Če si zlomim nogo, bom šel na urgenco. Če se zlomi duša, kam naj grem?

Dobili sva se v gostilni Krpan v Mostah, ki je bila najboljša in najbližja vmesna postaja, vrzel med njenimi številnimi aktivnostmi in obveznosti, ki trajajo ves dan, na različnih koncih Slovenije. Z naročilom višnjevega zavitka na čipkastem prtičku in kave, ki jo je mladi natakar galantno postavil na mizo, je v prostor med nama vnesla posebno domačnost. Od nekdaj ima občutek za to, koliko prostora zavzemajo stvari v prostoru, pravi. V dobri uri intenzivnega pogovora, ki je bil nekakšen patchwork, krpanka različnih tem, sva se dotaknili tako politike na področju duševnega zdravja kot intimnih uvidov, tako depresije in anksioznosti, kot izgorelosti in zasvojenosti s spletom; takoj za tem je odhitela na predavanje o anksioznosti in depresiji na medicinsko fakulteto, kjer je redna profesorica, kot psihiatrinja dela v ambulanti v Sevnici, vključena je v številne domače in mednarodne projekte – tudi v delovno skupino resolucije o nacionalnem programu za duševno zdravje.

Kaj se dogaja z resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki jo kot članica delovne skupine pripravljate že od leta 2008? In zakaj se toliko časa zatika, mar ni to v nacionalnem interesu?

Naj bi bilo. A očitno se pri nas vlaganje v duševno zdravje še vedno šteje kot strošek, ne investicija. Žal. Resolucija prinaša celostno in medsektorsko politiko na področju duševnega zdravja, s skupnim ciljem, torej da na enem mestu povežemo vsa področja duševnega zdravja v socialnem, vzgojnoizobraževalnem in zdravstvenem sektorju.

Že zakon o duševnem zdravju ste pripravljali in pisali šestnajst let?

Da, pa to ne pomeni, da je zakon zaradi tega boljši, ampak preprosto toliko časa ni bilo konsenza odločevalcev. Gotovo je že zadnji zakon pomenil premik naprej, in kar je najbolj pomembno, prinesel je podlago za nacionalni program duševnega zdravja. Brez zakonske podlage ne moreš imeti nacionalnih programov. Nacionalni programi socialnega sektorja so že leta razvijali dobre rešitve na področju duševnega zdravja in sedanji predlog nacionalnega programa za duševno zdravje skuša povezati zadeve.

Leta 2002 sem sodelovala v mednarodnem projektu, ki je bil zasnovan kot pomoč državam jugovzhodne Evrope pri pisanju njihove nacionalne zakonodaje in strategije na področju duševnega zdravja. Tudi Slovenija je prispevala strokovnjake, med njimi sem bila pomočnica vodje v delovnih skupinah, vodja pa je prihajal iz zahodnega sveta. Takrat sem se spraševala, kako to, da so za facilitatorja izbrali mene, saj smo se že takrat v Sloveniji deset let ubadali z zakonom in bi bili mi tisti, ki bi potrebovali pomoč. A dejansko se je izkazalo, da je bila moja prisotnost tam koristna, predstavnik zahodne stroke je znal vsebinsko povedati, kaj bi bilo treba izpostaviti, jaz pa sem točno vedela, kje bodo naleteli na težave.

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in redna profesorica na medicinski fakulteti. Foto: Roman Šipić/Delo

Na katere težave ste naleteli vi?

Duševno zdravje je bilo pri nas dolgo popolnoma nerazumljeno. Vse bolj se zdi, da tudi odločevalci, osebe na vodilnih položajih, še vedno jemljejo to, da nam softver v glavi deluje dobro, kot nekaj samoumevnega. Kadar se tam zalomi, postaneš neuporaben za družbo. Zelo narobe.

Telesno zdravje je ljudem jasno, večina ve, kaj pomeni sladkorna bolezen, kako z njo živiš, kako si vključen v družbeno življenje. Zelo bi bila vesela, če bi ljudje podobno, kot gledajo na sladkorno bolezen, gledali na duševno zdravje. Želela bi si, da bi se vse bolj zavedali, da so duševne motnje zdravstvena težava, ki potrebuje zdravljenje, določene prilagoditve, spremembo življenjskega sloga, a da s tem lahko kakovostno živiš in opravljaš svoj poklic. Stigme res ne rabimo.

Mar niso za ozaveščanje javnosti o različnih oblikah duševnih motenj in bolezni v zadnjih petnajstih letih veliko naredili tudi mediji, sploh za destigmatizacijo duševnih bolezni ...?

Gotovo. To, da se mediji odzivate na to področje, je zelo družbeno odgovorno delo. S temi predstavitvami in intervjuji dobesedno povečujete pismenost o duševnem zdravju. Pismenost je izraz, ki mi je bliže kot antistigma, ker se nanaša na zmožnosti posameznika, da si v primeru duševnih motenj pomaga, najde pomoč in verjame vanjo. Če si zlomim nogo, bom šel na urgenco. Če se zlomi duša, kam naj grem? Grem k svojemu splošnemu zdravniku? K psihologu? K psihiatru? Tukaj, mislim, smo s skupnimi močmi naredili ogromno.

Zakaj se potem zalomi pri tem, ko je treba resolucijo spraviti v veljavo?

Resnično ne vem, zakaj se zatika. V kratkem naj bi dokument obravnavala vlada. Upam, da bo tokrat šlo. Zdaj, ko sem vključena v tretjo veliko zgodbo v okviru nacionalnega programa duševnega zdravja, lahko rečem, da se je tokrat bolj prijetno ukvarjati s tem.

Zakaj? Ker se začenjajo tudi stroka in vodilni odločevalci zavedati pomena povezovanja?

Vse to, odzivi stroke so zdaj bolj pozitivni, konstruktivni, lažje je njihove predloge vključiti v dokument. Prej smo nenehno zadevali na upor, češ, saj tega vendar ne potrebujemo, to je brez veze, kaj se vi sploh greste?

Govorimo o politikih?

Tudi o strokovnih eminencah (nasmešek). Eden od njih je dvignil glas in vpil name, da ko bo on minister, bo ukinil vse nacionalne programe. Tako je to videti. Ko sem šla na magisterij in doktorat, sem od nekaterih kolegov slišala, da so to fiksne ideje razvajene ženske. S tem se na svoji poti nenehno srečujem, a to jemljem kot del življenja.

Spomnim se, da ste že leta 2002 skupaj s kolegi organizirali številne delavnice, simpozije, predavanja, vabili mednarodno priznane strokovnjake, med njimi je bil tudi škotski nevroznanstvenik Phillip McGuire. Vsi psihiatri takrat ste opozarjali na prednost zgodnje intervencije pri psihozi.

Dejansko se je takrat, v letih 2002, 2003, začelo resnejše ozaveščanje javnosti o duševnih motnjah in boleznih v Sloveniji. Psihiater Andrej Marušič se je iz Londona vrnil v Slovenijo in postal direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Ugotovil je, da slovenska psihiatrija vsaj trideset let caplja za drugimi evropskimi državami, a ne na vseh področjih. Kar se farmakoterapije tiče, smo bili že takrat in smo še vedno zelo sodobni. Zdravila imamo vsa. Vse drugo je bilo katastrofa.

Kaj konkretno?

Najprej že to, da je pred petnajstimi leti pri nas na področju duševnega zdravja vladala letargija, in tako smo takrat začeli razbijati predsodke, orati ledino. V bistvu smo začeli uvajati moderne pristope, z zgodnjo intervencijo, z zgodnjim odkrivanjem zametkov duševne motnje, z zgodnjim zdravljenjem, ki prinaša boljši izid, manj trpljenja za posameznika in svojce in, če smo že pri tem, tudi državo manj stane. Toda vsega tega se v Sloveniji v klinični praksi ne vidi veliko.

Kako to mislite?

Recimo že v organizacijskem smislu. Ko sem delala na kliniki, sem prosila, ali lahko dobim medicinsko sestro, ki bi delala z mano v ambulanti. Ki bi sprejela pacienta, ga stehtala, se z njim pogovorila o prehrani, gibanju ... V razvitem svetu je to, da ima psihiater tudi asistenta, nekaj običajnega, samo pri nas je tako, da psihiater dela sam. In potem si za pacienta socialna delavka, pravnik, delovni terapevt, vse, in ne ostane dovolj časa, da si psihiater.

In z resolucijo o duševnem zdravju želimo ponuditi nove strukture pri duševnem zdravju, med drugim petindvajset regionalnih centrov za duševno zdravje odraslih po Sloveniji, kjer bi bila okrepljena ambulanta, kjer bi namesto enega psihiatra v ambulanti delovali multidisciplinarni timi, in da so na voljo storitve na domu, tako imenovane skupnostne storitve. Pa še petindvajset centrov za otroke in mladostnike, centre za spomin za osebe z demenco ... veliko je tega. Novega!

Ker, če gre za nujni primer, greste na dom v vsakem primeru?

Seveda. In to ne samo jaz, marsikateri psihiater, ki tako pomaga svojim pacientom, ampak to je zdaj na meji legalnega.

In verjetno se to zgodi v vašem prostem času?

Tako. Pa to ni prav. To mora biti sistemsko urejeno in da imajo do tega dostop vsi.

Kaj to, da vse bolj primanjkuje psihiatrov, psihoterapevtov in psihologov, pomeni za državo?

To je gotovo pereč problem. Predstavljajte si, da so čakalne dobe za otroke za psihologa več kot dvanajst mesecev. Mi za otroke in mladostnike za področje duševnega zdravja nimamo urgence. Preprosto zato, ker ni dovolj psihologov in pedopsihiatrov. Ker se pri nas zadnjih trideset let ne vlaga v duševno zdravje otrok in mladostnikov. In, kar je najbolj pereče, tudi v svetu je situacija podobna.

In to ravno zdaj, ko se najbolj govori o anksioznosti med mladostniki, zaradi hitrega načina življenja, zaradi sveta, kakršnega nam narekujejo nove tehnologije, splet in družabna omrežja?

Prav v tem času, ko se povečujeta depresivnost in anksioznost med najmlajšo populacijo, mi nimamo možnosti, da bi nudili prvo pomoč za otroke. In ne samo pri nas. Na strani Svetovne zdravstvene organizacije imate deset dejstev o duševnem zdravju, kjer lahko preberete, da so bili povsod po svetu narejeni pomembni premiki glede duševnega zdravja odraslih, a da smo v zadnjih petnajstih letih pozabili na duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Hkrati pa je bil najbolj bran članek v New York Timesu članek o povečevanju anksioznosti med otroki; tudi v članku za Delo na to temo strokovnjaki ugotavljajo, da se v Sloveniji tesnoba med mladostniki povečuje. Imamo kakšne podatke?

V bistvu jih nimamo. Kar polovica duševnih motenj, ki jih dobimo v ordinacije psihiatri za odrasle, se začne v otroški dobi. To, da odkrijemo duševne motnje že zgodaj, je dobro ne le za posameznika, ampak je tudi naložba za celotno družbo. Pa nisem pedopsihiater, a mnoge osebe s takšno ali drugačno duševno motnjo v psihiatrično ambulanto dobim takoj, ko dopolnijo osemnajst let. V pogovoru je hitro jasno, da so se duševne motnje pri teh osebah začele že zelo zgodaj, v otroški dobi, pa nihče tega ni opazil oziroma s tem niso znali ravnati.

Letos naj bi Svetovna zdravstvena organizacija na seznam duševnih motenj uvrstila odvisnost od računalniških iger.

Se zelo strinjam. Ne samo odvisnost od igric, ampak tudi od spleta nasploh. Za moje pojme je to umik pred resničnostjo, ki ni vedno najlepša. Možgani se navadijo na močne in nenehne dražljaje, zato nastane hudo nelagodje, če teh dražljajev ni več. Tišina in mir postaneta neznosna, mladostnik pa izgublja stik s samim seboj.

V kakšnem položaju je slovenska psihiatrija v primerjavi s svetom danes? Katere so njene pomanjkljivosti in katere so prednosti?

Še vedno smo trideset let za Evropo. Smo pa izboljšali delovanje glede zniževanja samomorilnosti. Recimo, Nuša Konec Jurišič iz NIJZ Celje je skupaj s svojo delovno skupino za zmanjševanje samomora zelo uspešna in zdaj v regiji dejansko beležimo občuten padec samomorilnosti. V Sloveniji se je za ozaveščanje glede samomora naredilo veliko. Napredek so psihološke posvetovalnice Posvet -Tu smo zate, ki se zdaj širijo. To pomeni prvo psihološko podporo, prvo pomoč. Nekdo, ki je v stiski, lahko samo pokliče, dobi termin in gre tja. To je velik napredek.

Vi ste strokovna direktorica inštituta Karakter, delali pa ste tudi na področju nevladnih organizacij. Katere so še nevladne organizacije na področju duševnega zdravja?

Nevladne organizacije, kot so Altra, Šent, Ozara, Vezi, Vita, Humana, delajo zelo dobro, a so majhne in kadrovsko podhranjene. Velik napredek je tudi to, da je psihiatrija začela sodelovati z nevladnimi organizacijami; namreč prvi odgovor psihiatrije na nevladne organizacije je bil, da »je to antipsihiatrija, s katero se ne bo sodelovalo«. Zdaj je sodelovanje uveljavljeno. Napredek je tudi to, da je zakon o duševnem zdravju prinesel podporo v skupnosti, torej da bolnišnice izvajajo skupnostno oskrbo, kar pomeni, da odpuščene paciente obiskujejo na domu.

Zakon je prinesel tudi nadzorovano obravnavo. Napredek je še to, da so v centrih za socialno delo koordinatorji obravnave v skupnosti. Socialni delavec bo s posameznikom z duševno motnjo naredil načrt in bo z njim ta načrt poskusil izpeljati. Za posameznika je poskrbljeno tudi doma. To so res hude stvari, tu gre tudi za socialne stiske, za težave pri vključevanju v družbo.

In pomanjkljivosti?

Zaprtost psihiatrije. Nezmožnost odprtega dialoga, soočanja s kritiko. Ko te nekdo kritizira, takoj pomisliš, da je proti tebi. Kaj pa če ti govori nekaj, kar je ključnega pomena?

Kako to, da ste kot specialistka psihiatrije, vpleteni v številne raziskovalne projekte, ambulanto v Ljubljani preselili v zdravstveni dom Sevnica?

Zelo rada delam s pacienti. Zato sem se, ker so razmere v Ljubljani postale nemogoče, tudi zaradi časa, ki sem ga imela na voljo za obravnavo pacientov, preselila v ordinacijo v zdravstvenem domu Sevnica. In klienti so šli za mano. V ambulanti na polikliniki sem delala 12 let, pred tem sem delala v bolnišnici, na zaprtem oddelku. Bila sem »kazensko premeščena«.

Kako to mislite?

Tako se reče (nasmešek). Zakaj? Ker sem se upirala psevdoavtoritetam. Pa bi še enkrat. Razhajali smo se na tako pomembnih področjih, da sem bila v ambulanti prav osvobojena. »Kazen« je bila zame nagrada.

Kako se zavarujete, da težke življenjske zgodbe pacientov ne prehajajo v vašo zasebnost, da se misli ne vrtijo nenehno okrog njihovih težav?

Brez težav. Veste, vedno hočem biti del rešitve, ne del problema. Ta moja neskončna toleranca mi pri delu pride zelo prav. Seveda se te zgodbe oseb, ki se razkrivajo pred tabo, dotaknejo. A ker sem v praksi slišala že toliko pretresljivih zgodb, se še bolj zavedam, da je moj primarni cilj, da človeka napeljem k temu, da poiščeva rešitev. In da jaz kot terapevt ne ostanem v zgodbi, ampak sem že en korak naprej od nje, v smeri proti rešitvi. Sistem je pomanjkljiv, zato se toliko angažiram pri resoluciji. Hočem biti del rešitve.

Spomnim se, da je dr. Andrej Marušič že leta 2002 v intervjuju za Sobotno prilogo govoril o kognitivni vedenjski terapiji, zdaj je menda bolj aktualna t. i. eksistencialna psihoterapija, ki naj bi ji pripadal tudi Irvin D. Yalom, njegovo knjigo Rabelj ljubezni imamo prevedeno tudi v slovenščino. V čem je ključna razlika?

Eksistencialna psihoterapija je gotovo najbolj uporabna. A brez kognitivno vedenjske terapije ne gre, tudi Yalom jo uporablja. Mislim, da iz vseh svojih znanj potegne tisto, kar bo v določenem trenutku najbolj koristno za pacienta, in mu tako pomaga naprej. Tipična vedenjska zgodba je, ko ljudem recimo rečem, naj naredijo 12.000 korakov na dan. Ker je to enako močno, kot da bi jemali antidepresive. Ustrezna vedenjska terapija pripomore, da se že na simbolni ravni spopademo s težavo in premaknemo naprej.

Hkrati se opredeljujete kot biološko usmerjena psihiatrinja?

Seveda, to se ne izključuje. V vsakem primeru sprožiš kemične procese v možganih. Dobra stran kognitivne vedenjske terapije je tudi, da osebo aktivno vključiš v proces, da tu ne gre samo za to, da bo nekdo jedel tablete in čakal, da se stanje izboljša. Človeka je treba aktivirati, da razišče, kaj mu najbolj pomaga. In ta del kognitivne vedenjske terapije se mi zdi strašno dragocen. Da človeka opremiš za samopomoč. Moji pacienti vedno dobijo različne naloge. Med drugim tudi to, da preberejo določene knjige, o katerih se potem pogovarjamo.

Katere knjige najpogosteje priporočate? Kaj berete vi?

Zelo različne. Odvisno od težav, s katerimi se spopada oseba, ki je pri meni na terapiji. Zelo rada dam v branje zelo posebno slikanico Manjkajoči košček sreča veliki O. To imam zelo rada. Osebno pa je moj najljubši Oliver Sacks, on je moja velika ljubezen (nasmešek).

Kaj vas je pri njem tako navdušilo? Tudi duhovit, izviren način podajanja zgodb?

Fenomenalen gospod je. Navdušil me je s tem, da je odziv pacienta na nevrološke težave razlagal kot normalen odziv na nenormalne okoliščine. Drugi moj najljubši avtor je Irvin D. Yalom, ki se ga zdaj tudi veliko prevaja. Potem imam strašno rada Gladwella in Jona Ronsona, njegovi knjigi Psychopath Test in The Men Who Stare at Goats, pa Samuela Schema, zelo medicinska zgodba. V bistvu ogromno berem. Tudi veliko kriminalk.

Skandinavce?

Vsekakor. Jo Nesbø je zame vrhunski psiholog (nasmešek). Všeč mi je, ker v kriminalki ni vse povedano, ker moraš sam aktivno sodelovati, da sestavljaš manjkajoče koščke zgodbe.

Psihiater dr. Borut Škodlar je prav na teh straneh govoril o povezavi vzhodnih duhovnih praks in psihoterapije, tudi povezavi psihoterapije z umetnostjo in filozofijo, čuječnostjo ... Kako je s tem v vaši praksi?

Z umetnostjo pri osebah z duševno boleznijo gotovo lahko naredimo veliko. Tudi čuječnost je vse bolj priljubljena praksa, ki se je v številnih primerih pokazala za zelo koristno, meditacija pa po mojem ni vedno primerna za vse oblike duševnih bolezni.

To, da vzameš določeno literaturo in delaš z njo, je metoda, ki jo večinoma uporabljajo jungovci. V slovenskem prevodu obstaja knjiga Midva, psihologija romantične ljubezni, ki izhaja iz mita o Tristanu in Izoldi.

Hočem reči, da je pri delu s pacienti ogromno možnosti v različnih oblikah, tako v umetnosti kot v športu, tudi v oblikah druženja. Če se prilagodiš osebi in njenemu specifičnemu problemu, lahko uporabiš vse mogoče, kar je tej osebi blizu. Določena problematika, opisana v literaturi, lahko tej osebi, ki ima podobne težave, pomaga in ji da občutek, da v svojih težavah ni sama. Ali pa iz zgodbe jasneje razbere, kam se lahko ta problem razvije.

Zadnjič nam je trem prijateljicam, ki imamo podoben družinski vzorec, torej dominantna, kritična mati, prišla pod roko knjiga, ki je prevedena tudi v slovenščino Ženske so nore, moški so neumni. Ko smo razpravljale o njej, smo prišle do zaključka, da ženske tisti del sebe, ki popeni, kadar ne vidi več izhoda ali nima podpore, pri sebi ne cenimo. Ta del sebe celo obsojamo, zdi se nam preveč nor, neobvladljiv. A to je del nas, žensk, če se v okoliščinah na robu odzivaš na tak način, je treba poiskati vzroke in poiskati rešitve. Skratka, normalen odziv na nenormalne okoliščine.

Je to, da nenehno raziskujete sami sebe, lahko dragoceno pri delu s pacienti v ambulanti? Ste osvetlili večino temnih kotičkov in hodnikov svoje duše?

V resnici sem zelo strpen človek. Ker točno vem, da si oseba, ki naredi določeno stvar, ne more pomagati. Gotovo me je tega naučila mama, močna, hladna ženska, ki ji nič ni bilo prav. Kot otrok sem se upirala, kot mladostnica tudi, v odrasli dobi sem seveda razumela. Saj se ne da spremeniti. Res se ne da. Ona je dala, kar je lahko. Imela me je rada, kot je lahko. Nič več, nič manj. Vsi imamo svoje omejitve, pa se maksimalno lahko potrudimo.

Jaz imam disleksijo. A ko sem bila v osnovni šoli, se o tem ni veliko vedelo, tega niso prepoznavali, zato sem bila večkrat kaznovana ali so se posmehljivo čudili, češ da ne znam brati, pisati in računati, kot je treba. Diskalkulijo, torej težave z računanjem, imam namreč tudi. V gimnaziji sem imela pri slovenščini, angleščini, nemščini dvojke in trojke, vse zaradi pisanja. Napake niti ne vidim, če jo naredim. Če ne bi bilo črkovalnikov, bi danes zelo težko funkcionirala (nasmešek). Tu ne gre za napako, to so pač takšni možgani. Zapomnim si vizualno podobo besede. Med šolanjem sem se morala naučiti cele besede na pamet, kot vizualne slike. Ko pišem, v resnici rišem. Vsi pravijo, da imam lepo pisavo, a brati za mano se je treba naučiti.

Zanimivo, da ste kljub disleksiji šli skozi vse omejitve in sita sistema, specializirali psihiatrijo, nato magistrirali in doktorirali.

Verjetno danes skozi vsa ta sita niti ne bi prišla na medicino. A ta moj hendikep pri pisanju, branju, računanju je močno vplival name tudi v pozitivnem smislu. Vedela sem, da se moram potruditi bolj kot drugi. Vsako popoldne, ko sem prišla domov iz šole, sem vse, kar smo tisti dan vzeli pri pouku, samoiniciativno prepisovala v drug zvezek. Morda je še bolje, če rečem – prerisovala (nasmešek). In sem tako zvadila pisanje, da so se sošolci po mojih zapiskih učili. Tudi na fakulteti je bilo podobno.

Zgodaj sem ugotovila, že v drugem ali tretjem razredu, da moram biti sama zase prepričana, da sem naredila maksimum, potem pa naj se kar zgražajo nad mano, naj mi govorijo, da sem površna, da ne znam brati, da sem nepismena. Jaz sem tista, ki moram v sebi vedeti, da sem dala največ. To ugotovitev sem potem prenesla na odnos s pacienti, na mamo, na prijatelje. V smislu: vsak se potrudi toliko, kolikor se lahko, kolikor misli, da se je treba. In to je to. Zato ni zamer, ni užaljenosti. Je samo – odpustek (nasmešek).

Zakaj ste se sploh odločili za medicino? In potem specializirali psihiatrijo?

(Pomolči.) V resnici me je že od otroštva zanimalo kiparstvo. Slikanje. Vse, povezano z oblikovanjem. To je tudi edina resnejša stvar v mojem življenju, kjer nisem zmogla dovolj moči, da bi se uprla staršem, ki so želeli, da najprej študiram nekaj, kar mi bo omogočilo resen poklic. Medicina in psihiatrija pa sta me pritegnili, ker me je zanimalo, kako deluje človek in njegov um.

V Litiji sta bila naša soseda upokojeni učiteljski par, oba sta me oboževala. Sploh stari profesor, Niko Prestor mu je bilo ime, me je učil pisati in risati in me spodbujal. Spomnim se, kako sva se pogajala, ker je mene bolj vznemirjalo kiparjenje. Mislim, da sem že takrat čutila, da imam občutek za prostor. Tudi zdaj, ko za hobi krojim obleke, vem, da bi lahko krojila brez kroja. Vem, koliko prostora zasedajo stvari v prostoru. A ko sem šla v drugi letnik gimnazije, je »stric Prestor« umrl. To je bila zame strašna izguba. Spomnim se, da mesece po njegovi smrti nisem mogla vzeti v roke čopiča.

Kako ste se kot oseba z očitno močno kreativno noto usmerili v polje v medicini, ki, kot si naivno predstavljamo, na neki način dovoljuje največ kreativnosti; v smislu, da je psihoterapevtskih pristopov toliko, kolikor je ljudi, ki sedijo pred vami?

V bistvu je kreativnost dopuščena zgolj na prvi pogled. Lahko si kreativen v delu s pacientom, širša kreativnost pa ogroža. Problem v ambulanti je, da si časovno omejen. Zdravstvena zavarovalnica je zelo skopa z minutažo, s točkami, tako da paciente sprejemaš kot po tekočem traku, petnajst minut – in že je na vrsti drugi.

Zadnje čase se poleg depresije in napadov tesnobe kot »bolezen sodobnega časa« pojavlja tudi izgorelost.

Gotovo. A izgorelost ni duševna ali telesna bolezen, to je stanje telesa, popolna psihofizična izčrpanost zaradi pretiranih obremenitev. Kaj nekoga pripelje do takih pretiranih obremenitev, se razlikuje od osebe do osebe. Lahko si tako anksiozen, pa si ne zaupaš dovolj in moraš vsako stvar desetkrat preveriti in se izčrpavaš že zaradi tega. Morda se izčrpavaš zaradi sindroma »pridne punčke«, prosto po Vesni Vuk Godina, ker ne znaš reči ne in misliš, da moraš vsem vse ustreči. V sodobnem svetu, ki se prehitro vrti, je preveč priložnosti, neskončno možnosti izbire in misliš, da moraš delati tri kariere hkrati, žene te sla po uspehu, po dokazovanju ...

Dr. Renata Salecl v knjigi Tek na mestu piše o tem, da se vrtoglavo spreminja odnos do časa in hitrosti in da v nenehnem hitenju trošimo sami sebe. Je tu razlog, zakaj še pred nekaj desetletji v javnosti nismo govorili o izgorelosti, niti nismo poznali tega pojma?

Da, zdaj raziskave kažejo, da je tega veliko več. Smo kot hrčki na kolesu, dokler ne pademo na tla. Ker toliko divjamo in nismo več tukaj in zdaj. Človeška bitja večinoma delujemo na osi boj–beg, večina je v polju boja – boja za preživetje, za priložnosti, in če si ne dovolimo premora, nimamo več možnosti, da si napolnimo baterije in smo nenehno v minusu. In enkrat je preveč. Ko človek preseže meje telesa in to odpove poslušnost, običajno potrebuje vsaj eno leto, da se vrne.

Kako se temu upirate vi? Delate od jutra do večera pri različnih projektih. Kaj nam lahko za preobremenjenost svetuje psihiatrinja?

Vem samo, da se moram zanesti sama nase. Vem, da sebe ne smem prignati do konca, ne smem se sesuti. In ker sem odgovorna do sebe, sem odgovorna do drugih. Moji bližnji pravijo, da se name vedno lahko zanesejo (nasmešek). Najhuje pa je, ko si tako zelo na koncu z močmi, da ne gre več in je treba oditi in koga tudi zapustiti. To vedno boli. A meje so meje. Prek zmožnosti svojega telesa in duše ne gre. Ravnokar sem si postavila prepoved glede novih projektov – jaz temu rečem, da sem se vzela iz prometa. V prejšnji ambulanti sem imela na tabli napisano: »Če si sami ne postavimo omejitev, jih bo postavilo telo.« Avtorja sem pozabila, misel pa ostaja z menoj.