Dan pozneje

Od junija 1991 je veljalo, da ima Slovenija mejo določeno, vendar ta na jugu ni označena. Betonski bloki na zahodu, severu in vzhodu so mejo tudi označevali, na jugu pa meja, ki naj bi bila sicer določena, ni bila označena z natančnostjo geodetske znanosti. Betonski bloki niso bili postavljeni, mejne linije na najbolj natančnih zemljevidih so bile – metaforično rečeno – zarisane s svinčnikom, ne pa s črnilom. Od 29. junija 2017 sta tudi južna in morska meja označeni s črnilom. Vemo torej, do kam seže Slovenija. Če je bila slovenska zahodna meja označena 30 let po koncu druge svetovne vojne, je slovenska južna meja dobila oznake 26 let po osamosvojitvi.

Vendar razlika med mejo, določeno z osimskim sporazumom, ter mejo, ki jo je s črnilom zarisalo arbitražno sodišče, obstaja. Z označitvijo zahodne meje sta se strinjali obe strani. S črnilom označeno mejo na jugu priznava samo slovenska vlada. Hrvaška pa ne.

Je drža slovenske vlade primerna? Obstaja nekaj razlogov za trditev, da sodba arbitražnega sodišča ni optimalna. Arbitražno sodišče je večinoma sledilo logiki katastra, tega pa je vzpostavila Avstro-Ogrska. Torej je današnja mejna črta nekakšna dediščina imperija, ki je propadel pred 99 leti. Habsburškemu imperiju je sledila slovensko-hrvaško-srbska monarhija, monarhiji je sledila SFRJ. Zato detajli mejne črte, ki jo je s črnilom označilo arbitražno sodišče, niso logični. Koridor, ki povezuje slovensko teritorialno morje z mednarodnimi vodami, je dobro zavarovana služnostna pot, hkrati pa koridor ni slovensko teritorialno morje. Kakšne so najbolj praktične implikacije arbitražne odločitve? Slovenskim vojaškim ladjam ni treba napovedati, da bodo plule med točkami C, D, E, T5, T4 in B.

Čeprav obstajajo razlogi za dvom o arbitražni odločitvi, je po drugi strani jasno, da država mora spoštovati odločitev haaškega sodišča, saj je bil arbitražni sporazum potrjen na referendumu. Volja ljudstva kot suverena, izražena na referendumu junija 2010, je torej, da mora država arbitražni sporazum – ne glede na dvome – spoštovati. Sedanji predsednik vlade Miro Cerar je junija 2010 sodil med tistih 48,46 odstotka glasujočih, ki so nasprotovali arbitražnemu sporazumu.

Kako torej naprej? Odgovor na to vprašanje je možen, če razumemo genezo arbitražne procedure. Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško je nastal, ko se je prekril interes Hrvaške in Evropske unije, da tudi Hrvaška postane članica EU. Ker meja med Slovenijo in Hrvaško ni bila označena, je slovenska stran blokirala hrvaško prizadevanje za vstop v EU, evropska komisija pa odgovorila s predlogom arbitražnega sporazuma. Osnutek arbitražnega sporazuma je nastal v Bruslju, v pisarnah komisarja Ollija Rehna. Komisar, zadolžen za širitev EU, sicer pa finski državljan, je poslal osnutek v Ljubljano in Zagreb, državi pa sta poslali v Bruselj dopolnila. Na robovih osnutkov bi vešče diplomatsko oko našlo še kakšno drobno intervencijo tedanje ameriške državne sekretarke Hillary Clinton, ki je v obe državi pošiljala signale o zaželenosti arbitražnega sporazuma.

Ker je Evropska unija vsaj botra, če ne celo mama arbitražnega sporazuma, je v njenem interesu, da podpisnici arbitražni sporazum jemljeta resno. Če ga ne bi jemali resno, s tem ne bi jemali resno Evropske unije. To je tudi razlog za avtoritarno opozorilo nemške diplomacije, naj državi spoštujeta odločitev arbitražnega sodišča.

Ob tem je pomemben še en element. S sodbo arbitražnega sodišča ni označena le slovensko-hrvaška meja, pač tudi južni rob schengenskega območja. Morda se bo ta rob nekoč pomaknil še proti jugu, a to ne bo možno, dokler Hrvaška ne bo označila vseh mej. Ne le da bi vzela na znanje mejno črto, ki jo je 29. junija določilo arbitražno sodišče, pač pa gre tudi za označitev meje s Srbijo, Črno goro in Bosno. Če je Slovenija pred arbitražo označila 712 kilometrov meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, zdaj pa še 670 kilometrov meje s Hrvaško, je slika na Hrvaškem drugačna. 1351 kilometrov meje med Hrvaško ter Bosno, Črno goro in Srbijo ni dokončno označene. Hrvaška je zabetonirala le 355 kilometrov meje z Madžarsko. To hkrati pomeni, da ima manjšo težavo tudi Evropska unija. Če hrvaški del južne meje Evropske unije meri 1351 kilometrov, je tolikšen del južne meje Evropske unije neoznačen.

Kako torej naprej? Ključni sta dve besedi: potrpežljivost in diplomacija. Obstaja znatna verjetnost, da bo Hrvaška nekega dne hotela vstopiti v schengensko območje. Neznosna gneča na meji je namreč za državo, ki stavi na turizem, neprijetna reč.

Neprijetno pa je tudi, da bodo v tej gneči čakali potniki iz Slovenije.