Človeški smo ravno zato, ker v telesu nimamo duše

Za platoniste je bilo telo posoda za dušo. Razsvetljenci so v njem videli biološki stroj, ki ga je naseljeval razum. Za Freuda je bilo telo bivališče ega, sodobni kibernetiki si človeka predstavljajo kot možganski računalnik na dveh nogah. Človeška telesa so deležna posebnih pravic, ki jih ločujejo od živali, rastlin in strojev. Zato so posegi v človeško telo vedno občutljivi in sprožajo močne čustvene in ideološke odzive.

Avstralski umetnik Stelarc (rojen na Cipru kot Stelios Arcadiou) zato že od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja premišljeno posega v svoje telo, saj hoče pokazati, da je zgodovina človeške vrste neločljivo povezana z rabo orodij, ki naseljujejo in preoblikujejo naša telesa.

V osemdesetih letih je prvič nastopil s tretjo robotsko roko, ki jo je lahko upravljal sam ali je njeno gibanje prepustil občinstvu. Telo je povezal z elektrodami, da so obiskovalci spletne strani nadzorovali njegove gibe in ga stresali z električnimi sunki. Z medicinskimi kamerami je izdelal zemljevide svoje notranjosti in razstavil natančno reprodukcijo svojega želodca. V zadnjih letih se veliko ukvarja z virtualno resničnostjo in drugimi tehnologijami, ki nam bodo nekoč pomagale zapustiti odvečna in iztrošena biološka telesa. Na podlaket leve roke pa si je dal vsaditi posebno laboratorijsko vzgojeno tretje uho; na začetku meseca ga je pokazal tudi na trboveljskem znanstveno-umetniškem festivalu Speculum Artium.

Naju vaše tretje uho zdajle posluša?

Ne še. Projekt napreduje počasneje, kot sem načrtoval, saj sem skoraj deset let iskal kirurga, ki bi opravil operacijo in mi vsadil dodatno uho. V naslednjem koraku želim ušesu dodati mikrofon in radijski oddajnik, da se bodo lahko nanj priključili uporabniki spleta in poslušali, kaj sliši moja roka. Še bolj zanimivo bi mu bilo dodati zvočnik ter naložiti algoritme za prepoznavanje in ustvarjanje govora. Takšno uho bi vas poslušalo in se z vami pogovarjalo neodvisno od moje volje. Na žalost takšno internetno uho sedaj obstaja samo kot umetniški projekt, ki sem ga razstavil pred štirimi leti na razstavi Biotopia.

Ali ne bi bilo lažje, če bi si omislili Googlova elektronska očala ali kamero, ki jo uporabljajo ekstremni športniki za snemanje podvigov?

Ko sem začel razmišljati o dodatnem ušesu, na trgu še ni bilo dovolj zmogljive oblačilne elektronike (smeh). Res je, današnje športne zapestnice spremljajo telesne funkcije in pošiljajo informacije v splet. Skozi elektronska očala lahko Google vidi svet skozi moje oči. Vendar lahko očala ali zapestnico vedno snamete, tretje uho pa je postalo del mojega telesa – kar je bil glavni namen projekta.

Nas oblačilna elektronika počasi privaja na občutek, da je tehnologija postala del telesa? Športne ure in zapestnice so navsezadnje samo ohišja, v katerih so nameščena tipala za štetje korakov, zaznavanje gibanja in spremljanje srčnega utripa. Ta tipala bi bila precej učinkovitejša, če bi jim dovolili vstopiti v telo.

Tehnologijo spuščamo vse bliže telesu in kmalu bomo dovolili, da vanj tudi vstopi. V prvem koraku smo računalnike nadomestili z osebno elektroniko – mobilnimi telefoni in elektronskimi organizatorji –, ki se je s pisalne mize preselila v žep. Oblačilna elektronika ima še neposrednejši stik s telesom, a se kolonizacija ne bo ustavila na povrhnjici. Raziskovalna skupina profesorja Johna Rogersa z univerze v Illinoisu je iznašla upogljivo integrirano vezje, ki ga je mogoče nalepiti na skoraj vsako podlago – tudi na biološka tkiva. Takšno vezje je mogoče natisniti na človeško kožo, kjer bo merilo temperaturo, sestavo potu ali električni naboj. Če ga izdelamo iz biološko razgradljivih materialov, pa ga bo lahko kirurg nalepil celo na notranje organe, saj se bo po nekaj mesecih ali letih delovanja – odvisno od namena – varno razgradilo v telesu. Zelo pozorno spremljam tudi razvoj trirazsežnega tiskanja organov in nanorobotike. Misel, da bodo moje telo nekoč naseljevale kolonije mikroskopskih robotkov in mi čistile žile, prežale na rakaste tumorje in uničevale viruse, je izjemno vznemirljiva.

Bo naša želja po zdravem in bolj zmogljivem telesu močnejša od predsodka do tehnoloških tujkov?

Ta želja je že danes močnejša od predsodkov. Le redki bi zaradi verskega ali filozofskega prepričanja zavrnili umetni kolk, srčni pospeševalnik, možganski vsadek ali novo terapijo, ki bi jim rešila ali vsaj bistveno izboljšala življenje. Prepričan sem, da bi marsikdo sprejel tudi idejo popolnega nadzora nad telesnimi funkcijami, če bi to pomenilo pravočasno odkrivanje patoloških sprememb, saj naša telesa ne poznajo mehanizma za zaznavanje rakastih celic. Za večino je edina realna omejitev cena in dostopnost, saj si lahko najnovejše terapije danes privoščijo samo bogatejši ali tisti, ki nimajo česa izgubiti in so pripravljeni sodelovati v kliničnih preizkusih.

Tehnologija in denar omogočata marsikaj – tudi posege, ki nasprotujejo medicinski etiki: kloniranje, uporabo zarodnih celic, izbiro spola otroka, genski doping ...

Do večine etičnih pomislekov sem zelo kritičen, saj si preveč ozko razlagajo pojme človeka in človeškega. Romantizirano človeško telo, v katero ne smemo posegati, zame že od začetka vzpona človeške civilizacije ne obstaja več. Obzorje človeškega je zdavnaj preseglo omejitve naših bioloških čutov. Mikroskopi in teleskopi so nam omogočili pogled v svetove, ki jih samo s čutili nikoli ne bi odkrili. S pomočjo orodij že tisočletja gradimo mesta in civilizacije, ki jih ni mogoče postaviti samo z rokami. S knjigami, filmom in drugimi pomnilniškimi tehnologijami smo ohranili ideje pokojnih umetnikov in znanstvenikov, ki kljub biološki smrti ostajajo del naše sedanjosti. Tale pogovor bi lahko opravila tudi po spletu, čeprav bi naju ločevalo na tisoče kilometrov. Vse to je zame človeško. A so enako človeški tudi strah pred neznanim, potreba po varnosti in želja po moči, ki bistveno vplivajo na rabo človeških tehnologij. Morda najboljši primer je reprodukcijska tehnologija, kjer je razlika med etiko in prakso najbolj očitna.

Razlika?

Umetno oploditev je Rimskokatološka cerkev sprva pozdravila, saj so lahko zanosile tudi nekoč neplodne ženske, kar je bilo v duhu njene doktrine. Vendar je novo odkritje povzročilo tudi posledice, ki Cerkvi niso bile več pogodu. Razvoj reproduktivne medicine je omogočil zamrzovanje ženskih jajčec in moških spermijev. Pari so dobili možnost, da zamrznejo svoje spolne celice in za dvajset ali celo trideset let prestavijo starševstvo – ne glede na menopavzo ali upadanje reprodukcijskih zmožnosti. Nastale so prve semenske banke, ženske so lahko za očete izbrale neznane darovalce ali so oplojena jajčeca oddale nadomestnim materam. Filozof Paul Virilio je nekoč duhovito pripomnil, da vsaka nova tehnologija prinese nove nevarnosti, zato pred pojavom avtomobila nismo mogli predvideti avtomobilske nesreče. Enako si pred iznajdbo umetne oploditve nismo mogli predstavljati, da bo hotela vdova zanositi z zamrznjenim semenom pokojnega partnerja. Ali da si bomo dali izdelati nadomestni organ iz zamrznjenih zarodnih celic.

Bi morali takšne posege dovoliti ali prepovedati?

Na takšno vprašanje ni mogoče odgovoriti z etiko, ki je veljala v času pred začetki sodobne reproduktivne medicine, saj je etika vedno povezana z možnostjo odločanja in izbire. Pred petdesetimi leti se bodoča starša nista spraševala, ali sta dolžna poskrbeti, da na otroke ne bosta prenesla genetskih okvar in bolezni, saj še nista imela te možnosti. Kmalu jo bomo imeli in tudi etika bo morala upoštevati drugačno družbeno realnost. S kakšnimi argumenti bomo ljudem omejili pravico do preoblikovanja lastnega telesa, ki ga bodo omogočali biotehnologija, izdelovanje organov in virtualna resničnost? Kako bomo ravnali z novimi oblikami umetnega življenja – biološkega ali nebiološkega –, ki jih znamo ustvariti v laboratoriju ali sprogramirati? Kje bomo postavili meje tehnologijam za podaljševanje življenja, saj znamo že skoraj poljubno dolgo ohranjati biološke življenjske funkcije pri ljudeh, ki so padli v komo? To so resnična etična vprašanja za prihodnja desetletja, pred katerimi ne moremo zbežati v idilično preteklost, ko takšnih dilem še nismo poznali.

Ali med iskanjem nove etike ne moremo omejiti vsaj nekaterih najbolj verjetnih zlorab, na katere nas opozarja zgodovina? Možnost izbire zdravega, dolgoživega in pametnega otroka je za starše zelo vabljiva, a se nevarno približa evgeniki.

Je verjetno, da bodo nove tehnologije v današnjem svetu še bolj povečale družbeno neenakost med ljudmi? Vsekakor. Lahko nanoroboti in genetsko spremenjene rastline povzročijo nepredvideno katastrofo v telesu ali naravnem ekosistemu? Absolutno. Vendar smo med razmišljanjem o posledicah novih tehnologij prevečkrat razcepljeni med starim strahom pred frankensteinom in željo po spoznanju doktorja Fausta. V takšnih prihodnostih si lahko predstavljamo samo katastrofo ali utopijo, čeprav iz zgodovine vemo, da se skrajne napovedi še nikoli niso uresničile. V več kot štiridesetih letih raziskovanja prepletanja telesa in tehnologije sem se naučil, da lahko z umetnostjo kvečjemu začenjam premisleke o možnih prihodnostih. Ne morem pa odgovoriti, ali se bodo uresničile napovedi ideologa singularnosti Raya Kurzweila, da bo umetna inteligenca do leta 2050 prevladala nad ljudmi. Morda, vendar je to zame le eden izmed številnih možnih, a malo verjetnih scenarijev, o katerih že desetletja razmišljajo avtorji znanstvenofantastične književnosti.

Zakaj malo verjetnih? Razvoj umetne inteligence se zdi izjemno hiter, računalniki opravljajo vse zahtevnejša človeška opravila …

Ideja umetne inteligence se preveč naslanja na zelo staro prepričanje, ki je že najmanj dve tisočletji zakoreninjeno v zahodni kulturi: da je biološko telo le posoda za nekaj višjega. Včasih je bila to duša, nato razum in danes kibernetski računski stroj, kar so verjeli začetniki umetne inteligence. Prepričani so bili, da v našem telesu obstaja neka aktivna inteligenca, ki ima lastno osebnost, hotenja in namene. To inteligenco so hoteli nekako ujeti ter jo s programi in algoritmi spraviti v računalniško obliko. Vendar sem po vsakem nastopu bolj prepričan, da v mojem telesu v resnici ni ničesar – nobene duše ali osebnosti, ki bi jo bilo mogoče prenesti v novo telo ali poslati v kibernetski prostor. Mojo človeškost so izoblikovali odnosi z drugimi ljudmi, z družbenimi sistemi in kulturo, na katero sem prilagojen. V času, ki je obseden z individualizmom, je takšna misel nezaslišana, vendar smo človeški ravno zato, ker v telesu nimamo duše ali razuma.

Zato za umetno inteligenco ni dovolj samo informacijska slika možganov, ampak tudi celotna mreža družbenih odnosov, kulture in jezika?

Nobena inteligenca ne more obstajati, če ni nekje utelešena – v človeškem, živalskem, žuželkastem ali strojnem telesu. Zato me zelo zanimajo poskusi z umetnim življenjem, kjer opazujemo nastajanje družbenih zametkov med preprostimi roboti ali umetnimi celičnimi kulturami, ki zaznavajo okolico in se nanjo odzivajo. Poskusi kažejo, da tudi najbolj preprosti informacijski stroji hitro razvijejo vzorce usklajenega delovanja, ki so značilni za živalske roje, trope ali krdela. Ne verjamem, da nas bodo hotele te umetne življenjske oblike nekoč podjarmiti ali iztrebiti, ker bodo verjetno razvile čisto drugačne družbene vzorce. A se bo morala naša vrsta kljub temu naučiti sobivati z novo življenjsko obliko, čeprav utegne postati naše skupno bivanje na planetu zelo težavno (nasmešek).

Pred skoraj dvajsetimi leti ste povedali, da se lahko človeška civilizacija širi samo še v vesolje, a najprej potrebujemo nova telesa, ki lahko preživijo v neznanem okolju. Si lahko pri osvajanju vesolja pomagamo z avatarji kot v filmski uspešnici Jamesa Camerona?

Nisem prepričan, da je mogoče ustvariti nadomestno fizično telo in vanj prenesti našo zavest, saj se spet vrneva k problemu telesa kot posode. Kljub temu pa avatarji ponujajo zelo zanimive možnosti v virtualni resničnosti. Posebne obleke in čelade za virtualno resničnost so zelo napredovale in že omogočajo zelo prepričljive občutke gibanja, dotika in odzivanja okolice. V virtualnem svetu že lahko srečate avatarje, ki izjemno natančno posnemajo človeške gibe in obrazno mimiko, zato ne morete biti prepričani, s kom komunicirate – z drugim človekom ali računalniškim programom. Videl sem tudi že prototipe kirurških robotov, ki so jih na daljavo izjemno natančno upravljali človeški kirurgi in na trenažerju izvajali zahtevne operacije. Takšna tehnologija bi bila verjetno uporabna tudi za vesoljska potovanja, če bi namesto ljudi pošiljali daljinsko vodene robote. Za človeške posadke bi morali verjetno uporabiti različne tehnike hibernacije, globokega spanja, zamrzovanja in vnovičnega oživljanja telesa, saj bodo vesoljska potovanja do najbližjega gostoljubnega planeta zelo dolga in lahko trajajo več desetletij. Za takšno potovanje pa bomo morali razviti še sintetično kri, umetna pljuča in srce, ki lahko dolgo miruje brez posledic. Zato vesoljskim popotnikom verjetno ne bo ostalo prav dosti naravnega telesa (nasmešek).

Človeško telo je za vas izpraznjeno, odvečno, zastarelo in pogrešljivo. Res ne bi ničesar pogrešali, če bi se imeli možnost preseliti v izboljšano, skoraj neuničljivo in večno telo iz mesa, kovine in računalniških vrstic, o katerem so pred tridesetimi leti sanjali pripadniki kiberpankovskega gibanja?

Morda … Srčni utrip.

Srčni utrip?

Najbolj radikalna iznajdba, ki sem jo videl v zadnjih letih, je zame turbinsko srce. Prvič so ga presadili bolniku, ki je bil preveč bolan celo za običajno operacijo srca. Turbinsko srce je manjše in robustnejše od dosedanjih umetnih src, vendar ne utripa, ampak kri enakomerno črpa po telesu kot električna črpalka. Pomislil sem, da se bomo morda že v prihodnjem desetletju privili k ljubljeni osebi in ji naslonili glavo na prsi. Koža bo topla, prsi bodo dihale, le srčnega utripa ne bomo začutili. Takšno srce bo verjetno učinkovitejše in zanesljivejše od naravnega, vendar se bomo morali posloviti od tisočletja ljubezenske metaforike, ki je romantično vznemirjenje opisovala s pospešenim bitjem srca. In od organa, ki velja v umetnosti za veliko bolj človeškega od možganov.