Bodice: Čim višje, tem bolje

Po Sloveniji je mnogo zapuščenih ostankov nekdanjega entuziazma, od smučarskih skakalnic in bazenov do malih elektrarn.

Objavljeno
02. marec 2018 10.59
Posodobljeno
03. marec 2018 05.00
Boris Jež
Boris Jež
Čez tri leta, ko se bomo že zdavnaj vozili po drugem tiru, ko bo mariborska Magna dohitela in prehitela Volkswagen, ko bomo prodali NLB, da se bo Junckerju nekje zataknila, čez tri leta, ko bomo sosedom arbitražni spor lahko že nekam zatlačili … oh, čez tri leta bomo vse to lahko tudi praznovali. Si oddahnili in se predali veselju. In kje naj bi bil ta veledogodek? Ja, v Rogaški Slatini, ki naj bi sicer bila mondeno letovišče, a smo to priložnost že zakvačkali – in ravno zato bi se morda spodobilo zagrabiti drugo, še bolj drzno: 106 metrov visok stolp z zapeljivim imenom Kristal.

Slovenci morda nismo ravno obsedeni s stolpi in podobno kvišku štrlečo arhitekturo, vendar kaže, da v zadnjih letih spet pridobiva zagon. Koprski župan Boris Popovič pač ne more biti zadovoljen s sedanjimi gabariti rogaškega Kristala, zato je že pred leti kuvertiral svojo potezo – 111 metrov. »Če ima lahko Prekmurje na ravnici 53,5 metra visok Vinarium, imamo lahko v Kopru 111 metrov visoko razgledišče in dvigalo na Markovcu!« Kaže, da je prav Vinarium, s katerega so prekmurske ravnice kot na dlani, spustil konje v galop. V petih letih je že postal zgodba o uspehu.

Se pa z lendavskih goric seveda ne da videti do čudovitega toskanskega mesteca San Gimignano, ki ga imenujejo tudi srednjeveški Manhattan. Že od daleč je nekaj posebnega: iz mestne vedute na velikem zaobljenem hribu štrli pod nebo 15 nenavadnih stolpov, kolikor jih je še ostalo od nekdanjih 72, vsi štirikotnega tlorisa in očitno čvrste gradnje. Vsi so statusni simboli – čim višje, toliko bolje –, toda tudi odlične obrambne opazovalnice. Če je postalo preveč »dolgčas«, so se plemiči iz svojih orlovih gnezd obmetavali s kamenjem ali polivali z vrelim katranom. Na srečo je prišel mir in tako so te impresivne stavbe sploh lahko obstale.

Tu nas morda zbode v oči neka malenkost: posebneži v San Gimignanu – kakor nebotičniki, vodni stolpi in navsezadnje tudi bivališča nekega plemena na Borneu – so taki namenoma, zaradi predvidene funkcije. Naše razgledne točke pa v tem pogledu niso ravno prepričljive; razgled te hitro zadovolji in že hitiš k novemu doživetju. Zdi se, da je v tem vzpenjanju v višino pritajeno še kaj drugega, česar si ljudje nekdaj niso mogli privoščiti.

Ker takih reči na Šentflorjanskem ni, se pač moramo spomniti postavljanja mlajev, ki so se od birm, žegnanj, novih maš in svatb sčasoma razširili tudi na praznike fantovskih skupnosti, veselice, proslave in pomembne krajevne dogodke. Zdajšnje postavljanje mlajev je predvsem simboliziranje vaške enotnosti, še bolj pa v ruralnih okoliščinah potlačene seksualne energije. Ampak iz mlaja seveda ne more nastati stolp. Pridružiti se morajo lokalno podjetništvo, kak »strokovnjak« za turizem pa seveda lokalna alternativna scena, z okoljevarstveniki vred. Vse skupaj se mora zaradi lepšega preleviti v »projekt«, alternativci pa poskrbijo za ustrezno zgodovinsko in duhovno ozadje. Za zgodbo.

Seveda nikakor ne smemo zamolčati zamisli celjskih veljakov, da bi z visečim mostom povezali Grajski in Miklavški hrib, kar bi zneslo 505 metrov, torej za najdaljši viseči most na svetu (Kristal v Rogaški Slatini bi bil najvišja stavba v Sloveniji). No, tu bi se morda Celjani lahko malce bolj potrudili, saj je trenutno najdaljši viseči most na svetu (494 metrov) v švicarskem Zermattu, in čemu ne bi Švicarjem tega primata vzeli – za piškavih 3,3 milijona evrov? »Viseči mostovi so trend,« pravi arhitekt. In arhitektom je kajpak treba verjeti.

Nekdanja JLA bi ob takih mostovih in stolpih zastrigla z ušesi, kajti nikoli se ne ve, kdaj ti take igračke prav pridejo. Slovenska vojska bo gotovo ostala ravnodušna. In tako bodo te naprave sčasoma propadle, kot vse drugo doslej – lokalni turistični delavci se bodo upehali, dobički bodo izpuhteli, vzdrževanja ne bo več in svoje bo naredil zob časa. Po Sloveniji je mnogo takih zapuščenih ostankov nekdanjega entuziazma, od smučarskih skakalnic in bazenov do malih elektrarn. Težava nastane, ko se na takšne novotarije »vaške fantovščine« zalepijo roke občinskih veljakov in poslancev. Tedaj se lahko viseči most hitro izkaže za jekleno ribiško mrežo.