Cel ansambel v eni osebi

Dr. Lojze Gostiša je v knjižnem svetu to, kar je v glasbenem »one man band«, ansambel v eni osebi.

Objavljeno
30. december 2016 12.24
Dr. Lojze Gostiša umetnostni zgodovinar in urednik. V Notranjih goricah 17.11.2016[Lojze Gostiša.umetnostni zgodovinar]
Miha Naglič
Miha Naglič
Schwentnerjeva nagrada je priznanje za posebne dosežke v knjigotrštvu in založništvu. Zato je dr. Lojze Gostiša (letnik 1923), ki je novembra dobil to nagrado za leto 2016, prava izbira. Če bi hotel označiti njegovo knjižno produkcijo z eno besedo, se je ne domislim. Lažje bi jo označil s tremi angleškimi: da je v knjižnem svetu to, kar je v glasbenem »one man band«, ansambel v eni osebi.

Skoraj za vsako knjigo sam naredi vse. Razišče opus avtorja, o njem napiše knjigo, jo sam oblikuje in nadzira tisk, sam zbere potrebna sredstva in poskrbi za distribucijo; če gre za slikarja, postavi tudi razstavo in ob njej izda monografijo … Razišče, napiše, uredi, oblikuje, poskrbi za tisk in distribucijo in kar je še treba. Vse sam. Sam poskrbi tudi za denar. Njegove prestižne in drage edicije po večini niso bile podprte z dotacijami iz javnih proračunov (ali so bile samo delno); vedno mu je uspelo najti glavne podpornike v (zasebnem) poslovnem svetu.

Ko je šel kot mlad žirovski fant v partizane, so ga poslali k Bogdanu Osolniku, ki je takrat vodil pokrajinski odbor OF za Gorenjsko. Osolnik, eden najbolj prosvetljenih mož na tej funkciji, ga je dodelil oddelku za šolstvo. Pod Osolnikovo komando je bilo tudi gorenjsko partizansko založništvo, ki si je leta 1944 privoščilo neverjeten podvig – v ilegalnih »tehnikah« v grapah pod Blegošem so natisnili bibliofilski izdaji Prešernove Zdravljice (ob njeni stoletnici) in Borovih Pesmi. Slednje so natisnili v 4000 izvodih! A ravno na dan, ko bi jih morali kurirji v nahrbtnikih raznositi na teren, so izdano tiskarno napadli domobranci in uničili celotno naklado. Ohranil naj bi se samo en izvod in ta je danes v rokopisnem oddelku NUK. Ko je Gostiša leta 1979 izdal faksimile s svojim komentarjem, se je oglasil eden in od tovarišev in sporočil, da je ohranjen tudi njegov izvod. In morda se najde še kakšen …

Gostiševa lastna knjižna produkcija se je začela leta 1951, ko se je trudil, da bi izšel zbornik Likovni svet. Da bi razumeli razmere, v katerih je nastajal, preberimo odlomek iz pisma Izidorja Cankarja Venu Pilonu, iz Ljubljane v Pariz, 19. aprila 1950. »Povejte Miheliču, da sem bil njegove dopisnice resnično vesel in da sem z vsemi svojimi čustvi, dobrohotnimi, a vendar škodoželjnimi, ob njem v pomladnih pariških parkih. Naj ne žaluje, da ga ni doma, čeprav tudi pri nas vse zeleni in cvete. Umetniško mišljenje, šolanje in delo je v zagati, ki ji ne vidim konca … Kmalu ima iziti prva številka umetnostne revije, ki ji še ne vem imena, čeprav sem njen odličen sotrudnik, in Lojze Gostiša, ki jo vodi z neutrudljivo dobro voljo, z nezadostno zanesljivo roko in popolnim pomanjkanjem najelementarnejše skeptičnosti, očividno pričakuje z njo začetka nove epohe …« Kakorkoli že, Likovni svet je izšel, Cankar je bil upravičeno skeptičen, Gostiša pa je z leti pridobil več kot zadostno zanesljivo roko in še preveč skeptičnosti.

Prav pri urejanju Likovnega sveta se je Gostiša osebno spoznal z dvema velikima Slovencema – Izidorjem Cankarjem in Jožetom Plečnikom. Nov režim jima ni bil naklonjen in po smrti sta zapadla v pozabo, popolnoma nesorazmerno z opusom, ki sta ga ustvarila v starem režimu. Cankar, ki je danes spet in, se je vrnil v zavest nacije po letu 1985, ko je Gostiša izdal komentirani faksimile njegovega Londonskega dnevnika 1944–45. Zanimanje za Plečnika je skušal oživiti že s »spominsko razstavo« leta 1968. Ob njej je izdal katalog, ki je danes knjižna redkost. Ni zaleglo. Leta 1986 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani postavil še eno razstavo v pozabo odrinjenega Plečnika, ki je dosegla svoj namen. Sledila ji je vrsta poznejših razstav in publikacij, s katerimi so našega arhitekta znova odkrili doma in po svetu.

Na to dejstvo je prvi opozoril arhitekt Janez Suhadolc v zapisu ob 50-letnici Plečnikove smrti (2007). »Gostiša je leta 1968 postavil v pritličju ljubljanske Narodne galerije pregledno razstavo o Plečniku. To je bilo nadvse pogumno in skorajda neverjetno dejanje. Šola, kritika in poznavalci so Plečnika pozabili. Občudovanje velikega mojstra je bilo nekako v ilegali in rezervirano za starokopitneže. Kljub temu je Gostiša postavil že omenjeno razstavo z imenitnimi fotografijami hrvaških (!) fotografov Nenada Gattina in Nina Vranića. Stiskan je bil prelep katalog, kjer je bil kot oblikovalec na delu Jože Brumen (1930–2000). Istočasno je bila v nadstropju razstava slovenske moderne arhitekture. Skupino obiskovalcev je nanjo pospremil profesor Nace Šumi (1924–2006), ki je veljal za velikega poznavalca slovenske arhitekture. Po ogledu sem ga vprašal, če si bomo ogledali tudi Plečnikovo razstavo. Rekel je, da je tam razstavljena 'turistična arhitektura' in, da naj si jo ogleda vsak sam, če misli, da je to potrebno, on pri tem ne bi sodeloval … Lojze Gostiša je še živ. Za svoja pogumna dejanja bi zaslužil kakšno javno priznanje!« Ta so sčasoma res prišla v temle vrstnem redu: priznanje občine Žiri, stanovska nagrada Izidorja Cankarja, državni red za zasluge, nagrada mesta Ljubljana in zdaj Schwentnerjeva nagrada.

Tretji od velikih ustvarjalcev iz slovenskega likovnega sveta, ki mu je Gostiša postavil velik spomenik, je slikar France Mihelič. Likovni genij, kot človek pa zelo težavna osebnost, kar je v najhujši obliki občutila njegova soproga Mira Mihelič, po poreklu in vzgoji žlahtna meščanka. Slikar seveda ni bil v nemilosti pri novem režimu, bil je partizan in zato si je lahko dovolil tudi kak greh. Gostiša ga je ves čas spremljal in postal njegov Eckermann. V letih 1994–1997–1999 je poveličal njegov opus v monumentalni knjižni trilogiji, mu postavil več velikih razstav in ob vsaki na način ansambla v eni osebi poskrbel za nov katalog, tudi za razstavi v Moskvi in Zagrebu.

Ko smo leta 1989, ob 300-letnici Slave vojvodine Kranjske, vsi počastili Valvasorja, se je dogajanja dejavno udeležil tudi Gostiša z razstavo in katalogom. Ko smo potem na Valvasorja spet družno pozabili, je Gostiša iskal, kje je njegov grafični opus. Našel ga je v zagrebški nadškofijski knjižnici. Valvasor je z drago izdajo Slave bankrotiral. Svojo knjižnico je ponudil v odkup kranjskim deželnim stanovom. Vendar ti, kot se v teh krajih slej ko prej spodobi, niso pokazali zanimanja za svojega največjega polihistorja. Dragoceno knjižnico je odkupil zagrebški nadškof. Gostiša pa je tri stoletja pozneje poskrbel, da se je sredi junija 2008 vrnila v Slovenijo – zvezana v 17 monumentalnih knjig. Sam jo je predstavil, kot sledi. »Pred nami je grafična zbirka, ki obsega 7752 listov v 17 svežnjih in je vse od zbiralčeve smrti pred več kakor 300 leti ostala shranjena v zagrebški nadškofijski knjižnici – zdaj pa smo poskrbeli za njen faksimilni in obenem znanstveno kritični natis. Poimenovali smo jo Iconotheca Valvasoriana. Vsebuje dragocene risbe in grafične liste Albrechta Dürerja, Lucasa Cranacha, Jacquesa Callota, Rembrandta van Rijna in drugih znanih in neznanih nemških, avstrijskih, nizozemskih, flamskih, francoskih, italijanskih, angleških in kranjskih mojstrov 16. in 17. stoletja. To je zgodovinski in umetniški vir 'neovrgljivega spoštovanja', umetnostni spomenik svetovnega merila.«

»Umetnostni spomenik svetovnega merila.« Tako Gostiša o svojem največjem opusu. Iconotheca Valvasoriana, izdana pod firmo Valvasorjeve fundacije pri SAZU, zna biti po Dalmatinovi Bibliji in Valvasorjevi Slavi tretji najambicioznejši knjižni projekt Slovencev vseh časov.

Podpisani pa na koncu tega zapisa skromno zatrdim, da je Gostiša umetnostni spomeničar (vsaj) slovenskega merila. V svojih knjigah, ki jih je okrog petdeset, je namreč postavil trajne spomenike mnogim prvakom slovenskega likovnega sveta. Sam pa se je vedno držal nekje v ozadju. Ima namreč silno tremo pred javnim nastopanjem. Še k diplomi si ni upal pristopiti, ko je bil čas – ker je mislil, da še ne zna dovolj. Ko pa mu je mama pred smrtjo naročila, da ne sme umreti kot kak faliran študent, se je potrudil tudi v tem oziru in pri 84 letih doktoriral. Zdaj spet pripravlja nekaj izjemnega, vendar še ni za javnost …