Tiskane izdaje
Včasih sem malo nor v svojih vizijah, je dejal pred desetimi leti. Zato mu je uspelo nemogoče. Na 22. SFF se je odvrtelo 220 filmov iz 60 držav. A ne gre samo za številke. Miro Purivatra je s soprogo Izeto Građević, kreativno direktorico festivala, in sodelavci srce in motor tega festivala, ki se je začel med vojno, z misijo in vizijo, da ranjeno mesto za duhovno preživetje potrebuje tudi kulturo. Film.
Že v prvih dveh festivalskih dneh je pred tritisočglavim avditorijem podelil srce Sarajeva za življenjski prispevek k filmski umetnosti Robertu De Niru in britanskemu režiserju Stephenu Frearsu, na dan človekovih pravic pa so tretje častno srce Sarajeva podelili Wolfgangu Amadeusu Bruelhartu, ki je bil kot namestnik švicarskega veleposlanika od leta 1996 do 1998 pobudnik obnove sarajevske kulturne scene. Med drugim tudi pobudnik gradnje Meeting Pointa, kulturnega kompleksa, ki je od začetka festivala osrednja točka srečevanj filmskih ustvarjalcev.
»Ko na strehi hotela Evropa v ledeno hladni avgustovski noči ješ čevape z De Nirom, se ti zdi, da je vse mogoče. In ravno ta občutek, da je vse mogoče, sarajevski festival vedno znova ponuja že od samega začetka,« je rekel Damjan Kozole že na slovesnem odprtju in v dveh stavkih povzel bistvo festivala ob Miljacki, ki vsako leto privabi na tisoče filmskih ustvarjalcev, novinarjev, ljubiteljev filma z vsega sveta.
Tuje in regionalne medije so preplavile podobe Roberta De Nira s srcem Sarajeva v rokah. A kaj konkretno pomeni obisk Roberta De Nira za prihodnost sarajevskega filmskega festivala?
Mislim, da je ta obisk za dolgo označil festival, ta obisk je tudi rezultat priprav zadnjih desetih let, začele so se že leta 2005, ko me je Robert De Niro osebno povabil za člana žirije na filmskem festivalu Tribeca. Takrat mi je rekel, da ga je, ko je po 11. septembru hotel ustanoviti Tribeco, navdihnila prav zgodba o sarajevskem filmskem festivalu. Rekel je, da se je iz naše zgodbe naučil, da film lahko postane sredstvo, ki združuje ljudi, ki kaže na naše skupne vrednote, in da je potreba po umetnosti sestavni del vsakega od nas, tudi v ekstremnih okoliščinah, kot je vojna ali teror.
Od takrat sva bila v stikih, a se nekako nismo uskladili z datumi obiska; enkrat je snemal film, enkrat so bile družinske obveznosti, enkrat rojstni dan, veste, da ima 17. avgusta rojstni dan?
Saša Lošić je v svojem duhovitem slogu omenil, da »po takšnem gostu skoraj ne moreš več dlje. Edino, če sem pripelješ obelisk iz Kubrickove Odiseje 2001.«
(nasmešek) Pravzaprav je res. Zame trenutno ni večjega živečega igralca. Oziroma ni igralca, ki bi s svojimi izjemnimi vlogami spregovoril vsakomur od nas. Z njim si rasel, v vseh njegovih vlogah vsak najde nekaj zase. Taksist, Lovec na jelene, Boter II , Bilo je nekoč v Ameriki … In ko se je pojavil tu, si dobil občutek, da se poznamo že trideset let, da je del družine (nasmešek).
Tako da je res, kot je rekel tudi Goodridge, on je ikona, večje v svetu filmske igre skorajda ni. Hkrati je enostaven, duhovit, ne preveč zgovoren, to je res (nasmešek), a s fascinantnim poznavanjem zgodovine, z relevantnimi vprašanji o prvi in drugi svetovni vojni. Spraševal nas je, zakaj prav Gavrilo Princip, kdo je stal za njim. A najbolj ga je zanimalo obleganje Sarajeva, kako smo živeli takrat, kako smo se prehranjevali, kako se je izoblikovala želja po festivalu, kaj nam je takrat pomenil film, kakšne filme smo na začetku sploh lahko vrteli ...
To, kar ste nekajkrat povedali tudi za naš medij. Pa vendar nikoli ni preveč slišati takšno navdihujočo zgodbo še enkrat.
(nasmešek) Vse goste, ki pridejo sem, najbolj gane prav ta zgodba, da smo v obleganem Sarajevu začutili, da moramo ustvariti nekaj, kar nam bo pomagalo preživeti tudi psihično. Lahko si mislite, da je bilo takrat v tem mestu težko, vsakič, ko si stopil iz hiše, si tvegal, da te ne bo več. Po mesecu dni si rečeš, ne morem več tako naprej, ne morem se več skrivati po kleteh, z nekom moram govoriti. In se odločiš, da greš ven. In nenadoma strah pred smrtjo postane nepomemben. Začneš iskati komunikacijo z drugimi, ki čutijo podobno, iščeš, kaj bi te lahko vrnilo v tok življenja. In to je bila kultura. Najprej smo v Obala Art Centru začeli z vizualno umetnostjo in iz opek, ki smo jih nabrali po razrušenem mestu, naredili instalacijo Priče obstajajo, ki je prepotovala ves svet. Potem smo iskali nove možnosti. Ker smo imeli strogo policijsko uro, smo se odločili, da si naredimo kino ob šestih zvečer. Najprej smo prikazovali filme za ozek krog prijateljev. Po mestu se je začelo govoriti, da se tam, na Akademiji, predvajajo filmi. Tako se je začela zgodba o »vojnem kinu«. Vsak dan je prišlo več ljudi … Štiri leta smo preživeli v rovih, zakloniščih in konec poletja 1995 smo udarno odprli festival: hočemo proslavljati zunaj, na prostem. Tudi zato nam zdaj kino na prostem toliko pomeni. Ker je za nas nekakšen simbol svobode, v smislu, zdaj lahko gledamo filme na odprtem, brez strahu.
Kaj torej obisk zvezde, kot je Robert De Niro, prinese festivalu, ki je v tako ekstremnih okoliščinah zrasel v tako relevanten festival? Kaj to pomeni v dolgoročni viziji festivala?
To je gotovo najprej veliko priznanje festivalu, očitno je, da smo dosegli takšno kakovostno raven, da vrhunski ustvarjalci sami hočejo priti v to mesto. De Niro ni prišel sem, da bi promoviral svoj film, ni prišel, da bi tu sklepal posle, vemo, da običajno takšni ustvarjalci pridejo v Cannes, Benetke ali Berlin predvsem zaradi promocije filma, ki bo morda v igri za oskarja. V Sarajevo pa takšni vrhunski ustvarjalci pridejo predvsem iz spoštovanja do festivala in do tega mesta in njegovih prebivalcev.
Pred dvema dnevoma smo dobili De Nirovo osebno zahvalo. Napisal je, da je bilo to zanj nepozabno potovanje, v katerem je v tako kratkem času v živo začutil to mesto in njegovo kompleksno zgodovino, ki jo je, kot smo videli, že prej presenetljivo dobro poznal.
Ste se sprehodili po vseh ključnih zgodovinskih mejnikih in točkah Sarajeva?
Da, sam je hotel videti vse ključne točke, tako tiste iz prve in druge svetovne vojne kot iz časa obleganja Sarajeva, tudi vse ključne kulturne spomenike, od Vječnice, džamije … Sam je vztrajal, da bi se sprehodil po starem delu mesta, čeprav smo mu to odsvetovali, ker smo vedeli, da bo tam preveč ljudi. In tako smo se sprehajali po Baščaršiji, niso ga motili ljudje, ki so ga ustavljali, se fotografirali z njim ...
Si je mesto ogledoval s sinovoma?
Takrat je šel z nami sam, sinova, eden ima 21 in drugi 18 let, sta imela druge interese, vso noč sta preživela v mestu, se zabavala z mladimi ... (nasmešek)
Menda vam je na koncu rekel, da imate v njem ambasadorja festivala in mesta Sarajevo povsod po svetu?
Da. Ko smo se poslavljali, je rekel, da od danes naprej lahko vsem prijateljem, s katerimi je kdaj sodeloval ali še sodeluje, iz osebne izkušnje toplo priporoči obisk tega mesta, ki ga je tako lepo sprejelo.
To je največja vrednost. Da nekdo, ki je prišel sem in se očitno imel lepo, to prenese svojim režiserskim in igralskim kolegom.
Kakšen vpliv ima obisk takšne osebnosti na predstavnike na federalni in državni ravni, na pokrovitelje? Si lahko v prihodnosti obetate višji proračun?
Mislim, da je bilo ključno, da smo drugi dan njegovega obiska pripravili kosilo za filmske ustvarjalce iz BiH in iz regije ter za partnerje in pokrovitelje SFF. Tam je vladala neformalna atmosfera, vsak je imel minuto ali dve, da govori z njim, da se fotografira, in de Niro, ki se – tudi sam direktor festivala – zaveda, kaj pomenijo pokrovitelji za Tribeco, je to speljal gentlemansko, z vsakim je poklepetal, za vsako podjetje je pokazal iskren interes. Tako da je bila to za nas velika investicija.
V večini njegovih časopisnih in televizijskih intervjujev ni bil videti tako dobro razpoložen, tako kooperativen kot na pogovoru Kava z … v sarajevskem Narodnem gledališču.
Hočete reči, da nikoli ni bil tako ... zgovoren, da. (nasmešek) To je bila prečudovita ura. Filmski kritik Mike Goodridge ga je subtilno vodil, šel proti njemu, ko ga je začutil, da se je zaprl, in spet začel odgovarjati z yes ali no, se malo umaknil, pa potem spet presenetil z vprašanjem.
Sploh pa ta njegova izjava o Donaldu Trumpu, ki je že nekaj ur po pogovoru obkrožila svet.
Povzemali so jo tudi mediji, kot so Guardian, New York Times … A v resnici ni rekel nič takega, razen da je Trump tam, kjer ne bi smel biti, in da je nor.
A to je rekel Robert De Niro. To je močen statement. Mi tak stavek pričakujemo morda od Michaela Moora, od Oliverja Stona, od De Nira se tega ne pričakuje. Prav danes sem dobil sporočilo iz tujine, v katerem je nekdo rekel, kako je zanimivo, da je De Niro to prvič rekel prav v Sarajevu, da je prav iz tega mesta šlo to sporočilo v svet.
Zanimivo, ko smo mu omenili, da se je Angelina Jolie, ki jo je režiral v Dobrem pastirju, sem vrnila kar štirikrat, je z nasmeškom rekel: to me ne čudi. V tem mestu je nekaj, zaradi česar se vračaš.
Ko se sprehajam po mestu, vidim bare in hotele, ki nosijo naziv ali znak srce Sarajeva, v butiku bosanskih oblikovalcev so na obešalnikih fotografije Angeline Jolie, Benicia Del Tora, dobitnikov srca Sarajeva ... Kaj je ta festival naredil za Sarajevo in koliko je ta njegova kozmopolitska podoba Potemkinova vas, ki traja samo devet dni festivala?
Moramo razlikovati med dvema stvarema. Festival v teh devetih dneh popolnoma spremeni mesto. Mesto takrat živi 24 ur dnevno, živi za film, tu vlada posebna atmosfera, vsi, ki pridejo sem, pravijo, da načrtujejo poletni dopust glede na datum festivala. Ker takrat hočejo biti tukaj in uživati v filmih, v koncertih, v druženju. Bistvo festivala je po mojem še vedno praznovanje, praznovanje novih dosežkov, druženje ljubiteljev filma in profesionalcev, iz teh srečanj se rojevajo nove filmske zgodbe.
Hkrati pa Sarajevo ohranja specifično atmosfero, tu imaš še vedno pet, šest avtentičnih kotičkov, dobro kavarno, aščinico, kjer lahko začutiš način življenja.
To je morda največja pridobitev sarajevskega festivala, da so ga meščani vzeli za svojega. To ni festival skupine filmskih delavcev in skupine kritikov, to je festival, ki ga je posvojila vsaka kavarna, knjigarna, vsaka trgovina ali butik, kot pravite, vsak taksist, vsak hotelir, vsak lastnik restavracije hoče biti del njega.
In če ne gre drugače, s fotografijo Roberta De Nira na taksiju.
Ko je De Niro to videl, se je tako smejal: »To je neverjetno, kakšno mesto, kakšno mesto,« je ponavljal, »je to mogoče?«
Kdo bi se spomnil kaj takega? Sto taksistov, ki so polepili taksije z De Nirovo fotografijo, to je vendar najbolj nenavaden poklon, in to s humorjem.
Kako komentirate, da na sarajevskih ulicah vidimo vse večje kontraste: vsako leto je več ekonomskih migrantov iz arabskih držav in žensk v burkah, na drugi strani mesto zvečer preplavijo dekleta v mini krilih in z visokimi petami. Kot da še nismo videli Sarajeva takšnih nasprotij.
No, v socializmu smo vsi bolj ali manj sledili temu, da smo si čim bolj podobni, čim bolj enaki (nasmešek). A takšno Sarajevo, kakršno je bilo zdaj, je bilo že pred sto in tudi pred dvesto leti, v času Avstro-Ogrske. Mislim, da so prav ti kontrasti bogastvo Sarajeva.
Zadnjič smo šli z De Nirom tudi na judovsko pokopališče, zgodba o Judih v Sarajevu je posebna, menda je tu drugo največje pokopališče v Evropi, največje je v Pragi. Ko so jih pregnali iz Španije in Portugalske, so iskali zatočišče v predelih otomanskega cesarstva, enkrat sredi 16. stoletja so prišli v Sarajevo, kjer so se očitno počutili varne, zato so se sem množično preseljevali.
Na tem pokopališču je bila med zadnjo vojno na spodnji strani bosanska vojska, na zgornji pa srbska. Pomislite, kakšen paradoks. Da se je na ozemlju, kjer počivajo mrtvi naroda, ki so ga preganjali stoletja in je v drugi svetovni vojni umiral v milijonih, oblikovala vojna črta, na kateri sta se spopadla naroda, ki sta pred tem živela v sožitju.
To je zgodba, ob kateri se še danes naježim.
Danis Tanović, tudi produkt vašega festivala in koprodukcij, v novem filmu, berlinskem zmagovalcu Smrt v Sarajevu, prek proslave ob stoti obletnici atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika govori prav o teh različnih interpretacijah zgodovine, ki zaznamujejo sodobno BiH.
Gotovo, Danisov film je del te zgodbe, pa filmi Jasmile Žbanić, pa dokumentarec Scream for me Sarajevo, ki govori o Sarajevu v času obleganja, pa Siege …. Želimo, da te filme vidijo gostje, ki prihajajo z drugih koncev sveta, da se srečajo z avtorji. Tudi De Niru smo omogočili srečanje z vsemi bosanskimi avtorji, vsak mu je dal del svoje zgodbe.
Na festivalu so se pojavile govorice, da se počasi poslavljate. Že drugo leto ste devet mesecev preživeli v Berlinu; ljudje se bojijo, da ste se utrudili od tega, da ste v tem mestu in državi poskušali nemogoče, in da iščete nov izziv?
Berlin je bil resnično fantastična izkušnja, z ženo sva imela štipendijo, imel sem dovolj svobode za branje, razmišljanje, druženje z ljudmi, ki vodijo berlinski festival, za izmenjevanje izkušenj; vmes sem seveda vodil sarajevski filmski festival, a z distance, ki mi je omogočala videti vse slabosti, ki jih morda, ko si preveč v sistemu, niti ne opaziš. V tem smislu je bilo to dobro.
Mislim, da sem ti dve leti dobro izkoristil in da smo v velikem procesu prestrukturiranja festivala, ki bi moral v prihodnjih treh, štirih letih prinesti novo organizacijo, tudi na ravni kadrovske strukture, in da bi morali začeti resne pogovore s kantonom Sarajeva, pa tudi s predstavniki na federalni in državni ravni. Moramo se vprašati, kaj manjka festivalu, da bi lahko stopili še korak dlje in višje.
Kaj to pomeni – korak višje?
Obstoj infrastrukture. Mi nimamo infrastrukture, ki bi bila dovolj za razvoj velikega festivala, torej, manjka nam kakovostnih kinodvoran, festivalski center, vse, kar sami sproti gradimo že desetletja. Zdi se, da smo bolj gradbeno podjetje kot filmski festival. Mi samo gradimo. Festivalski trg, center, nič ne obstaja, vse, kar festival nujno potrebuje, moramo zgraditi na novo, a s takšnim proračunom je to težko.
Mislim, da je to edina stvar, ki jo lahko festival v prihodnjih treh letih naredi: da se z državo in mestom dogovori, ali želijo festival takšen, kot je, ali želijo boljšega. Takšnega, kakršen je, bo v danih okoliščinah zelo težko obdržati.
K čemu stremite? Je to postati festival A-kategorije?
Hočemo imeti predvsem dober, prepoznaven program, ki bo pritegnil veliko občinstva. Hkrati hočemo imeti tudi kakovosten tekmovalni program, v katerega vlagamo največ energije, ki promovira novo regijsko kinematografijo, pa naj so to dolgometražni film ali dokumentarci. Hočemo biti mednarodni festival, s tem da smo regionalno prepoznavni.
Ste torej že v rangu festivala v Karlovih Varih, kot ste omenili v nedavnem intervjuju?
Mislim, da smo, a da imamo hkrati desetkrat nižji proračun. Državni delež tam običajno predstavlja od 35 do 70 odstotkov festivalskega proračuna. Mi smo lani končali festival s 17 odstotki državnega vložka.
V kakšnem stanju je zdaj bosanska kinematografija? Danis Tanović je že drugo leto zapored slavil na berlinskem festivalu, pred tem je bila Jasmila Žbanić in njena Grbavica, pa Sneg Aide Begić v Cannesu …
Mislim, da nam manjka nova generacija filmskih ustvarjalcev, to je glavni problem BiH-kinematografije, a po drugi strani ni sistemskega financiranja, naš fond ne deluje dobro, potrebne so spremembe na federalni ravni. Nova ministrica za kulturo ni nič naredila za povečanje filmske produkcije, da bi omogočili financiranje prvencev mladih režiserjev. Nekaj se zdaj premika na ravni kantona Sarajevo. Danes imamo tu festival, na katerem je skoraj sedemdeset BiH-filmov, a to so nizkoproračunski filmi ali filmi skoraj brez proračuna, prave produkcije ni. Tako da žal ne morem reči, da je BiH-kinematografija v fantastičnem stanju. Gotovo je eden od razlogov tudi pomanjkanje novih, svežih idej in novih talentov, a veliko večji problem sta nefunkcionalno financiranje in državna ignoranca do razvoja kinematografije, ki je morda najuspešnejši proizvod, ki ga je BiH kadarkoli imela. Ko pogledaš našo filmsko zgodovino po vojni, imamo oskarja, zlatega in dva srebrna medveda, leoparda iz Locarna, cansko nagrado žirije …
Kaj pravite na očitke, da postajate predvsem festival, ki se usmerja v nabiranje zvezdniških imen?
To je smešen očitek. Nenehno ponavljam, da je cilj tega festivala afirmacija novih mladih regionalnih talentov, to odlično uspe tudi selektorici tekmovalnega programa Elmi Tataragić, ki je tudi letos izbrala enajst vrhunskih stvaritev talentiranih ustvarjalcev iz regije, med njimi je kar pet prvencev. Tudi s projekti, kot je Sarajevo Talents, in s CineLinkom podpiramo mlade talente. Ti mladi ljudje bodo morda jutri držali v rokah cansko palmo ali berlinskega medveda.
Novost letošnjega festivala je tudi projekt Soočanje s preteklostjo (Suočavanje s prošlošću). Pomembna tema po vojni, in to ravno v obdobju, ko ste vložili zahtevo za vstop v Evropsko unijo.
Za nas je to pomemben projekt, od katerega veliko pričakujemo.
Sarajevo ima nalogo dati teme, ki so še vedno odprte in s katerimi se še vedno noče soočiti. Te teme so hkrati lahko navdih filmskim avtorjem. Vsa ta pričevanja so predstavljena na Trgu resničnih zgodb (True Stories Market). V okviru tega projekta so zbrane zgodbe, pričevanja in dokumenti, ki govorijo o minulem obdobju v Jugoslaviji in so lahko osnova za nove projekte režiserjem, producentom, filmskih hišam.
