Tiskane izdaje
Dvainštiridesetletna Alia Malek, avtorica štirih knjig in dolgoletna sodelavka največjih svetovnih časopisov in revij, je potomka sirskih migrantov. Ko se je v Siriji začela vojna in so iz krvaveče države ljudje začeli bežati, se je ona odpravila v Damask – raziskovat svoje korenine. S svojevrstno, izjemno intimno, a hkrati arhivsko pedantno naracijo je ustvarila literarno – in tudi žurnalistično – mojstrovino, ki presega vse, kar je bilo v angleškem jeziku v zadnjih šestih letih napisano o Siriji.
Naslovnica knjige Alie Malek.
V številnih pogledih gre za isto Sirijo. Odkar sem na svetu, državo vodi isti brutalen režim. Tuje sile in konflikti se še vedno igrajo na sirskem ozemlju. Moj oseben odnos s Sirijo pa je bilo vedno definiran s tem, da sem bila z bivanjem v Združenih državah od nje odrezana. In še vedno je tako.
Pred vojno so številni Sirci verjeli, da bo Bašar al Asad drugačen voditelj od svojega očeta Hafeza. Deloval je moderno, ima lepo ženo, kazal je zanimanje za zunanji svet in odpiranje Sirije. Mislim, da je zdaj postalo jasno, da se je tako le zdelo. Toda če prej ljudje niso verjeli režimu in njegovi propagandi ali pa zaradi neprepričanosti niso neposredno sodelovali v gradnji Asadovega kulta, obstaja zdaj veliko ljudi, ki vanj globoko verjamejo.
Tisto, kar se je spremenilo in kar bo nujno treba »popraviti«, je dejstvo, da so mnogi Sirci iskreno verjeli v zmožnost sobivanja različnih sekt in etničnih skupin – obstajala je skupna, sirska identiteta, pa čeprav je država v praksi delala razlike. Denimo z diskriminacijo Kurdov, favoriziranjem alavitov in članov stranke Baas ali drugih s primernim pedigrejem, hkrati pa je ustava onemogočala, da sirski predsednik postane nekdo, ki ni musliman. Morda to za ljudi ni bil problem … Zdaj zaradi režimskega namenskega ustvarjanja nezaupanja in etničnih trenj z globokim obžalovanjem ugotavljam, da je bilo mirno sobivanje iluzija. »To je bila laž,« mi govorijo ljudje.
Vse preveč Sircev brez premisleka verjame, kar jim o »drugih« Sircih govori režim. Ali kar jim o »drugih« Sircih govorijo določeni nasprotniki režima. Ob tem pa pozabljajo na dolgo skupno zgodovino sunitov, šiitov (alavitov), Kurdov, kristjanov, Druzev … Ob tem ignorirajo tudi osebne izkušnje.
Kako dobro so Sirci poznali Sirijo in sodržavljane? Je bila domovina hkrati – tujina?
Življenje v totalitarnem režimu, v katerem ni bilo svobodne izmenjave idej, svobode govore in tiska ter človekovih pravic, je ljudi razdvajalo. Naši stiki so bili vljudni, toda nismo se dotikali političnih tem – oziroma česar koli, kar bi nas lahko pripeljalo pod »režimski radar«. Ljudje so bili submisivni. Časopisi niso pokrivali debat v parlamentu ali o zakonodaji. Niso nam pustili, da bi prisluhnili težavam ljudi, ki so živeli drugače, nikoli nismo imeli demokracije. Ko je bila suša [eden razlogov za veliko selitev ruralnega prebivalstva v mesta in izbruh medsektaških nasprotij], se o njej ni govorilo, kaj šele snemalo dokumentarcev. O različnih religijah in političnih filozofijah se ni razpravljalo.
Življenje v mestih je bilo povsem drugačno od tistega na vasi. V mestih so bili ljudje soočeni s heterogenostjo, na podeželju je bila demografija zelo homogena. Življenje elit je bilo drugačno od vedno manjšega srednjega razreda, katerega življenje je bilo zelo drugačno od življenja revnih. Pod Bašarjem starejšim so trpeli vsi. Pod Bašarjem mlajšim, ki je izvedel neoliberalni obrat in udomačil korupcijo, so se pojavili novi družbeni razredi. Ustvarile so se razlike, ki jih prej nismo poznali. Sirci drug o drugem nismo vedeli veliko.
Zaradi množičnih migracij in preselitev je zdaj drugače. Srečali so se ljudje, ki se sicer nikoli ne bi. Ločevali so jih geografija, družbeni razred, demografija, etnično poreklo, vera … Zdaj o državi, ki smo si jo delili, vemo več.
Kdaj ste bili nazadnje v Siriji?
Maja 2013.
Kako vidite vlogo »mednarodne skupnosti« v Siriji – še posebej aktivne Rusije in aktivno-pasivnih Združenih držav?
Mislim, da Združene države niso bile pasivne. V Siriji so posredovale tako s posredovanjem kot z »neposredovanjem«. Tako je že vrsto let. Enako velja za številne druge igralce: Rusijo, Iran, Turčijo, Saudsko Arabijo …
Tako imenovana mednarodna skupnost si je že od začetka konflikta postavljala napačna vprašanja, na katere je poizkušala najti racionalen odgovor. Za ZDA, Turčijo, Evropsko unijo in Saudsko Arabijo je bilo to vprašanje – kako lahko sprožimo zamenjavo režima. Za Irance je bilo to vprašanje – kako lahko svojega »patrona« zadržimo na oblasti, si zagotovimo vpliv v Siriji in ustvarimo kopenski koridor do sredozemske obale, ki je pod nadzorom libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. Za Rusijo je bilo to vprašanje – kako lahko ponovno zaženemo ozračje hladne vojne in hkrati v Damasku zadržimo svojega »protežiranca«.
Toda nihče si ni postavljal vprašanja, kaj narediti, da bo Sirija postala varna država za vse njene državljane, ne glede na veroizpoved ali etnično pripadnost, spol, politično prepričanje … Kaj narediti, da bodo lahko ljudje udejanjili svoj potencial in imeli enake pravice in bili zaščiteni. Teh vprašanj si zunanji akterji sirske vojne verjetno niso postavljali zato, ker jim za Sirijo in Sirce ni bilo ravno mar … Če bi jim bilo in bi si ta vprašanja zastavili, bi bilo lahko vse drugače.
Kar se tiče Združenih držav – administracija Baracka Obame je po mojem mnenju Sirijo pustila na cedilu. Oboroževala je milice, da so se spopadale z državno vojsko, tisto, ki jo je že od začetka podpiral Iran, potem pa še Rusija. Te milice so bile porinjene v poraz. Washington je sirskemu režimu podaril ozračje, polno dvomov in teorij zarot, kar je Bašarju omogočilo, da je lahko številne prepričal, da se bori z uporniki, ki jih »sponzorira« tujina, in ne lastni (so)državljani, ki si želijo le, da bi bili vključeni v delovanje države, kar je bila očitno moralno upravičena zahteva.
Sočasno je režim na ulice iz zapora izpustil kriminalce in skrajneže – še posebej tiste, ki jim je taisti režim omogočal, da so odhajali na džihadistične pohode v Irak, potem ko so ga okupirali Američani. Ob tem je režim zapore napolni z aktivisti, borci za človekove pravice, pripadniki civilne družbe in protestniki, ki so zahtevali reforme in konec korupcije, niti ne spremembe režima.
So Združene države v vsem tem času pritisnile na svojo Natovo zaveznico Turčijo, da bi zaprla svoje meje za vse tuje borce, ki so v Siriji iskali paradiž – ali kar koli drugega? So stopile na prste Saudski Arabiji, da bi ta prenehala financirati borce in širiti svojo vahabitsko verzijo islama? So Združene države v pogajanjih z Iranom, ki so temu omogočile, da se vrne v globalni sistem, zahtevale spremembo iranske politike v Siriji? Je taisti Iran prenehal podpirati Asada in njegov režim, ki je ključna bolezen sirske zgodbe in katere simptom je samooklicana Islamska država?
Obama se je Vladimirju Putinu uprl zaradi Krima in uvedel sankcije. Zakaj se kaj podobnega ni zgodilo v Siriji?
Bistvo je, da je vedno šlo za geopolitično bitko in ne za dobro Sircev – ta nikoli ni bila del pogovorov, kaj šele dejanj. ZDA so se že pogajale z Iranom in bile v težavnem odnosu z Rusijo. Toda v našem paketu mednarodnih orodij nista le orožje in oboroževanje. Diplomacijo uporabljamo le tam, kjer nam je nekaj do ljudi, ki tam živijo. Ne v Siriji. Ne v arabskem in islamskem svetu.
Kako vidite prihodnost Sirije?
Temačno.
Kot novinarka in hči sirskih migrantov, ki je sama zbežala pred sirsko vojno – a z ameriškim potnim listom –, ste pokrivali tudi tako imenovano balkansko begunsko pot. Kaj ste videli, kaj ste čutili?
To je bil zame konstanten opomin, kako nenavadne so poti usode. Moja mati, ki je bila ravno noseča, iz Sirije me je odnesla v maternici, je lahko v Združene države v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja priletela z letalom. Ko je postalo jasno, da bi bilo za nas bolje, če bi ostali v Ameriki, so me moji starši vzgojili v skladu z ameriško družbo, h kateri smo mnogo prispevali. Ko ameriški politiki kričijo, da morajo Sirci »ostati zunaj«, je to zame nepredstavljivo frustrirajoče, saj naj bi to pomenilo, da nas sploh nikoli ni bilo tu. Del naše neopaznosti je povezan z učenjem zgodovine na ameriških šolah – ta nikakor ne izraža resnične pisanosti in dinamike, o kateri sem pisala v svoji prvi knjigi.
Kar se Evrope tiče, sem med poročanjem o begunski krizi videla in doživela vse ekstreme človeštva. Da, videla sem veliko brutalnosti, toda videla sem tudi čudovito nesebičnost in empatijo. Mislim, da množični premiki ljudi v nas odpirajo globalna vprašanja – tem sem zelo predana in se jim bom v naslednjih letih intenzivno posvečala.
Kaj je gonilna sila vašega pisanja? Kdaj – in zakaj – ste se odločili napisati Dom, ki je bil naša domovina?
Novinarka sem postala po tem, ko sem bila velik del življenja Arabka in s tem novinarski objekt. Že ko sem bila zelo majhna, me je način, kako so nas predstavljali v medijih in javnosti, močno frustriral. Spomnim se, da so na naš dom v Baltimoru poklicali iz New York Timesa in nam ponudili naročnino. Imela sem trinajst let. Kričala sem, da res grozno pišejo o Palestini. Bila sem v podobnih letih kot otroci, ki so leta 1987 odšli na ulice, da bi se uprli izraelski vojski in okupaciji.
Odločila sem se, da bom postala pravnica za človekove pravice v Združenih državah in da se bom na ta način borila proti posledicam preproščine v novinarstvu – predvsem proti posledicam predsodkov in diskriminacije. Toda po 11. septembru 2001 sem ugotovila, da bom morala biti bistveno bolj aktivna. Vstopila sem v novinarstvo, s katerim sem namesto v geopolitični kontekst in v ozadje v središče zgodbe želela postaviti kompleksno, natančno, človeško arabsko zgodbo.
S svojo sirsko knjigo sem želela zajeti čim več sirskih glasov, bogastvo zgodovine in lepoto kulture. Ko je knjiga izšla, se je name obrnilo veliko Sircev in so me prosili za nasvet, kako ohraniti zgodovino svojih družin. To me je izjemno osrečilo! Kajti zdaj se želi vsa zgodovine Sirije vrteti le okoli Asada in Islamske države … Če je bilo moje pisanje na neki način »korektiv«, je bilo na neki način tudi uporniško. In to le zato, ker sem povedala, da obstajajo normalni Sirci in normalna Sirija.
Kaj se je v vojni zgodilo z vašimi otroškimi spomini na Sirijo?
Še vedno so tu! In mnogi so v knjigi. Odkar je knjiga zunaj, mi je ogromno Sircev različnih generacij potrdilo, da so to tudi njihovi spomini. Da jih delimo …
Kako bo ob treh globoko travmatiziranih generacijah in brez možnosti miru v bližnji prihodnosti in z milijoni otrok, ki so bili grobo iztrgani iz šol, zgraditi novo družbo? Kje in kako začeti?
To bo največji izziv. Najbolj pomembno bo, da bo zadoščeno pravici vseh žrtev. Žrtvam režima in žrtvam tistih, ki so režimu nasprotovali. Zločini bodo morali biti kaznovani. V novi Siriji mora biti ustvarjen delujoč koncept državljanstva, ne glede na veroizpoved, etnično pripadnost, sekto, spol … Vsi moramo postati enakovredni državljani države, ki bo enakovredno spoštovala in ščitila naše pravice.
Vsaka vojna ima svoje posebnosti, a zgodovina se žal ponavlja. Pogledati moramo, kako so se na noge postavljale družbe in države, ki so imele podobno izkušnjo. Videti, kaj deluje in kaj ne. Bojim se, da bomo ponavljali napake, denimo tiste iz Libanona, namesto da bi se iz njih kaj naučili.
Vaša knjiga me je z močno naracijo in različnimi plastmi pripovedovanja zgodb(e) spomnila na velikega sirskega pisatelja Rafika Schamija in njegov kultni roman Temna stran ljubezni (The Dark Side of Love). Seveda pa tudi na čudovito knjigo House of Stone najinega novinarskega kolega Anthonyja Shadida, ki je umrl med poročanjem iz sirske vojne. Dve prelepi, a tudi izjemno tragični knjigi sta polni nostalgije in iskanja izgubljenega časa – morda iluzij? Pri vas je podobno. Je bil ta svet resničen? Ali pa se vsi radi spominjamo mladosti, časa upanja, neomejene energije in rasti?
Hvala za ta velik kompliment …
Zdaj pa k vaši tezi. Mislim, da je nostalgija čustvo, polno trikov. Lahko ti zmeša glavo. Lahko vodi v ignoriranje težav in pomanjkljivosti tistega časa. Lahko ustvarja obsesije o ponovnem ustvarjanju nečesa, česar ni mogoče poustvariti. Lahko vodi tudi v pasivnost, ko ugotoviš, da je marsikaj nemogoče.
Pretekla obdobja v Siriji so imela lepe trenutke, četudi kompleksne, zapletene in včasih naključne. Skupaj s pokojnim Anthonyjem sva delila navdušenje nad določenimi elementi življenja v Otomanskem cesarstvu. Bilo je gromozansko in množici različnih ljudstev je omogočalo, da so živeli, hkrati pa bili del nečesa večjega, nečesa, kar ni bilo omejeno z nacionalnimi, etničnimi ali religioznimi mejami. Oba sva žalovala zaradi krčenja identitet, saj sva si svojo predstavljala mnogo širše. Žal je ravno bogastvo različnosti prispevalo k razpadu cesarstva in iz teh lekcij bi se morali veliko naučiti.
Pogrešam tudi dni, preden se je v sirski upor začela vmešavati Saudska Arabija, ki je strukturirano želela razbiti sirsko kulturo.
Glede na razmere se danes veliko Sircev utaplja v nostalgiji, ki zahteva veliko zanikanja. Zato sem – in bom – večni študent zgodovine. Nočem živeti v fantaziji, ampak želim vedeti, zakaj smo danes tu in to, kar smo. In kaj nam to lahko pove, ko bomo gradili novo Sirijo.
Kaj zdaj počnete?
Sem v New Yorku, a to se utegne kmalu spremeniti, saj se v Evropi v času množičnih migracij in vprašanj, ki jih odpirajo, dogajajo zelo zanimive reči. Po drugi strani mislim, da je mogoče apatijo in pomanjkanje interesa za usodo Sirije in Sirce razbiti z dobrim pripovedovanjem zgodb. Raziskujem oblike in načine upovedovanja teh zgodb, ki jih do zdaj še nisem uporabljala. Nekaj, kar bo nad novinarstvom.
