Tiskane izdaje
Kako med seboj komunicirajo meduze: z vibracijami, zvokom, vonjem ali nemara kako drugače? Projekt Robertine Šebjanič in Slavka Glamiočanina.Foto:arhiv Ars electroniceVezni člen festivala so bili droni, med drugim jih je kakih petdeset – otročje naivno – preletavalo Donavo med Ars electronica Centrom in Brucknerhausom. V Linzu se je predstavila tudi močna slovenska zasedba.
Živim za tiste trenutke, ko s sodelavci ustvarim tehnološki eliksir, ki povezuje raznotere vznemirljive prihodnosti in o katerem vem, da ima potencial spremeniti vse, ne pa še, čemu bi to lahko služilo. Tako je na svojem predavanju dejal Hiroši Iši, profesor na MIT Media Lab in eden od udeležencev letošnjega festivala Ars electronica, naslovljenega Radikalni atomi in alkimisti našega časa.
V alkimiji ni šlo le za spremembo navadne materije v plemenito. V duhu visokih etičnih standardov, torej brez pogoltnosti in preračunljivosti, je alkimistični postopek vključeval tudi transformacijo alkimistov, zlato pa je bilo predvsem spoznanje, do katerega so se dokopali, je poudaril profesor teorije medijev Siegfried Zielinski. Izjavi obeh letošnjih udeležencev je mogoče razumeti tudi kot odgovor na vprašanja o širšem pomenu znanstvenih raziskav ter praktični uporabnosti in koristnosti teoretskih odkritij, s katerimi so nekateri novinarji mrcvarili letošnje Nobelove nagrajence za fiziko. Rezultat dolgoletnih raziskav, ki vključujejo zablode, padce in vzpone, ni nujno uporaben tržni produkt, ampak vedenje.
Slednje ni ravno osrednje vodilo festivala Ars electronice, v katerega katalogih skoraj zmanjkuje prostora za objavo sponzorjev. A čeprav večji del programa vključuje že v bližnji prihodnosti tržno zanimive projekte, večinoma vmesnike in druge tehnološke rešitve, je festival predvsem v umetniških kategorijah ponudil precej zanimivih, a le izjemoma tudi družbeno kritičnih del.
Letošnji dogodek Klangvolke (Zvočni oblak), ki ga Ars electronica od svoje prve izdaje leta 1979 organizira z mestom Linz, je bil s koreografijo petdesetih dronov nad Donavo med Ars electronica Centrom in Brucknerhausom več kot le otročje naiven. Spektakularni nastop, ki je skupen podvig ameriške korporacije Intel, vodilne svetovne proizvajalke mikroprocesorjev, in Ars electronica Futurelab, je bil na gala prireditvi večer pred tem evforično pospremljen z domislico, da tako kot droni opazujejo nas, bomo tokrat gledalci imeli priložnost opazovati njih.
Sploh so bili droni vezni člen letošnjega festivala. V zamreženem prostoru v Postcity na linški stari pošti so jih lahko obiskovalci, med njimi pretežno otroci, upravljali pod vodstvom mentorjev, poseben nastop so droni izvedli v kleti omenjenega prizorišča, vendar pa niti z besedo ni bilo omenjeno, da so bili droni zasnovani v vojaški industriji in da so orožje zahrbtnega načina bojevanja.
O svoji izkušnji, kako jih iz udobnih naslonjačev, na tisoče kilometrov oddaljenih od tarč, upravljajo v vojski zaposleni računalniški strokovnjaki in kar je izvedbeno primerljivo z računalniškimi igricami, je lani javno spregovoril nekdanji upravljavec dronov v ameriški vojski Brandon Bryant. (Posnetek si je mogoče ogledati na youtubu.)
Fluidno pohištvo in živa druga koža
Izhodišče tematske razstave Radikalni atomi in alkimisti našega časa, ki je bila postavljena v Ars electronica centru in v kleti Postcity, je bilo bolj kot na končne produkte osredotočeno na raziskovalni in ustvarjalni proces na križišču znanosti in umetnosti. Na njej so bila predstavljena tudi dela v nastajanju nemškega kolektiva Quadrature in britanske umetnice Aoife van Linden Tol, ki so letos prejeli umetniško rezidenco v Južnem evropskem observatoriju v Čilu, posebno nagrado za projekt Supre:organizem in pionirske dosežke na področju raziskovanja vesolja pa sta Evropska vesoljska agencija in festival Ars electronica podelila Mihi Turšiču.
Hiroši Iši (Hiroshi Ishii), ki je pripravil prvi del razstave, posvečene »radikalnim atomom«, je pred dvajsetimi leti na MIT Media Lab ustanovil znanstveno-umetniški kolektiv Tangible Media Group. Naša življenja so razdvojena med fizične in kiberprostore, pravi, vendar med svetovoma atomov in digitalnih informacij (bitov) ni oprijemljive povezave. Digitalne informacije se iz kiberprostora prek ekranov pretakajo v fizični svet, pri čemer so interakcije med tema dvema svetovoma v veliki meri omejene s tradicionalnim grafičnim uporabniškim vmesnikom (Graphical User Interface) in tako ločene od običajnega fizičnega okolja, katerega del smo s svojo telesno naravo.
Kljub razvoju različnih praks za procesiranje informacij prek haptičnih interakcij s fizičnimi objekti je v človeško-računalniškem interaktivnem dizajnu večina teh praks zanemarjenih. Raziskovalni kolektiv Tangible Media Group razvija projekte, ki vključujejo sisteme metaDESK, transBOARD in ambientROOM, a pri tem ne ponuja končnih rešitev, ampak nov pogled na vmesnike, in načenja nova vprašanja, kako tradicionalne grafične uporabniške vmesnike preseči. Da bi pokazali konkretne načine premika od trenutno prevladujočih dominantnih modelov GUI, ki so z računalniki povezani s ploskovitimi ekrani, displeji, miškami in tipkovnicami, kolektiv Tangible Media Group razvija oprijemljive uporabniške vmesnike TUI (Tangible User Interfaces), ki v fizičnem svetu omogočajo čutno zaznavo informacij. Vmesniki med virtualnim in fizičnim prostorom so interaktivne površine sten, stropov, vrat itd. pa svetloba, zvok, zračni in vodni tokovi.
Kako med seboj komunicirajo meduze: z vibracijami, zvokom, vonjem ali nemara kako drugače? Projekt Robertine Šebjanič in Slavka Glamiočanina. Foto: arhiv Ars electronice
V tem duhu je bil zasnovan prvi del tematske razstave v Ars electronica centru – Radikalni atomi, kjer so bili predstavljeni projekti, katerih umetni in organski materiali spreminjajo lastnosti in s tem uporabnost.
JamSheets je nova generacija materialov, pri katerih v nasprotju z običajnimi materiali, katerih ravne površine so oblikovane v tridimenzionalne kose in gube, ne gre toliko za to, kako jih uporabiti za ustvarjanje novih oblik, ampak za dinamično nadzorovanje njihove togosti. Tandem Jifei Ou in Nikolaos Vlavianos je pod vodstvom Hirošija Išija izumil lahek kompozitni material, katerega togost in mehkobo lahko uravnavamo z enim samim dotikom. Material v trdni obliki je mogoče uporabiti kot preprogo, mizo, stol, sprememba njegove trdnosti pa ponuja druge možnosti uporabe. Programirano spreminjanje togosti materiala bi lahko spremenilo osnove oblikovanja pohištva, medicinskih naprav in celo letalski dizajn.
Wen Wang je predstavila projekt BioLogic, ki ga je razvila z Jifeijem Oujo, Lining Yao in Hirošijem Išijem, vključuje pa žive aktuatorje (komponente za gibanje oziroma nadzorovanje mehanizma oziroma sistema), ki so bolj kot narejeni gojeni. Gre za biološko hibridno »drugo kožo«, ki je funkcionalna, interaktivna ter inteligentna in predstavlja vmesnik med okoljem in našim telesom. Avtorji so v laboratoriju vzgojili bakterije, jih povezali s tiskalnim sistemom »micron-resolution« in pretvorili v odzivna oblačila. Sintetična »biokoža« se odziva na spremembo telesne temperature in potenje, odpiranje in zapiranje zavihkov okoli toplotnih con pa omogoča izparevanje znoja in hlajenje telesa. Prototip živih oblačil so preizkusili na baletnih plesalcih. Ti so nad iznajdbo navdušeni, še kako prav pa bi prišla tistim, ki se soočajo z vročinskimi oblivi.
LineFORM je meter dolgi, črni kači podoben vmesnik, ki ima sposobnost spreminjanja oblike in funkcionalnosti. Lahko ga uporabljamo kot komunikacijsko napravo, za raztezanje in krepitev mišic po poškodbah ali kot pripomoček za fitnes.
Še posebej vizionarski je projekt Lift-Bit, prilagodljiv modularen digitalni pohištveni sistem, ki omogoča, da se sedežna garnitura v hipu spremeni v stol, počivalnik, posteljo in v mnoge druge konfiguracije. Vsak element je motoriziran tako, da uporablja linearni aktuator, ki nadzoruje spuščanje in dvigovanje in lahko v le nekaj sekundah podvoji njegovo višino. Uporabnik lahko upravlja pohištveni sistem Lift-Bit s preprosto kretnjo, na primer, s pridržanjem roke nad sediščem, iz oddaljenosti pa z mobilno aplikacijo, ki vključuje vrsto vnaprej določenih tridimenzionalnih oblik in drugih dinamičnih kombinacij.
A ta vizionarski pohištveni sistem ima tudi pasti, saj je očitno narejen za umirjene uporabnike. Ni jasno, kako bi se to fluidno pohištvo odzvalo, če bi se nanj sočasno pognalo pet mulcev, poleg tega pa se sistem, če dolgo ni v uporabi, začne »dolgočasiti« in samodejno spreminjati obliko.
V alkimističnem delu razstave v kleti Postcitya, kot je preimenovana stara linška pošta, kjer je že drugo leto potekal obsežen del festivalskega programa in jo bodo prihodnje leto porušili, je bila tudi letos močna slovenska zasedba.
Robertina Šebjanič je s programerjem in tehnološkim strokovnjakom Slavkom Glamiočaninom postavila projekt Aurelia 1+Hz/proto viva sonification, ki je tudi prejel nominacijo v kategoriji interaktivne umetnosti. Avtorja sta se osredotočila na odnos med dvema biološkim vrstama – meduzo (Aurelio aurito) in človekom. Že petsto milijonov let meduze pulzirajo v svetovnih oceanih in morjih, kljub globalnim podnebnim spremembam njihova populacija narašča, a vse do danes ni ugotovljeno, ali med seboj komunicirajo z vibracijami, zvokom, vonjem ali nemara kako drugače. Zvočne zanke vsebujejo posnetke meduz v zaprtem okolju in vnaprejšnje posnetke v njihovem naravnem okolju, v performansu pa so bili oboji pomešani v zvočno-vizualno izkušnjo.
Zvočna instalacija Time Displacement – Chemobrionic Garden Robertine Šebjanič, Ide Hiršenfelder in Aleša Hienga-Zergona je bila nominirana v letos na novo uvedenem sklopu The STARTS 2016, ki ga za umetniške inovacije v tehnologiji, industriji in družbi organizira evropska komisija. Kemobrionični vrt ponuja vpogled v kemične procese, kakršni so na Zemlji potekali v njenih zgodnjih geoloških obdobjih. Kemične reakcije, kot sta sprememba barve in oblike, je spremljala kamera s pomočjo čipov mikrokontrolorjev, te spremembe pa so vplivale na kodo za generiranje zvoka v živo.
Špela Petrič je s sodelavcem Miho Turšičem predstavila Miserable Machines: Soot-o-mat, v katerem se je z uporabo mišice školjke, pritrjene na mehansko napravo, lotila razmisleka o posledicah razsvetljenskega razumevanja telesa kot stroja v razmerju do človeškega in nečloveškega živega, vpetega v produkcije odnose.
Fotograf Dean Verzel je v sodelovanju z Inštitutom za anatomijo na ljubljanski medicinski fakulteti na fotografiji dveh rok trupel, ki sta se dotikali podobno, kot se dotikata božja in človeška roka na Michelangelovi freski v Sikstinski kapeli, upodobil minljivost življenja. Luka Mustafa, ustanovitelj inštituta IRNAS, in njegov kolega Boštjan Vihar pa sta predstavila na odprtih spletnih virih temelječi projekt KORUZA – brezžični optični komunikacijski sistem, kjer so lahko obiskovalci iz prve roke izkusili delovanje optične komunikacije, njene prednosti in možnosti, ki jih ponuja njen nadaljnji razvoj.
Namesto jadikovanja
Frank Kolkman, o čigar delu smo pred meseci pisali v Sobotni prilogi, se loteva vse slabše dostopnosti do zdravstvenih storitev, zaradi česar se zlasti v ZDA pacienti sami oziroma s pomočjo amaterskih pomočnikov lotevajo t. i. operacij naredi sam, posnetke svojih kirurških posegov pa objavljajo na spletu. A namesto jadikovanja nad stanjem stvari in skrušenem oziroma ciničnim pristopom, češ da v neoliberalnem svetu ni mogoče ničesar spremeniti, avtor ponuja provokativno alternativno rešitev. Kolkman je po pogovorih s kirurgi in z inženirji samostojno izdelal kirurški sistem Open Surgery, ki naj bi bolniku omogočil, da na sebi sam izvede operacijo slepega črevesa. Vendar njegov namen ni spodbujanje strokovno neusposobljenih pacientov, da se operacij lotevajo sami, ampak da s predstavitvijo kirurškega sistema sproži javno razpravo o tem, zakaj so operativni posegi tako dragi, kaj vse vključujejo cene medicinske opreme in zdravil, katerih proizvodnjo na svetovnem trgu z izrivanjem majhnih proizvajalcev obvladujejo korporacije, kot o razlogih za (pred)dolge čakalne vrste.
Kolkman ponuja alternativni model, po katerem bi bilo mogoče z inženirskim in medicinskim znanjem ter ob prisotnosti stroke hitreje in bistveno ceneje izvajati operacije v vmesnih, ne nujno bolnišničnih, vendar sterilnih okoljih. Ali kot je na predstavitvi v Linzu zaključil Kolkman: »Če sem lahko jaz, ki nisem inženir, ampak oblikovalec, s 4000 dolarji sestavil operacijski sistem, katerega dele sem nabavil na spletnem portalu Alibaba, to pomeni, da bi lahko s podobno vsoto mnogo boljši in predvsem zanesljiv kirurški sistem napravili tudi usposobljeni inženirji.«
Nagrado zlata nika v omenjeni kategoriji sta prejela Švicarja Christopher Wachter in Mathias Jud, ki zadnja leta živita v Berlinu. Tandem se v projektu Can you hear me? loteva možnosti, ki jih na spletu ponujajo odprti viri, razgalja oblike spletne cenzure in spodkopava koncentracijo politične moči. Ko jima je švicarsko veleposlaništvo v Berlinu predlagalo, naj predstavita svoje delo, povabila nista razumela le kot časti, ampak sta ga prepoznala kot priložnost za dostop do te posebne berlinske lokacije. Švicarsko veleposlaništvo stoji tik ob uradu kanclerke Angele Merkel, nemškega parlamenta in številnih veleposlaništev, vključno z ameriškim in britanskim.
Po Snowdnowem odkritju leta 2013, da sta ameriška in britanska obveščevalna služba prisluškovali berlinskemu vladno-diplomatskemu okolišu, vključno z mobilnim telefonom kanclerke Merkel, so tamkajšnje zlovešče strukture na strehah diplomatskih poslopij postale objekt globalnega zanimanja. Toda kako nasloviti te skrite sile? Avtorja sta na strehi švicarskega veleposlaništva vsem na očeh postavila leseno konstrukcijo, nanjo pritrdila ovalno pločevinasto embalažo za žgane pijače in kavo ter iz njih izdelala antene.
Že v izhodišču se je njunemu projektu priključila berlinska akademija za umetnost in podobno konstrukcijo sta postavila tudi na njeni strehi, in sicer na osi med prisluškovalnima mestoma ameriške NSA in britanske GCHQ. Med postavljanjem antenskega sistema so švicarsko ambasado preletavali helikopterji s kamerami, na strehi ameriške ambasade pa so patruljirali varnostniki. Antenski sistem sta zasnovala kot odprto komunikacijsko omrežje, v katerem je lahko sodeloval vsakdo, sporočila uporabnikov pa so potovala na frekvencah, ki sta jih lahko prestregli NSA in GCHQ.
Moto projekta Can you hear me? (Ali nas slišite?) je bil: če nam že prisluškujete, potem natančno prisluhnite, kar vam želimo sporočiti. V berlinski vladno-diplomatski četrti vlada precejšnja informacijska zmeda. Po eni strani je tamkaj javno izražanje mnenj omejeno in so protesti prepovedani, hkrati pa ne obstajajo uredbe o digitalni komunikaciji. Njuna instalacija je bila tako legalna, švicarski veleposlanik pa je k sodelovanju povabil tudi kanclerko Merkel in vsa okoliška veleposlaništva; nekatera so se vabilu tudi odzvala.
V dobrem mesecu je njuno neodvisno in anonimno omrežje uporabilo na tisoče uporabnikov in poslalo prek 15.000 glasovnih, tekstovnih in slikovnih bolj ali manj političnih sporočil, med njimi tudi pozive uslužbencem obveščevalnih služb, naj končno prestopijo na pravo stran – med žvižgače. Poleg tega je v omrežje pricurljala zaupna informacija iz komisije za parlamentarno preiskavo o prisluškovanju. Kar se je torej začelo kot igriva protiprisluškovalna manifestacija z neodvisnim omrežjem, je postalo dokaz, da je v digitalni dobi svoboden pretok informacij vitalen za živo demokracijo.
V kategorijo interaktivne umetnosti sta bila uvrščena tudi projekta, ki izhajata iz tradicije starodavnih analognih avtomatov. Šved Martin Molin je eden od štirih članov glasbene skupine Wintergatan, ki igrajo kopico zelo nenavadnih inštrumentov. Molin je za izdelavo svojega inštrumentalnega izuma Marble Machine (Frnikolasta mašina) namesto predvidenih treh mesecev potreboval dobro leto. Posamične dele je računalniško oblikoval in natisnil s 3D-tiskalnikom, nato pa jih natančno namestil in povezal v uglašen zvočni sistem. Nenavadni glasbeni stroj vsebuje bobne, bas, vibrafone in druga čudna glasbila, ko upravitelj napravo zažene z vrtenjem glavne ročice, pa se skozenj začne pretakati dva tisoč frnikol. Naprava je sestavljena iz ducata lepo oblikovanih lesenih delov, trakov, jermenov in žlebičev za zbiranje in preusmerjanje frnikol, z dodatnimi ročicami pa je mogoče spreminjati tudi tonski način.
Pri izdelavi naprave je Mat Collishaw izhajal iz predhodnice filma – zoetrope, animacijske naprave iz 19. stoletja. Za njeno izdelavo je uporabil programski orodji 3ds Max in ZBrush, s katerima je oblikoval 300 figuric, jih s 3D-tiskalnikom natisnil v smolo ter namestil na leseni cilinder. Med hitrim vrtenjem Collishawove zoetrope, kar v grščini pomeni vrteče se življenje, figurice »oživijo« in zdi se, da statični prizori postanejo animirani. Collishaw se je na festival uvrstil s projektom All Things Fall, ki uprizarja biblijski prizor pokola nedolžnih otročičev, njegova zoetropa pa obenem opozarja na varljivost človeške vidne percepcije.
Veterana umetniške robotike, Kanadčan Louis-Philippe Demers in Bill Vorn, sta predstavila projekt Inferno – približno dvajset robotskih eksoskeletov, ki so si jih obiskovalci nadeli, med performansom pa so nevidne sile v duhu renesančnega razumevanja telesa kot avtomata premikale njihove okončine.
Od skoraj 2000 prijavljenih projektov v sklopu The STARTS je veliko nagrado prejela nizozemska modna oblikovalka Iris van Herpen, ki je v preteklosti sodelovala z modnima oblikovalcema Alexandrom McQueenom in Claudy Jongstra. Navdih za raziskovanje magnetnih sil se je avtorici utrnil med obiskom velikega hadronskega pospeševalnika v Cernu. Pri oblikovanju kolekcije oblačil, imenovanih Magnetic Motion, je sodelovala z nizozemskim umetnikom Jolanom van der Wielom ter kanadskim arhitektom in pionirjem odzivnih »živih« skulptur Philipom Beesleyjem, čigar poetična dela povezujejo računalništvo, sintetično biologijo in mehatroniko. Oblikovalka je poleg ročnega dela uporabila tehnike injekcijskega modeliranja, laserski rez na labirintskih skulpturah in 3D-tisk. Njena »magnetno-gibljiva« kolekcija s tridimenzionalnostjo, plastenjem ter igro svetlobe in senc med nošnjo ustvarja učinek volumna in spreminjanja oblik.
Interdisciplinarna skupina mladih berlinskih oblikovalcev Artficial Skins and Bones Group izdeluje raznovrstne človeške proteze, od dizajnersko oblikovalnih okončin do stopalnih vložkov, ki med hojo gibanje prevajajo v zvočni odziv. Posebej zanimiv je mrežni projekt BlindWiki – Unveiling the Unseen Španca Antonija Abada, čigar aplikacija prek pametnih telefonov povezuje slabovidne in slepe prebivalce mesta, ki si izmenjujejo izkušnje o težavah, ovirah in raznoterih objektih, s katerimi se vsak dan srečujejo na mestnih ulicah, pa tudi intimne pripovedi, mnenja in izkušnje. Njegovi uporabniki skupaj izrisujejo zemljevid nevidnega, obenem pa Abadov projekt tudi širše ozavešča o svetu slabovidnih.
Za zdaj bolj kot ne srečno naključje
Nagrado, ki jo festival Ars electronica od predlani podeljuje vizionarskim pionirjem medijske umetnosti, je letos prejela triinosemdesetletna umetnostna kritičarka, kuratorica in teoretičarka novih medijev Jasia Reichardt, po rodu Poljakinja, ki se je pred drugo svetovno vojno z družino preselila v Veliko Britanijo. Med podelitvijo nagrade, ki se je je udeležila z možem in dolgoletnim sodelavcem, je dejala, da ko ji je pri njenih štirih letih mama pripovedovala o strojih, ki perejo in likajo, se je zatrdno odločila, da bo, ko odraste, takšne stroje imela tudi sama. Po študiju teatrologije v Londonu je kot umetnostna kritičarka najprej sodelovala z londonsko revijo Art News in pisala predvsem o avantgardni vizualni umetnosti, ki se je tedaj povezovala s poezijo, oblikovanjem, kinetiko in svetlobno umetnostjo.
V začetku 60. let je sodelovala pri pripravi prve londonske razstave konkretne poezije, naslovljene Between Poetry and Painting, leta 1968 pa je na tamkajšnjem Inštitutu za sodobno umetnost postavila prelomno razstavo Cybernetic Serendipity (Kibernetsko srečno naključje), na kateri so sodelovali algoritmi, stroji, kinetične skulpture, robustni računalniki in roboti. Razstava, ki jo je obiskalo okrog 50.000 tisoč ljudi, je bila ključna pri oblikovanju ne le britanske, ampak tudi mednarodne računalniško-tehnološke umetniške skupnosti.
Vitalna Jasia Reichardt še ne razmišlja o pokoju, njena zadnja razstava Nearly Human, ki jo je lani postavila v Centru za sodobno umetnost v Gdansku, je trenutno na ogled v Kunsthall Grenland na Norveškem.
Zadnja leta sta v žirijah festivala Ars electronica enakovredno zastopana oba spola, a kar 90 odstotkov zlatih nik in drugih nagrad še vedno pristane v rokah moških, na kar je opozorila pobudnica protestne akcije KissMyArs Heather Dewey-Hagborg, lanska prejemnica častnega priznanja v kategoriji hibridne umetnosti. Četudi so od začetka festivala Ars electronica, ki je bil v prvih desetletjih osredotočen na računalniško programiranje in robotiko, izrazito prevladovali avtorji, so se ga udeleževale tudi izvrstne umetnice, a so bile pri nagrajevanju spregledane.
Medtem ko so moški še vedno v večini v kategorijah računalniške animacije in digitalne glasbe, pa z razvojem področij, ki vključujejo sintetično biologijo in uporabo živih materialov, na prizorišče suvereno vstopajo avtorice. O njihovih delih, ki letos niso bila vključena v kategorijo interaktivne umetnosti, so pač presodili člani in članice žirij, pri čemer pa se velja vprašati, kot je komentirala Heather Dewey-Hagborg, ali so avtorice producentsko enako podprte kot njihovi kolegi.
Po bienalni logiki bo prihodnje leto na Ars electronici kategorijo interaktivne umetnosti nasledila kategorija hibridne umetnosti, v kateri v mednarodnem in slovenskem prostoru prevladujejo ženske. Tako bo morda že drugo leto jasno, ali so festivalske žirije očitek prepoznale tudi kot nujni razmislek.
