Danke, Croatia. Danke, America*

Se še spomnite Mladine iz časa pred osamosvojitvijo, ko je provocirala tudi z zemljevidi razpadle Jugoslavije? Bi želeli živeti v takšni državi, so povprašali bralce, zemljevid pa je prikazoval na dvoje razklano državo: na severu skupaj Slovenija, Hrvaška in BiH, na jugu pa naj bi skupaj živele Srbija (s Kosovom), Črna gora in Makedonija.

V tistih časih je bila to zares provokacija, ampak ustvarjalna provokacija, kajti številni so zares tuhtali o nekakšni konfederaciji s Hrvaško; Beogradu so politiki ponujali koncept Postjugoslavije kot konfederacije samostojnih držav, seveda pa je bilo jasno, da bosta JLA in Milošević samo zaničljivo pljunila; potem je bila v igri konfederacija s Hrvaško, ampak tudi tu ni bilo prav dosti iskrenosti.

In hvalabogu, zgodovina je krenila po svoje, nismo se znašli v še eni neposrečeni zakonski zvezi. Z Beogradom bi morda lahko še nekako shajali, če prizorišča ne bi prevzela JLA in Milošević, skupno življenje s Hrvaško pa bi za Slovenijo verjetno bilo Golgota. Pravzaprav niti ne verjetno, saj menda spremljate, kako nam prijateljska soseda »dobavlja« begunce. Mimo vseh, blago rečeno, manir. Kot da bi metala smeti na sosedino dvorišče.

Vse bolj postaja razvidno, da bi bila politična povezava s Hrvaško nevzdržna. Že prijateljstvo je samo med ljudmi, v politiki je le hlinjeno.

Trudili se bomo, da v tem besedilu ne bo nikakršnega t. i. sovražnega govora, čeprav se gre z manipuliranjem tega pojma včasih že predaleč. Če rečem, da mi gre neka oseba na živce – je to že sovražni govor? Če pa zinem, da mi gre, na primer, tudi Italija na živce, pa že ne vem več, ali sem prekoračil merila profesionalnih moralistov. Skratka, Hrvaška ostaja v našem fokusu prijateljska država, relikt nekdanjega bratstva in enotnosti.

In vendar dejstva pripovedujejo povsem drugo zgodbo. Začelo se je pred petindvajsetimi leti. Na Otočcu sta tedanja ministra Janša in Bavčar pred vhodnimi vrati gradu čakala Franja Tuđmana, ki si je privoščil krepko, že skoraj žaljivo zamudo. Ko je naposled le prišel, je najprej pristopil k novinarjem in v njihovi druščini nastopal tako vehementno, da sem kar zijal. Janez in Igor pa sta se še kar prestopala pred vhodnimi vrati. Vsa ta »predstava« je imela za sporočilo, da so oni, Hrvati, nekaj več.

Pokojni France Bučar o hrvaško-slovenskih odnosih: Hrvaška se obnaša, kot da gre za skupnost (Slovenija) mentalno zaostalih ljudi.

Ko se je pripetila desetdnevna vojna v Sloveniji, je Zagreb tanke JLA spustil proti Sloveniji po vseh glavnih prometnicah; zdaj tega ne more početi z begunci, zato jih ponoči pripeljejo do meje in napotijo v temo, da bredejo čez Sotlo. Nimamo komentarja. Razen morda tega, da je politična aristokracija Bruslja, ki glede begunske krize ne naredi čisto nič, dopustila ponovno balkanizacijo Balkana, vključno z Orbanovo Madžarsko. Seveda se ne zavedajo, da se Balkan čez Sotlo in Šentilj plazi v menda bolj omikano Evropo, kar utegne imeti nepredvidljive posledice tudi za EU. No, saj »Evropa«, ki se ne zmeni za Lampeduso in Lesbos, ni vredna svojega imena.

Naravnost ganilo nas je, ko je v četrtek naš Peter Žerjavič poročal: Juncker si želi več reda na Balkanu. »Zaradi dramatičnih razmer na begunski balkanski poti v zadnjih dneh se je EU odločila za še eno srečanje na najvišji politični ravni, na katerem bi naredili vsaj načrt poti iz krize.« Vsaj načrt? V Madridu naj bi bil izjavil, da mu gre skoraj na jok, ko večer za večerom gleda dolge vrste beguncev. Bužec on, bužca jaz, bi dodala Saša Pavček v imenitni komediji Marjana Tomšiča.

Če se vrnemo k verodostojnosti bratske Hrvaške – odprite računalnik ali vsaj ventile v svojem spominu. Slovensko-hrvaško deklarirano prijateljstvo se je po koncu »domovinske vojne« nadaljevalo v Dragonji, kjer je nespretni Bavčar gradbišče mejnega prehoda prepustil sosedom, ti pa so obljubili, da gre samo za začasno točko, vendar bodo tam ostali za vedno. Ne velja niti dana beseda, kaj šele podpisani memorandumi in sporazumi; slovenska stran je vselej po lisičje izigrana, kar kajpak govori tudi o tem, kakšen think tank premore naša politika.

Ko ne gre z zvijačami, pride na vrsto brezobzirnost. Državi sta podpisali sporazum o ribolovu, ki so ga »istrski« ribiči tako rekoč fizično preprečili, naši so se morali umakniti v svoje ribolovno zakotje; potisnili so nas v kot, smrtni udarec pa nam je zadala še neka lepotica iz EU, po lepoti grdobina (zelo okusna riba), ki je odredila uničenje slovenske flote.

Pokojni Tomaž Visenjak, nekdanji direktor Kompasa, mi je nekega dne zaupal: Kupili bomo Sunčani Hvar, vse je že urejeno, ampak tega nikomur ne pripoveduj. No, proti temu slovenskemu nakupu se je na Hvaru dvignila »ljudska volja« in vse se je tako obrnilo, da je zdaj Kompas, nekdaj najuglednejše turistično podjetje, v lasti sosedov. O prevzemih Mercatorja, Droge, Kolinske, Žita, portoroških hotelov itd. se ne splača razpredati. In to, mimogrede, v razmerah, ko je Hrvaška finančno tako rekoč na psu.

Dobro, to je pač »svobodni trg«, ampak meddržavni in mednarodni sporazumi ne morejo biti konjske kupčije, kjer se da tudi perfidno goljufati. Spomnimo se sporazuma Drnovšek-Račan o meji na morju (z razvpitim »dimnikom« do mednarodnih voda), ki so ga hrvaški nacionalisti seveda takoj minirali, Janez Janša pa ga je z brionsko deklaracijo in blejskim dogovorom pomagal demontirati. Potem sta hrvaška premierka Jadranka Kosor in Borut Pahor v navzočnosti švedskega premiera v Stockholmu podpisala sporazum o ad hoc arbitražnem sodišču. Veste, kako se je stvar iztekla.

In tako naprej, tudi prek stopničke, ki se imenuje varčevalci Ljubljanske banke in dunajski memorandum o nasledstvu, ki ga v Zagrebu ignorirajo oz. izigravajo prek nižjih sodišč. In tako naprej, ne bomo naštevali, ampak morda si bo kdo v Zagrebu odkrito priznal, kot je za Ono povedal Andrea Massi: »Jaz sem problematičen tip. Neugoden.«

Morda utegnejo biti tudi kake države in državice »neugodne«, zlasti če so v sporu z vsemi sosedami, pa še na dano besedo se požvižgajo.

No, begunci so evropski problem, tudi hrvaški, toda pošiljanje beguncev v tisti mrzlo reko ni ne civilizacijsko, ne prijateljsko, ne humano. Seveda je ob takem skoraj prezira vrednem ravnanju kriva predvsem EU, da se je majhna Slovenija – glede na svoje ozemlje in zmogljivosti – nenadoma spremenila v ozko grlo, v vrat steklenice, skozi katerega ne moreš v sekundi vliti ali izliti vse vsebine. In deželica je seveda na veliki preizkušnji, ker se mora zanesti samo nase.

»Evropsko solidarnost« in solze Jean-Clauda Junckerja lahko kar odmislimo; »solidarnost« bo prišla prepozno, pa še to le v drobtinicah.

»Včasih smo govorili, da bi bila lahko Slovenija 'druga Švica', samo če …« je pred petnajstimi leti v Novi reviji pisal Peter Jambrek. »Druga Švica« se je te dni razblinila v Brežicah in na Sotli, imamo pa priložnost, da se zamislimo nad tistim »samo če …«. Jože Pučnik in France Bučar sta dobro vedela, da demokracija ni le strankarsko blebetanje, ampak mora biti tudi deus ex machina, močno, čvrsto ozadje dobro organizirane države. Že razprava v parlamentu o tem, ali se sme v kritičnih razmerah na meji angažirati vojsko, je pokazala, da sedanji politični razred sploh ne razume vloge države.

Dobro, lahko se samo priklonimo: Danke, Croatia. In danke, Amerika, ki nam je s svojim brezglavim rogoviljenjem od Afganistana do Libije zrihtala toliko novega človeškega materiala. Ki bo v Evropi srečen. Nedvomno.

*Hvala, Hrvaška. Hvala, Amerika