kar imajo – poleg podatkov svoje organe in tržno zanimive telesne tekočine.
To navsezadnje niti ni prihodnost, ampak v tretjem svetu, ki se zajeda v do nedavno socialno urejena okolja in kjer ljudje v stiski tržijo svoje ledvice in spolne celice, sedanjost.
Pred ustanovitvijo JLM Inc. v ameriški državi Delaware je avtorica ugotovila, da imajo korporacije zakonsko status osebe, a v primerjavi s posamezniki uživajo bistveno več pravic in so zakonsko neprimerno bolje zaščitene zlasti pri upravljanju podatkov. Za državo Delaware se ni odločila le zaradi korporacijam naklonjenega davčnega okolja, ampak tudi njenega sodnega sistema, ki privilegira delničarje in vlagatelje. Sodišča v Delawaru namreč ne vključujejo porote, v tožbah proti tamkaj registriranim korporacijam pa sodniki praviloma razsodijo v njihovo korist.
Cena življenja
Jennifer Lyn Morone je ustanoviteljica, generalna direktorica, delničarka in hkrati izdelek svojega podjetja JLM Inc., ki vrednost pridobiva iz treh virov in pravno ščiti ter podeljuje pravice na vse izdelke in dosežke Jennifer Lyn Morone. Seznam vključuje njene pretekle izkušnje in sedanje sposobnosti, ki so na voljo kot biološke, fizične in psihične storitve, in sicer od njenih genov, dela, ustvarjalnosti do krvi, znoja in solz. Njen potencial je na prodaj v obliki delnic, pri čemer skrbi za akumulacijo, kategorizacijo in evalvacijo podatkov, ki nastajajo kot rezultat življenja Jennifer Lyn Morone. Ob ustanavljanju korporacije, kar je opisala v poslovnem dnevniku, ki je na ogled na ljubljanski razstavi, je morala ugotoviti njeno zagonsko vrednost. In ker je korporacija ona sama, je ocenila vrednost vanjo investiranega vložka.
Za začetek je svojo mamo prosila, naj finančno oceni, koliko sta z njenim, zdaj že pokojnim očetom vanjo investirala od njenega spočetja do osemnajstega leta. Mati je prošnjo sprejela kot izziv in se lotila računskih operacij, ki so vključevale približno oceno, od vrednosti hrane in vitaminov, ki jih je uživala med nosečnostjo, bolnišnične račune do preživljanja in šolanja svoje hčere. Pod črto je kot končni seštevek vpisala milijon dolarjev. V ZDA je žal tako, pravi avtorica korporatorka, da ljudje drug drugega večinoma presojajo z monetarnimi pojmi, in ker je bil finančni vložek vame večji od vložka, na primer, v mojo mehiško vrstnico, sem po mnenju večine boljša in vrednejša oseba od Mehičanke, ki je odrasla in živi v siromašnejšem okolju.
Njena mati bi sicer njeno prošnjo lahko zavrnila, češ, materinska vloga je neprecenljiva in je ni mogoče opredeliti finančno. Drži, odgovarja korporatorka, finančno bi bilo mogoče ovrednotiti tudi vložena čustva, kot sta ljubezen in skrb, nekateri cenilci znajo v sodnih sporih zelo spretno ovrednotiti duševne bolečine, a bi bila to drugačne vrste raziskava. Prav zato je pri vrednotenju svojega kasnejšega življenja, ki ga je preživela v Londonu, Berlinu in Parizu, upoštevala le svoje prihodke, odhodke in prihranke ter vključila finančne vložke tistih, s katerimi je živela oziroma si z njimi delila stanovanja, ne pa tudi dobrih in slabih življenjskih izkušenj, ki so se lahko čez leta izkazale za izjemno dragocene.
Podatkovna baza o meni
Korporacija JLM Inc. za zdaj nima zaposlenih, vendar njena ustanoviteljica in lastnica razmišlja, da bi v bližnji prihodnosti poleg sebe za začetek zaposlila pravne in računalniške strokovnjake, s katerimi – za plačilo, seveda, navsezadnje je korporacija! – že sodeluje. Četudi je njen dobiček zelo skromen za korporativne okvire in na leto znaša okoli 20.000 dolarjev (njene pakete delnic v vrednosti 100 dolarjev za zdaj kupujejo predvsem tisti, ki razumejo umetniško sporočilo projekta), je bila ob izpolnjevanju svoje prve davčne napovedi prijetno presenečena ob dejstvu, kako neprimerno ugodnejše in bolj kreativno je prijavljanje davkov za korporacije v primerjavi z državljani. Poleg tega namerava v okviru korporacije ustanoviti sklad za pokojninsko, socialno in zdravstveno zavarovanje, do česar še pred leti kot ameriška državljanka in umetnica prekarka ni imela dostopa.
Vzpostavitev sebe kot korporacije ji omogoča, da so njeni podatki v lasti njene gospodarske družbe. Toda kateri podatki? Kako se je odločila, kaj od svoje podatkovne in telesne lastnine ponuditi trgu? Da bi lahko prevzela nadzor nad podatki, ki jih proizvaja JLM Inc. in so glavni proizvod njenega podjetja, s sodelavci razvija aplikacijo Dome oziroma Database of Me (Podatkovna baza o meni), prek katere zbira in shranjuje podatke o lokacijah, na katerih je, o svojem srčnem utripu in telesni temperaturi, brskanju po internetu, elektronski pošti in drugih oblikah svojega pisanja.
Te podatke prodaja, oddaja, izmenjuje in vlaga, dobiček od poslovnih operacij pa v celoti pripada njej. Če si kdo njen podatkovni material, najsi bodo fotografije ali druge vsebine, prisvoji in proda brez njene privolitve, postane predmet tožbe. Jennifer Lyn Morone vsako informacijo oziroma njeno kopijo shrani v svoji podatkovni bazi, kar ji omogoča zaščito avtorskih pravic, a ker strukturo korporacije šele vzpostavlja, tožbe proti kraji za zdaj še ni sprožila. Svoj formalni korporativni status pa razume tudi kot model, v katerega bi se lahko povezovali posamezniki, ki bi lahko prek tako zasnovane platforme skrbeli za varovanje svojih podatkov in v primeru njihove nedovoljene uporabe oziroma zlorabe prek svoje korporacije sprožili sodni postopek.
Od jajčnih celic do parfuma
Jennifer Lyn Morone od ustanovitve JLM Inc. in njenega prepoznanja na področju intermedijske umetnosti vse več potuje, zato je v Berlinu pripravila razstavo, na kateri je bila sama fizično odsotna, o njej pa je bilo v realnem času na voljo petindvajset vrst sinhroniziranih podatkov. Tako je bilo mogoče spremljati lokacije, na katerih je bila, spremembe njenega srčnega ritma itd. Digitalni podatki so predstavljali njeno življenje, toda za velike korporacije so takšni podatki šele grob material za analize, s katerimi je mogoče ustvariti posameznikov profil. Korporacij ne zanima le to, da je nekdo na določenem mestu za določen izdelek potrošil določeno vsoto denarja, ampak predvsem to, kaj je potrošnika napeljalo k nakupu izdelka in kako njegova odločitev vpliva na njegovo življenje, kot na primer, kako nakup škatlice cigaret vpliva na posameznikovo zdravje v prihodnosti.
JLM Inc. poleg svojih podatkov ponuja materialne produkte, ki so del njene identitete in dobesedno del njenega telesa. Svojo plazmo prodaja za 50 dolarjev, kostni mozeg za 5000 dolarjev in jajčne celice za 170.000 dolarjev, vendar so te cenitve bolj kot ne provokacija, ki naj bi sprožila razmislek in razpravo o monetarni vrednosti posameznika. Podobno kot glasbene in športne ikone razvija tudi tri produkte, ki pa še niso v množični prodaji. Na treh ekranih v Aksiomi se vrtijo oglaševalska sporočila za pomlajevalno kremo, diamante in parfum.
Rejuvanix je bioidentična hormonska krema, izdelana iz avtoričinega steroidnega hormona DHEA. Medtem ko v oglasnem sporočilu zelo mlado dekle sproščeno teka po plaži, se brezskrbno razteguje in nastavlja soncu, glas v offu optimistično nagovarja potrošnice, da jim bo krema s hormonom DHEA, ki začne upadati po tridesetem letu, povrnila vitalnost, mladosten videz in željo po spolnosti – da bodo s kremo postale srečne. V nadaljevanju pa jim v tišjih in resnobnejših tonih svetuje, naj se o njeni uporabi predhodno posvetujejo z zdravnikom.
Drugi proizvod so diamanti, narejeni iz njenih las in o izdelavi katerih se dogovarja z ruskim proizvajalcem, najdaljše in med tremi najbolj ironično pa je oglasno sporočilo za parfuma Lure (Vaba) in Repel (Odbijanje), ki sta shranjena v stekleničkah v obliki belega in črnega diamanta in sta izdelana na podlagi avtoričinih feromonov. Temnolasa in svetlolasa lepotica med pogovorom večkrat ponovita, da takšnega parfuma v zgodovini še ni bilo: ko si ženska zaželi moško pozornost, uporabi beli Lure, katerega vonj moške pri priči transformira v oboževalce, če si dekleta zaželijo ženski večer, pa promotorki svetujeta uporabo črnega Repela, ki okoli samozadostne ženske družbe ustvari neprebojen ščit. No, skoraj nujno je treba kupiti oba, ugotavljata sogovornici, saj lahko, če z smo z uporabo belega Lura malce pretiravale, njegov magnetni učinek nevtraliziramo oziroma izničimo s črnim Repelom. Podobno, seveda brez samoironije, pop ikone dobiček ustvarjajo z oblačili in s svojimi znamkami dišav, ki jih predstavljajo kot vmesnike, s katerimi naj bi se njihovi oboževalci in oboževalke približali njihovi podobi in se potopili v avro slavnih.
Glas v javnem prostoru
Toda Jennifer Lyn Morone ni pop ikona, ampak kljub svojemu korporativnemu statusu še vedno konceptualna umetnica, ki deluje v polju taktične in intermedijske umetnosti, kjer ni razvpitih zvezd, kot je Damien Hirst, vizualni umetnik in hkrati lastnik podjetja. Pri taktični umetnosti na splošno obstajata dva kritična pristopa: prvi se loteva načinov, kako obstoječi sistem obiti in najti boljšo, alternativno rešitev neoliberalnemu kapitalizmu; drugi pa te mehanizme z rahlim, a pomensko ključnim obratom dobesedno ponovi in jih tako razgalja, s čimer omogoča vpogled v razumevanje politično, ekonomsko in tehnološko zapletenega sveta, v katerem živimo.
Poleg Jennifer Lyn Morone slednji pristop uporablja Paolo Cirio, ki je v zelo odmevnem in večkrat nagrajenem projektu Loophole for All mehanizem davčnih oaz razkril tako, da je ustanovil podjetje v londonskem Cityju, kar pa je med njegovimi umetniškimi kolegi vzbudilo mešane odzive, vključno z očitki o etični spornosti projekta. Življenjski projekt Jennifer Lyn Morone je najmanj kar distopičen.
Mar s posnemanjem delovanja korporacij ne podpira stanja stvari? Jennifer Lyn Morone odgovarja, da podobno kot Paolo Cirio in Janez Janša, direktor Aksiome, kot material uporablja zakonodajo in nevidne strukture za množično tehnologijo. »Smo civilni nepokorneži in zdraharji,« pravi avtorica, »saj skušamo s svojimi umetniškimi projekti pritegniti pozornost in jo preusmeriti na družbene probleme ter slabe reči, ki jih počno nekateri. Mnogo umetnikov v svojem delu uporablja tehnologijo in mehanizme, ne da bi jih postavili pod vprašaj ali se do njih kritično opredelili, mi pa bolj kot k prodaji svojih del stremimo k temu, da bi z njimi sprožili javno razpravo.«
Še najbolj ji vzbuja skrb, ali ima njeno delovanje sploh kakšen učinek, ali se njeni trije produkti, ko se bodo znašli na trgu, ne bodo nemara utopili v ponudbi drugih, na prvi pogled njim podobnih produktov, ali bodo potrošniki njeno ironijo razumeli? Njeno umetniško delovanje ji omogoča glas v javnem prostoru, a je pri svojem oglašanju previdna, saj obstaja nevarnost, da bi nekatere njene pristope, ki so bili zasnovani kot opozorila, industrija preprosto prevzela.
Kombinacija optimistke
Kdo je torej Jennifer Lyn Morone? Ob vprašanju se rahlo presenečena zamisli in nato s premislekom odgovori: »Sem ženska, Američanka, umetnica, skušam biti poslovna ženska, obenem pa sem do marsičesa v sodobnem svetu kritična in se pogosto sprašujem, ali lahko kot človeška rasa izboljšamo svet. Mislim, da sem srečna kombinacija optimistke in ironičarke, ki ji ni vseeno, v kakšnem svetu živimo.«
