Delfsko preročišče

Evropsko sodišče za človekove pravice je devet let pozneje razsodilo. Veliki senat je v primeru Delfi AS proti Estoniji presodil, da ni bil kršen deseti člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki opredeljuje pravico do svobode govora. Sodba velja za prelomno in pri nekaterih vzbuja bojazen. Upravičeno?

ESČP je prvič presojalo, ali je medij odgovoren tudi za vsebine, ki jih na njegovih spletnih straneh objavljajo uporabniki. Družba Delfi AS, ki ima v lasti tudi komercialni novičarski portal, se je namreč na ESČP obrnila, potem ko jo je estonsko sodišče spoznalo za odgovorno za žaljive komentarje bralcev in ji prisodilo plačilo simbolične odškodnine v višini 320 evrov. Sodišče ni presojalo, ali je bila komentatorjem kratena pravica do svobode govora, ampak ali je bila s tem, ko so estonska sodišča razsodila, da je medij odgovoren tudi za komentarje bralcev, mediju kratena pravica do posredovanja informacij. In presodilo je, da je bila odločitev estonskih sodišč utemeljena ter da je bila stopnja omejitve svobode tiska ustrezna. Kajti komentarji so bili žaljivi, napisani kot odziv na članek, ki je nastal v uredništvu Delfija, objavljeni na profesionalnem portalu, ki služi na račun objavljenih vsebin, za povrh niso bili pravočasno odstranjeni, odškodnina pa je bila zanemarljiva.

Komentarji so bili objavljeni pod člankom o ladjarju, ki je spremenil poti svojih trajektnih linij, kar je povzročilo zamudo pri odprtju ledenih cest do bližnjih otokov. Bralce je razjezilo njegovo ravnanje, svoje nestrinjanje pa so izrazili v anonimnih komentarjih. Številni zapisi so bili zelo žaljivi do večinskega lastnika podjetja, nekateri so vsebovali tudi grožnje. Odvetniki ladjarske družbe so dosegli, da so bili žaljivi zapisi umaknjeni s portala – a šele po šestih tednih.

Veliki senat ESČP se je torej ukvarjal z vprašanjem, kaj so dolžnosti in odgovornost spletnih novičarskih portalov (ne pa tudi drugih spletnih forumov), ki iz komercialnih interesov bralcem ponujajo platformo za komentarje. Komentatorji, pa naj bodo znani ali anonimni, z neokusnimi in celo sovražnimi zapisi pogosto posegajo v pravice drugih in tako ustvarjajo tudi ozračje sovraštva v družbi.

Komentarji so na spletu, kar so pisma bralcev v tisku. So način, s katerim bralci širši javnosti posredujejo svoje stališče. Toda pisma bralcev v medijih pred objavo preberejo; pri komentarjih na spletu tega ne počnejo. Tudi zaradi želje po večji obiskanosti in s tem prihodkih od oglaševanja. Še več. Včasih načrtno objavijo prispevke, za katere upravičeno domnevajo, da bodo spodbudili poplavo (žaljivih) komentarjev.

Devet let je torej trajalo, da so pravniki sporočili, kako se tudi v virtualnem svetu pravica do zamaha konča tam, kjer se začne sogovornikov nos. Že zavest o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, bi morala zadoščati pri presoji, kaj si posameznik pod krinko anonimnosti in v varnosti svojega doma lahko privošči. Še posebej ker imajo virtualni udarci lahko realne posledice. Toda te zavesti očitno ne premoremo.

Ali to pomeni, da potrebujemo tudi ustrezne spremembe medijske zakonodaje? Lahko bi rekli, da ne; da je bojazen pred takim omejevanjem medijev upravičena. Lahko bi pritrdili, da gre za »vsiljeno cenzuro in resno nevarnost za svobodo tiska in izražanja«, kot je v javni razpravi o noveli slovenskega zakona v medijih izpostavila informacijska pooblaščenka. Lahko pa tudi povemo, da mediji niso pasivni posredniki vsebin in da morajo za zapise bralcev prevzeti odgovornost, tako kot so jo prevzeli za njihova pisma.

Potegavščine, nesramnosti in ustrahovanja iz virtualnega sveta namreč postajajo tragedije v realnem. Nepremišljene besede so že pripeljale do izgube službe, celo življenja. Pred virtualnim trpinčenjem ne ščitijo niti domači zidovi. Prav leta 2006 je zaradi tega naredila samomor štirinajstletna Megan Taylor Meier. Zaradi šale – fotografije iztegnjenega kazalca in navideznega krika ob znaku za tišino in spoštovanje na arlingtonskem pokopališču – je Lindsey Stone izgubila službo in ugled. Vojnim veteranom se je zdela šala neslana in nekateri so sedeli v nadzornem svetu podjetja, kjer je bila v službi. Groženj so bile deležne tudi vse njene soimenjakinje, kajti kdo bi vedel, katera Lindsey je prava. In nedavno je nobelovec Tim Hunt zaradi izjave, ki se je zaradi družbenih medijev v trenutku razširila, izgubil službo in mesto v uglednih znanstvenih institucijah.

Če se pri žalitvah ne znamo omejevati, nas morajo na neprimernost takega ravnanja opozoriti. Kakšne bodo posledice sodbe ESČP tako za medije kot za posameznike, ki doslej niso imeli pravih priložnosti, da bi ubranili svoj ugled, bo pokazal čas. Toda zavedati se moramo, da objavljene besede že nehote uničijo človeka. Kako neodgovorno potemtakem je, če pri njihovi objavi celo zavestno sodelujemo? In kako podlo, če to počnemo zato, da s tem služimo?