Delova osebnost leta: Milan Jakopovič

Bil je septembrski večer 2012, ko je z družino sedel pred televizijo in gledal Tednik. Še ena žalostna zgodba o usodah otrok, ki živijo pod pragom revščine. Takrat se je v njem nekaj zganilo.

Vprašal se je, ali je sploh primerno, da v moderni evropski državi 21. stoletja vsak dan gledaš zgodbe nesrečnih družin, lačnih otrok, in potem kot posameznik nakažeš nekaj dobrodelnih sredstev na karitas, rdeči križ ali pa tudi ne. Kaj to govori o tej družbi?

»Odločil sem se, da je čas, da je treba narediti nekaj več, nekaj konkretnega. Da je treba te stvari urediti sistemsko.«

Skupaj z desetimi somišljeniki je ustanovil človekoljubno društvo Petka za nasmeh. Petka je pozdrav z roko, »daj petko«; s petko, petimi evri, darujemo topli otrok za otroka, nihče mu ga ne more vzeti, nihče mu ga ne more zapraviti za poplačilo drugih položnic.

Marca lani so pripravili peticijo za zakonodajno spremembo, ki bi omogočila zvišanje cenzusa pri subvencioniranju šolskega kosila. S pomočjo Združene levice je društvu uspelo, da je državni zbor začel obravnavati predlog zakona.

»Zdaj, ko je vse to za nami, se zdi enostavno, ampak od leta 2012 dalje smo se res namučili v boju z državnimi birokratskimi mlini,« je dejal na odru Kluba Cankarjevega doma, potem ko je iz rok v. d. odgovornega urednika Gregorja Knafelca prejel naslov Delove osebnosti leta 2016.

Ko so v društvu začeli zbirati podatke za peticijo, so naleteli na grozljivo statistiko, pravi. Najprej jih je pretresel že podatek, da je v najnižjem, prvem dohodkovnem razredu s 180 evri na osebo kar 18.500 osnovnošolcev. »Nisem mogel razumeti, da kaj takega v Sloveniji sploh obstaja. Za te otroke sicer poskrbi država, a že v naslednjem dohodkovnem razredu od 180 do 300 evrov je dodatnih 19.000 osnovnošolcev, tu kosilo ni stoodstotno subvencionirano.« Vprašal se je, v čem je razlika med otrokom, ki spada v najnižji dohodkovni razred, in otrokom, ki morda s 185 evri na osebo pade že v drugi razred? »Če k temu prištejemo še tretji dohodkovni razred z od 300 do 360 evrov prihodka na osebo, se soočimo z dejstvom, da od 170.000 vpisanih osnovnošolcev 50.000 živi pod pragom revščine. Takrat sem se res vprašal, kje smo kot država?«

Kljub temu da so naleteli na ugovore vlade, da bi stoodstotna subvencija do tretjega dohodkovnega razreda pomenila kolaps osnovnošolskega sistema, Jakopovič in njegovi humanitarni sodelavci v društvu Petka za nasmeh niso odnehali.

»Tu ne govorimo o tem, ali so slovenski otroci lačni ali ne, čeprav je dejstvo, da so,« je dejal v oktobrskem intervjuju za Sobotno prilogo. »Govorimo predvsem o tem, ali smo družba, ki tem otrokom želi pomagati ali ne. Zdi se, da smo v zadnjih petindvajsetih letih namenoma stopali v smer odmika od socialnih vrednot. Revni ljudje, prejemniki socialne pomoči, so skorajda kriminalizirani, na drugi strani pa imamo sloj ljudi, ki 'od zgoraj' obrača na milijone evrov, pa tega ne problematiziramo.«

Milan Jakopovič govori mirno, preudarno, iskreno; njegovi bližnji vedo, da ne mara izpostavljanja, ne mara nastopanja, a zdaj, ko gre za večjo stvar, o problematiki revščine v naši državi govori naglas in javno. Ker ve, da vsakič, ko govori o tem, človekoljubna akcija Petka za nasmeh dobi novega darovalca. In s tem ima več otrok možnost toplega obroka. Darovalcev je do zdaj več kot sedemsto, verjame, da jih bo vse več, tudi zaradi pozornosti ob izboru za Delovo osebnost leta. V preteklih letih so zbrali več kot 50.000 evrov. Denar gre izključno za plačilo otrokovih položnic za kosilo. Delovanje v društvu je prostovoljno, člani si ne izplačujejo nadomestil za stroške.

O njegovem življenju izvem samo to, da zadnjih petindvajset let dela z mladostniki z zmerno, težko in težjo motnjo v duševnem razvoju v okviru Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga. Predstavljam si, koliko zgodb se je zvrstilo v teh letih, težkih, pretresljivih, tudi lepih in navdihujočih. O njih ne govori; ne zato, ker ne bi hotel, zato, ker je o tem nemogoče govoriti. Lahko pove samo to, da je pri vsakodnevnem delu z otroki in mladostniki dobil nekakšno usmeritev, spoznanje, kaj zares šteje: da si upamo odpreti sočloveku, da si upamo biti iskreni, da zmoremo spoštovati drugega skupaj z njegovo različnostjo. Imel je 21 let, študent socialnega dela, ko se je javil na razpis na Center za usposabljanje, delo in varstvo Draga, je povedal. »K meni je pritekla deklica in me prijela za roko. Bil sem popolnoma nepripravljen, do takrat nisem imel izkušnje z drugačnostjo. Nisem se čisto znašel. In potem mi je kolega, ki je tam delal, rekel: to je deklica z najlepšimi očmi. Takrat se je v meni nekaj prelomilo.« Ob tem je vse prisotne na prireditvi, vključno s premierom Mirom Cerarjem in predsednikom DZ Milanom Brglezom v prvih vrstah, povabil v gostilnico Druga violina v središču Ljubljane, kjer gostom strežejo osebe s posebnimi potrebami in tako omogočajo, da se ljudje postopoma seznanijo z drugačnostjo, se jo naučijo sprejemati, se ji prilagajajo.

Na odru po slovesni podelitvi je govoril o solidarnosti, o bližini, o sočutju, ki se lahko nadaljuje v dejanje. Besede, ki jih pogosto slišimo, iz njegovih ust zvenijo drugače. Jakopovič jih je s sodelavci spremenil v realnost.

Prvega februarja letos bo novela zakona, ki je bila sprejeta decembra, stopila v veljavo; tisto, kar je bilo na začetku videti utopija, je postala realnost, država bo problem rešila sistemsko. Za topli obrok bo zdaj tudi zakonsko poskrbljeno. Lahko se bomo posvetili drugim problemom, ki jih ne manjka, pravi Jakopovič, in si zastavili nova, ključna vprašanja. Kot na primer, ali se otrokom, ki nimajo enakih izhodišč, omogoča, da se jih vsaj pri izobraževanju postavi na enakovreden začetek z vsemi ostalimi? Ali se s tem kdo ukvarja? Milan Jakopovič misli, da ne. Zato lahko pričakujemo novo peticijo, novo pobudo.

»Nikoli si nisem delal utvar, da revščino lahko izkoreninimo. Vprašanje pa je, ali kot družba res naredimo vse, da bi je bilo čim manj. In ali si to sploh želimo.«