Tiskane izdaje
Je raziskovalec zgodnjih plovil, pri nas deblákov. Pri prulskem mostu na Ljubljanici bi naredil dediščinski park zgodnjih plovil. Od tam bi z deblákom, s kožákom ali travákom lahko turist odplul po Ljubljanici na Vrhniko.
Pred koncem leta 2016 ste v Avstraliji gostovali, natančneje predavali o zgodnjih plovilih v Sydneyju, Melbournu in Fremantlu. Ste pobudnik iniciative svetovnega neformalnega združenja akademskih raziskovalcev in ljubiteljev zgodnjih plovil, EWA. Ampak začniva kar z domačimi zgodnjimi plovili, debláki, področjem, ki ga raziskujete.
Leta 1988 sem začel zbirati podatke o deblákih na Ljubljanskem barju, in ko sem ugotovil, da je teh ogromno, sem jih, če se izrazim patetično, začutil v srcu. Delo vseh, ki se ukvarjamo s tem področjem, temelji na pionirskem delu Davorina Vuge, ki je v začetku 80. let pripravil seznam deblákov in plovil na podlagi dela Alfonsa Müllnerja, Karla Dežmana, Antona Melika in Josipa Korošca. Prelomno je bilo leto 1990, ko so nam kolegi iz mariborskega ZVNKD sporočili, da so v mrtvici Mure pri Hotizi naleteli na deblák. Imel sem dobre zveze z geologi. Omogočili so mi dostop do laboratorija na Inštitutu Ruđerja Boškovića v Zagrebu. Tamkajšnje meritve so pokazale starost 7500 let. To je bil takrat šesti najstarejši deblák na svetu. Zgodnja plovila so me tako povsem prevzela.
So evropski debláki najstarejša plovila?
Zagotovo ne. V Evropi je registriranih več kot 3500 deblákov. Naš delež je okoli 70 deblákov, vključno s 15 novoodkritimi v zadnjih 25 letih. Narašča tudi število rimskih tovornih ladij, saj je bila na Barju med raziskavami debláka na Vrhniki leta 2015 odkrita že tretja … O teh imenitnih odkritjih bo pravkar izšla knjiga, ki jo je pripravil kolega Andrej Gaspari s sodelavci. Ta najnovejša ladja na Vrhniki nam dopušča verjeti, da smo na pragu vrhunskih odkritij na svetovni ravni. Po sledeh na terenu je mogoče sklepati, da je v neposredni bližini pristanišče in/ali ladjedelnica. Znova se potrjuje, da Ljubljansko barje z odkritji lesenih najdb od paleolitske konice do avtohtone uporabe notranjskega dreváka še v prvi polovici 20. stoletja sodi prav v svetovni vrh kot arheološka in dediščinska pokrajina.
A naj se vrnem k vprašanju. Podobno stara kot najstarejši evropski deblák iz Pesseja na Nizozemskem sta še ta iz Dufune v Zimbabveju in deblák iz Kuahuiqiao blizu Hangzhouja v provinci Zhejiang na Kitajskem. Torej debláki podobnih starosti na treh različnih celinah. Pred 8000 leti migracije zagotovo niso omogočale, da bi se tradicija širila iz ene regije. Vprašanje tudi je, ali je prav deblák najstarejše plovilo. Najstarejša doslej odkrita upodobitev plovila je petroglif iz Gobustana ob Kaspijskem jezeru v današnjem Azerbajdžanu, stara 12.000 let! Upodobljen je velik travák s kar 20 veslači. Podobna, pravzaprav identična plovila so še danes v redni uporabi v porečju reke Nil ali pa na velikih afriških in južnoameriških jezerih. Ta upodobitev je okoli 4000 let starejša od najstarejših deblákov.
Govorite pravzaprav o zgodnjih plovilih kot globalnem pojavu.
Z leti sem osvestil, da je plovilo eden izmed najpomembnejših in najstarejših človeških izumov. Po pomenu jih uvrščam med prve tri najpomembnejše. Ko sem se (prek interneta, seveda) želel prepričati, ali obstaja kolektivna človeška zavest o pomenu plovil, sem presenečen ugotovil, da plovil sploh ni med prvimi desetimi najpomembnejšimi niti med prvimi desetimi najstarejšimi izumi. To me je kar malo prizadelo. Brez prvotne rabe plovil namreč ne bi bili sposobni ozavestiti navigacije (kompas, astronomija), mobilnosti, koloniziranja, osvajanja, ladjedelstva, mreženja (vodna mreža) ... skratka, napredka. Plovila so vodila k naslednjim inovacijam in izumom, tudi današnjemu osvajanju vesolja.
Uporaba različnih materialov za izdelavo plovila je pogojena z biotsko raznovrstnostjo v regiji. Ljudje so uporabili, kar so imeli na razpolago. V regiji, v kateri živimo, ne moremo izdelati traváka niti preprostih splavov iz bambusa ali balse ne. Traváki so nastali ob velikih južnoameriških in afriških jezerih ter velikih vodotokih. Torej tam, kjer v izobilju rastejo različne trave (Poaceae). Na velikih arabskih močvirjih (Ma’dān: Shatt al-Muminah, Hammar, Hawizeh) ob Tigrisu ljudje živijo na vodi razprostranjenih rastiščih teh zajetnih votlih trav, v plavajočih domovih (ang. floating homes). Obstajajo tudi kožáki, zlasti v Aziji, tudi na Irskem, kjer se imenujejo korakli (coracles), na Tibetu so kvadratni iz jakove kože, pa pleteni čolni in lubjáki, iz lubja, pa splavi v območjih rastišč bambusa in balse. Na primer na Kitajskem.
In zgodnja plovila so vas kot raziskovalca teh in podvodnega arheologa pripeljala v Avstralijo.
Moja temeljna izobrazba je umetniška, nadgrajena z raziskavami dediščinskih vsebin, natančneje lesenih predmetov z arheoloških najdišč, s poudarkom na zgodnjih plovilih. Skoraj 30 let sem že uporabnik računalniških programov, ki so mi pri raziskavah podvodne kulturne dediščine izjemno pomagali. Zato sem velik del raziskav posvetil tudi posodabljanju raziskav podvodnih najdišč. Pri tem so mi pomagali v nekaj podjetjih in v Laboratoriju za računalniški vid FRI, ki ga vodi Franc Solina. Če povzamem, prva širša vsebina je proučevanje zgodnjih plovil v njihovi izvirni vsebini, druga je razvoj metodoloških postopkov v dokumentiranju podvodne kulturne dediščine, tretja pa uveljavljanje uporabe slikovnega jezika v znanosti.
Ste si pot plačali sami ali je vaše delo delodajalec prepoznal?
Plača državnega uslužbenca z dvema študirajočima hčerama ne bi omogočala takega finančnega zalogaja. Pomen mojega dela in dodano vrednost tovrstnih dediščinskih raziskav, predvsem pa referenčnost svetovne promocije in izobraževalnega potenciala slovenske dediščine ter sistematičnega varstva plovbne in podvodne kulturne dediščine, je na mojo srečo prepoznalo vodstvo ZVKDS in v celoti pokrilo stroške mojega delovnega potovanja.
Zakaj so vaše vsebine zanimive Avstralskemu nacionalnemu pomorskemu muzeju (ANPM), Deakin University v Melbournu, bili pa ste tudi udeleženec kongresa IKUWA v Fremantlu?
Kolega David Payne iz ANPM se že desetletja ukvarja s proučevanjem plovil aboriginov, in ko je slišal za našo iniciativo za raziskovanje zgodnjih plovil, pravkar mineva dve leti od ustanovnega srečanja, se ji je pridružil. Ko je izvedel, da zaradi šestega mednarodnega kongresa o podvodni arheologiji (IKUWA 6) prihajam v Avstralijo, me je povabil. Zanimala ga je raziskava zgodnjih plovil in njihovega pomena, na drugi strani pa so jih zelo zanimale naše izkušnje pri razvoju sodobnih metodologij dokumentiranja podvodnih najdišč.
Kolegico Kajo Antlej, s katero sva bila sošolca na doktorskem programu heritologija pa tudi soavtorja v znanstvenih objavah, so po zaključku študija kot strokovnjakinjo za dediščinske povezave umetniških in visokotehnoloških praks povabili na Industrial Design School of Engineering na Deakinovi univerzi v Melbournu. Ko je izvedela, da zaradi kongresa in vabljenih predavanj v Sydneyju prihajam v Avstralijo, je moje vsebine predstavila kolegom. Na Inštitutu Alfreda Deakina so želeli spoznati podrobnosti mojih raziskav glede uveljavljanja slikovnega jezika v arheologiji, saj tudi sami raziskujejo v smeri pomena slikovnega v dediščini. Matthew Joordens, avtor umetnointeligentne robotske ribe, pa je želel zvedeti več o mojih raziskavah glede razvoja metodologije dokumentiranja podvodnih najdišč.
Organizatorjem kongresa IKUWA sem predlagal sekcijo, ki bi izraziteje pokrivala vsebine s področja raziskav zgodnjih plovil. Tako sva s kolegico Charlotte Minh Hà Pham iz Azijskega raziskovalnega centra Murdockove univerze vodila sekcijo Boats in context and the study of early watercraft. S Katjo Kavkler iz ZVKDS sva poročala o zgodovinskem razvoju restavriranja mokrega lesa v Sloveniji in o izjemno zahtevni nalogi restavriranja zgodnje rimskega vrhniškega debláka I. Drugi prispevek sva pripravila s Pavlo Peterle Udovič, ki je pred dobrim letom na južnem obrobju Ljubljane odkrila zelo pomemben deblák iz železne dobe. Z Ljobo Jenče, Barbaro Sosič in Zalo Erič smo pripravili prispevek o notranjskem dreváku, predvsem s poudarkom na raziskovalni tezi, da je drevák konstrukcijsko, takšen, kakršen je danes, zelo verjetno nastal na podlagi severovzhodno jadranske keltsko-rimske ladjedelniške tradicije. Več argumentov za to trditev so ponudile raziskave v zadnjih dveh letih v porečju Ljubljanice in Kolpe. Posebej pomemben je raziskovalni izziv, saj sem izjemno podobne ladjedelske rešitve odkril tudi v ćunu iz Ohridskega jezera. Kar še posebej preseneča, sta konstrukcijsko zelo podobni gospodarski plovili na jezeru Lugu na meji kitajskih provinc Sečuan in Yunnan ter nekaj tisoč kilometrov stran na jezeru Suva v japonski provinci Nagano. Z Bojanom Kastelicem, Francom Solino in Goranom Zlodijem smo predstavili svetovno bazo v nastajanju (early eatercraft database), kot eno od zaobljub iniciative. Ta baza je pomembna zaradi izjemne kompleksnosti, predvsem pa zato, ker je nastala na brezplačni arhitekturni platformi ARCHES, ki jo je za dediščinske vsebine pripravil Gettyjev konzervatorski inštitut.
Foto: Jože Suhadolnik
Raziskovanje zgodnjih plovil verjetno ni samo sebi namen. Imate v mislih, kaj bi mu lahko sledilo? Na Cerkniškem jezeru lahko zaplujete z drevákom tudi danes.
Zadnjih 15 let razvijam koncept dediščinskih parkov zgodnjih plovil, ki bi bili franšizno razprostranjeni po vsem svetu. V takih parkih bi lahko imeli regijske in lokalne zbirke kopij najstarejših deblákov ter zbirko vseh danes obstoječih tipov zgodnjih plovil. Predstavljajte si na primer, da bi na »plaži« med Gradaščico in Prulskim mostom na Ljubljanici bilo privezanih, recimo, 30 plovil, zvestih kopij najstarejših deblákov na svetu, in različne druge tipe plovil, kot so kožáki, lubjáki, traváki, splavi ... Kot turista bi recimo midva najela deblák iz Dufune ali pa tibetanski kvadratni kožák. Pred tem bi na izobraževalnih tablah prebrala vse o tovrstnem plovilu, kje je bilo največ v rabi in kje je še danes ... Potem bi lahko odveslala na Vrhniko. Dediščinsko izobraževalni park, nova turistična ponudba Ljubljane. Vsako leto bi organizirali festival zgodnjih plovil in nanj povabili mojstre iz drugih okolij, ki bi z originalnimi materiali tu izdelali na primer travák iz Irana. Tega v Evropi ni naredil še nihče. Niti tega ne, da bi se lotil na primer prepluti Evropo po rekah in jezerih od Atlantika do Črnega morja. Med Renom in Donavo je na primer le 25 kilometrov razdalje. Vsi ti parki bi tudi bili medsebojno povezani na mobilni aplikaciji, plovila pa opremljena s senzorji tako, da bi vsa plovila v sistemu lahko spremljal po vsem svetu, kjer bi tak dediščinski park obstajal.
Vaša iniciativa bi s takšnim projektom lahko kandidirala za evropski denar.
Leta 2015 sem se odločil pobudo predstaviti kolegom, ki se ukvarjajo z enakimi vsebinami. Na Vrhniki se nas je zbralo 20, iz Irske, Nemčije, Švice, Poljske, Avstrije in Slovenije. Ustanovili smo pobudo Early watercraft – a global perspective of invention and development. Lani jeseni se nas je v Avstraliji zbralo že 55 ambasadorjev iz 28 držav. Na tem srečanju so bili Kitajci, Korejci, Japonci, Vietnamci, Indijci, Kolumbijci, Američani, Avstralci ... Razmišljam tudi, da bi na Unesco s pomočjo ambasadorjev vložili pobudo, da bi zgodnja plovila zaščitili kot nesnovno svetovno dediščino, saj ta izgineva po vsem svetu. V Evropi se sicer pojavljajo pobude za revitalizacijo, ki se je začela s prvo mednarodno regato prazgodovinskih deblákov na Bielskem jezeru, sedaj pa se nadaljuje v okviru Unescovega spomenika Alpskih kolišč.
Bi lahko kakšno zgodnje plovilo, deblák, odkrili tudi na dnu severnega Jadrana?
Žal tovrstne atraktivne najdbe še nismo odkrili, vendar pa ni izključeno, da ga morda v prihodnosti ne bi! Na intuitivni ravni sem pravzaprav prepričan, da nas kakšen deblák, tudi kakšna druga zelo atraktivna najdba, čaka tudi na dnu slovenskega morja.
Od kod takšna gotovost?
Raziskovalci podvodne kulturne dediščine smo bili še do pred desetimi leti povsem odvisni od naključnih odkritij. Naše raziskave so bile odvisne od naših dobrih odnosov z lokalnimi potapljači. Takšno sodelovanje je privedlo do razglasitve Ljubljanice za državni spomenik, saj je kolega Andrej Gaspari na podlagi dobrega sodelovanja s potapljači DRM Ljubljana, ki so dobro poznali strugo Ljubljanice, raziskovalno sestavil tako pomembno zgodbo, ki je, z Barjem vred, v svetovnem merilu povsem na vrhu.
Morje je precej večja potopljena antropogeno spremenjena pokrajina in zato veliko večja neznanka. Na morskem dnu so potapljači, predvsem iz PLK Koper, do 2007 leta poznali 20 brodolomov, o katerih smo bili tudi obveščeni. Med letoma 2006 in 2008 je podjetje Harpha Sea izvedlo meritve morja z večsnopnim sonarjem. Rezultati so enaki tistim, ki jih na suhem dobimo s pomočjo zračnega laserskega snemanja. Dobimo natančen 3D-posnetek, model z gostoto ene točke na 4–5 kvadratnih metrih pri globini 30 metrov in precej bolj natančne posnetke pri manjših globinah. Na podlagi teh meritev je kolega Sašo Poglajen prepoznal še dodatnih 18 anomalij na dnu, ki jih ni bilo mogoče razložiti drugače kot antropogene, najverjetneje kot ostanke potopljenih plovil. Ti podatki so dostopni tudi geologom in ob nedavnem pogovoru z doktorantko Ano Trobec z Oddelka za geologijo NTF, ki je z raziskavami dokazala paleokorita rečnih strug na dnu morja, se je jasno pokazalo, da moramo pri raziskavah intenzivno sodelovati. S kolegi Dimitrijem Mlekužem z Oddelka za arheologijo in Poglajnom smo se namreč za okroglo anomalijo premera 42 metrov v Koprskem zalivu zedinili, da je antropogena in da je najverjetneje prazgodovinska gomila. Na podlagi geoloških raziskav je danes znano, da je severni Jadran zalilo v zadnjih 10.000 letih. Kolegica Trobec je sicer menila, da gre v tem primeru za nenavadno geološko tvorbo, naše izkušnje pa so ji pri tem pomagale razumljiveje razložiti geološke značilnosti nekaterih morfoloških oblik. V raziskovalnem konzorciju podvodne kulturne dediščine severnega Jadrana bi zato morali zelo intenzivno sodelovati geologi, sedimentologi, biologi, ihtiologi, zgodovinarji, arheologi in še kdo.
Glede na to, da se v severni Jadran stekajo tako veliki vodotoki, kot so Pad, Piava, Tilment pa tudi Soča in Rižana in da je bilo območje poseljeno še pred 8000 leti, je povsem razumno pričakovati tudi tovrstne najdbe še zlasti v luči tako pomembnega odkritja, kot je gomila.
Koliko je ta neverjetna potopljena pokrajina raziskana?
Žal o tej prazgodovinski pokrajini ne vemo skoraj nič! Četudi so daljinske zaznave zares navdušujoče in atraktivne, pa smo povsem odrezani od intenzivnih terenskih podvodnih raziskav te dediščine. Tukajšnja potopljena pokrajina je enaka kulturni pokrajini Doggerland med Britanskim otokom in Dansko. Tudi ta je bila potopljena pred okoli 7000 leti, skupina znanstvenikov z britanskih univerz pa jo intenzivno raziskuje že od leta 2012. Tudi pri nas bi morali nujno začeti sistematične in sistemsko podprte raziskave. Danes, zelo preprosto rečeno, sploh ne vemo, kaj nam odplavlja.
Odplavlja, čeprav imamo vzpostavljene mehanizme varovanja kulturne dediščine.
Da, sistem varovanja dediščine na suhem je relativno uspešen in vsak poseg v varovano dediščino je zavarovan tudi z dolžnostjo investitorja izpolnjevati kulturnovarstvene pogoje, ki jih zahteva konservatorska stroka. Ta model varovanja pa je žal povsem neuporaben za podvodno kulturno dediščino. Zato s kolegi želimo uveljaviti model, ki bi precej bolje zaščitil to dediščino. Edini vodotok, ki je danes zadostno zaščiten, je Ljubljanica. In to zato, ker so raziskave, opravljene pred tem, utemeljeno prispevale jasne dokaze, s katerimi so bili izpolnjeni pogoji za zaščito na najvišji mogoči ravni s statusom spomenika. V Sloveniji je še nekaj rek, v katerih povsem upravičeno pričakujemo odkritja dediščine, npr. Soča, Vipava, Krka, Kolpa. Najprej bi jih morali fizično raziskati, a je to zaradi velikanskega finančnega vložka ta hip tako rekoč nemogoče.
Zato vsi infrastrukturni posegi v celinska vodna telesa razen v Ljubljanico ne potrebujejo kulturnovarstvenih pogojev za poseg. V teritorialnem morju smo sicer razglasili evidentirana območja podvodne kulturne dediščine točkovno na 38 območjih, kar nam daje zakonsko oporo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Žal pa je problem uničevanja te dediščine v tem primeru povsem drugačen. Razen v priobalnem delu v dno morja ni pričakovati infrastrukturnih posegov razen izjemno redkih, kot je npr. linijsko polaganje kablovoda. Podvodna dediščina tudi ni ogrožena zaradi t. i. treasure hunterjev, ki z brodoloma odnesejo kakšen kos keramike. Za raziskave dediščine je to kot praska na avtomobilu.
Zares huda škoda pa se dogaja povsem nevede in nehote. To je naraščanje ladijskega tovornega prometa, ki se je samo v zadnjih desetih letih podvojil. Zagotovo je za Slovenijo gospodarska rast in uspešnost Luke Koper zelo pozitivno spoznanje. Žal pa to pomeni tudi podvojeno število večstometrskih ladij. Če prištejemo še rast Luke Trst, je naša ocena, da je v slovenskem morju na leto vsaj 20.000 ogromnih tovornih ladij z grezom tudi do 18 metrov, ki plujejo komaj nekaj metrov nad dnom morja. Prišteti moramo še sidranje s sidri in verigami, težkimi nekaj deset ton. Prav zaradi posnetka morskega dna smo spoznali, da ta sidra in verige padajo čez brodolome in tudi zaradi učinkov t. i. tidal anchoring, torej vrtenja ladje okoli osi sidra zaradi vpliva oseke, plime in vodnih tokov, dobesedno strgajo dno in vse, kar iz dna štrli, polomi in odnese.
Za primer naj navedem trijambornik Stojanov bark iz 19. stoletja, za katerega nam je Alfred Zajić - Cic poročal, da je od njegovega prvega potopa pred več kot 30 leti pa do leta 2005 polomilo in odplavilo več kot 70 odstotkov izpostavljenih delov ladje.
Antropogene ostaline, domnevno prazgodovinska gomila. Okolica je moćno poškodovana, zaradi sidranja tovornih ladij. (Batimetrični posnetek, Harpha Sea, Koper, Sašo Poglajen)
Kako bi torej zaščitili podvodno dediščino?
Ozavestiti moramo, da danes našo potopljeno kulturno dediščino poznamo morda le v nekaj promilih, kar pomeni, da sploh ne vemo, kakšno dediščino zaradi pasivnosti uničujemo.
V celinskih vodah bi dediščino zaščitil po vzoru vodnih dovoljenj, ki jih izdaja ministrstvo za okolje in prostor. Vsak poseg v vodotok, širši od dveh metrov, bi moral biti prijavljen tudi na ZVKDS, kjer bi konservatorji imeli možnost odločati, ali so potrebni kakšni dodatni kulturnovarstveni pogoji za izvedbo del.
V morju bi morali vzpostaviti drugačen mehanizem. Zavedamo se, da prav gotovo ne moremo prevzeti odgovornosti za takšno varovanje, ki bi preprečevalo gospodarski razvoj. Tega tudi ne želimo. V tem primeru je edini primeren koncept varovanja dediščine njeno intenzivno, sistematično in sistemsko urejeno znanstveno raziskovanje ter redno spremljanje razmer, t. i. monitoring, ki je ena od metod varovanja podvodne kulturne dediščine. Na podlagi rezultatov in zaznanih sprememb pa raziskati možnosti dolgotrajnejše in vzdržne zaščite. Vzorčni primer je Morska biološka postaja Nacionalnega inštituta za biologijo, ki sistemsko in sistematično skrbi za raziskave naravnega pomorskega okolja.
Od kod denar za tako zasnovo varovanja podvodne dediščine?
Načelo »onesnaževalec plača« pri varovanju suhozemne dediščine dokaj dobro deluje, saj so vsi posegi nadzorovani že skozi državne in občinske prostorske načrte, investitor pa je dolžan raziskavo dediščine tudi plačati. Uvedena bi morala biti t. i. dediščinska taksa, ki bi jo morala plačati vsaka ladja, ki bi priplula v vplivno območje Luke Koper in bi vozila skozi naše teritorialno morje. Prepričan sem, da bi to bilo sprejemljivo za vse, tako za državo, ker tak model ne bi bremenil davčne blagajne, kot tudi za ladjarje, ki so, o tem sem povsem prepričan, dovolj ozaveščeni, da zavestno ne bi želeli uničevati PKD in brodolomov, ki so ključen in pomemben del njihove zgodovine, in bi bili pripravljeni z dediščinsko takso sodelovati pri raziskavah in varovanju te dediščine. Naj omenim, da je največji kitajski ladijski prevoznik za dve milijardi evrov zgradil največji pomorski muzej na svetu: Kitajski pomorski muzej (China Maritime Museum) v Šanghaju, ki vključuje tudi znanstveno-raziskovalno dejavnost.
