Tiskane izdaje
Matere so od nekdaj trepetale za svoje otroke. Med drugim jih je skrbelo, da ne bi zašli na stranpota. V zadnjih desetletjih so se morda najbolj bale, da bi začeli jemati mamila. V zadnjih mesecih se je nabor hudih bojazni le še razširil. V ZDA je vse več mater, katerih otroci so postrelili šolarje. V drugih državah je vse več tistih, katerih otroci so postrelili nevernike. Čutijo podobno bolečino in sprašujejo se, kaj je šlo narobe. Tudi zgodbe njihovih otrok so podobne. Preveč podobne, da bi jih lahko zanemarili.
Jakobov najboljši prijatelj iz otroštva je džihadist. Njune poti so se ločile, ko sta bila stara trinajst let. Amir, kot ga je poimenoval v svojih intervjujih, se je v Siriji najprej bojeval v uporniški skupini al Nusra, potem se je pridružil najbolj srhljivi od vseh terorističnih skupin – Islamski državi (Isis).
Jakob Sheikh je danski novinar pakistanskega rodu. Tako kot Amir ima pakistanskega očeta in dansko mamo. Od nekdaj so ga zanimali ekstremisti. Zakaj so pripravljeni plačati tako visoko ceno za to, v kar verjamejo? Pisal je o desničarskih radikalcih, pisal je o levičarskih radikalcih in od začetka državljanske vojne v Siriji piše o tamkajšnjih upornikih. Ko je izbruhnila, je namreč ravno študiral v Bejrutu. Pisanje o tujcih, ki se bojujejo v Siriji, je bil za osemindvajsetletnega novinarja, ki ravno pripravlja knjigo o džihadistih, način, da, čeprav na Danskem, ostane v stiku z vojno v tej državi.
Med raziskovanjem razmišljanja mladih, ki se odločijo za ekstremizem, je ugotovil, da med njimi obstajajo razlike, a povezujejo jih tudi številne skupne točke. »To so ljudje z obrobja, ki pa niso nujno brez virov. Pri tem nimam v mislih le denarja, ampak tudi znanje, izobrazbo, politično prepričanje. Nekje na poti radikalizacije so se znašli na družbenem obrobju, izločeni od vrstnikov, sorodnikov ali družine.«
Drugo skupno točko je našel v tem, da so mnogi med njimi bili člani ene bratovščine, kot pravi združbam mladostnikov, ki jih povezujejo skupni interesi, nato so se priključili drugi. Iskali so toliko časa, dokler niso naleteli na tisto, ki jim je ponudila največjo uteho.
Tretja pa je, da jih je med odraščanjem zaznamoval prelomni dogodek. »Ne glede na to, s kom se pogovarjam, v čigavo zgodbo se zakopljem, skoraj vedno naletim na incident, zaradi katerega se je ta človek izgubil. Morda so se ločili starši, morda je izgubil prijatelje, morda se je znašel v družbi malih kriminalcev. Kakorkoli – izgubil je družino, prostor se je izpraznil, nastala je potreba po novi družini, po občutku, da pripadaš. To seveda ni edini razlog, je pa ključni dejavnik. Vse je povezano še z religijo in s političnimi frustracijami, ampak pomanjkanje pripadnosti je zelo pomembno. Tu postane pomembna bratovščina. V nekaterih primerih je otroke zaznamovala še izguba očeta, odsotnost očetovske figure, ki jih je potem kot mladeniče pripravila do tega, da so začeli iskati alternativnega očeta. In recimo, da so ga našli v lokalni veliki ribi v radikalnem salafističnem okolju. Iz tega se napajajo radikalni islamisti.«
Žalost, krivda, sram, dvom
V devetdesetih so jezni in nezadovoljni mladeniči in mladenke našli odrešitev v mamilih. Zakaj so se v 21. stoletju začeli odločati za toliko bolj radikalno izbiro? Jakob Sheikh pojasnjuje, da so mnogi preizkušali mamila. Bili so džankiji, morda člani mladoletne prestopniške druščine, nemara celo zaporniki. »Radikalno islamistično okolje je za nekatere ljudi rešitev in odgovor na stvari, ki jih begajo v družbi, v katero se ne čutijo vključene. Če nam je to všeč ali ne, ti ljudje iščejo občutek sprejetosti in tolažbe v združbah, ki so opozicija tej družbi. Nekateri so iskali toliko časa, dokler niso pristali med radikalnimi islamisti.«
V zadnjih štirih letih je na Bližnji vzhod, predvsem v Sirijo in Irak, odpotovalo okoli dvajset tisoč tujih borcev. Približno tri tisoč jih je odšlo iz Evrope, ZDA ali Kanade, torej zahodnih držav. Nekateri so odpotovali z blagoslovom svojih bližnjih, precej več pa je takih, ki so šli, ne da bi njihove družine za to vedele. Sorodniki in bližnji so morda zaznali proces radikalizacije, a marsikdaj so se njegovega pomena zavedeli šele, ko je bilo že prepozno.
V prispevku Mothers of ISIS (Matere Isisa), ki je bil objavljen na portalu Huffington Post, je novinarka Julia Ioffe predstavila zgodbo štirih mater, ki so v Siriji izgubile sinove. Za njimi je ostala žalost, ki je, kot je napisala novinarka, nadrealistična v svoji specifičnosti. »To je žalost zaradi izgube otroka, to je krivda zaradi tega, kar mati je ali pa ni storila, to je sram ob pogledih prijateljev in sosedov in to je dvom o vsem, česar niso vedele o človeku, ki so ga spravile na svet.«
Matere so ji pripovedovale, kako polne upanja so bile, ko so njihovi sinovi odkrili islam. Vse štiri so bile matere samohranilke; vse štiri so v zgodnji mladosti nemočne opazovale, kako so zašli v težave. Kanadčan Damian je ostal brez očeta, ko je bil star deset let. Umaknil se je v svet računalniških igric. Pri sedemnajstih je poskusil narediti samomor.
Norvežan Thom Alexander je očeta izgubil pri sedmih, umrl je zaradi predoziranja s heroinom. Pri štirinajstih so mu postavili diagnozo: ADHD (hiperaktivnost; angl. attention deficit hyperactivity disorder). Pri dvajsetih so ga zaprli zaradi drobnih kriminalnih dejanj. Večkrat se je poskusil odvaditi od mamil.
Ko sta fanta odkrila islam, se je obema zdelo, da se jima je prikazala Marija. Oziroma kot je povedala Thomova mama: »Bilo je, kot bi dobila novega sina.« Thom Alexander je opustil mamila, začel po telefonu klicati svojo mamo, zaposlil se je v vrtcu in se poročil s prijetno Maročanko. Ko se je začela vojna v Siriji, je zbiral oblačila za begunce in mami obljubil, da ne bo odpotoval v to državo. Nato se je ločil in znova poročil s Somalko, ki je vztrajala, da se preselita v muslimansko državo. Mami je sporočil, da obljube ne bo mogel držati.
Tudi Damian je odkril koran in »postal boljši človek«, kot je opisala njegova mama. A kmalu se je s »prijatelji« po telefonu pogovarjal samo še zunaj hiše, doma ni hotel jesti, če je bilo na mizi vino, začel je govoriti o upravičenih ubijanjih in redno telovaditi. Izselil se je in mami nato sporočil, da odhaja v Egipt, kjer se bo šolal za imama. Namesto v Egipt je odpotoval v Sirijo in se pridružil al Nusri, nato Isisu. Postal je džihadist.
Nemški strokovnjak za deradikalizacijo Daniel Koehler – nekoč je pomagal mladim neonacistom, ki so želeli zapustiti svojo bratovščino, v zadnjih letih pa pomaga tudi radikalnim islamistom in njihovim družinam –, je novinarki Julii Ioffe pojasnil, da je to klasičen proces radikalizacije.
Njegove faze so neverjetno podobne tistim, ki jih uporabljajo neonacistične skupine. Rekrut je sprva evforičen, ker je našel pravo pot. Poskuša spreobrniti vse okoli sebe in jih v primeru radikalnih islamistov pripraviti do tega, da jim bo mar za trpljenje sirskega prebivalstva. Druga, bolj frustrirajoča faza se zgodi, ko spozna, da niso dovzetni za njegova sporočila. Začnejo se konflikti v družini: prepiri zaradi oblačil, alkohola, glasbe. Rekrut je vse bolj dovzeten za nasvete pajdašev, ki mu prigovarjajo, da svojim prepričanjem lahko sledi le, če zapusti dom in odide v muslimansko državo. V zadnji fazi proda svoje premoženje in se začne intenzivno pripravljati na odhod. Loti se fizičnih priprav ali se celo začne ukvarjati z bojevniškimi veščinami. Njegove frustracije se stopnjujejo, njegova želja, da bi nekaj naredil, postaja vse bolj prevladujoča. Nazadnje v nasilju vidi edino rešitev.
Pravi dom je kalifat
Jakob Sheikh je intervjuval 16 tujih bojevnikov, ki so bodisi v Siriji in se bojujejo za Isis bodisi so se (začasno) vrnili na Dansko. Opravil je tudi okoli 80 intervjujev s ključnimi ali obrobnimi akterji v militantnem islamističnem okolju na Danskem. »Vem, da marsičesa ne vem. Vem, da imajo nekateri viri svojo agendo. Vem, da mnogi ne bi govorili z mano, če jih ne bi poznal že sedem ali osem let. Imel sem srečo, da sem zaradi tega lažje prodrl v njihove kroge kot drugi novinarji.«
Njegovo najbolj dragoceno orodje je čas. S fanti se je velikokrat sestal, ne da bi napisal vrstico teksta, ker je želel vedeti, kako vidijo svet. Bili so pripravljeni povedati svojo zgodbo, saj so se počutili stigmatizirani in diskriminirani zaradi načina, kako so jih danski mediji obravnavali. »Želeli so povedati, da ima podoba, ki so jo risali danski mediji, več odtenkov, kot so jih bili novinarji pripravljeni razkriti.« Z njimi se je srečeval v mošejah, na sestankih in srečanjih. Sprejeli so ga, ker so v njem videli drugega muslimana, čeprav so vedeli, da je novinar. Razumel jih je, ker je bil tudi on rojen in vzgajan v getu na Danskem. Tudi on se je s težavo postavil na noge. Tudi on je hodil na sestanke islamske politične stranke. Imel je veliko skupnega s fanti, ki so se kasneje radikalizirali. Toda izbral je drugačno pot in zanimalo ga je, zakaj.
»Stvari so zelo zapletene in kompleksne. Težko je poiskati eno samo stvar, ki je tehtnico prevesila na eno ali drugo stran. Vsak želi narediti seznam in ga odkljukati, reči, dobro, to je to, tu tiči razlog za radikalizacijo. Ampak veliko je povezano z naključji. V nekem trenutku so nekoga srečali, mene pa je v istem trenutku življenje odpeljalo drugam. Šel sem na drugo šolo, dobil nove prijatelje in se začel zanimati za filme in funk. Ne morem reči, da sem našel dokončne odgovore, lahko pa pokažem na trenutke v življenju, ki so bili zame odločilni.«
Zanimalo ga je tudi, zakaj so bili pripravljeni obrniti hrbet državi, v kateri so zrasli, za boj v konfliktu, s katerim nimajo nič skupnega. Še več, zakaj bi postali samomorilski napadalci v državi njihovega otroštva. Odkril je, da je zanje Islamska država, kalifat, ki nastaja, njihov pravi dom. »Ljudje, ki se prepustijo ideologiji, se znajdejo v začaranem krogu. Zaradi radikalizacije so vse bolj prepričani, da poskuša Islamska država islamsko civilizacijo spraviti pod eno streho. Zato kalifat bolj dojemajo kot svojo državo kot pa denimo državo, v kateri so zrasli. Zato vidijo kalifat kot svoj dom.«
Vprašanje obče človeške stiske
Jakob Sheikh pravi, da nekdo ni radikaliziran v trenutku, ko stoji na železniški postaji s kalašnikovko v roki. Proces se začne veliko prej. Kdaj? Težko je določiti tisti trenutek. »Tretji fant iz zgodbe Mothers of ISIS je bil Danec Lukas. Umrl je pri osemnajstih letih. Kdaj se je začela radikalizacija? Pri sedemnajstih, ko se je odločil, da bo šel v Sirijo? Pri petnajstih, ko se je spreobrnil v islam? Pri devetih, ko so mu postavili diagnozo: ADHD in aspergerjev sindrom? Ne vem. Eden od ključnih trenutkov je bil gotovo tisti, ko je začel izgubljati prijatelje in se odtujevati družini. Tedaj je treba biti pozoren. Ampak to ni vprašanje radikalizacije, temveč obče človeške stiske.«
Če je bil na začetku svojega potovanja v svet radikalnih islamistov še prepričan, da so med potencialnimi rekruti predvsem mladi, rojeni na dnu družbene lestvice, je kmalu spoznal, da ni tako. Večinoma gre za fante iz srednjega sloja, mnogi so dobro izobraženi in nekateri imajo celo univerzitetno diplomo. Med njimi so tudi izgubljeni džankiji, a prav zaradi njihove raznolikosti je težko iskati rešitev za skupino. Namesto tega je treba iskati rešitev za vsakega posameznika.
»Osredotočiti se je treba na mlade v stiski; na tiste, katerih starši so se ločili, ki so se odtujili od bratov in sester, ki imajo težave s sošolci, ki nehajo hoditi v šolo, ki imajo morda duševno bolezen ali motnjo. Vsak primer je treba obravnavati posebej, in če se izkaže, da je na napačni poti, kar lahko pokaže z zlorabo mamil ali s kakšnim drugim neprimernim vedenjem, mu je treba pomagati. Morda se še ni spreobrnil v islam, vendar je v težavah. To seveda ne pomeni, da boš terorist, če se starši ločijo. A treba je biti pozoren in treba je vedeti, da ni enoznačnih rešitev.«
Ko pa do procesa radikalizacije pride, se je treba z njim soočiti. Pri tem je ves čas treba imeti v mislih, da militantni radikalni islamisti novačijo mlade, ki so v stiski in ki so se znašli na družbenem obrobju, zato je treba zmanjšati nabor, preden jih spreobrnejo v islam. »Pri vseh zgodbah, ki sem jih slišal, me je najbolj presenetilo, kako mnogi starši sploh niso vedeli, da so njihovi otroci sprejeli islam. Ali pa, da so vedeli, ampak niso dojeli, kako zelo so se radikalizirali, dokler ni bilo prepozno.«
Pomemben korak, ki ga lahko naredijo starši in širša skupnost, če opazijo, da je nekdo postal član bratovščine, je, da mu ponudijo alternativo. »Na Danskem borce poskušajo vrniti v šolo, jim dati priložnost, da se vrnejo na primer v svoje nogometno moštvo. Ampak, kot sem že poudaril, zavedati se moramo, da ti ljudje niso brez virov, da so izobraženi, da veliko vedo in da imajo politično zavest. Zelo se jih dotika politična nepravičnost, ki so ji priča. Boli jih, ko vidijo, da na ženske in otroke v Siriji padajo bombe in da svet ne naredi ničesar, da bi to ustavil. Prav zato je treba nagovarjati tudi njihove politične frustracije. Treba jih je usmeriti v drugačno akcijo. Ne zadošča, da jim priskrbiš alternativno bratovščino. Omogočiti jim je treba, da lahko delujejo; morda tako, da zbirajo denar za sirske begunce. Počnejo naj karkoli, samo da to nagovarja njegove politične frustracije.«
Dekleta se težko vrnejo
Med tujci, ki so v Sirijo odpotovali iz zahodnih držav, je tudi približno petsto deklet. Jakob Sheikh o njih nima veliko podatkov, ker se te, če so pravoverne, ne smejo pogovarjati z moškimi, ki niso njihovi sorodniki. Njihove zgodbe zato razkrivajo novinarke pod krinko, na primer Poppy Begum in Aisha v članku Why I went undercover to investigate female Islamic State supporters (Zakaj sem šla pod krinko raziskovat podpornice Islamske države), ki ga je objavil Daily Telegraph. Razkrivajo jih tudi same, kot je to storila belgijska najstnica Maysa v časopisu Guardian (The story of a radicalisation: 'I was not thinking my thoughts. I was not myself'; Zgodba moje radikalizacije: Nisem mislila svojih misli. Nisem bila jaz).
A nekaj jih je le izvedel tudi Jakob. V njegovi knjigi, denimo, nastopata dvojčici, ki sta se pri šestnajstih letih odločili, da bosta odpotovali v kalifat. »Težko je kaj sklepati, ker imamo na voljo premalo empiričnih dokazov. Vzorec deklet je majhen. Vemo pa, da jih radikalizirajo druge ženske.«
In vemo, da postanejo orodje propagandne mašinerije Islamske države propagande, dokler (seveda le v primeru, da jih) jih ta s svojo brutalnostjo tako ne razočara, da jo želijo zapustiti. Ravno te dni se je izvedelo, da so ob poskusu pobega do smrti pretepli drugo od obeh avstrijskih najstnic, ki sta izginili leta 2014. Kmalu po njunem izginotju se je razvedelo, da sta se poročili z džihadisti. Pozirali sta z orožjem v rokah in veljali za obraz Islamske države. Že pred meseci so starše obeh deklet – na Dunaj so se zatekli pred vojno v Bosni in Hercegovini – obvestili, da je Sabina umrla v spopadih. Zdaj so jim to sporočili še za Samro.
»Dekleta se zelo težko vrnejo. Nekaterim je uspelo pobegniti iz kalifata in so zdaj spet na Danskem, a še vedno je nekaj deklet, ki bi se rade vrnile, pa se ne morejo. Da se hočeš vrniti iz kalifata, iz tako rekoč obljubljene dežele, da želiš obrniti hrbet islamu, je največji od vseh grehov. Avstrijska deklica je s poskusom pobega postala odpadnica in bila zato kaznovana s smrtjo.«
Kriminaliziranje misli ali dejanj?
Zakaj jih ne morejo ustaviti? Zakaj jim na primer ne odvzamejo potnega lista? Ker je to, pravi Jakob Sheikh, potem vprašanje, ali kriminaliziramo že misli ali šele dejanja. V svobodnih državah, med katere sodijo evropske, ima vsak pravico, da misli, kar hoče. Tudi to, da razmišlja, kako bo šel v Sirijo, ne da bi ga pri tem kdo omejeval. Na Danskem so sicer že zaostrili zakonodajo in mladim lahko vzamejo potni list, če posumijo, da se odpravljajo v Irak ali Sirijo. »Ampak na pot se lahko odpravijo tudi s ponarejenim potnim listom. Ali pa se odpeljejo z avtom do schengenske meje. Dvajset odstotkov napadov na evropskih tleh, ki so jih izvedli ali preprečili, je vključevalo ljudi, ki so jim odvzeli potni list. To odločevalce postavlja pred novo dilemo: jim vzameš potni list in jih spremeniš v jezne mladeniče ali jim ga pustiš in tvegaš, da bodo odšli in se vrnili kot samomorilski napadalci?«
Amir je v Siriji. Z Jakobom nista govorila že dva meseca. ISIS mu namreč ne dovoli, da bi navezal stike z njim. Jakob upa, da se bosta še kdaj slišala. A kaj bo prinesla prihodnost – še posebej zdaj, ko se je zgodil Pariz –, ne ve.
