»Da bi preživeli, ustvarjamo druge svetove«

V atenskem predmestju se rojeva nova predstava. To je vedno skrivnosten proces. Tokrat je toliko bolj vznemirljiv, ker so to Atene – mesto, v katero so uprte oči evropske javnosti.

Ulica Peiraios, glavna žila nekoč industrijskega naselja. Zapeljemo v kompleks. Peiraios 260 – prizorišče festivala Aten in Epidaurosa; nekdanje skladišče tovarne pohištva, z več halami, ki so se spremenile v gledališča. Mi smo v hali D, dvorana sprejme več kot sedemsto gledalcev. Berem Kralja Leara, kot bi ga brala prvič, berem ga v neznanem jeziku, skozi usta in telesa grških igralcev, skozi mehko melodično grščino. Bralne vaje so, igralci imajo pred sabo grši prevod Shakespearja, Tomaž in Livija Pandur tri verzije, slovensko, angleško in grško v latinici. »Drugače je kot v Madridu, seveda. Španščino razumem, a moderna grščina je neznani jezik,« pravi Pandur. Zdaj skozi Shakespearja prihaja vanj tudi nov jezik in z njim nove podobe, ki mu jih narekuje.

Ključni vzvod za postavitev Kralja Leara v tem trenutku je George Kimulis, znani grški gledališki in filmski igralec, gledališki producent in podpornik Sirize še iz časov, ko je bila še kot skrajna opozicija nekdanji vladi.

Mednarodna koprodukcija Kralja Leara (dramatizacijo in priredbo je naredila Livija Pandur), ki se bo 16. aprila zgodila v kompleksu, sicer prizorišču gledališkega festivala Aten in Epidaurosa, se zdi v teh časih še posebej tvegan projekt. A George Kimulis je nenavaden človek, igralec, filozof, celo fantast, predvsem pa entuziast; ko ga obsede ideja, jo bo poskušal speljati. In Kralj Lear je tekst, o katerem je intenzivno razmišljal zadnja leta.

Dela Tomaža Pandurja je zasledil na spletu. »Ko sem prvič videl posnetek njegove predstave, me je spreletelo, da je to človek, ki pozna material za sanje, ve, kako so sanje skonstruirane; ve, kako razbite kose podob, ki jih prepoznamo v podzavesti, zložiti na novo, v nepredvidljive kombinacije, kot bi združil Dalijeva in Picassova platna. V tem je izjemen in neponovljiv, česa takega še nisem srečal pri nobenem od sodobnih gledaliških avtorjev.«

Ko je izvedel za njegovo ponovitev Medeje v koprodukciji z zagrebškim HNK in Almo Prica v glavni vlogi, je za en večer odletel v Maribor, naslednji dan je moral biti že na svoji produkciji Medeje, in to v antičnem gledališču Epidaurus, v režiji Spirosa A. Evangelata, kjer je Medejo odigral sam. A ko je videl Pandurjevo, se mu je ob njej zgodilo nekaj popolnoma novega, pravi. Bil je tako vznemirjen, da si ni upal niti pristopiti k režiserju, pravi, še isti večer odletel v Atene in se na letalu dokončno odločil, da bo Pandur tisti, ki bo režiral novo postavitev Kralja Leara. Prišel je na ponovitev Pandur-Krleževega Michelangela v Cankarjev dom in na premiero Fausta v Madrid. Medtem je že pripravil produkcijski načrt za koprodukcijo v Atenah.

Zakaj Lear in zakaj v tem ključnem družbenopolitičnem trenutku Grčije, je torej retorično vprašanje.

»To je drama, ki govori o vseh ključnih temah naše civilizacije, govori o delitvi kraljestva, o človeškem umu, ki je naša najbolj dragocena, hkrati pa najbolj ranljiva stvar; o večnem nasprotju človeka in narave, o politiki – in o ljubezni. Kralj Lear po mojem govori o vsem, na kar se moramo še enkrat spomniti, kadar želimo spremeniti družbo,« govori Kimulis.

»A če hočemo v tej državi kaj spremeniti, mora vsak od nas poskušati spreminjati stvari v prostoru, kjer jih lahko. In gledališče je moj prostor, moj svet, ki ga poznam.

S to predstavo želim odpreti grški gledališki prostor, hočem, da v tej predstavi pridejo na dan različne ideje, aspekti, vidiki, ki jih prinesejo grški igralci in avtorji iz drugih držav; hočem narediti predstavo, ki bo v jeziku, ki ga poznam, svetu povedala to, kar se dogaja tukaj, torej izvozni produkt naše civilizacije. Zato sem izbral režiserja, kakršen je Tomaž Pandur, ki je prav tako izvozni artikel vaše države.«

Produkcijski stroški so zelo visoki. Kimulis hoče španskega kostumografa Felypeja de Limo, ki ga je videl na premieri madridskega Fausta, oblikovalca luči Juana Gomeza Corneja, oblikovalca zvoka Mariana Garcio, hoče glasbo dua Silence (Boštjan Benko, Primož Hladnik), ki ju je poslušal v Medeji, Michelangelu in Faustu, hoče scenografa Svena Jonkeja in Dorijana Kolundžijo, beograjskega izjemnega videoumetnika, ki ga je na vajah predstavil kot enega najboljših vizualnih umetnikov v Evropi, skratka hoče Pandurjevo stalno ekipo.

Tvegam, se nasmehne, veliko tveganje je, in tega se zavedam. A naredil je nekaj izjemno uspešnih koprodukcij, večkrat do zadnjega kotička napolnil Epidaurus, velikokrat je zmagal, pravi, in trikrat je pogorel. »Mislim, da sem s tem zaključil. Tri je dobro število. Ne bo se ponovilo. Drzen sem. Izbral sem drznost, ne strahu.«

Izbira predstave je seveda tesno povezana s tem, kar se je zgodilo tukaj v Grčiji, pove. »Gre za vprašanje, kaj se je zgodilo s kapitalom, ko se je moč prenesla na nove generacije. Stare politične garniture so sicer navidezno prepustile ring novi generaciji in špekulirale, da bodo državo vodile iz ozadja. A so se zmotili. Nova generacija je te vezi presekala v trenutku, ko so prišli na oblast. In to je tudi edino prav. Tudi sam sem svojim študentom rekel, naj, ko zaprejo vrata igralske akademije za sabo, najprej prerežejo vezi s tistimi, ki smo jih učili – in poiščejo svojo pot.«

Ko v google vtipkaš ime George Kimulis [Kimoulis], se poleg številnih člankov v grščini v angleščini najprej pojavi članek o neplačanih davkih v višini 200.000 evrov. In seveda ga vprašam tudi o tem.

Ni res, se nasmehne; nič od tega ni res. Nihče v Grčiji zadnja desetletja ni plačeval davkov, v tem je bil tudi del problemov, kot veste; lahko rečem, da sem eden redkih, ki sem jih. Ker v trenutku, ko so prišli pred njegovo hišo z lisicami, niso imeli prave obtožnice, so nato našli neko manjšo nepravilnost izpred desetih let. Razlog za medijski linč je bil zelo preprost, pravi. Bil sem preglasen podpornik Sirize v časih, ko je bilo to skrajno nezaželeno. Morda je bil v določenem obdobju eden redkih »slavnih« v javnem življenju Aten, ki je odkrito stopil na njihovo stran, mi kasneje povedo igralci, zato je moral biti kaznovan.

Z Aleksisom Ciprasom se dobro poznata, čeprav o sebi ne želi govoriti kot o svetovalcu ali celo ideologu Sirize. »Poznam ga zelo dolgo, kot človeka in kot politika. Verjamem, da je eden redkih politikov, ki bo naredil vse, da bo pripeljal Grčijo iz krize.«

Norost je povsod okrog nas, ne samo v Grčiji

Vsako jutro se Tomaž Pandur skupaj z dramaturginjo Livijo Pandur iz hiše v Varkizi, zdaj v zimskem času še zapuščenem letovišču za Atence, usede v avto in se odpelje uro stran do industrijskega kompleksa v predmestju Aten na drugem koncu mesta. Pogled na klife in morje, ki je v treh jutrih, ko se jim pridružim na vajah, vsakič drugačne barve, enkrat jekleno sivo, otožno z dežjem, drugič skoraj turkizno modro, na naši levi se riše pristanišče Pireji.

Ko se zapeljemo v halo D, kot na ukaz pritečejo hišni psi, najdenčki, ki so tu našli zatočišče. Povsod po Atenah videvaš pse, po zadnjih podatkih naj bi jih bilo kar 150 tisoč; ti tukaj so pohlevni, hvaležni, s sklonjenimi glavami, a odskočijo ob vsakem prehitrem gibu.

V veliko halo začnejo vstopati igralci in igralke, večinoma v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih. Kot mi kasneje pove casting direktor Akis Gurzulidis, so to vrhunski igralci, ki jih je Pandur izbral med dvestotimi povabljenimi na avdicijo; vsi imajo kljub mladosti za sabo resno kariero v gledališču in na filmu.

Obraz igralca, ki na vajo vstopi med prvimi, prepoznam, še preden izvem njegovo ime, ki zveni tako lepo, kot lahko zvenijo grška imena – Prometeus Aliferopulos. Mednarodni preboj je dosegel z vlogo v teve seriji Borgijci z Jeremyjem Ironsom v glavni vlogi, zdaj je končal snemanje dveh filmov, enega v Indiji. Kako torej predstava Kralj Lear odseva, odraža aktualni trenutek v Grčiji, ga vprašam, vprašanje, ki ga ponavljam pri vseh osmih igralcih.

»Najprej ... je norost. Norost je vsepovsod okrog nas, ne samo v Grčiji. V celotnem sistemu neoliberalizma,« se nasmehne. »Tudi v Learu gre za spremembo razporeditve moči: stara garniture politikov odhaja, končno smo dali prostor novim politikom, novim idejam. Kakšna so pričakovanja, kakšna je resnica, to so zdaj vprašanja, s katerimi se ukvarja ta igra in s čimer se ukvarjajo nove generacije v Grčiji, ki so končno dobile vsaj občutek, da lahko soodločajo o tem, v kakšni državi želimo živeti,« pravi Prometeus.

Tudi igralec George Gallos pravi, da je za kulturo v tem trenutku izjemnega pomena, da v Grčijo pridejo novi umetniki in odprejo vrata. »Da se odpremo za nove načine razmišljanja, nove umetniške izraze, da pogledamo na stvari z drugih zornih kotov, in to je tisto, kar prinaša Tomaž s svojim pristopom, in drugi umetniki iz različnih delov Evrope, ki soustvarjajo to predstavo. To se mi zdi najbolj dragoceno.«

Točno ob enajstih so vsi igralci na svojem mestu, zbrani za veliko mizo, v popolni koncentraciji. To so komaj začetne bralne vaje, a vsak od igralcev gre v svoji interpretaciji vloge do konca. Tako imam priložnost, da se še enkrat čudim registrom skrajnih emotivnih stanj, kot tipke klavirja, na katere pritiska izkušen režiser, včasih pritisne vse hkrati.

»Mi vsi vemo, kaj pomeni magija kvantne prevare. Občinstvo si želi biti prevarano, a hkrati hrepeni po resnici,« govori Pandur. »Naj občinstvo ne opazuje Leara kot starega norca, naj ga začuti, naj čuti njegovo bolečino, norost, nas se nam z njo približa, ker se lahko zgodi vsakemu od nas,« govori Kimulisu – Kralju Learu –, ki je od začetka pa do konca vaje popolnoma v vlogi zlomljenega, zmedenega kralja.

»Izgubiti razum, ostanke imaginacije, emotivne ostanke spomina je, kot bi razbili zrcalo, ki je, ko je bilo še celo, odsevalo celotno sliko. Zdaj imamo tisoč koščkov, vsak odseva drug delček življenja, ki jih poskušamo sestaviti nazaj v celoto. To je metafora življenja, ki ga živimo,« govori Pandur igralcem, ki so kot pripeti na vsako njegovo besedo. Lear je zgodba o osamljenosti, pravi Pandur, o staranju, o umiranju, a hkrati o vsem človeškem. »Družina Kralja Leara je odsev družbenopolitične situacije, sveta, v katerem živimo. Brat proti bratu, sestra proti sestri, hčere in sinovi proti očetom. Norost in kaos, ki smo mu priča.«

»Ko je prišla kriza, se je človek obrnil stran od sočloveka, v svoj mali svet, in poskušal preživeti. Zaprti smo bili v svoje školjke, v smislu, poskrbel bom najprej zase, ne briga me zate. Zadnja leta smo živeli v deželi, kjer se ljudje niso več gledali v oči,« pravi Kora Karvuni v gladki angleščini. Ima kratke zmršene lase, svetlo kožo in nenavaden obraz, ki spominja na Tildo Swinton. Velja za eno najbolj nadarjenih igralk svoje generacije in je delala z režiserji, kot so Peter Stein, Anatolij Vasiljev, Dimiter Gotscheff in Laurent Chétouane.

A ko se je zgodila Siriza, se je zgodilo nekaj nenavadnega, v pogovor vskoči igralka Marina Kalogiru – prav tista oseba, ki se je prej komolčarsko borila zase, se je začela povezovati z drugimi, kot bi v paniki preizkušali načine, kaj v resnici deluje, da preživiš tako v materialnem kot v duhovnem smislu.

Kako je torej zadnjih šest let krize vplivalo na mlade, če vemo, da je brezposelnost več kot 60-odstotna, med igralci naj bi bila celo 95-odstotna, sprašujem igralce.

»Spadam med tisti mali odstotek igralcev, ki imamo delo, hkrati imam zato tudi večji občutek krivde pred drugimi,« pravi Stefania Gulioti; poleg dveh predstav, ki jih dela hkratno, predava igro na akademiji. »Noro, mar ne? Krivda pred svojimi kolegi zato, ker imam srečo, da imam delo in da sem zanj tudi plačana? Nekaj, kar bi morala biti vendar običajna stvar.«

Večina ljudi se je zaprla vase, v svoje male celice. In to je najbolj strašna stvar, ki se nam je zgodila oziroma so jo povzročili naši prejšnji voditelji. Izgubili smo zaupanje drug v drugega, pravi Stefania.

»Zame ta kriza ni samo finančna, to je kriza odnosov in kriza simbolov,« pravi Kora. »To je pravzaprav še hujše.« Kaj natančno mislite s simboli, vprašam. »Očetovska figura, ki je hkrati tudi država, cerkev, zgodovina, vse to je treba postaviti in osmisliti na novo. Nismo se uprli očetu, torej državi, v pravem času, zamudili smo ta trenutek.«

Pričakovanje, vznemirjenje, utrip novega življenja

Tudi Harry Corcakis pravi, da krizo vidi tudi kot krizo idej. »Mislim, da je prišel čas, ko bodo ljudje tisti, ki bodo jasno povedali, kako si predstavljajo ta svet in v kakšnem sistemu želijo živeti,« pravi s skoraj vročičnim pogledom, uprtim naprej, v fiktivno točko v prihodnosti.

»S to dramo gremo nad politiko, v drug svet človeka, ki je zaradi spoznanja, da je izgubil vse v materialnem svetu, izgubil razum in si ustvaril paralelni svet, drugi kozmos,« pravi Marina Kalogiru in si popravi dolge kodraste lase s čela. »In mislim, da se podobno dogaja z gledališčem, z umetnostjo nasploh. Da išče nov prostor … Da bi preživeli, ustvarjamo in iščemo druge svetove v gledališču, v umetnosti sploh.«

Čutim, da živim v prelomnem trenutku, ne le za Grčijo, za vso Evropo, pravi Stefania. Volila sem za Sirizo. Toda v vsem skupaj je veliko romantike, ki jo zdaj po dobrem mesecu načenjajo črvi dvoma. »Lahko bi volila za komunizem, toda ne bom,« je ostra Stefania, »ker ne verjamem vanj.« In v kapitalizem? »Še manj. V tem je težava, ne verjamemo v nič več, cinični smo, a morda je zdaj čas, da izumimo nekaj novega. Zato pravim, da je situacija v Grčiji izjemno pomembna, ne samo za to deželo, za vso Evropo. Iz nje se lahko rodi nekaj novega, vznemirljivega, kar lahko preobrazi Evropo. Imam 34 let, čutim, da smo v zgodovinskem trenutku, ne želim ga zamuditi, hočem biti aktivno udeležena v revoluciji, da po svoje pomagam graditi novo državo, na novih temeljih.«

Ne verjamem sicer, da bo stara garnitura politikov po Evropi dovolila to spremembo, sploh če bodo novi politiki Sirize poskušali spremeniti sistem, z igro po starih pravilih. Morda jim lahko uspe samo, če bodo popolnoma spremenili pravila, pravi Prometeus, ki je zadnja leta živel in delal v Londonu. Zdaj se je vrnil v Atene, ker hoče biti tudi on v tem prelomnem trenutku v svojem mestu.

»Vsi kolegi, igralci, umetniki, s katerimi govorim, pravijo, da se v Atenah čuti ustvarjalni naboj. Da se dogaja nekaj ključnega, česar še ne znajo definirati, a čutijo, da je pomembno,« pravi Prometeus z žarečimi očmi. »V Londonu nisem čutil tega čudnega pričakovanja, vznemirjenja, utripa novega življenja, ko iracionalno zaznavaš, da se rojeva nekaj novega, nekaj drugačnega.«

Najbrž gre za to, razmišlja Prometeus, da nimaš več kaj zgubiti. Ko politični sistem ubije tvoje dostojanstvo, ko stojiš popolnoma ogoljen, takrat je čas za revolucijo. Takrat se boš z vsem svojim bitjem boril za spremembo. S svojimi sredstvi. V tem primeru z umetnostjo.

Mi smo tisti, ki bomo z roko segli v luknjo po kačo

Z industrijskega območja težko pridem drugače kot s taksijem. Taksist je moški okrog štiridesetih, zgaran in utrujen.

»Od kod si? Aha, iz Slovenije. Tudi vas so razprodali, mar ne?« se nasmehne v vzvratnem ogledalu. Pravi, da je razočaran, ker Cipras in Varufakis nista zavzela jasnejših stališč. »Dejstvo je, da moramo iz evrskega območja, to vidim kot edino rešitev. Vsakič smo bili v Evropi Grki tisti, ki smo z golo roko segli v luknjo in izvlekli kačo. Vsi vedo, da je kača tam, a nihče je noče izvleči ven, nevarna je. To se dogaja tudi zdaj, v tem političnem trenutku,« še pribije, ko me odloži poleg glavnega atenskega trga Sintagma.

Sobota opoldne je, dež je prenehal, izza oblakov prodirajo sončni žarki in napovedujejo pomlad; spustim se po ulici Ermu, ki jo preseka ena najstarejših bizantinskih cerkva Panaghia Kapnikarea. Ulica za šoping vrvi od ljudi, ki hitijo iz trgovin s precej slabo založeno robo, tudi nizkocenovne znamke so slabše in celo dražje kot v Ljubljani. Na poti proti Plaki naletim na vsaj deset uličnih bendov, v katerih celo moje neprofesionalno uho prepozna resne glasbenike, ki s kovanci mimoidočih poskušajo preživeti s tistim, za kar so se šolali. Pred trgovino Nike mlada pevka s skupino v jazzy funk verziji s predirljivim glasom prepeva I will survive, disko komad še nikoli ni zvenel tako pretresljivo; nekaj metrov navzdol se skupina mladcev v baretkah ziblje v svingu in kot mantro ponavlja refren The time is now. Naveličali so se depresije in jamranja, leta se nič ni premaknilo, zdaj vsak po svoje poskušajo preživeti.

Kot pravi Harry Corcakis, to, kar vidim v središču Aten, ni prava slika. V predmestju Aten, kot recimo v pristanišču Pireji, je slika drugačna: zapuščene tovarne, kolaps industrije, delavci brez dela.

A generacije brezposelnih mladih igralcev so nehale čakati na avtobus, ki ne bo prišel. Vzeli so stvari v svoje roke. V Grčiji so se igralci, ki ne morejo dobiti zaposlitve, začeli povezovati, združevati, svoje predstave ustvarjajo dobesedno iz nič, samo z idejo, predanostjo, zato ker hočejo nekaj povedati. In tu se vračamo k izvoru gledališča, k njegovemu primarnemu poslanstvu, pravi Harry.

Najmlajši član ansambla, z eno najzahtevnejših vlog v Kralju Learu, vlogo Norca, Argiris Pantazaras, ki je že takoj po akademiji dobil priložnost delati z velikim režiserjem in koreografom Dimitrisom Papajoanujem, med drugim avtorjem otvoritve olimpijskih iger v Atenah, je konec lanskega leta sam na oder postavil predstavo in v njej igral. »Vzeli smo tekst, ki je govoril o tukaj in zdaj, uporabili svojo izvirnost, naredili kostume iz starih oblek, sami postavili scenografijo in začeli uprizarjati predstave na lastno iniciativo,« pravi. Ne morejo več sedeti doma in čakati, da jih kdo pokliče, začeli so se boriti za življenje. »Edini recept je absolutna odgovornost za to, kar se dogaja. Ne vem, kaj se bo zdaj zgodilo,« pravi Argiris, »vem pa, česa ni več. Ni več oblaka moralne mizerije, ki je toliko let zakrival nebo nad Atenami, nad celotno državo.« Kot je z nasmeškom rekla igralka Marina Kalogiru: »Ljudje so si spet začeli gledati v oči, začeli so verjeti v sočloveka, spet so začeli hoditi na predstave, in ja, ljudje so celo začeli nakupovati.«

V enem od butikov na Plaki, ki prodaja dizajnirane majice, broške atenskih oblikovalcev, zagledam majico Ich bin ein Athener, s pripisom Athens needs love.