Damir Avdić: Prodal bom dušo bogu in postal človek

Bosanskega glasbenika in pisatelja je rokenrol vzgojil po svoji abecedi, kakšna druga umetnost pa vzela za svojega.

Objavljeno
16. september 2016 14.29
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Še pred nekaj meseci mu je grozilo, da bo moral iz Slovenije, kjer živi njegova mlada družinica. Verjel je, da se bo vse dobro izšlo. In se tudi je. Zdaj ima v Sloveniji pravnoformalno urejeno začasno bivališče. Kitarist in pevec. Poet. Pisatelj. Nekdo, ki ga je rokenrol vzgojil po svoji abecedi, dobesedno, kakšna druga umetnost pa vzela za svojega.

Še preden se ga je v slovenskem prostoru prijelo ime Bosanski psiho, smo mu v krogih, kjer se je gibal prvo obdobje svojega slovenjenja, govorili Životinja ali po tolminsko kar Ž'uau – zaradi silovitosti njegovih nastopov in antipoda njegove pojave prej in potem: miren, vljuden, romantik. Zdaj sam temu pravi realni utopizem. Seveda ga je zanimalo, kakšen se mi je zdel film Kusturice, ki sem ga bila pravkar gledala na beneškem filmskem festivalu, ali režiserja poznam in nemara skoraj tudi, kaj da mislim o njem. A ko je začutil, da glede tega ne bova na isti valovni dolžini – kot še glede marsičesa, tudi Sarajeva danes –, ni drezal dalje. Avdić vseeno je iz generacije, ki ni vsiljiva z vprašanji, še manj napadalna z mnenji ali blebetava, tako kot, na primer, moja. Govorila sva torej, malce tudi v duhu obujanj spominov na skupne žure v Sloveniji in izven nje, o mefistovskih časih nekoč in danes, o kapitalizmu in subverzivnosti v rokenrolu, o domu tu in tam ter o tem, kaj pomeni, če enainpetdesetletni roker izda singl z naslovom 51.

Sicer pa je bil povod za najino srečanje za časopis gledališki projekt Mefisto, ki ga pripravlja skupaj z imenitnim igralcem Gregorjem Zorcem; premiero bo doživel 22. septembra v Mini Teatru (v produkciji Maske in koprodukciji Mini Teatra, Desiré Central Station International/Regional Theatre Festival & Pozorište Kosztolányi Dezső iz Subotice).

Spomnim se vašega prvega koncerta v Sloveniji, bilo je leta 2005 v Tolminu, v nekdaj zelo živem Klubu evropskih intelektualcev … Lahko podrobneje poveste, kako je bilo s tem?

Tiste pomladi sem dobil elektronsko sporočilo, poslano z naslova Igorja Cvitkoviča …

Brata Jana Cvitkoviča.

Ja, v njem mi je napisal, da je poslušal moj album na Maršu in da mu je všeč in da bi me radi povabili v njihov klub ter da verjetno nimajo dovolj sredstev, ker da sem v BiH gotovo velika zvezda … Vse skupaj je zvenelo precej nenavadno, pomislil sem celo, glede na to, da zame do takrat nihče sploh slišal ni, da se norčuje iz mene ali da ni ravno pri sebi. Odgovoril sem mu, da mu bom takoj poslal svoj cede in svoj prvi roman Na krvi čuprija, če mu bosta všeč, pa res pridem … Ampak da mi bo moral poslati garantno pismo, potreboval sem vizum. Tako so mi poslali pismo, v njem na formatu A4 uradno povabilo z uradno glavo Društva intelektualcev Evrope. S tem vabilom, cedejem in knjigo sem se odpravil na slovensko ambasado v Sarajevu. In tam me vprašajo, ja, kje pa imate druge papirje? Da to ne bo zadostovalo. Ampak da naj se vseeno spet oglasim pri njih še tisto popoldne. Ob treh popoldan sem imel vizum v žepu. To društvo mora biti nekaj zelo pomembnega, sem si mislil.

Tako sem se odpravil proti Sloveniji, z avtobusom do Zagreba, naprej z vlakom do Ljubljane, in Igor, ki ima vzdevek Cigi, me je prišel iskat na železniško postajo; v popolnoma zmahani katrci, ki je komaj drsela po cesti. Na poti v Tolmin sva se pogovarjala o marsičem; vprašal sem ga, kakšno je to društvo intelektualcev. Pa je odgovoril, no, nismo ravno kakšni silni intelektualci. Nisem si drznil komentirati. Prišli smo v Tolmin, parkirali pred hišo v centru, pred hišami, pravzaprav, in vstopila sva v majhen prostor, v katerem se lahko zbere deset ljudi, naprej je bil še en prostor in potem dvorišče. Vprašal sem ga, ja, kje bom igral? Rekel je: tu. In rekel je tudi, da je večer pred tem policija zaprla njihov klub in bom nastopil ilegalno in da če bo kaj narobe, se bodo že oni pomenili s policisti. Odigral sem svoje na tistih nekaj metrih, vsi so kadili, nobene ventilacije – pa sem mu po koncertu rekel, glej, za trenutek stopim na zrak. Stojim na pragu, zroč v čudovito stavbo pred seboj, nekaj avstro-ogrskega ali italijanskega, nad vhodom zaprepaden preberem napis: Policija. Na kitaro sem v ilegalnem klubu nabijal nekaj metrov stran od policije. To je moja prva zgodba s Tolminom. Sledile so še druge in vse so bile na podoben način čarobne. Tudi tiste ljubljanske, v Čarliju in še kje …

Odkar sva se spoznala, torej pred več kot dvajsetimi leti, ste postorili marsikaj: goste skuštrane lase je zamenjala pobrita glava, izdali ste šest albumov, štiri romane, zbirko pesmi, igrali ste v gledaliških predstavah, režiser Dušan Moravec je o vas posnel dokumentarni film, letos ste nastopili na proslavi Prešernovih nagrajencev, zdaj ste izzvali Mefista in dopolnili 51 let. Ter o tem napisali komad.

Tako je.

Kakšno je ozadje odločitve, da napišete tekst o Mefistu?

Nič posebnega ni zadaj. Vsi poznamo zgodbo, kako je Faust svojo dušo prodal hudiču. To je pravzaprav tipična rokenrol zgodba v smislu I've sold my soul to the devil iz šestdesetih – dokler ni v osemdesetih Mike Ness iz benda Social Distortion rekel, I sold my soul to the devil and stole it back. Kaj sploh pomeni prodati dušo hudiču? Nič. Vse to gledam skozi rokenrol prizmo, skozi oči Fausta.

Rokenrol prizma v smislu, prodal sem dušo za uspeh?

Tako nekako. Zakaj bi sploh komu prodali dušo? Kaj pa bo z njo?

Ko sva že pri gledališču, v tekstu omenjate režiserja Oliverja Frljića in Tomaža Pandurja. Kaj vam pomeni njuno delo?

O Frljiću si lahko mislimo marsikaj, toda vsekakor je v preteklem desetletju postavil standarde, kaj naj bi danes bilo družbeno angažirano gledališče, kaj pomeni življenje v gledališču. Vse do trenutka, ko nekdo z odra uperi prst v posameznika med gledalci, mu reče, »ti, ja, prav ti«, je to samo drama, fikcija, če hočete. Od tistega hipa naprej pa se začne zgodba, kakršnih smo vsak dan deležni ali pred okencem na pošti, za šankom, na delovnem mestu … Jaz pa imam rad pravljice. Ne glede na to, da je vse, kar počnem, in način, kako to počnem, nekaj skrajno realnega in realističnega. Sem realni utopist.

Frljića torej ne marate?

O tem bi lahko dolgo diskutirala. Poznate moje koncerte; tudi jaz se postavim neposredno pred gledalca in kričim, ampak ne kričim njemu osebno, to je zelo jasno podčrtano. Sem v svoji zgodbi, ki jo kričim svetu. Vsak najde nekaj zase ali pač ne.

Grega Zorc in Damir Avdić v Mefistu, ki bo premiero doživel 22. septembra v Mini Teatru. Foto: Miha Fras

Prej ste rekli, ne glede na to, ali se okrog vas dviguje prah ali ne – v zadnjem letu predvsem zato, ker so vas hoteli izgnati iz Slovenije –, da je na vaših nastopih vedno enako število ljudi.

Ja, tako je. Prav neverjetno. Isto število ljudi, ampak vedno novi ljudje. In ja, (smeh) zdaj sem medijsko prepoznaven. Predvsem zato, ker so se z menoj pogovarjali ljudje, ki so nekoč delali v alternativnih medijih, zdaj pa so v službi pri osrednjih medijih. To vam govorim zato, ker je pomembno, da ljudje, ko »odrastejo«, s seboj nosijo tisto, kar imajo radi – rokenrol.

Lahko imaš od malega rad rokenrol, hodiš na klasične koncerte v milansko Scalo, na festival v Ravello in, zakaj ne, na defonijo na Metelkovo.

Imate prav. Ampak takšnih vas ni veliko.

Najprej so vas hoteli izgnati iz države, potem pa je bil vaš nastop na letošnji proslavi Prešernovih nagrad eden bolj odmevnih. Preden vas vprašam, zakaj vas torej niso »izgnali«, me zanima, kako je bilo z ojačevalci tistega večera.

V redu (smeh). V glavnem sem se družil z izvajalci in s tehnično ekipo, ki je skrbela za zvok, to so najboljši ljudje na takšnih proslavah – vprašal sem jih, koliko lahko ojačam zvok, pa so odgovorili: kolikor hočeš, poskrbi, da boš imel na odru zvok, ki ga potrebuješ, mi bomo poskrbeli za ostalo.

Glede izgona pa je tako, da lahko živim v Sloveniji, ker imam urejeno začasno bivališče. In sploh nisem dvomil, da se zadeve ne bi uredile, tako kot so se. Vse je bilo tako absurdno.

Zakaj ste si za življenje izbrali prav Slovenijo – v redu, zaljubili ste se …

Tu mi je lepo. To ni edina država, v kateri sem živel. Več kot tri leta sem živel v ZDA …

V Kaliforniji?

Ja, v San Franciscu oziroma v okolici zaliva.

Kako je sploh mogoče, da nekdo tako imenovano Bay Areo zamenja za Slovenijo?

Tja nisem šel zato, da bi ostal.

Mar ni ena od maksim rokenrola tudi ta, človek nikamor ne gre, da bi ostal?

Seveda. Iz BiH se je veliko emigriralo, pred vojno, med vojno in po njej. Jaz sem odpotoval spomladi 1996. Ni mi bilo lahko, bila je čudovita pomlad in zdelo se je, da se bo življenje ljudi nadaljevalo tam, kjer se je nehalo pred vojno. Pa ni bilo tako. Vse je šlo in gre samo navzdol. Že med vojno smo z bendom Rupa u zidu ves čas nastopali, po vojni tudi, potem so nas povabili v Slovenijo, na Ex Ponto, junija 1996 na prvi Zgaga festival … Potem sem odšel v ZDA. A kot sem rekel, nisem šel, da ostanem, šel sem, da vidim. Odraščal sem s poslušanjem zahodne glasbe, gledanjem filmov, in ko se je pojavila priložnost, sem šel. Američani so prijetni ljudje, treba je samo znati razločevati med politiko in ljudmi.

Kako ste se dobra tri leta preživljali?

Bil sem »Mefisto«. Malo sem kupoval, malo prodajal.

Kje?

V veleblagovnici Macy's, tisti v Palu Altu, nasproti Univerze Stanford. In to ravno v obdobju, ko je tam študirala Chelsea Clinton in je izbruhnil škandal Monica Lewinsky. Vsi so govorili samo o tem, povsod. Po pubih so organizirali zabave Monica look alike, nešteto jih je bilo. Tu sem videl, da imajo tudi Američani smisel za humor. Brutalen.

Ena od vaših starejših pesmi ima naslov Lucifer. Kaj v svoji poeziji vidite kot kontinuiteto?

Vse. Vedno izhajam iz zgodbe posameznika, ki jo skušam narediti univerzalno. Zame je ves svet zgodba. Večino tekstov sem ustvaril ob pomoči kitare, igral sem in pripovedoval, pripovedoval in igral.

Torej je najprej kitarski rif in potem beseda.

Velikokrat, a ne vedno. Zvok prilagajam besedi in obratno. Nič ni dokončnega, tako kot v življenju. Že ko sem kot otrok poslušal glasbo …

Zanimivo, da ste že takrat poslušali The Sensational Alex Harvey Band …

Alex Harvey je bil precej obskurna osebnost glam rocka, s temi značilnimi rifi, sploh nisem razumel, o čem poje, ampak na njegovo glasbo sem nizal svoje zgodbe. V bistvu to ni bil band, za katerega bi rekel, da sem ga poslušal, a teh nekaj rifov, še posebej pesem St. Anthony, ki je bila čez vse … O tem govorim v svojem najnovejšem romanu Ne želim da pobjedim, kjer se spominjam glasbe svojega otroštva. Še zdaj je tako, da ko poslušam določeno ploščo, se lahko zelo natančno prestavim v čas, ko sem jo prvič slišal v gimnaziji ali še prej, in se spomnim tedanjih občutkov …

Frank Zappa?

Priznati moram, da mi je precej bliže Captain Beefheart, tudi zaradi energije in blues momentov. Kljub svoji pregovorni anarhičnosti je bil Zappa zame preveč konceptualen.

Saj so vaši nastopi tudi zelo konceptualni, v smislu, povedal vam bom, kako vidim svet, vi pa naredite, kar hočete.

Verjamem, da je lahko videti konceptualno, ampak to ni moj namen. Ni naštudirano, samo odigrano z energijo kitare in ojačevalca. In seveda, kako jaz vidim svet, je moja stvar, vi ga lahko vidite povsem drugače.

Tako kot človek vidi svet, tako v njem tudi živi, kajne?

Lahko bi temu rekli tako, ali še bolje: tako kot se nekdo počuti v tem svetu, tako bo v njem tudi živel …

Kako ste živeli v Tuzli?

Dobro. Klasična mladost in odraščanje. Odkrivaš svet, se spoznavaš ali pa se ne spoznavaš tako, kot bi želel … Ampak glasba je zaznamovala vse moje odraščanje in me opredelila za vse življenje. Potem sem nekega dne videl prijatelja s kitaro in rekel je, da se je vpisal v šolo kitare, pa sem se še jaz. Razočaranje je prišlo hitro; to je bila namreč šola za klasično kitaro, jaz pa sem že bil okužen z rifi, tako da sem hitro nehal. Sošolec je imel starejšega brata, ki je imel plošče, in ta mi je enkrat, na skrivaj, pokazal ploščo Black Sabbath – potem ni bilo več poti nazaj. Drugi je imel starejšega brata, ki je igral kitaro, znal je dva, tri akorde, pokazal mi jih je in tako se začelo. Kot pri mnogih pred in za menoj. Takoj se začel zlagati lastne pesmi in sploh mi ni bilo nerodno, da sem jih, moralo je biti v sedmem ali osmem razredu osnovne šole, pred drugimi odpel in odigral. Govorim o letih 1978, 1979. Tako se spomnim, da sem pred precej impresivnim občinstvom odigral dva svoja komada Šepava kuja in Povratak terorista; takrat so bile zelo aktualne Rdeče brigade in Ira.

»Skoraj vsi razredi v moji osnovni šoli so imeli na steni fotografije Marxa, Engelsa, Tita in Lenina, pod njimi pa je pisalo: ne uničujte šolskega inventarja. Koga bi lahko jaz sprovociral z Leninovo majico?« Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Tako zgodaj ste sledili vsemu, kar se je dogajalo v svetu?

Bral sem v Oslobođenju. Veliko novic je do mene prišlo po svoji poti; na neki fotografiji sem videl dolgolasca, ki je bil zaprt v zaporu na Severnem Irskem. Pisalo je, da gladovno stavka, v naročju pa je imel kitaro. To je bila prava rokenrol fotka. Na dečka je naredila globok vtis. Leta 1979 sem se vpisal v prvi letnik gimnazije. Mi smo živeli v komunizmu, oni pa so ga poskušali vzpostaviti, vsaj mislili, da želijo, mislim na Rdeče brigade in Raf … Nekako sočasno je prišel tudi pank in The Clash s svojo izrazito družbeno noto; spomnim se, kako so izdali trojni album in vztrajali, da ga založba CBS, s katero so sodelovali, na trg pošlje s cenovno vrednostjo dvojnega albuma. To jim je tudi uspelo. Spomnim se enega od intervjujev z Joejem Strummerjem, ravno v času velikih socialnih nemirov v Veliki Britaniji, v katerem je pripovedoval, kako se je zgodilo, da je bil ravno v obdobju, ko so po Londonu postavljali barikade, v Parizu, in kako so mu očitali, zakaj ni šel na barikade … Spomnim se njegove izjave, da zanj ni večjega užitka od tega, da se po Londonu sprehaja z majico z Leninovo podobo in tako provocira angleške buržuje. Tu sem se dobro nasmejal. Skoraj vsi razredi v moji OŠ so imeli na steni fotografije Marxa, Engelsa, Tita in Lenina, pod njimi pa je pisalo: ne uničujte šolskega inventarja. Koga bi lahko jaz sprovociral z Leninovo majico, za nas je to bilo nekaj povsem samoumevnega. V bistvu sem počasi odraščal, pa sem stvari videl malo drugače. Recimo, Rdeče brigade bodo v Italiji na oblast pripeljale komunizem, pri nas doma pa so imele največjo vrednost prav stvari, ki smo jih kupili v Trstu … Ponte Rosso je bil nekaj čudovitega, dokler ga nisem videl. A Trst je bil kot New York. To je tako; oni so videli eno, mi nekaj popolnoma drugega, in zdaj smo vsi tukaj, kjer smo. Lahko si nostalgičen, lahko razočaran, lahko pa življenje nadaljuješ brez kakšnega posebnega cirkusa, ko govorimo o preteklosti. Pogosto se spomnim stavka Malcolma McLarna, ko so ga spraševali o panku. Odgovoril je: »Pank? To ni bil pank, to je bila dobra zajebancija.« A marsikdo je pank znal izkoristiti in si je iz te »zajebancije« dobro postlal v življenju. In ga preživel.

Prej ste omenili, kako danes v rokenrolu ni več subverzivnosti.

Mnogi so prepričani, da so bila šestdeseta najbolj subverzivna, še bolj kot kasneje pank – sam pa se ob tem sprašujem, kaj je bilo takrat tako subverzivnega: seksualnost? Rokenrol je namreč takrat bil ena sama seksualnost; spomnite se samo tistih ozkih hlač, ki so jih nosili glasbeniki, pevci, vsi, tako ozke, da je bilo moško spolovilo izrazito poudarjeno. Takrat je svoj silovit pohod začel tudi kapitalizem v šovbiznisu in seksualnost pretvoril v pornografijo, ki ni postala nič drugega kot pripomoček za masturbiranje. Zadnji tango v Parizu je zame veliko bolj subverziven kot pornografija. John Sinclair, menedžer in član skupine MC5, član The White Panther Party, ki so se med drugim borili proti rasizmu, kapitalizmu in še čemu, je v nekem dokumentarcu povedal, da so seveda MC5 bili revolucionarji, utrli so pot kasnejšemu panku, ampak v resnici jim je šlo predvsem za to, da so z njimi hotele spati tako mladenke kot tudi njihove matere … Težko bi rekel, da je mogoče danes v glasbi najti karkoli subverzivnega. Rage Against The Machine lahko vpijejo »fuck the system!«, toda jasno je, da ne morejo ničesar doseči – so del sistema, ki zna unovčiti njihov »fuck the system«. Če njihov menedžer reče, fantje, na ta in ta festival bo treba, veliko denarja bo padlo, pač gredo. So del mašinerije in konec. Seveda se številne glasbene skupine po vsem svetu zavzemajo za človekove pravice, za to in ono. Ampak to ne dviguje veliko prahu, kot ga je nekoč polzeča se spolnost, ki se jo je kar naprej sugeriralo, tako ali drugače … Obenem pa take vrste seksualnost nima več velikega manevrskega prostora, ker je njeno vlogo prevzela pornografija. Danes je vse dovoljeno, pa ne veš več, kako bi lahko bil subverziven. Pred kratkim sem prebral program nekega velikega festivala in aktivnosti, ki jih ponuja. Zjutraj joga za obiskovalce! O čem govorimo?

Ko sva že pri jogi: način, kako vi igrate kitaro, ta dolgi lok, ki ga vzpostavite med eno in drugo nogo, skoraj kot jogijska asana bojevnika 2 … Priznati je treba, da to pač ni drža Angusa Younga.

Ne, ni (smeh). Prišla je spontano in ostala.

Kot tudi noga na monitorju?

To pa ni poza, kot pravite. Na ta način počivam. No, lahko je poza, ampak je praktična.

Na trenutke me vaše gibanje po odru spominja na tisto basista RHCP Fleo, kakšno njegovo odrsko vragolijo.

Kaj pa vem, morda. Člani Red Hot Chili Peppers so surferji, kar bi pomenilo, da imajo zelo močne notranje stegenske mišice …

Nedavno je izšel vaš singl 51. Stari ste enainpetdeset let. Koliko je radosti v tem?

Ta pesem govori o tem, kako svet vidi enainpetdesetletnik. Sicer pa življenje skušam jemati tako, kot prihaja, čim manj dramatično. Manj ko dramatiziraš, bolje je.