Cerar: prenova, preobrazba, reinkarnacija?

Na neki letošnji novinarski konferenci je premier Miro Cerar prikorakal na govorniški oder z napisom na listu papirja: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« To me je seveda takoj spomnilo na pokojnega Janeza Drnovška in skodelico, ki mi jo je njegov urad poslal pred leti; na njej pa vpadljivo z velikimi črkami Drnovškova misel iz intervjuja za Delo: »Nismo v slepi ulici. Nič nismo zamudili. In dobre živce imamo.«

Iz tega bi se moglo razbrati, da sta Cerar in pokojni Drnovšek nadvse odločni figuri – iščeta rešitve, ne zaideta v slepo ulico in predvsem premoreta konjske živce. Žal ju ljudstvo vidi nekoliko drugače. To so uvideli celo v premierovem kabinetu in se odločili za nekakšno preobrazbo voditelja, ki je v dveh letih svojega mandata zapravil ves prvotni ugled; sam si prizadeva za vtis, da ima vse pod nadzorom, plebs pa mu vendarle pripisuje neodločnost, nekompetentnost v ekonomskih zadevah in predvsem mehko hrbtenico. Skratka, kot profesor je bil kar všečen, ampak za voditelja pa menda res ni!

Pred desetletji se je v taki juhi znašel Cerarjev predhodnik Anton Vratuša, sicer imeniten človek, vrhunski diplomat in intelektualec; na cekaju so stuhtali, da je nekako premehak, in so ga zelo obzirno, tako rekoč nežno odstranili. Za novega premiera so postavili Janeza Zemljariča, ki je zmogel vpiti na podrejene in s pestjo razbijati po mizi.

Zdaj so seveda drugi časi in v SMC so menda najeli nekega Izraelca, ki naj bi premiera uvedel v agresivnejši pristop, torej, če malce poenostavimo, prešolal iz ovce v tigra. Te politične alkimiste je vsekakor treba opozoriti, da se takšna preobrazba ne obnese vselej najbolje – lahko se iz vsega izcimi nov Frankenštajn ali pa se zgodi še kaj hujšega, kot je Kafka opisal v svoji Preobrazbi. Vzorni državni uradnik Gregor se je nekega jutra zbudil kot ogromen ščurek, kot mrčes.

Seveda pa se smemo spomniti tudi Janeza Janše, ki se je zavihtel na premierski tron kot »nenadoma povsem drugi človek«. In res: Janez je pred volitvami kolovratil naokoli vselej nasmejan, prijazen, s polnim košem domislic in nasploh kot »ljudski človek«. Skoraj bi še nazdravljal s cvičkom in refoškom. Marsikdo mu je nasedel, predvsem neurbano prebivalstvo, pred katerim kajpak skrivajo, kako v zakulisju mojstri, šarlatani in šamani komunikacije nagačijo, barvajo, zaljšajo politični osebek za predstavo. Pri Janši so to opravili slabo, ker je že kmalu po izvolitvi začela pronicati iz notranjosti spet njegova prava, neustavljiva notranja »kemija«.

Preden preidemo k resnim vprašanjem, je nujno omeniti še predsednika Boruta Pahorja, specialista za najrazličnejše, tudi vrtoglave metaformoze. Kaže, da se je v tem izmojstril v svojih manekenskih letih. Ko je med občinstvo korakal najprej v spodnjicah, za finale pa verjetno tudi v astronavtskem skafandru. In po duši je verjetno ostal prav to – maneken. Zjutraj molze krave in kida gnoj, po kosilu pa se že gre »visoko politiko«, od Bejruta in Kaira do Ankare. Kajpak se zaveda, da je lahko samo sel, kurir EU in njene prav tako lutkovne politike, prav nič več, vendarle pa uživa. Ni voditelj, ki bi se »z ognjem in mečem« boril za nekaj, za karkoli; hitro se zadovolji s svojo polakirano podobo v javnosti.

Naš prijatelj Niccolò Machiavelli je v svojem epohalnem delu Vladar (prvič izšlo v Rimu l. 1532, še istega leta pa tudi v njegovem rojstnem mestu Firence) poskušal definirati ali vsaj namigniti, kdo naj bi bil dovolj umsko sposoben, značajsko čvrst, vztrajen, socialno in politično inovativen ter vsaj kolikor toliko, oprostite, moralen, da bi se smel upravičeno potegovati za vladarja. Machiavelli je tu v odgovorih zagoneten in se ga v glavnem napačno tolmači.

Pokojni profesor Vid Pečjak je takole opisal uspešnega vladarja po Machiavelliju. Najpomembnejše lastnosti uspešnega vladarja naj bi bile: cinizem, prevarantstvo, laž, goljufija in izkoriščanje, nezaupanje, brezosebnost, biti brez ideologije, čim bolj hladen ali brez čustev; edino zadovoljstvo naj bi dajala vladarju občutek moči in manipulacija ljudi. In Pečjak takole citira Niccolòja: »Vladarju mora biti deveta skrb, če ga razvpijejo za okrutneža, pomembno je le, da drži svoje podložnike skupaj in so mu zvesti. Z maloštevilnimi zgledi okrutnosti bo bolj milosrčen kot tisti, ki iz prevelike milosrčnosti dopustijo, da se razbohotijo neredi, iz katerih se izcimijo umori in ropi; ti namreč zadenejo vso skupnost, od vladarja izhajajoče kazni pa prizadenejo nasprotnika …«

Toda našega prijatelja Machiavellija se da brati tudi drugače. V XV. poglavju O tistih rečeh, zavoljo katerih ljudi, posebno vladarje, hvalijo ali pa grajajo našteva, po katerih lastnostih se opredeljuje plebs, ko ima pred seboj vladarja. Nekoga imajo za darežljivega, drugega za stiskača (toskanski izraz za misero, kajti skopuh – avaro – je v toskanščini tisti, ki bi si tudi z ropom rad nagrabil premoženje, stiskač pa se reče človeku, ki s svojim imetjem preveč skopari), tega imajo za radodarneža, onega za grabežljivca, tega za okrutneža, onega za milosrčnega, ta jim je krut in pogumen, ta človeški, oni prevzeten, ta pohoten, oni zadržen, ta ves scela, oni lisjak, ta neupogljiv, oni lahkomiseln, ta resen, oni frfra, ta veren, oni neveren in tako dalje.

Machiavelliju je nekdo očital, da je naučil tirane, kako naj se polastijo oblasti. Naš Niccolò se je zresnil in odgovoril: »Da, naučil pa sem tudi narode, kako naj tirane strmoglavijo.«

Res je pri prvem pravem »politologu« renesanse opaziti nekakšen prikrit dualizem, recimo tudi ne dovolj razumljeno »dialektiko«, ki jo pač čas zmore grobo prekiniti. Recimo mavzolej Tadž Mahal v Indiji, ki ga je v 17. stoletju v spomin na ljubljeno perzijsko ženo Arjumand Banu Begum dal postaviti mogulski šah Džahan. Zamišljeno je bilo, da bo temu bleščeče belemu objektu na nasprotni strani reke stal drugi, popolnoma črni Tadž Mahal – toda to se ni nikoli zgodilo. In gotovo bo za vselej ostalo, kot je.

Dobro, kam v mrežo vrednostnih meril, ki jih našteva Machiavelli, vplesti kakega Cerarja, ki naj bi bil že po dveh letih zrel za prenovo, »osvežitev«, preobrazbo, reinkarnacijo …? Dober inženir bi najprej ocenil, ali je stroj še primeren za uporabo, ali se ga da prilagoditi novim delovnim razmeram ali pa je preprosto za v staro železo. Je Miro Cerar po svoji naravi nasploh toliko voditelj, da se ga »splača« renovirati za bližajoče se volitve, ali bi ga bilo smotrneje nadomestiti s kakim novejšim modelom? O tem se bodo seveda odločali v SMC, izraelske dohtarje bomo že itak plačali davkoplačevalci in vse skupaj bo ostalo kot na starem tiru med Koprom in Divačo.

Morda pa se dobro vladanje skriva tudi v formuli, da se nič ne zgodi.

V nameravanem »redizajnu« Mira Cerarja se kajpak skriva tudi priložnost za drobcen razmislek o tem, ali smo Šentflorjanci v svoji zgodovini sploh premogli pravega voditelja, vsaj enega? Med obema svetovnima vojnama bi lahko izbrskali ime Antona Korošca, toda to ne zveni prepričljivo; potem so potiskali v ospredje Edvarda Kardelja, ki kot operativec verjetno ne bi znal voditi niti podeželske šole; in naposled so tu Kučan, Drnovšek, Pahor, Janša, Cerar … Če bi pobarali plebs, kdo je imel ali ima voditeljske sposobnosti, bi se gotovo večina opredelila za Milana Kučana, ki zagotovo ni nikoli potreboval izraelskih medijskih dohtarjev za imidž.

Naj se Cerar pazi te in podobnih zahrbtnosti usode: Francelj ima 70 let in odloči se, da bo odslej živel povsem drugače. Frizer ga ostriže, namazili in mu močno potemni lase, pa liter briljantine za povrh; pri krojaču ga prenovijo od glave do pete, videti je kot Clark Gable; pa bleščeče črni salonarji, ura na zlati verižici itd.

Tak vzneseno stopi na ulico naravnost pod avtobus, in ko obleži na asfaltu, se zazre v nebo: »Oh, Bog, le čemu si mi to storil?« Najprej nič, potem pa z neba globok glas: »Oprosti, Francelj, sploh te nisem prepoznal.«