Tiskane izdaje
Leta 1990 je odšla v bližino Černobila in posnela dokumentarec Fant, pobratim smrti. Sto otrok iz mesteca Ovruč in okolice je v dneh pred slovensko osamosvojitvijo prišlo na počitnice v Slovenijo. Dvajset let pozneje je Weissova znova obiskala mesto jedrske katastrofe in posnela drugi del filma, v katerem je usodo stigmatiziranih žrtev radiacije potegnila iz namerne pozabe. Spet je obletnica – trideset let je minilo.
Ko sva se dogovarjala za pogovor, ste rekli, da vam vsaka omemba Černobila povzroči hud stres. To je očitno tudi vaša zelo intimna zgodba.
Tematika Černobila je zame globoko travmatična. Podobno je bilo, ko sem delala z begunci in brezposelnimi. Ob takšnih zgodbah se vedno pojavita dve stvari. Prva je klasično vprašanje – veš, poet, svoj dolg? Slaba vest. Občutek krivde in sramu. Ko pomislim na Anatolija Rižova - Toljo, ki nastopa v obeh mojih černobilskih filmih, se vedno spomnim, da je film sicer bil prikazan na festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu in je Tolja, ki je bil leta 2012 star devetindvajset let, za teden dni prišel v Slovenijo, a mi tu ni uspelo najti službe zanj, kar je bila njegova velika želja. Želel je ostati v Sloveniji. Pozneje sem izvedela, da obstaja ukrajinsko društvo v Mariboru, da bi mogoče oni lahko pomagali, a naredila nisem nič. Ves čas se sprašujem o mejah svojega angažmaja. Do kam in kod? Kaj je prav in kaj ne? Kje so konča tvoja takšna zgodba in kdaj te lahko spremlja vse življenje? Kaj lahko dovoliš in v kaj lahko privoliš? Koliko energije je mogoče porabiti? Kaj tem ljudem daš – v katastrofi ali vojni? Je film dovolj? Kaj je točka vrnitve in kaj smo hoteli doseči z vrnitvijo na območje sevanja? Kje, če sploh, lahko izstopiš? Nekje je ponavadi konec. Vsi imamo svoje življenje in težave, še posebej v »svobodnjaškem« poklicu.
Ljudi iz Černobila se velikokrat spominjam. Spremljajo me, ležijo mi na duši. Svet se jih seveda spomni le ob obletnicah, to pravijo tudi Černobilci sami: Pridejo televizijske ekipe, nas posnamejo, odidejo in nas spet pozabijo. Tudi moji filmi so nastali ob obletnicah, a tako je. Če ne bi bilo obletnic, bi bila njihova tragedija izbrisana iz zgodovinskega spomina. Na Černobil bi se morda spomnili le ob novih jedrskih katastrofah, kot je bila Fukušima. Ali naslednja katastrofa, ki se bo prej ali slej zgodila … Želim si, to si želijo tudi na šoli v Ovruču, da bi bil most »pobratimstva« še naprej odprt. V tem mestu nikoli niso pozabili Slovenije in tega humanitarnega projekta, s katerim smo sto otrok junija 1991 pripeljali na Debeli rtič. Ta dogodek je ostal v srcih ljudi.
Kako ste leta 2011 našli Toljo in kako se je Ovruč in območje okoli Černobila spremenilo?
Ko sem Tolji iz Nemčije še v prvi polovici 90. let pošiljala pisma, je mislil, da je to zdaj to in da se nikoli več ne bova videla. Da je to konec. Pošiljala sem mu tudi pakete pomoči, prek Rdečega križa, a nikoli niso prišli do njega. Ne vem, zakaj. Tudi jaz takrat nisem vedela, da bom čez toliko in toliko let znova odšla v Černobil. Tolje nikoli nisem pozabila. Ves čas je bil v mojih mislih. Takšnih ljudi in zgodb preprosto ne moreš pozabiti … Še vedno me preganja vojak iz Zvornika, ki smo mu, medtem ko smo delali dokumentarec o beguncih, na začetku vojne v Bosni in Hercegovini dali kamero. Rada bi vedela, kaj se je zgodilo z njim, ali mu je kamera kaj koristila. Z begunko iz Goražda, ki sem jo spoznala v Nemčiji, kjer je živela nekaj let s svojo družino, sem v stikih ostala do danes. Kot muslimanka me pokliče za vsak božič. V osemdesetih letih, denimo, sva s tedanjim fantom v svojem stanovanju skrivala disidenta s Kosova, ki je potem odšel v Nemčijo, zdaj pa je spet doma in smo v stiku. Prek interneta smo se našli po dvajsetih letih. To so zgodbe, ki nas oblikujejo.
Vsi v moji mali filmski ekipi smo želeli znova priti v stik s Toljo in njegovo družino. V »izvidnico« sem z majhno kamero odšla sama. Aktivistka Elena Filatova iz Kijeva me je odpeljala v Ovruč. Ponoči smo šli čez del zaprtega območja, brez dovoljenj in zaščite. Bilo je kot v Pobesnelemu Maxu … V vasici Staški, ki se v dvajsetih letih ni veliko spremenila, sem začela iskati družino. Takoj mi je po cesti naproti prišla Toljeva mama. Gledala sem jo in ona je gledala mene. Rekla sem: »Maja sem, se me spomnite?« In ona je zavpila: »Maja!!!!« Padli sva si v objem, obe sva jokali. Kot da ne bi minilo dvajset let. Mama je ostala takšna, kot je bila.
S Toljo, ki sem ga izbrala med vsemi otroki iz šole, ker je izhajal iz delavske družine in je izstopal zaradi bistrosti in duhovitosti, je bilo drugače. V tem času je iz dečka postal moški. Neverjeten občutek časa, čudežno doživetje. Njegova energija je ostala enaka, nobene odtujenosti. Zato mi je bilo še posebej hudo, ker mu nisem mogla najti službe v Sloveniji. Tolažim se s tem, da je to bilo v nemogočem času, času najvišje brezposelnosti v poosamosvojitveni Sloveniji. In v času, ko sem snemala dokumentarni film Kam je izginil delavski razred? Družino sem vprašala, ali bi posneli še en film. Bili so za. Tokrat smo jim lahko tudi malo finančno pomagali. Ob tem me je pretreslo, da prvega filma, ki sem jim ga poslala, sploh še niso videli. Pogledali smo ga skupaj. Bilo je izredno ganljivo. Šele tedaj sem dojela, da je Fant, pobratim smrti tudi zgodovina njihove družine. To je njihov prispevek k zgodovini človeštva. Drugi del je Tolja videl v Ljubljani in bil zadovoljen. Za družino ne vem. Vsaka fotografija ali video, tudi turističen, je dokument časa in prostora, ki sproža nostalgijo po krajih tam nekje daleč, po oddaljenih doživetjih. Tudi bolečini. Je tudi stik, dodaten svet. Ob odhodu smo si obljubili, da se čez dvajset let spet vidimo in da bo Tolja reflektiral svoje življenje.
Sta v stiku?
Že nekaj časa ne. Njegov telefon ne dela. Ne vem, kaj se zadnja tri leta dogaja z njim. Pri meni doma je – skupaj s prijatelji – vedno dobrodošel. To Tolja in njegov brat Valera dobro vesta.
Tolja je bil nekaj let vojak v ukrajinski vojski. Čeprav je bil vedno izjemno občutljiv in rahločuten, so ga vojaki fascinirali, zato se jim je pridružil, a kot fant iz revne delavske družine bi lahko postal le še carinik ali policist. Ali pa se kot varnostnik pridružil mafiji.
Tolja je kot ukrajinski vojak služil na Krimu. Če bi vztrajal v vojski, bi doživel še vojno. Vojsko je zapustil prostovoljno, k sreči pravočasno. Tolja današnjo Ukrajino vidi kot izjemno skorumpirano državo, v kateri so uspešni le tisti, ki sprejmejo umazana pravila igre. Nekaterim njegovim prijateljem je uspelo. Oni imajo mercedese, Tolja pa iz vasi na delo hodi peš. Posebna zgodba je njegov brat Valera, ki je delal v sarkofagu, ker so mu obljubili dobro plačilo, a so ga opetnajstili. Enkrat je v sarkofagu, v katerem delajo tudi dobro plačani tujci, celo zaspal. Dobil je štirikrat manj denarja, kot so mu ga za smrtno nevarno delo obljubili. Tam ni sindikatov, ki bi jih ščitili … Tam je življenje »normalnega« človeka brez vrednosti. V tistem okolju ima ogromno ljudi težave z alkoholom. Takšne ali drugačne rane zdravijo z velikimi količinami vodke. Večinoma to velja za moške. Ženske so zato dvojno obremenjene. Same vzgajajo svoje imunsko oslabele otroke; največ je bolezni ščitnice. Pogovori o radiaciji so del vsakdana.
Ubijal je sistem. Treba je videti ukrajinsko-ameriški dokumentarni film Ruski detel (The Russian Woodpecker).
Kako je černobilska katastrofa zapisana v zgodovinskem spominu? Ali razumemo, kaj (vse) se je zgodilo?
Najprej je moja izjemno osebna zgodba. Zaznamovala me je. Bila sem na prepovedanem območju sevanja. Bilo me je – in še vedno me je – strah radiacije. Ko sem bila prvič noseča, se nisem mogla znebiti tako imenovane radiofobije, ki je na širšem območju Černobila epidemična. Ko smo bili prvič tam, smo bili na prepovedanem območju le kratek čas, a radioaktivno onesnaženje je takšno, da nikoli ne veš, kaj in kdaj te bo doletelo. Kje se lahko »nalezeš« radiacije … O tem nisem hotela veliko razmišljati; te stvari sem želela nekam skriti. Nočem pa svojih zdravstvenih težav povezovati z radiacijo.
Prav vsi ljudje, ki živijo na kontaminiranemu območju, svoje strahove potiskajo v ozadje. Številni radiacijo ignorirajo, a se je seveda zavedajo. Pretvarjajo se, da je vse normalno, in živijo, kot da bi bili v filmih Davida Lyncha; v nekakšni novi, umetni, ne nujno vzporedni resničnosti. To je skoraj znanstvena fantastika. Tako sem doživela svoj drugi obisk Ovruča in okolice. Mesto, ki je od Černobila oddaljeno devetdeset kilometrov, se je spremenilo in razvilo, toda damoklejev meč sevanja je vseprisoten. In z njim hud stres. Radiacija traja, deluje izven časa. Dotaknila se bo mnogih generacij.
O resničnih učinkih černobilske katastrofe, najhujše te vrste, še zdaleč ne vemo vsega. Tudi zato je Černobil tako priljubljen pri znanstvenikih. Je najboljši laboratorij na svetu. Resnično poseben biotop, kjer je še tišina drugače tiha. Černobil je kot Sončev mrk, ko se zaprejo cvetovi in obmolknejo ptiči, čas pa ne obstaja več. Drugačen je kot Hirošima in Nagasaki, kjer je bil uničujoč udarni val. Tam je radiacija delovala drugače in tja se je življenje vrnilo. Tja so se vrnili ljudje. V Černobil se niso. Sevanje iz Černobila je doseglo celotno severno Evropo in se pomikalo prek Atlantika. Posledice je bilo mogoče čutiti marsikje, še danes jih je.
Letos zaščitnemu sarkofagu okoli četrtega bloka nuklearke poteče rok trajanja, novi, ki ga gradijo že od leta 1995, pa kljub mednarodnemu sodelovanju še ni do konca zgrajen. Valera, Toljev brat, ki je delal na sarkofagu, nam je povedal, da stari sarkofag pušča. Vmes se je, ravno v času, ko smo snemali drugi film, zgodila še Fukušima. Ljudje z območja Černobila so jo dojeli izjemno čustveno. Govorili so mi, da zelo natančno vedo, kaj se dogaja tistim, ki so živeli v bližini tamkajšnje nuklearke. Kaj jih čaka. Kakšno življenje bodo imeli … Od eksodusa do jedrske onesnaženosti in radiacije, ki bo prisotna stoletja, ter nepredvidljivih, uničujočih posledic za več generacij. Zato nasprotujem jedrski energiji. Vedno bom!
Tu je še uničujoča »jedrska stigma«, ki so jo doživeli begunci iz Černobila. Podobno se je zgodilo preživelim iz Hirošime in Nagasakija in podobno se zadnjih pet let dogaja tudi prebivalcem Fukušime …
Točno tako. Ljudi iz Černobila, ki so jih preselili v posebno naselje na obrobju Kijeva, se je prijela dvojna stigma – ob jedrski »kužnosti« še fantazija o njihovih ne vem kakšnih bonitetah, ki naj bi jih imeli. To v veliki večini ni bilo res. Nasprotno. Večina ljudi, ki smo jih srečali, je živela na robu ali pod robom revščine. Dejansko so bili socialni primeri. Vse, kar so imeli, so porabili za zdravila in zdravnike. Ne pozabimo, da so izgubili svoje domove in da se jih večina ne želi vrniti domov. Prehudo bi bilo. Vračajo se ob obletnicah, a tudi takrat s težkim srcem. Šestindvajseti april je ravno v času pravoslavne velike noči, ko ljudje na tem območju tradicionalno obiskujejo grobove prednikov. Distopične vasi in mesta duhov so tedaj polni živih ljudi.
Kot da bi govorila o vojni in beguncih.
Seveda, na neki način je to vojna. Opustošenje je podobno. Te podobe človeka spremljajo ves čas in ga globoko zaznamujejo. To je civilizacija, to je človeštvo, ki ga preklinjamo.
A vojne se prej ali slej končajo. Preživeli se vrnejo. Življenje gre naprej in najde svojo perspektivo. Na območju jedrskega opustošenja ni tako. Pripjat, denimo, je mrtvo mesto. Razen kakega gverilskega umetnika ali ostarelega para, ki se je odločil živeti in umreti skupaj na svojem domu. Kot piše Svetlana Aleksijevič – to je kronika prihodnosti. Ni vrnitve, trajalo bo. Sevanja se ne vidi, to je najhuje. Je pa povsod. Nekje je označeno, nekje ne. To je čisto drug svet.
V Slovenijo je junija 1991, ravno ob osamosvojitvi, tudi z vašo pomočjo prišlo sto otrok s širšega območja Černobila. Kaj se je, ne le s Toljo, zgodilo z njimi? Kakšna je njihova kolektivna usoda?
To se sprašujem tudi jaz, saj z vsemi seveda nismo imeli stika. Petinštirideset učiteljev se je po razpadu Sovjetske zveze iz Ovruča vrnilo v Rusijo, med njimi tudi učiteljica Aleksejeva iz našega prvega filma. Z njo smo izgubili stik. Nekateri otroci, zdaj odrasli moški, živijo čisto običajno življenje. Nekateri so uspešni, nekateri ne.
V prvem delu filma eden izmed »likvidatorjev«, tistih, ki so jih oblasti poslale gasit reaktor, reče: »Vsi bomo pocrkali kot muhe.« Rekel mi je, da čuti, kako pada. Vedel je, da je dobil veliko dozo sevanja. Ta stavek mi še vedno odzvanja v glavi, a niso mi znali povedati, kaj se je zgodilo z njim. Ali je živ ali ne.
Boste še snemali v Černobilu? Kakšen bi bil morebitni tretji Fant, pobratim smrti?
Uh (dolga trpka tišina) ...
Prišla je bolezen – na strani naših černobilskih prijateljev in na naši strani. Zato me to vprašanje navdaja z žalostjo. Pred dvema letoma bi odgovorila čisto drugače. Rekla bi, da si vse nas predstavljam, kako snemamo tretji film in kako je Tolja našel način, da po vseh težavah z družino in službo preživi, v kar sicer močno verjamem. Našel ga je zato, ker mu sin toliko pomeni. Zato je svoje življenje spravil v red. Tako ga vidim. Takšnega si ga želim videti. In vidim njegovega sina, ki bo šel študirat v Kijev, in prav on bi moral biti tisti, ki bo zgodbo, o kateri se danes pogovarjava, povedal in zapisal drugače.
Žal pa … v našo ekipo je prišla bolezen. Upam, da ne zaradi našega snemanja v coni. (solze).
Za vse stvari je potreben čas. In ogromno energije. Za filme, medčloveške odnose in reševanje posameznika, delčka sveta. Sem samohodec. Včasih ne zmorem več. Nimam takšne aktivistične moči kot najin izjemni prijatelj Tomo Križnar. Živim s krivdo filmske dokumentariske.
Zgodbe Fant, pobratim smrti 3 zagotovo ne bo posnela naša černobilska ekipa v isti zasedbi, s katero smo zaradi vsega doživetega povezani na poseben način; nosimo skrivnost. Ali pa se zgodi še čudež? (nasmeh)
Če ne bo čudeža, mogoče zgodbo posname moj sin s Toljinim sinom, jo naredijo otroci mojih černobilskih sodelavcev in prijateljev, ki so v večini filmarji, umetniki. Ker sem dobila na javnem razpisu Slovenskega filmskega centra finančna sredstva za novi dokumentarec My way 50 – med iskanim in najdenim svetom, imam možnost, da še letos poiščem Toljo in ga pripeljem v Slovenijo. Veš, poetinja, svoj dolg!
