Tiskane izdaje
Njegova pot v cerkveni hierarhiji je bila vztrajna, silovito strma in obetala je veliko. »Ne, nisem hotel postati papež. Hotel sem biti samo to, kar sem. Cerkev sem si izbral za svoj življenjski prostor, za edino okolje svojega 'življenjepisa', ona pa je pristrigla peruti mojega življenja. Dobršen del svojega življenja sem prebival v farizejskem okolju, ki mi je globoko zaznamovalo najglobljo intimo. Okolju, pravzaprav korporaciji, ki dela iz ljudi lažnivce: te osebe, če jih gledaš individualno, so pogosto nedolžne – a se, ko so vklopljene v sistem, spremenijo v njegove zaslepljene vojščake.«
Prvi kamen – Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve, ki je v prevodu Irene Trenc Frelih pravkar izšel pri Mladinski knjigi, je Charamsova pripoved o kalvariji njegovega osebnega Stonewalla, kot pravi, ki ga je pripeljala do radostnega življenja s partnerjem v sončni Badeloni, lučaj stran od Barcelone.
Kdo ste, Krzysztof Charamsa?
Če se že moram predstaviti, naj zadostuje, da povem, da sem od nekdaj globoko veren. Toda danes sem globoko veren in svoboden v tej veri. Svoboden sem v ljubezni in svoboden sem v tem, kar sem. Nikakor nikdar nisem bil eden tistih, ki so si, zavedajoč se svoje spolne usmerjenosti, pod pritiskom izbrali duhovniški talar, ker je ustrezal osamljenemu življenju v zavetju celibata. Duhovnik sem želel postati zato, ker sem, ja, s tankočutnostjo homoseksualcev v sebi opažal zanos do duhovnosti. Že dolgo sem vedel, da hočem postati duhovnik, vendar se spominjam, da sem v tistih urah močnih notranjih doživetij molil samo, da ne bi bil gej. Molil sem, da bi Bog iz mene odstranil ta čustva, razrešil moje dvome, izbrisal želje, ki jih v meni ni smelo biti. Toda Bog ni poslušal mojih molitev. A naj povem, da nikoli nisem prelomil zaobljube o celibatu, ki sem jo dal, ko sem postal duhovnik. Vse dokler nisem srečal Eduarda.
Kako ste se zaljubili?
(Smeh.) Kako se človek zaljubi? Ne vem. Zgodilo se je in molil sem k Bogu, po tisti najini prvi skupni noči, da se nikdar ne bi končala. Da me ta moški ne bi nikoli zapustil. Bila je ena najlepših noči v mojem življenju, v nekem zanemarjenem penzionu. Tisto noč sem videl Boga, ki me je ljubil, me objemal, me sprejemal, ker me je razumel. Jaz, izvedenec za Boga in vse, kar je Božjega, in obenem homofob, sem končno videl Boga. Srečal sem moškega, videl pa sem Boga. In na srečo mi je izpred oči začela izginjati njegova povprečna Cerkev.
Krzysztof Charamsa. Foto: Eduard Planas
Je knjiga strasti in novega začetka, rojstva. Zdi se mi, kot da sem odprl okno in prvič v življenju zajel sapo svežega zraka. V ospredju je vedno namera, da pričam o tem, kar sem doživel. Kot duhovnik moram tudi pričati, da sem živel resnico. Zaradi tega sem postal duhovnik. Zaradi tega sem odšel v Vatikan, misleč, da bom lahko živel resnico. Da bom lahko živel in branil najbolj dragoceno resnico. Kajti resnica nikoli ni ena sama, kot veste. In pri tem ne gre za relativizem moje vere. Gre predvsem za to, da resnice ni mogoče imeti v lasti. Lahko jo samo iščemo. Vsi moji nadaljnji projekti bodo šli v to smer. Postali bodo okvir resnice, ki jo slabo poznamo – predvsem o Cerkvi, o ljudeh, ki so ji posvetili svoje življenje, in posvetili so jo tudi veri, a so jo, farizeji, začeli uporabljati proti drugim.
Kako to mislite?
Preprosto: da bi prikrili svoja umazana dejanja, uporabljajo reko sladkih in ljubečih besed … Veste, resnice ni mogoče nikomur vsiliti. Ali jo podtakniti. Resnica lahko živi samo, če je razkrita. Ko jo nekomu vsilite, je to že suženjsko dejanje.
Papež Frančišek poleti ni podaljšal mandata prefektu Kongregacije za nauk vere, kardinalu Müllerju, še pred tem je »odrezal« tri njegove najtesnejše sodelavce – vse štiri, ne poimensko, seveda, omenjate v poglavju s pomenljivim naslovom Sperma po svetem oficiju …
Mislim, da je bilo samo še vprašanje časa. Kaj naj vam rečem? Delovali so, v vsej svoji človečnosti, kakor so pač delovali. Molim zanje.
Kako je bilo, ko ste se razkrili – najprej družini, potem vašemu šefu, papežu?
Bilo je osvobajajoče. Nekaj noči nisem spal. Najprej sem povedal mami, nato bratu in sestri. Potem sem napisal pismo svojemu nadrejenemu in papežu, kjer sem jima povedal, da sem se po dolgem osebnem razmišljanju, po notranjih bojih in gorečih molitvah, po številnih mukah, po več pogovorih z drugimi homoseksualnimi duhovniki in nazadnje po srečanju s človekom, ki ga ljubim, ki je preraslo v ljubezensko razmerje, odločil, da javno potrdim svojo naravno identiteto homoseksualca, ponosnega in srečnega, da je homoseksualec.
Reakcija v Vatikanu je bila hitra, silovito neusmiljena.
Že, a sem jo pričakoval.
Še pred tem so vas kolegi povabili na zagovor, ker ste na enem od katalonskih radiev, če poenostavim, pred Cerkvijo branili željo Kataloncev po osamosvojitvi.
To je bil samo »uradni« razlog, da so me začeli klicati na zagovore.
Da je katoliška spoved zakrament, ki »boleha« za spolnostjo, vemo vsi, ki smo kdaj bili pri spovedi.
Se je dogajalo tudi vam?
Enkrat. In od takrat me spovednica ni nikoli več videla od znotraj. Zanimivo, da duhovniki pred prvim svetim obhajilom sprašujejo otroke o stvareh spolnosti …
Duhovščina je družba, ki se vrti okrog same sebe v nenavadnem shizofrenem in izprijenem odnosu. To je bolna družba.
To precej nadrobno popišete v poglavju, ko so tik pred odstopom papeža Ratzingerja v avli Pavla VI. nastopili čudoviti baletni plesalci.
Ja, bil je to čuten in možat balet. Skupina akrobatskih plesalcev se je s fantastično, popolnoma homoseksualno gracioznostjo približala papeževemu prestolu. Neko dekle je pobralo njihove suknjiče in jih pustilo prepotene od plesa in z golimi prsmi. V kotu za papežem so monsinjorji v svojih talarjih, z rdečimi in rožnatimi prepasicami, strmečimi očmi in srci, ki so od prefinjene rahločutnosti za vse vrste umetnosti hitreje bila. Na youtubu lahko občudujete ta božanski trenutek, zabeležen v dobro prihodnjih rodov. Umetniki, radodarno razgaljeni, da so lahko očarali s svojim popolnim mišičjem, so se objemali v vratolomnostih enega najsijajnejših moških plesov. Oči Cerkve so se izgubljale v njihovih gibih, sprejemale moško lepoto, občutile žejo in hrepenenje po neizrekljivem. Bili so isti fantje, ki so tistega leta z istim programom in velikanskim uspehom nastopili na paradi ponosa v Barceloni. Dvorana Pavla VI. je zagrmela od aplavza. Monsinjorji so bili vzhičeni – zdelo se je, kot da se komaj zadržujejo, da ne bi vzkliknili: Vsi smo geji in vsi srečni, da smo geji! V tistem trenutku je bil Vatikan središče najbolj gejevskega praznika leta.
Glede na to, da že nekaj let živite v istospolni partnerski skupnosti, ste verjetno že prišli do spoznanja, da živeti v dvoje ni najlažje?
(Smeh.) Ne, ni, je pa očarljivo. Živim kot poročeni duhovnik v najini mali skupnosti. Živeti z nekom je šola za življenje. O tem sem imel predhodno teoretično znanje, ki sem ga kot duhovnik posredoval drugim. Danes pa sem se v tej šoli življenja znašel sam. Najpomembnejše stvari, ki se jih naučimo, se jih naučimo v odnosih z ljudmi, ki nas imajo radi. Ne iz knjig ali v predavalnicah. V svojem odnosu z Eduardom živim radost in svobodo, v vsem sva si enakovredna in enakopravna. Istospolno usmerjeni pari lahko živijo najbolj polno ljubezen.
Ne pravim, da je heteroseksualni ne morejo, toda homoseksualci in lezbijke so bili stoletja potisnjeni v družbeno shemo, ki je bila tako patriarhalna, hinavska in tako mizogina, da je bilo iz stoletja v stoletje manj možnosti, da bi njihov odnos znali razumeti kot odnos dveh enakih. In za takšno družbeno neravnovesje nista bila odgovorna moški ali ženska, temveč verski družbeni sistem, ki je poskrbel, da si je ena skupnost podredila drugo. Ženske so plačane manj kot moški, zato ker naj bi bil moški delavec bolj zanesljiv? V Cerkvi ženske ne smejo voditi bogoslužja, zato ker je tega sposoben samo moški?
Predvsem pa je rimskokatoliški verski sistem neravnovesje vsilil v najbolj intimno področje dveh, ki se imata rada: v družino in ljubezen samo. Cerkev že stoletja vsiljuje neenakost v naša ljubezenska razmerja, zato jih nismo mogli v polnosti živeti. Danes, po zaslugi seksualne in feministične revolucije, revolucije istospolno usmerjenih, razumemo, da ljubezen ni družbena pogodba, ni namenjena samo prokreaciji ali nečemu, kar naj bi zagotavljalo »primeren« položaj v družbi. Živeti v dvoje je pravica in tiha želja vsakega od nas. Kar še ne pomeni, da je to nuja. Sam sem tudi velik zagovornik samskih.
Ste še vedno duhovnik?
Sem. Temu se nisem odrekel.
Sta z Eduardom poročena?
Ne, žal se ne moreva poročiti. Moja domovina Poljska ne želi izdati potrebnega dokumenta, da bi se lahko poročil z Eduardom, ne na Poljskem ne kjerkoli. To je kratenje človekovih pravic. Gre za prebrisano potezo Katoliške cerkve, ki je na Poljskem absolutna vladarica. In na svetu ne boste našli bolj prebrisanih ljudi, kot so katoliški kleriki.
Zakaj?
Moje izkušnje z njimi v večini niso pozitivne. Na prvo mesto ne postavljajo človeka, njegovo vest, spoštovanje do tistega in tistih, s katerimi se ne strinjajo. Poljska me je naredila za svojega sužnja, tudi če ne živim v njej in se ne želim poročiti na Poljskem. Ampak to mi ne bo uničilo življenja. Z Eduardom živiva v partnerski skupnosti, s to razliko, da Eduard lahko reče, da ima doma tudi duhovnika (smeh).
Avtor knjige Prvi kamen - Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve Foto: Eduard Planas
Kako naj vas torej naslavljam? Oče Krištof?
Samo Krištof, hvala. Sem pa tudi oče, duhovnik, ne glede na to, da so me uradne oblasti RKC suspendirale. Mislim, da sem danes bolj duhovnik kot kadarkoli prej. Duhovništvo je zame način življenja, ne pa darovanje maš, zato da prejmeš »ofer«. Če poenostavim, v RKC in za RKC ne delam več na način, da bi bil plačan. Sem prisilno brezposeln. In za to je odgovorna Cerkev.
Zakaj?
Zato ker so njene lovke dolge in vplivne. Kjerkoli le more, me RKC onemogoča. Njena moč je brezmejna, bi lahko rekel. Saj ne gre za nekaj, česar ne bi pričakoval. Kot visoki uradnik Kongregacije za nauk vere sem vedel, kako se »ravna« z duhovniki, teologi, ki so zapustili ta stan. Enostavno se jih izbriše z obličja Zemlje. Bil sem priča, kako se je proti njim delovalo ne samo znotraj Cerkve, ampak tudi povsod, kjer je le bilo mogoče: v njihovi ožji in širši okolici, onemogočalo se jih je pri njihovem družbenem delovanju, pri iskanju zaposlitve, na univerzah, kjer so prej predavali …
Hočete reči, da vam RKC onemogoča, da bi nadaljevali profesuro na kateri od, na primer, katalonskih univerz?
Seveda. In to na najbolj perverzen način. Nikakor ne na osnovi mojih kompetenc, temveč na mafijski način.
Kako?
RKC ima največji in najbolj razširjen diplomatski korpus. V Kataloniji so me povabili na številne televizijske mreže, predvsem v vlogi komentatorja, glasnega premišljevalca o vlogi Cerkve v javnem življenju. Ona pa je naredila vse, da se ne bi pojavil na tv-ekranih. In nekajkrat ji je to tudi uspelo. Temu pravim socialni samomor. Seveda bi bilo še bolje, če bi čisto zares naredil samomor, to bi jo resnično zadovoljilo, ali da bi padel v nepovratno depresijo ... Zdaj se lahko šaliva na ta račun, toda to je resnica. Poznam precej nekdanjih duhovnikov, ki so izstopili, zaživeli z žensko ali moškim. In zdaj že nekaj let ne morejo najti zaposlitve. Imam srečo, da nimam samo teološke izobrazbe, sem tudi pedagog, filozof, toda vseeno me onemogočajo. A kot sem rekel, resnični namen Cerkve pri tem onemogočanju je, da zapadeš v depresijo, bolezen. Veliko nekdanjih duhovnikov mi piše, da se zdravijo, da so na dnu. Zato ker si ne zmorejo postaviti novega življenja – zaradi Cerkve, ki je zaukazala, naj se jim zapro vsa vrata.
Cerkev je moč. Ampak, kakšen paradoks, glede na to, da ne more imeti Božje moči, naj bi imela vsaj duhovno, versko. Moč, mir, radost in varnost, prepričanje o veri dajejo življenju smisel … Toda Cerkev izvaja predvsem svojo politično moč, moč nadzora. Ne sme pa nadzirati vesti, osvobajati jo mora! Zakaj bi sodila tiste, ki ji ne sledijo? Tudi Kristus ni sodil onih, ki niso šli za njim. Bil je vesel zanje, če so našli svojo srečo.
Ko ste leta 2003 prišli v službo v Vatikan, ste verjetno takoj opazili, iz preprostega razloga večje koncentracije moških na enem mestu, da je med njimi vsaj polovica homoseksualcev. Zakaj se niste/niso organizirali v skupnost?
V Vatikanu nisem imel nobenih kontaktov z gejevskimi duhovniki oziroma sem jih imel, ampak gre za geje, ki niso razkriti. V prvih letih sem bil tako očaran nad delom, ki sem ga opravljal, da nisem vzpostavljal skoraj nobenih osebnih odnosov z drugimi kleriki. Poučeval sem na dveh univerzah, delal po župnijah, v Vatikanu. Posvečal sem se ljudem, ne pa zasebnim skupinam, ki so v Vatikanu tiste, ki resnično vladajo. Ne bi jih imenoval lobiji. Kot veste, ne verjamem, da v Vatikanu obstaja gejevski lobi. Če bi resnično obstajal, bi moral delovati in storiti tisto, kar ste me vprašali: biti organiziran na način, da bi lahko predstavljal pravice homoseksualcev. Kar spet pomeni, da bi ta skupina morala prepričati druge, da ji prisluhnejo, da začno naglas razmišljati o spremembah. Toda RKC ne ve in ne želi vedeti, kaj je homoseksualnost, niti ne želi premišljevati o njej. Med duhovščino geji niso obstajali in ne obstajajo. Obstajalo je in še obstaja kvečjemu cerkveno zanikanje gejev, njihovega obstoja. To je bil in je pravi duhovni zločin – zločin, ki obzirno, nevidno prenika v vse plasti te skupnosti, izgubljene v homofobiji in obscenosti diktature heteronormativnosti.
Mislite, da bi bilo, če ostaneva samo znotraj 21. stoletja, kaj drugače, če bi bil kateri od papežev – ker zgledi vlečejo – v preteklih sedemnajstih letih na glas povedal, da je homoseksualec?
To je pravo vprašanje, a postaviti bi ga morali nekomu drugemu. Stigma homoseksualnosti je v Cerkvi tako sekularizirana in obenem tako močna, da noben gej znotraj nje ne more mirno sprejeti samega sebe, tega, kar je. Ne more sprejeti svoje identitete. Tudi zato, ker se homoseksualna identiteta v RKC ne preučuje. Besedo gej ali homoseksualec lahko v Vatikanu ali znotraj RKC uporabiš samo v šalah, nikakor ne v resnejših kontekstih. Ne smeš je jemati resno, še več, moraš jo sovražiti!
Tudi če si sam gej?
Seveda! Če si gej v RKC, moraš imeti konflikten odnos s seboj! Del sebe moraš zavreči kot nekaj neprimernega, grdega in umazanega.
»Pontifikat Benedikta XVI. je bil eden najbolj gejevskih pontifikatov moderne dobe.« Vaše besede.
Drži, to je bilo obdobje, v katerem je oživel gejevski scenarij baročnega Rima z rdečimi čevlji, s koreografijo procesij, z glavami, pozimi in poleti pokritimi s klobučki, gejevskimi venčki, gejevskimi čipkami, gejevskimi resicami, ki so silile od vsepovsod. Benediktovo papeževanje, eno najmračnejših za Cerkev, je s homofobijo obupano poskušalo skriti obstoj homoseksualnosti med duhovščino. Leta 2008 se Vatikan ni hotel pridružiti pozivu OZN, da je treba po vsem svetu odpraviti kaznivost homoseksualnosti, kar je ena največjih sramot moderne Cerkve, ki pa je ostala neopažena. Cerkev se seveda ni mogla boriti za depenalizacijo homoseksualnosti, ko jo je vendar sama silovito obsojala. Po vsem tem je bil naravnost smešen odgovor monsinjorja Paglie, vatikanskega »ministra« za družino, ki je priporočal, naj homoseksualcev ne preganjajo v deželah z versko vlado, kjer za geje še danes veljata zaporna in celo smrtna kazen.
Kako ste potem, tudi kot visoki cerkveni uradnik »velike inkvizicije«, Kongregacije za nauk vere, preživeli?
Uporabil sem strategijo, da te vsebine nikoli nisem obujal v pogovorih, tako kot je Cerkev želela. Ko pa mi je postalo jasno, da s tem sebi pripravljam psihološki samomor, kolaps, se je v meni nekaj zdramilo. Kako naj bi sprejel samega sebe, če nisem smel razmišljati o tem, da sem gej?! Tako kot mora ženska sprejeti svojo seksualnost v družbenem in družinskem kontekstu? Zakaj tega ne bi storil tudi sam, sem se spraševal?!
Poglejte, v preteklosti so v medicini vse bolezni preučevali na primerih moških. Ženske so bile samo za rezervo. Šele v 19. stoletju je postalo jasno, o ne, glejte, ženske kardiološke težave, na primer, so drugačne od bolezni srca, za katerimi trpijo moški. Treba jih je zdraviti. Pred tem je zdravljenje potekalo po analogiji z zdravljenjem moških. Nekaj podobnega bi lahko rekli za obstoj homoseksualcev.
Do nedavnega je bila istospolna usmerjenost nekaj zgrešenega. In če je nekaj zgrešeno, tega ne smeš spoznati, še manj sprejeti ali ljubiti. Kar pomeni, da ne moreš biti v zdravem odnosu s samim seboj, svojo vestjo, čustvovanjem … Heteroseksualni duhovniki lahko živijo celibat, zato ker izvajajo nadzor nad nečim, kar imajo radi, lastno spolnost – urijo se v nečem, kar poznajo. Kako živeti celibat nad nečim, kar je sovražno, izprijeno, kot pravi gejevstvu Cerkev?
V knjigi zapišete, da prav med kleriki živijo homofobi najhujše vrste.
Seveda. Vsiljeno sovraštvo, ki so ga zaradi lastne spolne usmerjenosti prisiljeni gojiti do sebe, projicirajo na druge. Da te ne odkrijejo, moraš ves čas dokazovati, kako zelo sovražiš geje. Cerkev je leta 2005 z Benediktom XVI. in potem še s papežem Frančiškom leta 2016 uvedla preverjanje vseh kandidatov za duhovnike, ali so homoseksualci.
Krzysztof Charamsa. Foto: Eduard Planas
Na podlagi psevdoznanosti, podobni tisti, ki so jo za preganjanje Judov uporabljali nacisti. Takrat sem rekel, da če že hočejo odkrivati homoseksualnost med duhovščino, naj začnejo s papeži. Med živimi sta sedanji in nekdanji papež, ki je odstopil, lepo prosim. Heteroseksualni papež bo tako po navodilih današnje Cerkve in njenih, pravzaprav njegovih zakonov lahko miren, ne bo ob svoj položaj. Toda če bi tako ali drugače »zaznali« – morda bi mu/jima lahko za preizkus pokazali kakšno nazorno podobo in ob tem spremljali, kako in koliko se bosta naravno vzburila – njegovo/njuno istospolno nagnjenost, potem mora/morata avtomatično biti takoj odstranjen/a in ob vse beneficije. In ob tem bi sam zahteval objavo rezultatov te psevdopreiskave. Gre za doslednost, ki jo Cerkev vedno zagovarja, kajne?
Kot zapišem v knjigi, si sploh ne drznem pomisliti, po kakšnih metodah bi posegli, če kandidat duhovnik ne bi hotel prostovoljno priznati svoje »bolezni«. Nemara bi ga v navzočnosti treh nadrejenih potisnili v urološko ambulanto na pregled prostate ali na preizkus kakšne druge metode odkrivanje »zla« v njem ...
Skoraj bi pozabil, čestitke Sloveniji za evropsko zmago v košarki!
Kaj počnete v teh dneh? Pišete naslednjo knjigo?
Naj najprej povem, da sem zelo srečen. Življenje od nas zahteva vsakodnevni napor, žrtvovanje, nenehni boj z drugimi, a tudi s samim seboj. Samo tako je človek lahko pripravljen na izzive. Občasno predavam na različnih konferencah, o človekovih pravicah, o pravicah žensk, istospolno usmerjenih. Pretežno pa sem zdaj pisatelj, pravkar končujem še eno knjigo, ki bo samo še poglobila to, o čemer sem pisal v prvi.
Kako aktivni ste danes med katoliškimi homoseksualci?
Kar precej. Trenutno se ukvarjam s pravicami homoseksualcev znotraj Cerkve. Dejstvo je, da se geji, ker so znotraj Cerkve preganjani, čutijo ogrožene in zapuščajo duhovniški stan. Zakaj bi živeli v nenehnem duhovnem, psihološkem in družbenem terorju in se pretvarjali, da je vse v redu? Naj izstopijo. In so izstopili. Takšni nekdanji duhovniki navadno ne želijo nič več slišati o RKC. Postanejo aktivisti in se borijo za svoje pravice in za pravice drugih manjšin. Mnogi med njimi so bili znotraj Cerkve globoko ranjeni zaradi tega, kar so. Drugi spet ne, tretji razvijejo sovražnost do RKC. Potem so tu geji, ki so še vedno duhovniki, ki vztrajajo v svojem trpljenju.
Julija sem se v ZDA udeležil konference Dignity USA, ki podpira in zagovarja pravica LGBT-katolikov vse od leta 1969. Obstaja torej skoraj pol stoletja. In skoraj so jo bili uničili. Kardinal Ratzinger se je na vse pretege trudil, precej uspešno, čim bolj stigmatizirati to skupino in jo izključiti iz Cerkve, ker se o tem, da si homoseksualec, ne sme govoriti naglas. Lahko si gej in duhovnik – ampak to moraš skrivati do smrti! Če pa se razkriješ, si takoj izobčen. In izobčen nisi samo kot duhovnik, ampak tudi kot univerzitetni profesor, kot športni trener v kakšnih katoliških športnih združenjih … Takšna so navodila Cerkve.
Ob tem se sprašujem, kako naj jim pomagam, kaj naj storijo v takšni situaciji? Nisem prišel do prave rešitve. Vem samo, da je preganjanje homoseksualcev v Cerkvi posledica strahu in paranoje. Toda če veruješ, te ne sme biti strah, se strinjate? Cerkve pa je strah znanosti, novih odkritij, novih filozofij … Cerkev se trese od bojazni, da jo bo kdo napadal. Obenem poudarja, da nihče ne more oskruniti njene vere. Mislim, da bi morali katoliški geji zbrati pogum in Cerkvi reči: Dovolj!
Podobno velja tudi za lezbijke znotraj te organizacije, ki že od začetka diskriminatorno obravnava ženske. Vedno pravim, da so lezbijke dvojno preganjane in stigmatizirane: zato ker so istospolno usmerjene in zato ker so ženskega spola. Obsojene so na popolno nevidnost. Kaj šele transseksualne osebe ali biseksualne! Zakaj bi preganjali nekaj, kar bogati našo naravo? Gre za edinstvene energije, ki jih ima vsakdo od nas in s katerimi vstopa v odnos z drugim, iščoč ljubečnost, čustva, intimnost in seveda čisti užitek, zakaj ne?! Zakaj Rimskokatoliška cerkev tako stigmatizira užitek? Zakaj bi ga morali sovražiti? Kot nekaj, česar ne bi smelo biti.
Če se vrneva, mislim, da bi se katoliški geji morali organizirati v revolucijo, kakršne se spomnimo iz časa Stonewalla. Ne smejo več čakati, da se bo Cerkev spremenila. Ali da bo papež Frančišek naredil korake v tej smeri. Ne, ne bo. Gre samo za zavajanje. V resnici Cerkev prav v tem času, ko se pogovarjava, skuša zelo elegantno nevtralizirati kakršne koli ekscese homoseksualnosti, češ, »naj delajo, kar hočejo, ampak na margini« ...
Menite, da papež Frančišek torej ne bo na novo premislil položaja in pravic homoseksualcev v Cerkvi? Ne nazadnje je bil privrženec pokojnega milanskega nadškofa, kardinala Carla Marie Martinija, ki je bil do istospolno usmerjenih duhovnikov toleranten in prijateljski.
Prepričan sem, da ne. Velike spremembe se naredijo v začetkih pontifikata. Če teh korakov ne stori takrat, jih tudi kasneje ne bo.
Toda saj ves čas poziva k razumevanju vseh resničnosti, ki jo živimo?
Čeprav je papež Frančišek velik revolucionar in izjemno pogumen mož – sklical je dve sinodi, kjer so govorili tudi o seksualnosti –, ostaja homofobičen starec. Kot se je izkazalo, je Cerkve še vedno groza lastne seksualnosti, groza je je ljubezni, groza je je odgovornosti glede prokreacije … Do njega sem gojil velike upe, tako kot se goji upe do velikih državnikov, ki bodo znali prebuditi narod v upanje. A sem se zmotil. Da bi se zgodilo kaj takšnega, bi ob sebi moral zbrati prave sodelavce, znanstvenike, ki bi nam pomagali razumeti študije spola. Preprosto si ni vzel čas za to ali pa je pametno ocenil, da mu ne bi uspelo, oziroma verjame, da so geji izprijena bitja.
In če sva že omenila sinodi, se sprašujem, kako ne morejo doumeti, da si mati v družini s petimi otroki enostavno ne želi še ene nosečnosti in želi uporabiti kontracepcijo?! Z možem, ker sta racionalna, ne želita še enega otroka. Oba to vesta, težava je v tem, da tega ne ve njuna Cerkev. To ni človeško! Pozabili smo, da nismo gospodarji občestva vernikov in da ne moremo vanje metati svojih doktrin, kot da so kamenje. Morali bi jim pomagati najti radostno pot življenja, jim prisluhniti v stiskah, ne pa jih soditi. Sprašujem se, koliko so vredne vse dobre in pravične stvari, ki jih opravlja Cerkev, če potem svojim privržencem povzroča, da se jim njihova spolna doživetja zazdijo nevzdržna; če zanika homoseksualni del človeštva samo zato, ker se ni hotela soočiti s filozofskimi spoznanji in razvijajočo se antropologijo in znanstvenimi panogami.
Koliko gejevskih duhovnikov ste spoznali v Vatikanu?
Ne morem vam odgovoriti na to vprašanje. Vem pa, da je prišel čas, da se homoseksualni duhovniki uprejo in zahtevajo, naj se prizna njihov obstoj in se jih začne jemati resno. Tega doslej še niso storili. Ko sem se oktobra leta 2015 razkril, sem bil v tem sam. In enega samega institucija z lahkoto izbriše. Če pa si povezan v skupino desetih, stotih, tisočih, precej težje – takrat se bo Cerkev ustrašila. Ustrašila se bo sogovornika na drugi strani, ki bo zase zahteval dostojanstvo. A prišel bo čas, ko se bo morala soočiti s tem naglas in pred vsemi.
Številni v Cerkvi še vedno verjamejo, da je homoseksualnost duševna bolezen. Po njihovem bi jo bilo treba zdraviti s potapljanjem v led, elektrošoki in pogostim igranjem nogometa, izmenično z branjem katekizma in Svetega pisma – seveda brez odlomkov, ki se nanašajo na čustveno zvezo Davida in Jonatana v Prvi in Drugi Samuelovi knjigi – ter tesnim prijateljevanjem z lečečim duhovnikom terapevtom. Drugi, med njimi afriški katoliki, trdijo, da je homoseksualnost kaznivo dejanje, ki ga je treba preganjati z zakoni; tretji menijo, da je to že sama po sebi ogabna motnja. Stališča, ki sta jih znanost in civilna družba že uspešno ovrgli ter razveljavili. Cerkev pa na vse to maha z enim samim odgovorom: sodobni razvoj naj bi bil zgolj sad ideologije, sovražne edini pravi znanosti – znanosti tradicije, katoliški znanosti. Ostal ji je en sam argument: greh, ožigosan v biblijski Sodomi.
A nočem govoriti samo za gejevsko skupnost. Vsem vernim ljudem pravim: nismo sužnji Cerkve. In ni bilo prav, da smo privolili v tako ponižujoč status. RKC iz svojega središča vladanja postavi na svoje postojanke odposlance, škofe, in ti poveljniki nadzirajo vojsko – vernike. Narobe! Škof mora prisluhniti posamezniku, ga spoznati, sprejeti njegovo identiteto. Tako je storil tudi Kristus. Nikomur ni vsiljeval svojih prepričanj. Ljudem je prisluhnil, jih poslušal. Pri vodnjaku je prisluhnil ženski in njeni zgodbi, šele nato je segel po nasvetih. Cerkev je demonizirala svet, pa naj se gre še takšno sekularizacijo in laizacijo.
Papež Frančišek je na začetku svojega papeževanja rekel, preden začnemo obsojati svet, ga moramo spoznati.
Potem pa se je temu odrekel ali, še bolje, popustil je pritisku sistema. V preteklosti sem mislil, da lahko potrpežljivo počakam, da se bodo moji Cerkvi z vsemi koncili in menjavanjem papežev vred odprle oči in bo spremenila svoj odbijajoči odnos do spolnosti vsakogar – ne glede na to, ali gre za hetero-, homo-, bi-, trans- ali interseksualnost.
Pisatelj André Aciman v romanu Pokliči me po svojem imenu (čez mesec dni prihaja v kinematografe istoimenska filmska mojstrovina režiserja Luce Guadaganina), ki ga omenjate na začetku Prvega kamna, pravi, da človek ni napisan samo za en inštrument …
In najverjetneje ima prav. A spet, kdo sem jaz, da bi sodil. Mislim, da Aciman poziva k razumevanju ljubezni v najbolj univerzalnem smislu. Težava moje Cerkve pa je, da ne prenese, da bi se pokazala zavest homoseksualca, ki se ne čuti več bolnega, krivega, nenaravnega. Ne more prebaviti geja, ki se čuti srečnega, izpolnjenega in mirnega. S svojim ponosom nad seboj, z ravnokar doseženim mirom in varnostjo bi utegnil »okužiti« še druge. Cerkev ne prenaša svobode narave, ki je daleč od tiste, kakršno bi si želela njena ideologija.
Poglejte, morda me bo kdo vprašal: Kaj vendar hočeš od Cerkve? Vse ti je dala: možnost študija, delo, kariero, denar. Lahko mu odgovorim, da mi je v Cerkvi uspelo pridobiti vse to. Toda ista Cerkev mi je vzela dosti več, saj mi je odvzela dostojanstvo, mi vcepila občutek krivde in manjvrednosti. Dolgo sem se strinjal in si nisem dovolil nobenega razmerja. Odrekal sem se seksu, ki ga Cerkev doživlja kot obsedenost. Zaradi nje sem se leta odpovedoval ljubezni.
V enem od poglavij zapišete, da so prezervativi in masturbacija osrednji obsesiji Cerkve.
Seveda, in kako priti do njiju osvoboditve? S pogovarjanjem o tem. A ne na ravni znanosti in ne na ravni dovtipov, kot bi si želeli v RKC. Cerkev oboje banalizira, zmanjšuje njun pomen. Masturbacija je pomembna za razvoj lastne seksualnosti, osvobajanja telesa, če tako rečem.
Zakaj je torej lahko problematična za duhovnike?
Zato ker pogosto razvijejo odvisnost od nje. Uporabljajo jo kot mamilo. To pa ni v redu. Vso svojo seksualnost usmerijo v samozadovoljevanje. Ko se tega začno zavedati, nimajo nikogar, s katerim bi se o tej težavi lahko pogovorili. Masturbacija z notranjim konfliktom – poznal sem takšne duhovnike. Svoj strah, nelagodje, zmedeno seksualnost so prenašali na druge. Takšna spolnost ne more biti vir užitka. Kondomi in masturbacija so prekletstvo sodobne Cerkve, a poglejte ta absurd – stoletje za stoletjem je prikrivala pedofilijo. In jo še. Zakaj se ne borijo proti pedofiliji? Zakaj?! Veste, kaj rečejo, če kdo omeni pedofilijo: »Otroci bodo tako ali tako pozabili.«
Naj za vedno usahnejo usta, iz katerih se v izreko priplazi takšna misel.
Imate prav! In tu prideva spet do gneva, jeze, ki me je pripeljala, da sem napisal Prvi kamen. Nisem ga napisal proti Cerkvi. Napisal sem ga zanjo.
