Tiskane izdaje
Vstopim v njen delovni prostor, na mizi debele knjige o fiziki, astronomiji. Govori s strastjo, kot da po njej nenehno teče elektrika, ki jo napaja, da dela brez predaha, več stvari hkrati. Ravno je končala vaje za predstavo Metamorfoze 4: Črne luknje, projekt, za katerega sta z Atejem Tutto na najpomembnejšem nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen prejela prvo nagrado. Premiera predstave v koprodukciji Kina Šiška, Mladinskega gledališča in Schauspiel Dortmund, bo 10. marca v Mladinskem gledališču.
Kaj je črna luknja v vašem gledališko-filozofskem svetu? Zakaj je postala središče vašega novega projekta?
Živimo v svetu, ki ga vleče v črno luknjo. Strah ter občutek brezizhodnosti in nemoči sta zadnje desetletje postala del našega vsakdana. Tako zelo, da smo se na to stanje že skoraj privadili. Pa tudi na naraščajočo nestrpnost, ki preplavlja Evropo. Spomnim se nekega javnega pogovora v okviru Theatertreffna, ko se je ena izmed obiskovalk razburjena oglasila, da ima že dovolj predstav o beguncih, da je tema že preveč izpeta, skratka, dolgočasna, dajmo kaj novega, kaj svežega. Kasneje sem razmišljala o tem, da pravzaprav niti ena od predstav na programu 53. Theatertreffna (2016) ni obravnavala te tematike. Kar pomeni, da ugovor obiskovalke ni odslikaval realnosti, ampak nič drugega kot njen lasten odpor. In tam, kjer je odpor, je rekel Freud, tam se nekaj dogaja. Odpor kaže na žarišče strahu in želja. Kaj si zares želimo? Česa se zares bojimo? To so črne luknje, s katerimi se ukvarjam.
Kako se metafora črne luknje povezuje s fizikalnim fenomenom?
Črna luknja je gotovo najbolj popularen znanstveni fenomen. Zaradi enigmatičnosti, ki jo nosi njegovo ime, je postal tako rekoč popkulturni fenomen. Od kod ta enigmatičnost? Vsi vemo, da ima črna luknja tako močno gravitacijsko polje, da pogoltne vase vse, tudi svetlobo. Do te močne gravitacije pa pride, ko neka zvezda, ki ima zelo veliko maso, dogori, kolapsne sama vase. In nastane črna luknja. Kaj tiči v njenem jedru? Zakaj nas ideja črne luknje tako privlači? V znanstvenem smislu gre za idejo čiste singularnosti, za vprašanje, ali je možna točka, ki je ni mogoče z ničimer definirati, ki nima lastnosti, nima dimenzij in tako rekoč ni nič? Ali če obrnemo: ki je nič? Ali je možen obstoj ničesa? V ozadju tega fizikalnega vprašanja se skriva paradoks, s katerim se že od Grkov ukvarja filozofija. Ali nič je? In če je, zakaj je? Zakaj nekaj, in ne nič? Obstoj niča je nekaj, kar je za nas nepredstavljivo. Nimamo takšnega perceptivnega aparata in nimamo takšnih kognitivnih sposobnosti. Prav zato, ker se ideja črne luknje dotika meje predstavljivega, je privlačna. In obenem tudi grozljiva.
Natanko iz teh povsem intuitivnih razlogov so se znanstveniki vse do zadnjega, se pravi do sredine 60. let, otepali fizikalno vse bolj očitne predpostavke, da je možna singularnost. Celo Einstein se je v zadnjih letih življenja odpovedal posledicam, ki jih je prinašala posebna relativnostna teorija. Tudi on na intuitivni ravni ni mogel sprejeti racionalnega fizikalnega dometa lastne teorije. V fizikalnem smislu je danes jasno, da je črna luknja objekt. Toda to je objekt, ki ga v nasprotju z drugimi objekti v vesolju določa minimalno število lastnosti: električni naboj, masa in hitrost rotacije.
Dr. Bara Kolenc, filozofinja, konceptualna umetnica, koreografinja. Foto: Voranc Vogel/Delo
Znanstveniki so v zadnjih tridesetih letih prišli do dognanj, da črne luknje ne le požirajo vse, kar preči dogodkovni horizont, ampak obenem tudi oddajajo energijo. Z vse bolj zmogljivimi teleskopi, ki merijo x-žarke, radiovalove in vidno vesolje, je postalo jasno, da črne luknje oddajajo energijo. Danes vemo, da so črne luknje verjetno celo največji izvor energije v vesolju, zlasti supermasivne črne luknje, ki so v središču vsake galaksije. Od kod ta energija, če pa naj bi črne luknje vse posrkale vase? To je bilo eno poglavitnih znanstvenih vprašanj zadnjih trideset let. Danes poznamo odgovore.
Možni izvor energije je radiacija, ki nastaja na dogodkovnem horizontu na točki, kjer se delec in antidelec ločita – eden pade v črno luknjo, drugega pa izstreli iz nje –, to je s preprostimi besedami povedano bistvo Hawkingovega prispevka k ideji črnih lukenj, v katerem je astrofiziko povezal s kvantno mehaniko, kar je sicer splošna tendenca zadnjih petdesetih let. Gre pa še za nekaj. Črne luknje se vrtijo. In ker ta supermasivna gravitacijska polja zelo hitro rotirajo, oddajajo energijo.
In to je bila izhodiščna točka pri ustvarjanju predstave. Črna luknja ni samo točka dekonstrukcije, niča ali smrti, ampak je hkrati tudi točka stvarjenja, rojstva, vir moči. Na kaj je treba biti pozoren? Kaj je treba zgrabiti? Kje je tisti moment, kjer je možna točka obrata v družbi? To so vprašanja, ki jih odpira ta predstava.
Kako sta z umetnikom Atejem Tutto sploh predstavila projekt žiriji? Kako sta jo v desetih minutah prepričala, da sta med vsemi petimi mednarodnimi projekti dobila prvo nagrado v okviru mednarodnega fokusa Theatertreffen Stückemarkt?
Že s tem, da smo takoj po prihodu na festival pet dni postavljali predstavo, ki je tehnično zelo zahtevna. Imeli smo dve predstavi v enem dnevu. Z Atejem sva vodila postavljanje predstave, vaje, nato pa sem predstavo tudi dvakrat zapored odigrala. Vmes sem dala en intervju. Potem pa pod tuš in ob osmih zvečer se je začel pitch za projekte. Midva sva bila zadnja na vrsti, ura je bila pol enajstih zvečer. To je bilo videti kot prodajni market, le da ne trguješ z izdelki, ampak s projekti. Imaš deset minut in v tem času si moraš pridobiti pozornost žirije. Bila sem že popolnoma izčrpana, ko sem stopila pred publiko. Najprej sem imela kakih pet minut predstavitve projekta, nato pa sva pokazala še trailer, ki sva ga z Atejem posnela v ruševinah hotela Bellevue v Ljubljani. Žal so projekcijo videa prekinili na sredini, ker je najina minutaža potekla (nasmešek). Si predstavljate? Spomnim se, da me je to prav razjezilo. Mar niso mogli počakati še minuto, da do konca vidijo posnetek, za katerega sva se res trudila? Ko so bila na vrsti še vprašanja komisije, sem odgovarjala z enozložnimi stavki, kratko, brez dolgovezenja, brez prepričevanja komisije.
Očitno je pri žiriji prav to delovalo. Kako ste sestavili, začeli nagovor?
Večina kandidatov je začela klasično, v slogu »naš projekt govori o tem in tem«. Jaz sem si že prej pripravila kratek monolog, ki se je začel s stavkom: »Pred mesecem je Nasa odkrila nekaj nenavadnega: črna luknja je izbruhnila svetleč objekt.« Naredila sem poetično-filozofski tekst, ki jih je očitno vzdramil. »Kaj je tisto, kar vidiš v očesu drugega? Kaj pa če oko drugega ni nič drugega kot platno, v katerem odsevajo naše želje in strahovi?« V tem smislu sva pripravila celotno prezentacijo.
Zdi se neverjetno: najprej s predstavo Metamorfoze 3: Retorika nastopita na festivalu Teatertreffen, čez nekaj ur dobita še prvo nagrado njihovega gledališkega »marketa«.
Res je, da mi zdaj v gledališčih pravijo, da še nobenemu gledališkemu ustvarjalcu v Sloveniji ni uspelo priti tja, potem se pa to zgodi nam, z neodvisne gledališke scene (nasmešek). In potem dobiva še nagrado za nov projekt. Zdaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da je bila izkušnja sodelovati na takšnem festivalu nekaj izjemnega. Celoten festival Teatertreffen je zelo, naj rečem, eliten, vsi, ki kaj pomenijo v svetu gledališča in umetnosti, pridejo tja, že pred gledališko stavbo vidiš, kako množica lepo oblečenih ljudi čaka na vstopnice, ki so zelo drage, med množico stojijo posamezniki s plakati: Iščem vstopnice ...
Ste se šele takrat zavedeli, kaj pomeni, da sta bila uvrščena v njihov program, in kaj pomeni, da sta dobila prvo nagrado za novi projekt? Vas je to prestrašilo?
Ne, prej obratno (nasmešek). Spomnim se, da smo Retoriko pripravljali v slabih produkcijskih razmerah, kakršne pač omogoča ministrstvo za kulturo na neodvisni sceni, kjer je, za primerjavo, celotni proračun projekta manjši od honorarja režiserja v institucijah. Če ne bi bilo Kina Šiške in njihove izjemne podpore v predprodukciji in produkciji ter požrtvovalne ekipe, nam projekta ne bi uspelo izpeljati. Potem smo na prijazno vabilo Plesne izbe Maribor gostovali v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Vse smo dobro izpeljali, a spomnim se, da sem si rekla, ko smo se vračali, da v takšnih razmerah ne bom več delala. To je bila zadnja predstava, sem pomislila. Biti sam za vse, vlagati energijo v to, v kar verjameš, seveda ni težko, a razmere za delo so to moč potolkle: pisati tekst, režirati, voditi vaje, nalagati jogije, odigrati predstavo, dajati intervjuje, voditi bilance, skrbeti za ekipo, za minimalen honorar. Po petnajstih letih si rečeš: čas je za premik. Spomnim se, da sem si to rekla tega večera, ko smo se vrnili iz Maribora.
In premik se je zgodil.
Ja, naslednje jutro sem prejela pošto, da smo med 316 projekti izbrani na Theatertreffen, nemško Borštnikovo srečanje in enega najpomembnejših festivalov na svetu. Ta festival je poglavitna referenca za vse naše institucije in nacionalna gledališča. Prav s tega vidika je bilo presenetljivo, da se je prav nama z Atejem kot neodvisnima ustvarjalcema uspelo uvrstiti v glavni program festivala in nato prejeti še eno od štirih glavnih nagrad. Spomnim se, da so bili na naši neodvisni sceni vsi izjemno veseli te nagrade, tu ni bilo nobene privoščljivosti.
Ko smo prišli tja, je bil fokus izključno na delu. Prišli smo deset dni pred predstavo, jo pet dni postavljali na veliki oder Berliner Festspiele, projekt Metamorfoze 3: Retorika je namreč tehnično zelo zahteven. Vmes sva vodila še dve delavnici, dajala intervjuje, sodelovala v pogovorih ...
Osrednji lik predstave Metamorfoze 4: Črne luknje je muslimanski znanstvenik, ki mu je »črna luknja politike zahoda« uničila kariero in življenje; resnična osebnost, ki še živi.
Da, to je resnična osebnost, znanstvenik, ki je delal za švicarski Cern, a smo mu obljubili, da v predstavi ne bomo uporabili njegovega resničnega imena. Zaradi tega, ker je sodeloval v eni od debat na forumih, so ga povezali z Al Kaido. Sam pravi, da je bil žrtev Sarkozyjeve propagande, ki je takrat potreboval primer, da bi pokazal, da protiteroristični zakon deluje. Ta zakon namreč omogoča, da lahko obsodiš človeka že samo za namen – za namero, ne za dejanje. Prvi del sodnega procesa je bil pred prvim krogom predsedniških volitev, drugi del pa pred drugim krogom volitev, tako da je bilo jasno, da gre za politično stvar. Poročila o sojenjih so objavljali vsi svetovni časopisi. Ko se je v Franciji zamenjala politična klima, so ga izpustili iz zapora, a ni imel več dostopa v Švico.
Zakaj ste za četrto predstavo v nizu projekta Metamorfoze našli prav ta primer?
Iščem zgodbe posameznikov, ki nosijo v sebi več plasti, o katerih hočem spregovoriti v predstavi. Tako je bilo v prejšnjem projektu, kjer je osrednji lik odvetnica, transseksualka Ljuba Prenner. Oseba, ki smo jo poimenovali H. N., je alžirski musliman, znanstvenik, ki je delal v Cernu, kar v laiku že takoj lahko sproži asociacijo scenarija katastrofe. Ko je odslužil zaporno kazen, se je preselil v Brazilijo, si tam ponovno vzpostavil znanstveno kariero, a je tik pred začetkom olimpijskih iger dobil odlok notranjega ministrstva, da ga bodo deportirali v Francijo. Tam je eno leto ostal v hišnem priporu, brez kakršnih koli uradnih obtožb, legalni sodni proces je bil mimo in on je svojo kazen odslužil. Ni mu preostalo drugega, kot da se odpove francoskemu državljanstvu in se preseli v Alžirijo.
To so mu seveda dovolili, to je bil njihov namen. Zgodba posameznika, ki ga družba sistematično degradira in ga postopoma izžene v črno luknjo. Zgodba vrhunskega znanstvenika, ki bi mu v imperialističnem slogu rekli, da je kot Neevropejec in nekristjan popolnoma integriran, pa ravno ta popolna integracija postane orodje desničarske propagande in ključ, na podlagi katerega je mogoče pokazati, da so celo najbolj integrirani posamezniki za Zahod lahko nevarni, celo najbolj nevarni.
Ste vzpostavili stik z njim?
Da, zdaj živi v Alžiru, poučuje na univerzi. Ko smo mu povedali, da je bila njegova zgodba ena od glavnih za predstavo, je bil presenečen. Takoj je dojel, da gre za umetniško predelavo.
Vlogo neimenovanega znanstvenika torej prevzema igralec Blaž Šef. Kdo sta Janja Majzelj in Matija Vastl?
Janja Majzelj in Matija Vastl sta raziskovalna novinarja in vlogerja, ki z njim delata intervju, s pomočjo katerega se gledalec seznani z znanstvenikovo zgodbo, in to z različnih zornih kotov. Intervju namreč poteka nazaj v času. Tako da vidimo, kako sta novinarja na začetku spoštljiva in sočutna, nato pa postajata vse bolj napadalna in agresivna, ravno zato, da bi slišala resnico. Med dokumentarističnimi prizori se potem prepletajo poetični deli.
Pri devetnajstih ste naredili prvo plesno avtorsko predstavo, zdaj ste nekakšna dvoživka, razpeta med gledališčem in filozofijo, umetnostjo in znanostjo?
Da, na neki način gre za dvojno življenje. Filozofija in umetnost sta dva različna koda s svojimi pravili in mejami. Seveda je te meje dobro preizpraševati, a vedno je dobro razmišljati tudi, kaj nam ponujajo. Ustvarjam predstave in konceptualne projekte, v katerih ne boste našli filozofskih traktatov, in pišem znanstvene članke, v katerih ni dramske ali poetične forme niti ni interpretacije umetniških del. Zagotovo pa sta ti dve polji v moji glavi prepleteni, druga drugo oplajata in navdihujeta. V realnosti sta se prepletli zlasti po oddaji doktorata. Pri Analecti so takoj ponudili njegovo objavo, kot gostujoča predavateljica sem začela predavati na AGRFT, ALUO, se udeleževati mednarodnih konferenc, soorganizirala sem tudi izjemno uspešni filozofski konferenci v Ljubljani. Približno v istem času sem ustvarila tudi predstavo Retorika in kar naenkrat se je moje delo premaknilo v mednarodne okvire: veliko potujem, vse se povezuje in prepleta. Vse skupaj se je ujelo z nekim trendom povezovanja filozofije in umetnosti, ki je trenutno prisoten v Evropi in po svetu ...
Kaj je ključna teza vaše doktorske naloge, ki je pri Analecti izšla z naslovom Ponavljanje in uprizoritev?
Doktorat sem sicer morala za polovico skrajšati, ker ima Analecta omejitve glede dolžine knjige. V knjigi sem predstavila tezo o štirih matricah ponovitve, ki sem jo kasneje razdelala in predstavila na mednarodnih konferencah. Ponavljanje me še vedno zanima, nisem še izčrpala te teme, je izjemno večplastna in intrigantna, obenem gre za enega ključnih in zaradi kompleksnosti premalo obdelanih konceptov filozofije 20. stoletja.
Ponavljanje je v resnici eden od štirih konceptov v psihoanalizi?
Ponavljanje se tako pri Freudu kot pri Lacanu veže na alienacijo, na potujitev. Kar definira subjekta, ni bit, ampak zareza, manko, neka temeljna neujetost s seboj, zaradi česar Lacan pravi, da je srečanje subjekta z njegovim objektom in s tem tudi s samim seboj vselej zamujeno. Toda prav ta zareza je tista, ki je konstruktivna. Alienacija ni nihilistična ideja, ravno obratno, je ideja delovanja, dejanja, kreacije. Ponavljanje po Lacanu poleg transferja, pulzije in nezavednega tvori četrti mehanizem, ki vzpostavlja psihoanalizo.
Obenem je ponavljanje koncept, ki postane pomemben nosilec dekonstrukcije metafizičnih identitet in vzpostavljanja drugih konceptualnih in mišljenjskih orodij, ki delujejo skozi neidentiteto, skozi razliko, gibanje, skozi parcialnost, naključje, relativnosti ... V tem smislu se tako psihoanalitična teorija ponavljanja kot njegove filozofske razdelave (zlasti Deleuzova) povezujejo z relativnostno teorijo pa tudi z Marxovo kritiko politične ekonomije.
Kako lahko to povežemo s ponavljanjem ritualov v sodobni neoliberalistični družbi?
Ponavljanje, kakor ga razumem, se ločuje tako od rituala kot od kakršnega koli naravnega gibanja. To je v prvi vrsti mehanizem strukture. Prav zato je prikladen za analizo družbenih in ekonomskih razmerij. Na primer skozi mehanizem novega. Kapitalizem teži k nenehnemu proizvajanju novega. Ampak v tem novem kot raznolikem ravno ni nič novega. Ponavljanje se, kakor skušam pokazati, v temelju razlikuje tako od reprodukcije na eni strani kot od variacije na drugi strani. In prav to je mogoče pokazati že skozi Hegla, ta odmik ponavljanja od produkcije in variacije je implicitno prisoten recimo pri uvodu v Znanost logike, prav tako je na ta način mogoče brati Marxov Kapital. Na najbolj ekspliciten način pa se je tega zavedal Kierkegaard, ki je novo, ki nastaja kot avriacija, imenoval zgolj zanimivo; raznolikost, skratka, ni razlika. Kakšna je razlika, če danes kupim jogurt te znamke, jutri jogurt druge znamke, pojutrišnjem spet drug jogurt? Kaj ni to neskončni dolgčas raznolikega? Kierkegaard postavi znameniti paradoks, da se resnično novo, izjema pojavi šele skozi ponovite istega. Ali, kar je hrbtna stran tega paradoksa: ponavljanje istega ni možno, a ravno ta nemožnost se ponavlja na kar najbolj vztrajen način.
Raziskovanje »ponavljanja« je bilo na neki način tudi motor za to, da ste 2016 skupaj s še tremi filozofi vaše generacije organizirali konferenco Repetition/s, ki se je kasneje izkazala za enega bolj mednarodno prepoznavnih dogodkov te vrste pri nas.
Ja. Tudi to je bil povsem entuziastičen projekt. Skupaj z dr. Gregorjem Modrom, dr. Anno Street in Benom Hjorthom smo organizirali konferenco/festival popolnoma brez denarja. V Ljubljani se je septembra 2016 znašlo več kot sto akademikov in umetnikov iz Amerike, Rusije, Avstralije, Bližnjega vzhoda, Evrope ... Vse smo organizirali skoraj brez denarja, z veliko podporo Mestnega muzeja Ljubljana, Kina Šiške in Mateje Demšič. In z nekaj denarja s Sorbonne.
Spomnim se, da se je konferenca slavnostno odprla z uprizoritvijo performansa Aktuator: 2016 Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Zupančič v Moderni galeriji.
Ja, bilo je zelo posebno. Živadinov je takrat rekel, da tako mednarodno odmevnega dogodka na tem področju ne pomni od osemdesetih let. In res, ta dogodek je bil fenomen, ki odmeva še danes. Stkale so se številne vezi, ljudje se vračajo, Ljubljana ostaja eno od svetovnih središč žive filozofske misli.
Kako zmorete? Že s predstavo Atelje (Mesto žensk, 2008) ste raziskovali to silo ustvarjalnosti kot »nenehno slo, ki je tako divja in rušilna, da včasih zanika tudi fizično lakoto in je lahko tudi smrtonosna«?
Življenje je prekratko, da bi ga prespali.
Kaj pomeni biti umetnica v Sloveniji?
Jaz se ne definiram spolno. Sledim psihoanalitični maksimi, da vsi smo večspolna bitja. V družbenem smislu seveda obstajajo številna razmerja, številne razslojitve, med drugim tudi spolna, a do spolne razslojitve nimam drugačnega odnosa kot do drugih: ne govoriti, ampak delovati.
Kot umetnica, ki ima izkušnje z evropskimi kulturnimi institucijami, kako lahko reflektirate čas, v katerem se zdi, da imamo kulturo ves čas na jeziku, hkrati pa se ji nenehno krčijo sredstva?
Kultura je splošno gledano stvar neke dediščine, nečesa, kar je zgradilo neki narod. Pri nas pa se na žalost vedno znova izkaže, da nismo narod, ki bi v zgodovinskem smislu dojemali kulturo kot gradnik družbene vizije in identitete. Razen na površinski ravni nege jezika, kar je seveda strukturno in ključno, a pri nas gre vedno le za ohranjanje minimuma, tistega, kar nas ohranja kot narod. Moralo pa bi iti za to, kar nas dela kot narod. Kot narod se postavljamo v pasivno in ne v aktivno pozicijo in to se najbolj kaže v našem odnosu do lastne kulture. To je hlapčevska logika – bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Zakaj ne bi imel goloba v roki?
Za Hlapce rojeni, za Hlapce vzgojeni, je letos še posebej aktualen citat. Ne samo zato, ker je leto Cankarja.
Ne samo to, tudi heglovska dialektika hlapca in gospodarja. Če rečem preprosto: problem je v tem, da smo v dobi forumov in družabnih omrežij priča predvsem logiki deregulacije, ki je na splošno prisotna v globalnem spreminjanju sveta. Težnja prostega trga, želja korporacij, ki želijo deregulacijo, da lahko vlada izključno samo ekonomska logika. Potrebne so institucije, ki bi regulirale etiko in nivo kulture, in to je pri nas opazno, sploh v medijih, kjer je kultura izrinjena. Mislim, da imajo prav klasični mediji, osrednji časopisi, nacionalna televizija, funkcijo, da vzdržujejo nivo kulture. In to, da se krčijo kulturne strani, da televizija ni več sposobna proizvajati lastnega programa, ampak samo še nekaj preprodaja in poskuša tekmovati ali slediti tržni logiki, kaže, da smo se sprijaznili s tem, da smo preprodajalci, hlapci brez vsebine. Kaj nam bo ostalo, ko se bo ta proces zaključil? Samo praznina.
Umetnost je vedno veljala tudi kot prostor katarze, prostor, v katerem je dovoljeno vse. Zdaj se zdi, da je to funkcijo prevzel splet. Jennifer Haley se v uspešnici The Nether sprašuje prav to – ali virtualni svet lahko deluje kot polje katarze?
To lahko povežem konkretno s predstavo Metamorfoze 4: Črne luknje, ker imamo v njej eksperiment, za katerega ne vem, ali se je že kdaj zgodil v gledališču. Namreč novinarja v predstavi sta tudi vlogerja, ki na svojem videoblogu v živo predvajata intervju z znanstvenikom. Dejansko smo vzpostavili skupino na facebooku, gledalci bodo lahko spremljali predstavo prek svojih telefonov v živo, na odru imamo dva telefona, eden je v funkciji kamere in vstopa v skrite prostore na odru, ki jih ti kot gledalec na odru ne moreš zaznati. To bo nekakšen socialni eksperiment. Se pravi – gledaš predstavo, hkrati gledaš na telefon, obenem pa vidiš detajl, na zaslonu telefona vidiš, kaj oseba, ki jo vidiš na odru in je skrita v tulcu, tam počne. Gledalec lahko hkrati dogajanje tudi komentira, tako kot recimo na FB-prenosu v živo.
Kaj želite doseči s tem? Da se gledalec, ko vstopi v gledališče, posvečen prostor, še bolj zaveda, kako tukaj in zdaj pomeni biti tudi v večih prostorih, dimenzijah hkrati – kako smo v resnici nenehno vpeti v virtualne resničnosti spleta?
Eno od vprašanj, ki ga postavljamo s to predstavo, je, kako operiramo z resničnostjo. Kaj prinašajo novi mediji, kako vplivajo na percepcijo realnosti, kako vplivajo na odnose? Einstein pravi, da je realnost nič drugega kot iluzija, samo bolj trmaste vrste. Se pravi, da se fiziki zelo zavedajo, da je naša realnost, tudi v fizikalnem smislu, samo ena od možnih realnosti. Podobno pravita tudi Lacan in Freud. Lacan reče sicer nekaj drugega: da se »resnica konstruira kot fikcija«. Se pravi: vse naše realnosti, ta naša vsakdanja realnost, gledališka realnost, pa tudi virtualna realnost, so v bistvu konstrukti. In preizpraševanje realnosti je eden od ključnih razlogov, zakaj smo se odločili za ta eksperiment v gledališču. Drugi razlog pa je pokazati, kako je Zahod s pomočjo medijev z naslovi v slogu Al Kaida profesor in Big Bang terorist uničil resnično življenje znanstvenika.
Novinarja v predstavi intervju z njim ves čas snemata in ga kažeta občinstvu. Gledalca tako postavimo v dvojno pozicijo: kot gledalca predstave in gledalca tega predvajanja na spletu. Kako ima ta medijski odmik lahko realen učinek, da uniči realno življenje nekoga. Je pa to res eksperiment, prav zanima me, kako bo delovalo. Ampak meni je preprosto dolgčas, če se v vsakem projektu ne zgodi nekaj nepredvidljivega. Nisem režiser, ki bi odkril matrico in jo ponavljal skozi vso svojo ustvarjalnost.
Zato ste doktorirali iz ponavljanja?
(Smeh.) Ponavljanje je preizpraševanje matrice.
