Tiskane izdaje
Še nikoli se ni zgodilo, da bi sinoda, zborovanje škofov z vsega sveta v Vatikanu, vzbujala tolikšno pozornost medijev kot zadnja o družini, ki se je po treh tednih končala v nedeljo.
Zborovanje škofov je bilo ves čas na naslovnicah medijev, med udarnimi novicami na radiu in televiziji, na spletnih portalih, twitterju in facebooku. Vzbudilo je malone toliko zanimanja kot drugi vatikanski koncil (1962–1965), kaj bi šele bilo, če bi Frančišek sklical tretji vatikanski koncil.
Ni bila toliko tema tista, ki je pritegovala pozornost, bolj razkol med liberalci in tradicionalisti glede nekaterih vprašanj, ki se je pojavil že na lanski izredni, pripravljalni sinodi o isti temi in so ga škofje tudi javno stopnjevali do rednega zasedanja in celo med njim, kar je povsem nova praksa.
Strasti se ne umirjajo
Strasti se še vedno niso umirile, saj po zasedanju v svetovnih medijih kar dežujejo intervjuji s škofi, ki so sodelovali na sinodi. Iz pogosto nasprotujočih si stališč in interpretacij – odvisnih od tega, iz katerega kulturnega okolja je škof – si je kar težko ustvariti celovito podobo o dogajanju, dvoumno pa je tudi samo sklepno poročilo sinode. Dejstvo je tudi, da bi dogajanje medije in javnost manj zanimalo, če katoliške cerkve ne bi vodil nenavadni papež Jorge Mario Bergoglio.
Zadostovale so nekatere njegove odločitve in kakor naključne izjave kot tista o homoseksualcih leta 2013 – »Kdo sem jaz, da bi sodil« –, ki je postala zaščitni znak tega pontifikata, da se je v cerkvi začel spopad, v javnosti pa so se pojavila pričakovanja o prevratu katoliškega nauka o ključnih vprašanjih, kot sta ločitev in homoseksualnost.
Papež je vse leto od izredne sinode spretno pripravljal teren. Njegove številne izjave so bile skladne s tradicionalnim naukom cerkve, obenem pa je opozarjal duhovnike, naj bodo bolj usmiljeni do ločenih in ponovno civilno poročenih ter istospolnih. In sinodo je postavil pred dejstvo, ko je malo pred njenim začetkom poenostavil postopek za ugotavljanje ničnosti zakona, ki sicer formalno ne pomeni ločitve, a ljudje to tako dojemajo.
Če bi na sinodi izglasovali obhajilo za ločene in ponovno poročene, za kar so se najbolj zavzemali nemško govoreči škofje, bi bil to po prepričanju konservativnih škofov konec dogme o nerazvezljivosti zakona. In tega, na veliko razočaranje zahodnih škofov, predvsem nemških, niso izglasovali.
Zadnja beseda bo papeževa
Škofje so ob koncu glasovali o 94 členih skoraj sto strani dolgega sklepnega poročila, vsak od njih je za sprejetje moral dobiti dvotretjinsko večino, in čeprav je v njem očitna zmernejša in bolj vključujoča retorika, ni mogoče govoriti o zmagi napredne struje. Vendar to še nič ne pomeni.
Relatio finalis, zaključno poročilo, ni doktrinarni dokument, ampak priporočilo sinodalnih očetov papežu. On lahko besedilo uporabi tako, kot se mu zdi prav, lahko ga na primer tudi ignorira. Zavezujoče je le tisto, za kar se na koncu odloči sam.
Škofje na internetu
Sinodalni očetje, kakor se imenujejo sodelujoči škofje in kardinali, še pod nobenim papežem niso tako svobodno razpravljali kot to pot. Papež jih je zgolj poslušal, kar je tradicionaliste celo motilo, ker ni posegal v razpravo niti takrat, ko so nekateri predstavljali svoja »heretična« stališča.
Čeprav novinarji niso smeli biti navzoči pri razpravah, ampak so poročali z rednih tiskovnih konferenc, so mnogi škofje, takoj ko so prišli iz dvorane, dajali intervjuje. Tudi internet je odigral svojo vlogo. Nekateri škofje so celo pisali bloge in tvite. Tako je bil vpogled v sprotno dogajanje malone popoln.
Zakon je torej še vedno nerazvezljiv, še vedno veljajo Jezusove besede: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Homoseksualnost je omenjena le mimogrede, o njej skorajda niso razpravljali, saj se stališča med škofi iz različnih okolij preveč razlikujejo. O njej so govorili predvsem z vidika družine oziroma kako se kot kristjan obnašati do brata, strica, sestre ...
Kompromis
Zaključno poročilo pravzaprav tudi o tem, ali ločeni in ponovno poročeni smejo k obhajilu, ne govori izrecno. Poročilo sicer prevzema predlog nemške jezikovne skupine, da se tematsko področje »propadli zakoni« prepusti »forumu internumu«, kajti situacije ljudi so različne in je zato potrebno »razločevanje«. To pomeni, da naj bi verniki o svoji situaciji govorili z duhovnikom ali po možnosti s krajevnim škofom, ki naj bi odločala o vsakem primeru posebej.
Škofje to formulacijo različno ocenjujejo. Liberalni menijo, da zdaj obstaja vsaj teoretična možnost za pripustitev teh ljudi k zakramentom. Od teorije do prakse pa ni daleč, pravzaprav je ponekod že uveljavljena. Konservativci pa formulaciji očitajo dvoumnost, ki jo bodo nekateri duhovniki izkoriščali za izogibanje nauku. Poročilo govori tudi o večjem vključevanju ločenih in ponovno poročenih, kar je prav tako tema različnih interpretacij. Sklepno poročilo je očitno kompromis med enimi in drugimi.
Zlo je hudičevo delo
Najbolj so presenetili škofje iz Afrike, ki so bili na prejšnjih zasedanjih poslušni in tihi opazovalci, to pot pa so glasno branili tradicionalni nauk o zakonski zvezi in družini, kar je včasih šokiralo napredne škofe. Predvsem zaradi njih so o homoseksualcih govorili tako malo. Najbolj perspektivni kardinal iz Afrike, če bi volili novega papeža, Robert Sarah, je uporabljal besede, kot sta herezija, shizma, »spolno ideologijo« je primerjal z nacizmom, »zahodno ideologijo o homoseksualnosti« pa z islamskim fanatizmom. Za njimi niso zaostajali Poljaki, ki so dejali, da je zlo, ki so ga predlagali nekateri reformistični kardinali in škofje, navdahnil hudič. Najglasnejši heretiki so bili Zahodnoevropejci, ki so jim pomagali liberalni Američani.
Zelo očitna je bila razlika med tistimi, ki vidijo sodobno zahodno kulturo kot globoko nasprotno evangeliju in klasičnemu nauku cerkve o čistoči, zakonu in družini, in tistimi, ki drugače razbirajo znamenja časa na Zahodu in menijo, da zahodna kultura še vsebuje precej biblijske in krščanske dediščine. Ta razmejitev je zemljepisno določena z Atlantskim oceanom, pri čemer prvo stališče zastopata Severna Amerika in del Latinske Amerike, drugo pa severna Evropa.
Decentralizacija
Pomemben trenutek v razvoju dogodkov je bila 50. obletnica škofovske sinode, ko je Frančišek spregovoril o »decentralizaciji« katoliške cerkve. Vsaj v Nemčiji in verjetno še marsikje drugod v Evropi bodo po sinodi krenili po svoji poti. Predsednik nemške škofovske konference, kardinal Reinhard Marx, eden od devetih papeževih najtesnejših svetovalcev za reformo rimske kurije, je že pred sinodo odkrito rekel, da cerkev v Nemčiji »ni podružnica Rima« in da bo šla naprej s svojim predlogom o obhajilu za ločene in ponovno poročene.
On in njegovi privrženci menijo, da je nauk cerkve o čistoči, zakonu in družini prezahteven, da bi ga bilo mogoče dosledno živeti. Da ponovno poročeni ne bi živeli v grehu, bi morali biti vzdržni, kar je po njihovem mnenju nerealno. Predlog nekaterih, da bi krajevnim škofovskim konferencam prepustili odločanje o nekaterih zadevah, v sklepno poročilo ni bil sprejet.
Na sinodi se je tako odslikavalo tudi pomembno ekleziološko vprašanje: ali lahko enotnost v različnosti, k čemur je težil drugi vatikanski koncil in ki jo je cerkev varovala skozi svojo zgodovino, postane tako široka, da enotnost razpade? Povedano v jeziku bruseljskih birokratov – lahko bi nastala cerkev dveh hitrosti. Isto moralno vprašanje bi obravnavali na različne načine. V napredni nemški cerkvi bi bila pastorala drugačna kot v tradicionalnih okoljih, kot sta Afrika in Poljska. Rim pa bi bil v ozadju brez prave avtoritete. Katoliška cerkev bi bila poliedrična.
Frančišek je večkrat govoril o poliedru. »Polieder je enotnost, toda njeni deli so različni, vsak ima svojo posebnost, svojo karizmo. To je enotnost v različnosti. Na ta način mi kristjani počnemo tisto, kar bogoslovno označujemo z besedo ekumenizem (govor binkoštnikom v Caserti leta 2014). Prenos oblasti na škofovske konference je omenil tudi v apostolski spodbudi Veselje evangelija, kjer jih označuje kot subjekte s konkretnimi področji kompetenc in dodaja, da pretirana centralizacija zapleta življenje cerkve in njeno misijonsko dinamiko.
Papežev primat je verska dogma, ki je bila sprejeta na prvem vatikanskem koncilu 1869/70 in naj bi jamčila cerkveno enotnost: enotnost upravljanja, enotnost vere, zakramentalno enotnost. Decentralizacija bi skoraj gotovo pomenila izgubo enotnosti, kar bi lahko pripeljalo do razkola. Manjše pristojnosti rimskega škofa in večje krajevnih škofov bi privedle do različne prakse in nauka v delnih cerkvah in celo med posameznimi škofijami. Kar bi bilo v neki škofiji prepovedano, bi bilo v drugi dovoljeno.
Šele začetek revolucije
Decentralizacija, ki jo je napovedal papež, bi lahko bila izhod iz slepe ulice, v kateri sta se na sinodi znašla oba tabora. Afrika bi obdržala katoliški nauk, škofovske konference v zahodnem svetu pa bi uveljavile svoje cilje o ločenih, homoseksualcih, kontracepciji, zunajzakonski skupnosti, ki jih niso mogle na sinodi. Nemški liberalni tabor že dolgo trdi, da je sinoda šele začetek korenite revolucije v cerkvi. Dvoumno zaključno poročilo jim vsekakor ustreza. Morda so na sinodi zgolj pripravili pot k nacionalni cerkvi z lastnim cerkvenim učiteljstvom.
Katoliška cerkev se spreminja, čeprav počasi. Frančišek si sprememb želi in na tej sinodi vsaj ni bil osamljen.
