Cristina Battocletti: Čedad je moje skrivnostno mesto. Mesto v meni

Čeprav je diplomirana pravnica, se je pred dvajsetimi leti odločila za novinarstvo. Je novinarka in urednica ugledne kulture priloge Domenica časnika Il Sole 24 Ore. Pred dvema letoma je za založbo Rizzoli skupaj z avtorjem napisala avtobiografijo Borisa Pahorja Il figlio di nessuno (Nikogaršnji sin). Pri založbi Bompiani je pred kratkim izšel njen roman La mantella del diavolo (Hudičevo ogrinjalo).

Leta 1976, ko je bila stara štiri leta, je tako kot vsi Čedajci stekla na osrednji trg – zatresla se je zemlja in zgodil se je rušilni potres, ki je hudo prizadel Furlanijo in zahteval mnoga življenja. »Spomnim se, da smo se stiskali sredi trga in odrasle so prigovarjali, naj se krepčajo z žganjem. Jaz pa sem samo gledala v nebo, ni mi bilo jasno, da se odpirajo tla in ne svod.«

V mestu Longobardov, odru, na katerem sta se dogajali prva in druga svetovna vojna in ki je samo pet kilometrov zračne črte od Slovenije, je spoznala, kaj pomeni živeti ob meji in na njej, v časih, ko Jugoslovani nismo bili najbolj priljubljeni pri Italijanih. Kot vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja velja tudi obratno. Čeprav izhaja iz italijanske družine, jo je vedno mikalo izvedeti, kaj je za mejo, kdo so Slovani … »Imela sem sošolce, ki so bili po rodu Slovenci, pa jih je v gimnaziji bilo sram govoriti slovensko. Otroci mojega brata danes obiskujejo slovensko šolo v Italiji, čeprav so Italijani,« pove, kot bi to bilo nekaj samoumevnega. Pa ni.

Diplomirana pravnica, ki izhaja iz odvetniške družine – njen oče je desetletja zastopal pravice zamejskih Slovencev –, se je na presenečenje vseh, tudi brata, ki nadaljuje očetovo in dedkovo delo, pred dvajsetimi leti odločila za novinarstvo. Ker je pač ves čas pisala. Postala je novinarka in urednica ugledne kulture priloge Domenica časnika Il Sole 24 Ore, kjer je pristojna tudi za film, literaturo in gledališče. Pred dvema letoma je za založbo Rizzoli skupaj z avtorjem napisala avtobiografijo Borisa Pahorja Il figlio di nessuno (Nikogaršnji sin). Pred mesecem dni pa je pri založbi Bompiani izšel njen roman La mantella del diavolo (Hudičevo ogrinjalo), ki govori o Čedadu, o nenavadnih smrtih, ki se v nekaj dneh zgodijo ena za drugo, o hudičevem mostu, mitih, ki ga prevevajo, o Krivopetah, o provincialnosti, lepoti narave, predvsem pa o svojih spominih, ki jih vpleta v zgodbo. Skuša razumeti, zdi se, sebe in svojo zgodovino.

Knjiga Hudičevo ogrinjalo govori o Čedadu. Zakaj?

Stara sem 43 let in Čedad ostaja moj heimat, izhodiščna točka za vse, kar sem. Tudi vztrajnost in trma, da mi je daleč proč, v Milanu, uspelo, če temu lahko tako rečem, in da je še vedno prisoten dvom o življenju, nikoli zares ne verjeti, vedno se prepričati na lastne oči, izkušnje, izhaja iz miselnosti okolja, v katerem sem odrasla. Furlanije. Seveda je v meni tudi čisto posebne vrste melanholija, ki je sicer značilna za vzhodni, ruski svet, nemara za svet, v katerem ste odrasli tudi sami – Jugoslaviji.

Kako to mislite?

Furlaniji se geopolitično nihče nikdar zares ni posvečal. Tudi ne v literaturi; zelo malo je piscev, ki so ji namenili črnilo. Čedad zame predstavlja svet neskončne lepote in žalosti obenem. Njegova lepota je v reki Nadiži, izgubljeni reki, njenem hladu, belih skalah … Še ko sem hodila na licej, sem se ob petih zjutraj plazila iz hiše, potisnila bicikel čez dvorišče in se divje vozila ob reki. Čedad ostaja moje skrivnostno mesto. Mesto v meni. In tudi ko se zavlečem v svoj milanski studiolo, delovno sobo, ki jo dobro poznate, vedno razmišljam o njem. Nikakor se zmorem znebiti popolne povezanosti z naravo, v katero je položen. Mislim, da Slovani čutite nekaj podobnega do narave – kot da ste veliko bolj povezani z njo kot z bogom oziroma naravo nekako enačite z božjim. Čedad je torej zame, tako kot pravite v slovenščini, domovina. Sem prav povedala? Pripadam temu svetu in dejstvo je, da se Furlanci zelo razlikujejo od prebivalcev drugih italijanskih pokrajin.

Po čem?

Ostra in neprizanesljiva narava je izoblikovala naš značaj, v dobrem in slabem. Vedno so nas imeli za manjvredne in tudi sami smo se počutili tako, po drugi strani pa smo strašno nezaupljivi, tako zelo, da smo se brez zadržkov oddaljili od drugih. Ne poznamo strahu. Že več kot dvajset let živim v Milanu, pa se mi še ni uspelo otresti furlanskosti, tudi s to knjigo ne. Upam, da je bo vedno nekaj ostalo v meni.

Toda v Milanu jo je gotovo težko živeti. Spomnim se, da ste na večerji z ugledno tujo pisateljico v okorni družbi za mizo takoj »premešali karte« in jo razživeli. Spomnim pa se tudi, da ste se tistim, ki vas še niso poznali, predstavili z imenom in priimkom, potem pa dodali še: »Doma sem iz Furlanije …«

Imate dober spomin. Dogodkov, povezanih s filmom in literaturo, se udeležujem zaradi poklica, ki ga opravljam. Tako kot vi sem močno povezana s svetom filma in književnosti, gledališča nekoliko manj. Narava krajev, od koder izhajava, je lahko zelo neusmiljena – v prijetnem vremenu si ob njej, v slabem se potapljaš v literaturo in film. V nasprotju z vami težje vzpostavljam stik z literati in filmskimi ustvarjalci; vedno počakam, da si resnično vzamejo čas za tisto, kar jih imam vprašati. Sem sramežljiva.

Toda vrniva se k večerji, ki ste jo omenili. Res je bilo tako. To je del moje službe, biti komunikativna. Zasebno pa se s temi ljudmi ne družim, tega enostavno ne zmorem. Zato so me na začetku imeli za hladno in nedostopno. Po več kot desetletju je »neizprosnost« postala moj zaščitni znak. Zakaj vse to pripovedujem?! Pomislite, kolikšen del umetnikov, s katerimi imamo novinarji opravka, s filmarji na primer – in film je absolutna lepota podob v refleksiji –, je edinstvenih. Naša naloga je, da to čim bolj neokrnjeno prenesemo do bralcev …

Spomnim se vašega pogovora z Wimom Wendersom, ki ga je tudi sam večkrat omenil.

Bilo je na filmskem festivalu v Torinu, srečala sva se v ogromni sobi studia RAI in uredili so mi desetminutni intervju. Potem pa sva se pogovarjala poldrugo uro. Zagotovo še nisem srečala bolj duhovno prebujenega človeka, morda mu je v tem enak samo še italijanski kantavtor Franco Battiato. Wim je napolnil sobo s toplino in morda je začutil, da sva si v marsičem podobna, zato se je v pogovoru popolnoma odprl. Morda je bila moja tedanja bolečina podobna njegovi, tisti, ki pride od ogromno dežja, veliko hribovja, te vrste lepote … »Furlanija nima neposredne lepote Dolomitov, ki ob prvem obisku pusti obiskovalca odprtih ust, potem pa nikdar več,« mi je bil takrat rekel, »je zelo posebna. Poznam jo.«

Pred mnogimi leti je režiser skupaj s Petrom Handkejem nekaj dni pešačil po nižinah in hribovjih Furlanije - Julijske krajine, z javnim prevozom sta iz avstrijske Koroške prišla najprej v Soško dolino, potem pa peš naprej.

Takrat mi je to omenil. Opisoval mi je pročelja hiš v Čedadu.

V Hudičevem ogrinjalu, zdi se, popišete marsikaj biografskega. Koliko Irme je v vas?

Irma je samo en del mene. V resnici jo je navdahnila hči moje prijateljice. Posvojila jo je pri sedmih letih, to ukrajinsko deklico, ki je svoje otroštvo preživela tako, da se je dneve in dneve vzpenjala na visoke zabojnike z odpadki in brskala za hrano, živela je po ulicah manjšega mesta na jugu Italije. Razvila je posebno tehniko vzpenjanja na zabojnike, zato je imela že deformirana zapestja, dlani in kolčne sklepe … To me je tako ganilo, da sem svojo Irmo oblekla v njeno telo. Ta deklica je v enem poletju zrasla za deset centimetrov, po tistem, ko je začela uživati vitamine. Duševne rane so ostale, a razvija se v bistro in veselo dekle.

Podobno kot ona tudi jaz zdravim bolečine z delom in pridnostjo. A naj povem, da je bilo pisanje te knjige terapevtsko. Nje predstavitve so težji del. Ko sem teden dni potovala po Furlaniji - Julijski krajini, vsak večer pred ljudmi govorila o napisanem, sem se zadnji dan na vlaku za Bologno, kjer me je spet čakal literarni večer, tri ure neprenehoma jokala.

Atmosfero za knjigo sem našla pri filmskih nadrealistih, Luisu Buñuelu, ki v avtobiografiji pravi, da je pri svojem delu vedno posegal po sanjah, ki jih je sanjal z odprtimi očmi. Tudi jaz sanjam z odprtimi očmi. Vsako jutro po tistem, ko dekleti odpeljem v šolo, sedem na metro in se vozim v službo, na intervjuje. Veliko časa preživim na podzemni železnici. Tam podobno kot Buñuel sanjarim in te sanjarije zapisujem v majhen zvezek. Tako se tudi znebim stresa, se pomirim.

Vaš oče je bil v Furlaniji ugleden odvetnik, tako kot vaš dedek, zdaj vaš brat …

Naučil me je, kako razumeti naravo, umrl je pri mojih trinajstih letih. Pisanje tega romana je bilo tudi osvobajanje od spomina na očeta, ki me je bremenil. Dolgo nisem hotela dovoliti, da odide, čeprav moramo mrtvim to omogočiti, sploh če se sami odločijo, kdaj oditi. Mislim, da sem bila v družini edina, ki ga nisem hotela izpustiti. Ta roman mi je pomagal pri tem. To, da sem se za nekaj časa s to knjigo poslovila od njega, je pravzaprav najlepša pesem, ki sem jo napisala o najini deželi, Furlaniji.

V knjigi pogosto omenjajte Jugoslavijo, bližino meje, komuniste, titoiste, celo Goli otok, povojne krivice …

Moj oče je bil komunist, nekaj časa celo militanten. Živeli smo ob Jugoslovanski meji, na naših tleh je bilo čutiti delovanje skrivne organizacije Gladio … Oče je bil eden redkih komunistov v regiji, ki je sicer veljala za »belo«. Vsak vikend sva z očetom odhajala v Jugoslavijo, v Jugo, kot smo znali reči, to je bil moj način druženja z njim. Sedla sva v naš rumeni fiat 500 in se odpeljala čez mejo. Tam sva kupila mleko in jajca, pri ogromnem mesarju meso, natočila bencin in se podala v hribe, večinoma v tišini …

Spomnim se, da se je zelo zavzemal za pravice Beneških Slovencev. Ko sem bila še majhna, so Italijani nad Slovenci, ki so živeli v dolinah Nadiže, izvajali redek rasizem. Izoblikovala se je žalitev, če nisi bil lepo oblečen, da si oblečen kot ščavo, kot Slovan, suženj. Vsako leto sva aktivno sodelovala na čedajskem dnevu emigrantov. Nazadnje sva kot aktivista nastopila v Starem selu pri Kobaridu, v spomin padlim partizanom. Vse moje otroštvo je bilo prepleteno z Jugoslavijo in komunizmom, ki ga nisem razumela … Pri nas doma smo prebirali samo revijo Unità. Moj svet je gledal proti Vzhodu. Vedela sem za Tita, zame je predstavljal mit, ki ga je bilo treba spoštovati. Kasneje, ko sem izvedela za povojne poboje, sem ga pri sebi redefinirala. In v pogovorih s pisatelji in režiserji nekdanje Jugoslavije sem ugotovila, da mnogi mislijo podobno kot jaz: da je za to deželo naredil veliko dobrega, a tudi slabega. Ne nazadnje je končala v krvi.

Novembra bo minilo 40 let od Pasolinijeve smrti. Tudi on je pisal o Furlaniji …

Ko ste ga že omenili, priporočam v branje Il sogno di una cosa (Sanje o nečem, prevod Irena Trenc Frelih, Cankarjeva založba), ki pripoveduje o dveh fantih, ki se v Jugoslavijo odpravita uresničit svoje socialistične sanje. In zgodi se jima marsikaj, precej manj lepega, zatečeta se nazaj, v Furlanijo.

Svet Jugoslavije v očeh mnogih, govorim o nas, tujcih, ostaja povezan z nekakšno liričnostjo, za katero sploh ni nujno, da je tudi pred desetletji imela realne podlage. Zato pripovedovanje o odraščanju z mojim očetom, komunistom, pravnikom, ki se je na sodiščih zavzemal za pravice zamejskih Slovencev, v Milanu marsikoga pusti odprtih ust.

»Montanara.« Gorjanka. To sem bila jaz. Kdo ve, morda sem se tudi zato v Milanu najbolj zbližala s kolegi in prijatelji, ki prihajajo z italijanskega juga, iz Apulije, Kalabrije, Sicilije … Kako se nasprotja privlačijo.

Ni veliko pisateljev, Pasolini, Sgorlon, Maldini, Nievo …

Res je, ni jih veliko in vsi našteti so pisali o, če temu lahko tako rečeva, »udomačeni« Furlaniji, ki meji na Benečijo, to pa je za nas skorajda izdaja. Benečija je precej bolj italijanska kot Furlanija. Furlanija je pokrajina norosti. In tudi Pasolini je pogosto govoril, da je Furlanija prostor norca in njegove brezmejne intime ... Nekaj podobnega o njej mislim tudi sama. Jaz sem bila vedno bližje meji, vam. In o tem tudi pišem.

O Čedadu govori tudi čudoviti roman Vedrò Singapore? Piera Chiare, toda avtor izhaja iz Lombardije, šele kasneje se je naselil v Čedadu. In zato ne zmore razumeti rusofilstva, ki prežema te kraje.

Pomislite tudi na bajeslovna bitja teh krajev, ki so bolj kot mediteranskim podobna tistim na severu Evrope, Krivopete na primer. V Apeninih, polnih gozdov, od koder so izšli miti o čarovnicah, ni nobenih podobnih tistim o Krivopetah. O tem nihče nikdar ni pisal. Gre za mojo resnico o Furlaniji, o tem, kako vidim in razumem življenje ob meji in njeno preteklost.

Kakšen je pravljični svet Furlanije, ki je v vas ostal iz otroštva? Katera bitja so nastopala v vaših sanjah?

Predvsem me je bilo strah naše ogromne štirinadstropne hiše. Pri meni so pogosto spale moje prijateljice, ki so ob jutrih odhajale domov prestrašene, zledenele krvi, ker da so ponoči slišale nenavadne glasove, petje, škripanje, trkanje …

Ste ga slišali tudi vi?

Ves čas (smeh). Na podstrešju čisto zares obstajajo risbe kozakov. V tej hiši so v sedemnajstem in osemnajstem stoletju živeli različni, zelo zanimivi ljudje.

Ni lepa stavba. Toda verjamem, da ni zanemarljivo, kateri predmeti in ljudje naseljujejo ali so naseljevali prostore, v katerih bivamo.

V stanovanju, o katerem se pogovarjava, je živela ženska, ki je bila tesno povezana s Pirandellom …

Pred leti sem iskala stanovanje. Videla sem že približno osemdeset hiš, potem se je pojavil oglas o pritličnem stanovanju v hiši v bližini postaje podzemne železnice Porta Venezia. V Milanu, ne toliko zaradi varnosti kot zaradi svetlobe, ni priporočljivo najemati stanovanj v pritličju. Vseeno sem si zadnji delovni dan pred odhodom na dopust vzela čas in si ogledala stanovanje v hiši v prijaznejšem delu mesta. Ko sem vstopila, sta me obšla nenavaden mir in prijazna energija tega prostora. Potem so mi povedali, da je v njej živela igralka Celestina Abba, sestra Mare Abba, Pirandellove muze. Tu so se pogovarjale o svojih ljubeznih, o dramah, o filmih, v katerih bo Celeste igrala …

Ko sva že pri filmu, ne skrivate, da ste skušali v knjigo prenesti atmosfero filma Il vento fa il suo giro režiserja Giorgia Dirittija …

Ne, in upam, da mi je to vsaj delno uspelo. Gre za film, ki je prišel do gledalcev tudi zaradi vztrajnosti enega od milanskih kinematografov, Cinema Mexico, ki ga je na programu imel več kot leto dni. Na mednarodnih filmskih festivalih je prejel več kot trideset nagrad in tudi nekaj domačih.

Spomnim se replike osrednjega protagonista, ki pravi: »Ne maram besede toleranca. Če moraš nekoga tolerirati, pomeni, da med nama ni enakosti.«

Gre za družino, ki se je iz mesta preselila v gorsko vasico v Piemontu, kjer mož požene proizvodnjo sira, njegova žena je prijetna, a čudaška, otroka sta preveč svobodna, zato za domačine nevzgojena … Provinca je v resnici zelo nestrpna. Zato v knjigi nastavim nekaj figur provincialnega mesta, ki narekujejo zakon: notarja, zdravnika, lastnika banke … Ni nujno, da je danes še vedno tako, toda do nedavnega se je v provincialnih mestih vedelo, kdo je kdo in kdo je kaj. In v tem smislu sem se naslonila na knjigo Reneja Girarda Grešni kozel.

Zanimivo, da ste izbrali prav Girarda.

To sploh ni bilo ključno; podobno je z likom Malaussèneja, Ojdipa, Penteja … Ko se v manjših mestih nekaj zgodi, podobno kot v smrti v Čedadu v moji knjigi, ki so naključne in niso povezane med seboj, se med prebivalci rodijo zarote in vznikajo legende. Takrat se zamaje tudi moč mestnih veljakov, ker se ustrašijo morebitne vstaje, upora ljudstva, zato kmalu poskrbijo, da se na odru prikaže grešni kozel in seveda kazen. Vam zveni znano? Navadno prihajajo s socialnega dna, iz vrst najšibkejših oziroma najbolj ogroženih.

Čedad je v tem smislu zgledna predstavnica province v najboljšem in najslabšem pomenu, kot bi to lahko bila tudi Padova, Vicenza, Verona ali katero od sicilijanskih mest. V Milanu tega ni čutiti, čeprav si ne delam iluzij, da tudi tu igro vodita denar in moč. Tudi zato, ker je mesto preveliko, pretok populacije premočan in nadzor razpršen. Lahko rečem, da nas je večina imigrantov posvojencev tega velemesta, ki jih je vanj pripeljala želja po uspehu, s pomočjo talenta ali samo pridnosti. Prepričana sem, da te mesto, če resnično veš in znaš opravljati svoj poklic, širokosrčno sprejme. Zato sem zelo hvaležna Milanu. Provinca je čudovito ozadje za gradnjo življenja z manj stresa, obenem pa vir kopičenja majhnih, a globokih prevar, zamer, zlorab, zarot, hudobnosti … za izbrano skupino.

Mislim, da je moja knjiga užalila kar nekaj »uglednih« Čedajcev, če so se prepoznali v njej, seveda. Toda med pisanjem nisem razmišljala o njih. V resnici sem zares razmišljala samo o arhitekturni grozoti Čedajske ljudske banke. Oblasti pred gradnjo za mnenje niso vprašale za meščane; promet so preusmerili tako, da moramo vsi voziti mimo tega stvora. Vedno se počutim posiljeno, ko peljem mimo ogromne grozeče strukture, za katero se zdi, kot da je iz vesolja padla v mesto, ki je sicer pod Unescovo zaščito.

Prvo knjigo Nikogaršnji sin, gre za biografijo Borisa Pahorja, ste pisali ob jutrih, med peto in sedmo uro, pred odhodom v službo. Je bilo podobno tudi tokrat?

Seveda. Moj dan je natančno odmerjen. Med peto in sedmo sem pisala, potem sem zajtrkovala z deklicama, ju odpeljala v šoli. Na podzemni železnici, ki me vodi v službo, sem delala zapiske za naslednja poglavja, nato sem urejala časopis do pol sedmih zvečer, deset do sedmih sedla na podzemno, na naši postaji sedla na kolo in se vrnila domov, dobri dve uri posvetila otrokoma, ju pospremila k spanju – in tako iz meseca v mesec. Še dobro, da imamo že nekaj let hišno pomočnico, ki skrbi za čistočo, red in pripravo obrokov, drugače ne bi zmogli.

Hudičevo ogrinjalo sem pisala ob jutrih, pozimi, ko je bila še tema. In ob prostih vikendih, ko sta bili deklici z očetom. In ob tihem privoljenju zelo potrpežljivega zaročenca, da namenim čas pisanju, in ne njemu. Nisem vedela, da bo iz knjige nastalo to, kar je. Srečna sem. In na smrt utrujena. Vsekakor sem prepričana, da je za pisanje knjig treba odmeriti čas, ki je strogo ločen od tistega, ki je namenjen pisanju za časopis. Predvsem zato, ker je treba dati prosto pot domišljiji, iracionalnemu …

Koliko skupnega ima Cristina Battocletti pisateljica s Cristino Battocletti novinarko?

Vse in nič. Ni nujno, da je dober novinar tudi dober pisatelj. Pri meni ni bilo samoumevno, da napišem to knjigo. Pred dvema letoma, ko sem v neki nočni tv-oddaji govorila o knjigi o Borisu Pahorju, je ta znameniti novinar brskal tudi po meni in mojih stališčih do sveta in reči. Pritegnila sem, kot mi je kasneje povedala, pozornost, mislim, da trenutno najboljše italijanske urednice (Bompiani), pisateljice, cineastke in direktorice festivala La Milanesiana, Elisabette Sgarbi. Naslednji dan me je povabila na pogovor in me prosila, ali bi lahko napisala tekst za njen nagrajevani film Trst. Spodbujala me je še dalje in rodila se je nova knjiga.

Imam srečo, da imam dobro urednico, ki mi je med nastajanjem knjige dala jasno vedeti, kaj je v njej dobro in česa naj se znebim. Nimajo vsi te sreče. Obenem pa mi je, mislim, uspelo nekaj, kar se novinarjem, ki zaidejo v literaturo, velikokrat ponesreči: povedati dobro zgodbo, jo prav strukturirati, ohranjati napetost. Sicer se zgodi, da se novinarji/pisatelji zapletajo v čutenje in čustvovanje in razpoloženjskost, hočejo pisati o sebi, pa v resnici niso dovolj zanimivi. In tako se zapletejo: v novinarskih tekstih bi radi pisali o sebi, pa ne smejo, in zaidejo v upehane metafore, v literaturi lahko pišejo o sebi, pa se izkaže, da ne znajo. Potem pride najhuje: v intervjujih med flirtanjem pojasnjujejo, kako pišejo novinarstvo in kako književnost (smeh). Oboje pa nič kaj prida vredno. Da sem na dobri poti, in to mi je dalo pravega zagona, je bilo takrat, ko mi je Sgarbijeva rekla, da vem, kako nekaj povedati, da nisem površna pri jeziku. Nanj velikokrat pozabimo.

Kdo ste bili, ko je nastajala knjiga, med peto in sedmo zjutraj?

Uf, bila sem hkrati zelo topa in občutljiva. Polna temnih sanj, ki jih je bilo treba izvreči. Verjetno predvsem tisto, kar vidim in doživim med dnevom, vse slabo in dobro. Verjamem, da se morajo ljudje, ki so dobri – in vi ste dobri, to vem –, včasih dvojno potruditi, da zaobidejo zlo, tudi lastno včasih, ker tolerirajo neumnost in plehko nečimrnost drugih, da nastane nekaj lepega in dobrega. Govorim o medčloveških odnosih, značajih … Vse to se zrcali v pisanju, kajne?

Ne vedno …

Hotela sem reči, da je podobno tudi z menoj. Trudim se, da sem to, kar sem, ne da bi zaradi tega trpeli drugi. In to je, mislim, čutiti tudi v moji knjigi, v likih, ki so vse, samo črno-beli ne. Kot mislim, je bistveno, da človek ohrani svoj ponos, da se ne prepusti kakšnim progresivnim silam lažnega ugleda, samopromocije, samohvale, ki ga strahovito spremenijo, tako njegovo pamet kot njegovo dušo.

Nikdar lagati in slepomišiti torej?

Če je le mogoče. Zadržati v tišini, lagati ne. Kar je seveda najtežje.

Že pišete naprej?

Ne, ne morem. Rada bi užila trenutek veselja ob postorjenem delu. Človek ne more kar naprej pisati. Hudičevo ogrinjalo je bilo zame velik zalogaj. Mislim, da se po dolgem času nebo nad mojim Čedadom jasni.

Da je »Furlanka dvignila krilo«?

Ja, tako rečemo, ko je nebo nad nami čisto, Čedad nosi vreme naprej vse do morja. Ko ima Furlanka spuščeno krilo, ko je vse polno oblakov, takrat se je za bati (smeh). Toda kdo ve, ali je vedno tako. Ali si samo domišljamo? Tako kot v Scorsesejevem Zloveščem otoku; je DiCaprio samo pod vplivom sedativov ali je res policaj, ki išče nekaj, kar niti sam ne ve, kaj je. In zakaj.