Daria Bignardi: V resnici sem pisateljica, ki je postala novinarka za nekaj let

Je precej neugodna novinarka, izpraševalka. To bi lahko povedali predvsem politiki, ki jih, med igralkami, pevci, umetniki, gospodarstveniki, kleriki, gosti v svojem triurnem talk šovu Le invasioni barbariche, ki je na sporedu ob sredah na italijanski tv-mreži La Sette in si ga v povprečju ogleda milijon gledalcev. »Zmlela« je že nekaj premierov, senatorjev, poslancev, sekretarjev, podsekretarjev, županov ...

Ko sva se večer pred predstavitvijo prevoda njene tretje knjige Popolna akustika, izšla je pri Mladinski knjigi, dobili na večerji v restavraciji enega od ljubljanskih prehodov, je bila premražena od tržaške burje, kjer je bila prav tako predstavljala svoje najnovejše delo L'amore che ti meriti (Ljubezen, kakršno si zaslužiš). Naročila je pivo, hamburger, solato. Najprej jo je zanimalo, kako je šel skozi parlamentarni postopek novi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. In čez tri dni je v svoji oddaji Slovenijo v tem smislu postavila za zgled, češ, ali ni sramota, da v Italiji tega zakona še ni.

Bignardijeva je letnik 1961 in je doma iz Ferrare, kjer je obiskovala klasično gimnazijo. Študirala je v Bologni in kmalu začela nabirati delovne izkušnje: v marketinški agenciji, na radiu, televiziji in pri tiskanih medijih. Ko se je leta 1984 preselila v Milano, je z založbo Mondadori sodelovala pri več revijah. Posvečala se je tudi radiu: med letoma 1995 in 2008 je z znanima italijanskima voditeljema Linusom in Nicolom Savinom vodila literarno rubriko Pol ure Daria (La mezz'ora Daria) na Radiu DeeJay.

Toda zaslovela je predvsem s televizijskim delom. Doslej je sodelovala z različnimi italijanskimi tv-mrežami in se proslavila predvsem s pogovornimi oddajami. Začela je kot urednica na Rai, kamor se je za krajši čas vrnila tudi leta 2009, in sicer na Rai due z oddajo Ledena doba (L'era glaciale). Okoli preloma stoletja je ustvarjala na Berlusconijevem Mediasetu; med drugim je bila voditeljica prvih sezon razvpitega Big Brotherja (Grande Fratello, 2000/01) na programu Canale 5. V sezoni 2004/05 je prestopila k mreži LA7, kjer še vedno ustvarja oddajo Vdori barbarov (Le invasioni barbariche). Za delo je bila nagrajena z italijanskim tv-oskarjem in nagrado telegatto.

Izdala je štiri knjige. Leta 2009 je izšla njena avtobiografija Ne bom vas pustila kot sirote (Non vi lascerò orfani, Mondadori, 2009), ki je naletela na dober sprejem med bralci in kritiki. Sledili so trije romani: Težka karma (Un karma pesante, Mondadori, 2010), Popolna akustika (L'acustica perfetta, Mondadori, 2012; Mladinska knjiga, 2014) in Ljubezen, kakršno si zaslužiš (L'amore che ti meriti, Mondadori, 2014). Njene knjige so prevedene v več kot deset tujih jezikov.

Pravi, da so teme, ki prevladujejo v njenih romanih, povezane s smrtjo, z večnostjo, občutkom krivde. Piše tudi za italijansko izdajo revije Vanity Fair in blog, kjer v zapisih razmišlja o aktualnih dogodkih. Popolna akustika, v slovenščino jo je imenitno prevedla Anita Jadrič, je zgodba o naravi ljubezni, medsebojnih odnosih, usodnem pomanjkanju dialoga v partnerskem odnosu in pomembnosti drobnih stvari. Zanjo je leta 2013, med drugimi nagradami, prejela sardinsko priznanje navicella d’argento.

Kako začeti intervju z Dario Bignardi?

Dobra priprava je pol opravljenega dela. In ne dvomim, da niste pripravljeni. Zelo dobro. Takoj mi je bilo jasno, da vam lahko zaupam.

Takoj?

Hočem reči, že ko sva hodili po ulici, me je presenetilo, da znate poslušati. To ni kot na javnih predstavitvah, kjer novinarji ali voditelji, medtem ko me sprašujejo, poslušajo predvsem sebe. In ne tistega, kar jim govorim. Koliko intervjujev imate že za seboj?

Približno tisoč. Vi verjetno precej več.

Mislim, da sva nekje blizu. In kakšen je občutek ob tem?

O, poglejte to muco, ki naju opazuje skozi okno. Je heineken dovolj mrzel?

(krohot) Kako vas razumem!

Kaj je za vas popolna akustika?

Trenutek popolnosti. Verjetno je to trenutek sreče, polnosti, ki pa traja samo hipec.

Na to, akustiko popolnosti, prej naletite v sferi profesionalnega ali zasebnega?

Že vse življenje veliko in trdo delam. Gre za nekakšno obsesijo, brez nje, mislim, da tudi prave strasti v našem poklicu ni. Pogosto se sprašujem, ali imajo ljudje, ki so srečni, tudi tolikšno potrebo, da ves čas delajo, kot jo imam jaz. Verjetno ne. Ali to pomeni, da sem nesrečna? Mogoče. Pa še ne vem, v čem in zakaj. Vem samo, da delam. Ogromno. Obsedena sem s kreativnostjo, pisanjem … Seveda mi moje delo daje veliko zadovoljstva, še posebej pisanje. Kajti – pišem, odkar pomnim. Že pri šestih letih sem napisala kratki roman Izgubljene iluzije. Moja prva knjiga je seveda izšla šele pred osmimi leti, a vem, da me zdaj zlepa nič ne bo ustavilo.

Naj odgovorim na vaše vprašanje: več popolne akustike najdem v svojem delu. Zakaj? Ker jo je tam lažje najti in ustvariti kot v zasebnem življenju. Vsaj zame je zasebno življenje bolj problematično. Morda za nekoga, ki ni tako kompleksen in zapleten, kot sem jaz …

V kakšnem smislu?

Nisem najbolj enostaven človek za sobivanje. Nisem enostavna, nisem narejena za enostavnost. Ne v družinskem, ne v partnerskem, ne v zakonskem življenju (smeh). V profesionalnem življenju se znajdem veliko bolj kot v zasebnem. Ne nazadnje je to nekaj naravnega; v službi lahko gojimo iluzije, da nadziramo stvari, ki jih počnemo. Doma nas hitro postavijo na resnična tla. Ne moremo manipulirati s svojimi partnerji, otroki, in tega tudi ne smemo. Doma, vsaj pri meni je tako, so odnosi veliko bolj uravnovešeni, realni. Realistični. Avtentični. Velja enakopravnost spolov. Ampak, hočem reči, tudi odnosi v družini niso enostavna stvar. O tem sem pisala v prvi knjigi Ne bom vas pustila kot sirote, kjer govorim o svoji družini, odnosu z materjo, ki je bil strašno konflikten in strašno ljubeč obenem. Mar ni vedno tako? Kako sva se imeli radi v tem najinem problematičnem odnosu. Zelo me je zaznamovala. Potrebovala sem veliko let, da sem ga v celoti razumela. Se pomirila.

Popolna akustika, popolnost … Beseda popolnost nima nič opraviti s srečo. Prava sreča je povezana z radostjo, mirnostjo, ravnotežjem. Bolj je povezana z odvzemanjem kot dodajanjem. V knjigi govorim o čelistu, ki igra v orkestru Scale in je obseden s popolno akustiko, v vsem. Tudi v odnosih, to pa ni mogoče. Živi z žensko, ki v svetu išče absolutno – in ženske, na splošno, tudi smo takšne. Potrebujemo totalno ljubezen, varnost, zagotovila … Moški navadno temu niso kos oziroma so zelo redko. To, po čemer svojega moškega sprašuje moja junakinja, je zanj preveč.

Ampak odločili ste se, da boste knjigo pripovedovali s stališča moškega, Arna …

O tej zgodbi sem dolgo razmišljala. Pisati pa sem lahko začela šele, ko sem se odločila, da bo zgodbo pripovedoval Arno. Zakaj moški? Hm, če povem po resnici, imam nekaj težav s tem, da sem človek, ki dela na televiziji in piše romane. Čeprav ljubezen do pisanja nima nič s tistim, kar delam na televiziji; v to sem nekako bila prisiljena, od nečesa je bilo treba živeti.

Zakaj težave?

Zato ker mnogi mislijo, da je glas pripovedi v romanih moj glas. Pa ni. In četudi je, ga ne bi smeli prepoznati. Ko bralec vstopa v roman, mora vstopati in vstopiti sam, ne s pomočjo voditeljice z ekranov, Darie Bignardi. Pomislite na Eleno Ferrante, nekoga, ki piše pod tem psevdonimom imenitne knjige, ki jih prevajajo v številne jezike, mi pa sploh ne vemo, kdo je, ali je moški ali ženska, ker ne želi izdati svoje identitete. Refleksija o identiteti pisca ni tako banalna, kot si mislimo. Identiteta pogojuje tisto, o čemer pišemo. Še posebej če te bralci sicer poznajo zaradi nečesa drugega, kar počneš. Ker si, na primer, novinar, pišeš tekste ali si avtor tv-oddaje, kot sem jaz …

Še dobro, da sem začela pisati tako pozno, po štiridesetem letu, in sem bila že s prvo knjigo tako iskrena, avtentična – kako ne, hudiča, pisala sem o svoji družini –, brez sramu, toda do konca iskreno. Avtentično.

Ampak bralec na koncu vseeno sodi knjigo po tem, kar je. Sama po sebi. Po emocijah, ki jih je vzbudila v njem. Preprosto.

Se strinjam.

Po čem, mislite, se razlikujete od svojih kolegov, tv-novinarjev in urednikov?

Po čem se razlikujem od drugih?

Ste že opazili, da sogovorniki takrat, ko ne vedo takoj, kako bi odgovorili na naše vprašanje, vprašanje na glas ponovijo?

Ha, ha, res je. Jaz se, na primer, ko sem med oddajo Vdor barbarov v zadregi ali mi je dolgčas, smejem. Če se veliko in dolgo smejem, to pomeni, da sem v godlji in se skušam spraviti ven iz nje.

Počakala bom, da se boste nehali smejati.

Mislim, da sem v svetu italijanskega novinarstva bolj anomalija kot ne. In tudi v literarnih vrstah. Moja pisava ni novinarska, je literarna. V resnici sem pisateljica, ki je postala novinarka za nekaj let. Danes zase pravim, da je tudi moje novinarstvo vse bolj podvrženo temu … Da svet in ljudi razumem skozi pamet nekoga, ki piše. Pripovedujem zgodbe. Tudi ko na televiziji delam intervjuje, v resnici pripovedujem zgodbe. Zanima me človek. Zanima me človek, ki sedi pred menoj. Zanima me, kakšno je njegovo življenje. Zakaj je takšno, kot je. Kaj se mu je zgodilo. Kakšne so njegove sanje.

Zakaj nima empatije. Spomnim se, da ste pred leti nekdanjemu italijanskemu premieru Mariu Montiju, ker ste ga imeli na sumu, da živi v pomanjkanju empatije, med oddajo, ki je potekala v živo, v naročje porinili kužka, najdenčka, kasneje je zaslovel kot Empy, ki naj bi ga potem odnesel domov in skrbel zanj.

Saj ga tudi je, vsaj tako mislim. Težko sprejmem, da ljudje ne premorejo empatije. Takrat se težko zadržim, da jih ne bi stresla, predramila. Zato sem to naredila. Menda mi je zameril. Kasneje.

Kaj naj bi bila tako imenovana novinarska objektivnost?

Ne morem skriti, da sem, kar sem. In tudi nočem. Zakaj bi? Zakaj bi se skrivala za politično korektnimi vprašanji, ko pa me zanima, kaj nekdo resnično misli? Nikdar nisem skrivala svoje provenience, leve torej, kajti bolj ko nekaj skrivaš, bolj je to, zato ker opravljam poklic novinarja, družbeno neodgovorno. Novinarji, ki se trkajo po prsih, da niso ne levi ne desni, so navadni lažnivci. Prave integritete si novinar ali urednik ne zgradi na politično-ideološki osnovi, temveč na človeški. Če ima talent, toliko bolje. Korektnost je beseda na mestu. In seveda vedno je treba zaščititi šibkejše v družbi, manjšine. Bistveno je, da daš tako levim kot desnim možnost, da se izrazijo. Da povedo. Potem lahko komentiraš. Ne moreš pa poročati in v isti sapi komentirati. Lahko sprašuješ. To počneva midve. Mislim, da se ne jaz ne vi, v tem smislu, ne pretvarjava. Že to je veliko.

Kdaj plačate ceno za to?

Včasih. Malce sem nagnjena k temu, da se ne strinjam vedno z nadrejenimi. Ko so pred leti zamenjali vodstvo na tv-mreži La Sette, se mi je zdelo, da so se začeli nesramno obnašati do mene, pa sem presedlala na Rai, kjer se nikakor nisem dobro počutila, takrat je bila to Berlusconijeva Rai. To ne pomeni, da se je neposredno vmešaval v program, toda saj veste, da so na vsaki televiziji »varuhi« idej vladajočih strank, predsednikov vlad ... In v svojih mislih in dejanjih so bolj papeški od papeža. To izkušnjo sem drago plačala. Po šestih mesecih sem se pobrala tudi od tam.

Zato ker je v vaši takratni oddaji Ledena doba kantavtor Morgan odkrito kritiziral Berlusconija, ki da ves čas samo uresničuje cilje italijanske prostozidarske lože P2. Oddajo so vam cenzurirali?

Seveda. Nisem naredila škandala, samo odšla sem. Vrnila sem se na La Sette, toda cena za to je bila, da so moj budžet prepolovili. Bila sem naivna. Izkušnja več. Dejstvo je, da s tistimi, ki so na poziciji moči, ne sodelujem dobro.

Ostali ste upornica iz osemdesetih.

Verjetno. Nekako se ne znajdem med bogatimi in mogočnimi. Kot da bi hotela tekmovati z njimi …

Pravite, da ste vse bistvene stvari v življenju spoznali precej pozno. Mar ni nekaj takega zapisala tudi Jane Austen? Hotela sem vas vprašati, da je bilo nemara tudi z ljubeznijo tako, po štiridesetem …

Verjetno. O spolnosti sem se vsega naučila iz knjig Alberta Moravie, preden sem dopolnila trinajst let.

O, jebela cesta! Nič Pietra Aretina?

(smeh) Na vrsto je prišel kasneje. Hočem reči, da sem, kar boste označili za pomanjkanje romantike, v moškem vedno iskala nekaj, kar mi je govorilo, ali bi lahko bil dober oče. In Luca to je … Sedanjega moža sem spoznala pri svojih štiridesetih. Skupaj sva štirinajst let. Do takrat sem bila zelo vpeta v delo, saj mi ne bi bilo treba, a bila sem. Kot da sem si nekaj dolgovala, postavljati en izziv za drugim. Toda na koncu se veliko stvari zgodi po naključju. Moje delo na televiziji, na primer. Nisem televizijka. Razumete? Ne znam »se nositi«, sem precej toga, ko gre za okretnost pred kamero.

Toda ko odprete usta …

Že, toda gledalci gledajo z očmi. Televizija je podoba, v prvi vrsti. Še dobro, da me znajo tako dobro urediti, kot me uredijo frizerji in vizažisti. Predstavljajte si, da bi pred kamero stopila v takšnem stanju, kot sem zdaj.

(Kamera in gledalci ne bi trpeli. Bignardijeva je oblečena v črn pulover, črno bluzo, ima minimalen makeup in modno razmršeno fantovsko frizuro. Kot bi bila še vedno na liceju. V redu, nima visokih pet pod mizo, ki jih eden od kamermanov njene oddaje tako rad pokaže … Bignardijeva ima res dobre noge.)

Ne maram nastopati. To je to. Ko se v oddaji postavim na sredino odra in napovedujem naslednjega gosta, je jasno, da nisem, kako bi temu rekli, televizično najbolj harmonična ženska: ne vem, kam z rokami, prestopam se, skratka …

Kristus, odrasli ste v sedemdesetih in osemdesetih, saj ste pokončni …

Osemdeseta leta so nekako razdeljena na dvoje, na pankovska, darkerska, in na vzpon japijevstva.

Takrat ste se nekaj časa mudili v Londonu in …

... poslušala sem Joy Division. In to je moja drža (smeh). Hočem reči, nisem bila navdušena nad japiji. Nato sem se vrnila v Milano.

Ne v rojstno Ferraro?

Ne, kmalu zatem je umrla moja mama, latinistka. Hotela sem nazaj v Milano. Ferrara je vlažno in oblačno mesto. Kar mi je bilo v tem mestu všeč, je bila naša hiša, polna knjig. Tam je sijala svetloba. Sobe s knjigami. Ležala sem med njimi in požirala ruske in francoske klasike. Odživela sem posebno otroštvo, drugačno mladost, imam čudovite spomine. Današnja mladina tega ne bi razumela.

Ste si takrat že predstavljali, da boste avtorica in voditeljica priljubljene tv-pogovorne oddaje, pisateljica ...?

Predstavljala sem si, da bom pisala. Ker takrat že sem veliko pisala. Televizija me ni zanimala.

Pravite, da se vam je zgodila po naključju, ampak na njej delate že petindvajset let. Je to samo krinka?

Lahko tudi je. Gotovo je. Sicer se v vlogi voditeljice ne bi tako nelagodno počutila.

Danes že vsakdo, ki vsaj povprečno dobro zgleda, lahko vodi tv-oddajo.

Ja, res je. In kako se ob vsem tem podcenjuje gledalce! Predstavljajte si, da ste eden od tekmovalcev v resničnostnem šovu Veliki brat, leto kasneje pa bi radi imeli že samostojno magazinsko tv-oddajo ... A o tem ne bova izgubljali časa.

Edina stvar, ki me zares veseli, je pisanje. Ves čas pišem, v glavi, čeprav imam navadno za resnično pisanje na voljo mesec, dva, poleti, ki ga združim s počitnicami otrok. Ko je televizija daleč stran. Ko pozabim na kompromise, na želje drugih, na dvorjenje kakšnemu tv-magu ... (smeh)

Ste tudi sicer v življenju, tako kot v vaši oddaji, neposredni in neusmiljeni? Ker meni se ne zdite. Tu sediva, jeva večerjo, vi srkate pivo in ...

Neposrednost je samo druga beseda za hitro odzivnost. Če naj bi na televiziji v pogovoru s politikom povedal kaj smiselnega, mora novinar, voditelj hitro in prav odreagirati. Sicer lahko samo zastonj reklamiramo politične programe. Za ležernostjo, ki jo pravilno prepoznavate, se preprosto skriva utrujenost. Z vami mi ni treba biti na preži, ker me razumete. Razumete moje delo. In pogovor med dvema, ki se razumeta, je blagodejen. Ni vas strah kopati po meni in mene ni strah pripovedovati o sebi. Sama počnem isto, če mi ljudje to dovolijo, če me prosijo za to. Ne bojim se globin niti ne letenja. Strah me je samote.

Kdo bi si mislil. Toda prej ste mi rekli, da vse delite z bližnjimi. Je to prav?

Zame je, ne znam drugače. Rada delim z ljudmi. Potrebujem moža in otroke. Nimam veliko prijateljev, če sploh katerega, ker zanje enostavno nisem imela časa. Vse moje življenje so samo delo in otroci. Otroci in delo.

Kako, ko pa skoraj vse umetnice, igralke, kolegice, ki jih intervjuvate, pred kamerami trdijo, da so vaše prijateljice …

Ja, ja … Kje pa. Pravih prijateljev na tem svetu nimam.

Ne potrebujete jih?

Nisem tega rekla. Še kako si jih želim. Ampak prijateljstva je treba znati vzdrževati. In sami ste prej rekli, da so za prijateljstva potrebna posebne vrste potrpljenja, veščine, in da vam ne gre. No, meni tudi ne. Imam nekaj starih prijateljev iz Ferrare, ki jih vidim trikrat na leto. V Milanu nekaj dobrih znancev. V resnici pogrešam skupnost, kamor bi se vračala. Nimam več staršev, sestra živi v Ferrari … Rada bi bila del velike družine, pa nikogar ni več.

Zato pa imate pametnega in zanimivega moža Luco Sofrija, enega boljših italijanskih novinarjev in urednikov.

(smeh)

Zadrega? Ne drži?

Veliko se prepirava, ker imava, kot rada rečeva, oba močni osebnosti, zelo konfliktni. Lepo je skupaj odraščati, se soočati s težavami, se sprejemati … Nikakor pa ne morem reči, da se zelo razumeva.

Mora biti, da se lahko z njim razumete, tudi vaš partner »družbeni« upornik?

Ne, nikakor. Luca je zelo uravnotežen, kakšno uporništvo neki! Res pa je, da zelo dobro piše. In da je njegov spletni časopis res odličen. Ima odlične pisce, hočem reči. Nikdar nima skrajnih stališč, v nasprotju z mano. Morda je to tudi zato, ker je odraščal v kaosu, po letu 1978 …

Je sin svojega očeta, Adriana Sofrija?

V najbolj pozitivnih rečeh, gotovo.

Adriano Sofri je bil na čelu avtonomnega gibanja Lotta Continua – leta 1988 je bil skupaj s somišljeniki obsojen na prestajanje 22-letne zaporne kazni zaradi uboja Luigija Calabresija. Kako je biti Sofrijeva snaha v Italiji?

Ko sem se zaročila z Luco, je bil Adriano v ječi. In tam sva se tudi spoznala. Ko se je rodila najina hčerka Emilia, sva mu jo nesla pokazat v ječo. Tam je preživel deset let. Naslednjih deset v hišnem priporu. Luca je to sprejel kot nekaj gotovega in jaz tudi. Res pa je, da to dejstvo s seboj prinese tudi to, da imaš a priori nekaj več sovražnikov, ne da bi vedel, zakaj. So ljudje, ki me sovražijo samo zato, ker sem del družine Sofri.

To pogosto občutite? Na delu na televiziji?

V preteklosti, ko so imele večjo moč stranke desnega centra, me je kakšen zamah lovke tudi dosegel. Ko so me vabili na Rai, se je temu, »zaradi njenih sorodstvenih vezi«, kdo od tam zaposlenih na glas upiral. Nekaj desničarskih italijanskih časopisov ne zamudi priložnosti, da pišejo neumnosti o meni. Toda veste, kaj vam povem, danes mi je malo mar za to! Pred leti me je njihovo pisanje še prizadelo, danes nič več.

Oprostite, da bom vaše novinarsko delo spet postavila pred pisateljsko: nedavno ste v tv-intervjuju italijanskega premiera Mattea Renzija mrcvarili dobrih šest minut, ne da bi mu ob tem postavili eno samo vprašanje o politiki.

Se zgodi …

In potem ste mu jasno dali vedeti, da v letu dni ni veliko postoril, da je poskrbel za videz – svoj in vlade … Koliko simpatij gojite do njega?

O, precej, če govoriva o političnih simpatijah. Zdi se mi, da je sposoben. In dovolj ambiciozen, da utegne svoje politične obljube celo izpolniti.

O čem bi bilo treba več pisati?

O smrti.

Mislite?

Ja. Demistificirati. Potem nam bo lažje.

In zdaj boste rekli, naj vam na pogrebu igrajo Eye in the Sky v izvedbi Alan Parsons Project.

Ha, ha. Natanko tako.

Zakaj ravno ta komad? Don't say words you're gonna regret …

(zapoje) Don't let the fire rush to your head. I've heard the accusation before and I ain't gonna take any more, believe me …

Veličasten intro, vreden vstopa v Herbertov Dune. Ampak vi, vi živite v vedrini?

Oh, ko vsaj bi. Daleč od tega.