Tiskane izdaje
Razkol, ki ga gledamo, kaže, kako različno Evropa razume demokracijo. Ena stran se sklicuje na vladavino prava in ozemeljsko celovitost države, druga na načelo samoodločbe narodov in participacijo državljanov. Med njima je globok, brezkončen konflikt. V Kataloniji ne gre samo nacionalno državo, podobno kot na vrhuncu dolžniške krize v Grčiji ni šlo samo za dolg. V samem bistvu obojega je demokracija.
Medtem ko gledamo katalonsko krizo, imajo vsi na ustih besede o demokraciji. Na spoštovanje prava in ustavo se sklicuje avtoritarna španska oblast, ki je referendum o neodvisnosti poskušala preprečiti z represijo. V svoji neskončni aroganci je vlada premiera Mariana Rajoya nad lastne državljane, ki so samo prišli na volišča, poslala brutalno silo. V temeljnem zakonu države iz leta 1978 – in ustava je pogodba med državljani in državo – ni ustavne podlage na katalonsko osamosvojitev; v pravnem smislu je vlada v Španiji skušala preprečiti neustavni referendum, zanjo je odcepitev protipravno dejanje. Sredi Evrope je demokratična država, ki misli, da lahko utiša svoje državljane s pendreki.
V imenu temeljnih demokratičnih pravil so uradni Madrid podprli tudi Evropska unija in države članice. Pri tem so šli tako daleč, da so brutalnost paravojaških enot razglasili za »notranjo zadevo« Španije, kakor da nesorazmerna uporaba sile ne bi pomenila kršitev demokracije, človekovih pravic in temeljnih načel EU scela. Poleg vsega je Unija pokazala neskončno količino licemerja. Vsaj od insolventne Grčije naprej vemo, da niti malo ne koleba, kadar gre za vpletanje v notranje zadeve držav članic.
Izraz podpore neodvisnosti Katalonije na ulicah Belfasta. Foto: PA via AP
Tudi katalonska regionalna vlada oziroma njen nacionalizem nosita del odgovornosti. Na neki točki so se odrekli političnim rešitvam in izbrali konfrontacijo, politični diletantizem je zavil v slepo ulico. Nazadnje je izid referenduma pokazal, da Katalonija ni tako zelo independentistična, kot se je zdelo. Neodvisnost nima večinske podpore, nasprotujejo ji tudi etnični Katalonci, večina prebivalcev se dojema za Špance in Katalonce hkrati. Vprašanje je, ali bi bil volilni izid kaj drugačen, če bi bilo glasovanje regularno. Smo torej pri problemu mandata, tem, ali manjšina lahko vsili voljo večini.
Nakar je prišel torek, za Katalonijo najdaljši dan. Predsednik Carles Puigdemont je naredil oboje – na neki način je razglasil neodvisnost, v isti sapi jo je suspendiral. Govorica je bila zavestno dvoumna in odprta za interpretacije. Pravzaprav se je v eni stvari mogoče strinjati s špansko vlado, to je bila »implicitna deklaracija neodvisnosti, sledilo je eksplicitno suspendiranje«. V tem je bil katalonski predsednik spreten. Unitarna država pa je vrnila udarec. Ste razglasili neodvisnost ali niste, zahteva odgovor predsednik španske vlade.
V tej zgodbi sta ena in druga stran naredili veliko napak. Konflikt med Madridom in Barcelono se je zaostril do točke, ko so prvi in drugi izgubili preveč. Pomenljivo je, da je španski oblasti uspelo spremeniti unilateralni referendum v veliko zmago za separatiste, celo državljani, ki niso imeli preciznega odnosa do neodvisnosti, so zaradi policijskega nasilja podprli odcepitev. Hkrati je svet začel s simpatijo opazovati osamosvojitveno hotenje.
Izbira med samovoljno špansko državo in katalonskim nacionalizmom je zgrešena, je te dni zapisal Janis Varufakis, treba je zavrniti tako avtoritarni establišment Španije kakor nacionalizem, ki maha s sloganom Naredite Katalonijo spet veliko. Odločanje med enim in drugim se ne razlikuje veliko od »opredeljevanja med Jeroenom Dijsselbloemom, predsednikom skupine evrskega območja finančnih ministrov, in Marine Le Pen, voditeljico francoske skrajno desne Nacionalne fronte: varčevanje ali dezintegracija«.
Lahko Španija obstane? Foto: AP
Nemara največja škoda je obujanje preteklosti, kajti katalonsko vprašanje ima globoke, zelo globoke zgodovinske korenine. Vredno se je spomniti, kot v svoji knjigi o civilizacijah Sredozemlja pripoveduje David Abulafia, denimo na odnose med Aragonci in Katalonci stoletja nazaj. Ko je leta 1134 umrl kralj Alfonso Aragonski, »Bojevnik«, in ni zapustil naslednika, je bil njegov brat menih prisiljen oditi iz samostana, da bi zaplodil potomca. Na svet je prišla hči, ki se je nazadnje poročila z barcelonskim škofom. »Škofija in aragonsko kraljestvo sta bili od sredine 12. stoletja naprej povezani, toda zveza je bila izključno personalna ...«
Francova Španija je preteklost, po smrti diktatorja leta 1975 se je država demokratizirala, od leta 1986 je članica Evropske unije. V teh dneh je celotna pozornost usmerjena na Katalonijo, vendar vsega ni mogoče zožiti na grdo konfrontacijo med vlado in separatisti. Španija je med redkimi evropskimi državami, v katerih ni skrajno desnih političnih sil in kjer priseljenci niso mučna, razdvajajoča politična tema. Toda spomin na vojaško diktaturo je spet tu. S surovo silo, ki jo je izbral premier Rajoy, je priklical spomin na temačne čase diktature, v katerih je bila mučenica Katalonija, in na tragično obdobje frankizma. Povojna Evropa pa je bila zgrajena prav na preseganju zgodovine, je v svojem magistralnem delu o Evropi po letu 1945 pisal Tony Judt. Zgodovinar Judt navaja Ernesta Renana, ki pravi, da je pozaba ključna. Treba se je spominjati, toda za spravo je bistveno tudi pozabljenje.
Lahko osamosvojitveno stremljenje Kataloncev uspe? Lahko Španija obstane? Je sploh mogoče braniti status quo za vsako ceno, saj je pričakovati še več zahtev po neodvisnosti? Po eni strani države ne sprejemajo enostranske odcepitve, po drugi je v demokratičnem svetu nemogoče vsiliti ljudem življenje v centralizirani državi, ki je nočejo. To je temeljni konflikt med načelom o samoodločbi narodov – leta 1918 ga je postavil na svetovno agendo ameriški predsednik Woodrow Wilson, odtlej je samoodločba sakrosantno načelo mednarodnih odnosov – in nacionalno suverenostjo. Med njima je večna konfrontacija.
Vlada Mariana Rajoya misli, da lahko svoje državljane utiša s pendreki. Foto: AFP
Razsojanje med pravico naroda do samoodločbe in načelom ozemeljske in politične celovitosti držav je v mednarodni skupnosti postalo nemogoča dilema. Medtem ko se je v obdobju dekolonizacije zdela samoodločba uporabna in je bil čas po koncu hladne vojne naklonjen nastanku kakih 25 novih, novodemokratiziranih držav, je zdaj drugače. Pa vendar suverenost ni več neovrgljiva predpostavka, sploh v EU. Evropska unija je nadnacionalna, je prostor preseganja nacionalne suverenosti, obenem združuje vlade nacionalnih držav. Sociologinja Saskia Sassen pravi, da je »v etapi globalizacije suverenost postala decentralizirana in ozemlje delno denacionalizirano«. Je suverenost postala obsoletna? Z vse večjo občutljivostjo za kršitve temeljnih človekovih pravic se je tudi sam koncept samoodločbe spremenil, čeprav se niti sama mednarodna teorija ne strinja o tem, ali je samoodločba pravica ali princip.
Dogajanje v Kataloniji pa ni samo posledica španske notranje politike, temveč tudi razmer v Evropski uniji. Avtonomizem in independentizem sta tesno povezana z razmahom demokracije, piše Alberto Alesina. Svetovno znani italijanski ekonomist s Harvarda, skupaj z Enricom Spolaorejem je že pred poldrugim desetletjem izdal referenčno knjigo The Size of Nations (The MIT Press), poudarja, da je v demokratičnem svetu čedalje težje zadrževati težnje etničnih, lingvističnih, verskih manjšin, zato so jim centralne vlade prisiljene zagotavljati večjo avtonomijo, celo neodvisnost. Kot pomemben dejavnik pisca omenjata svobodno trgovino, še posebno v Evropi, kjer je Nato zmanjšal nacionalne obrambne stroške in je EU odstranila ovire pri trgovanju med članicami, zaradi česar prosperirajo manjše države. Povedano drugače: ravno ekonomska integracija Španije je omogočila osamosvojitvene sanje sedmih milijonov Kataloncev, v tem smislu je njihovo prizadevanje za neodvisnost otrok Evropske unije.
Nazadnje se je treba spomniti na »reševanje« Grčije in ostalih zadolženih članic na vrhuncu krize in brezobzirno uveljavljanje ekonomskih pravil. Takrat nevpletanje v notranje zadeve ni bilo svetinja. Ni naključje, da se to, kar se dogaja, dogaja v Španiji, eni od južnoevropskih držav članic Evropske unije, ki jo je ekonomska in finančna kriza najbolj prizadela in kjer je bil odpor proti rigorozni politiki varčevanja posebej izrazit. Iz tega je zraslo gibanje indignados, zavračanje varčevalnega diktata je dalo zagon odcepitvenim hotenjem.
V sredici vseh vélikih evropskih tem je demokracija, brez nje je evropski projekt nesmiseln.
