Tiskane izdaje
27. ljubljanski mednarodni filmski festival, ki bo letos potekal med 9. in 20. novembrom, bo deseti po vrsti, odkar ga vodi Simon Popek.
Ta dekada ni le nekakšno logično sosledje poklicne poti enega naših najbolj renomiranih filmskih kritikov in publicistov, nekdanjega urednika Ekrana in snovalca filmskega programa na TV Slovenija. Je tudi desetletje, v katerem se je Liffe profiliral in postal največji kulturni dogodek v državi.
Študirali ste umetnostno zgodovino in sociologijo kulture, v publicistični prostor pa vstopili kot filmski kritik. Pred tem ste bili strasten obiskovalec filmskih festivalov. Kot študent ste bili pripravljeni vedriti v avtu na parkirišču nad Cannesom in se vsako jutro spustiti vanj, da bi si lahko ogledali filme.
Tako smo včasih hodili na festivale. Bilo je normalno, da si si moral na začetku vse financirati sam, da bi lahko vstopil v medijski prostor. Denarja pa seveda nismo imeli. Cannes je bil v tem smislu super, saj poteka maja, ko je že toplo. Prvič sem bil tam s tremi kolegi, pripeljali smo se s katro, spali pa na bencinskem postajališču, ki se je izkazalo kot srečališče canske underground gejevske scene. V Berlinu pa si vedno našel kakšnega znanca, pri katerem si lahko prebival. Te začetne festivalske avanture so bile še kar vznemirljive ...
... ampak te romantike danes najbrž ni več.
Morda je. Opažam pa, da med mladimi danes niti ni želje po obiskovanju festivalov. Seveda so se vmes zelo spremenili načini gledanja filmov. V devetdesetih letih ni bilo druge možnosti. Če si hotel videti nove nekomercialne filme, si moral na tuje festivale. Sploh ni bilo alternative.
Najbrž ste eden redkih direktorjev mednarodnega filmskega festivala, ki se drugih festivalov še vedno raje udeleži kot novinar.
Za to obstaja sila preprost razlog. Novinarska izkaznica ponuja festivalskemu programerju najboljše razmere za delo. Če hočeš videti čim več filmov, če nočeš ure in ure stati v vrsti, kar še zlasti velja za Cannes, je to za delo filmskega selektorja še vedno z naskokom najoptimalnejša izkaznica.
Če smo bili nekoč festivalski poročevalci dejansko prvi, ki smo pisali o filmih, prikazanih na festivalih, imajo danes bralci naših poročil na voljo na stotine drugih spletnih objav …
Splet je spremenil vse. Vendar sem prepričan, da je za lokalno bralstvo še vedno najbolj dragoceno in pomembno, da ima svojega poročevalca s festivalov. Okusi se zelo razlikujejo. V zadnjem času opažam, da ko naši mediji povzemajo tuje, povzemajo po večini glavne angleške medije, kot je denimo Guardian. Angleži mi nikoli niso bili blizu. Osebno so mi bliže resni ameriški kritiki iz manjših, specializiranih medijev, tudi vplivi so pri meni prišli bodisi iz Francije bodisi iz ZDA. Ne morem našteti niti enega angleškega kritika, ki bi ga hotel spremljati ali bi kdaj vplival name.
V čem je razlika?
Že v načinu pisanja. Angleži so fanatično obsedeni z objektivnostjo, kritika pa ni objektivno pisanje, je izrazito subjektiven žanr. Bolj je kritika subjektivna, boljša je. Angleži bodo vedno zahtevali od tebe, da kot kritik poveš, ali je film dober ali ne. Zame to sploh ni pravi predmet kritike, filmske ali katerekoli druge. Kritika zame ni vrednotenje v smislu, da daš filmu konkretno oceno ali zvezdico, ampak da poveš bralcu nekaj, česar morda ne ve. Vedno sem imel za največji kompliment, če mi je kdo rekel, saj si dobro napisal, ampak ni mi jasno, ali ti je film všeč ali ne.
Tudi mediji so se spremenili. Včasih se je bralec v nekem časopisu navadil na določenega kritika, ni se bilo treba kritiku prilagajati pričakovanjem ali okusu bralca, kar danes velja predvsem za ameriške tako imenovane trade papers, kot sta Hollywood Reporter in Variety. Kot kritik tam nimaš izbire, saj je formula, kako je treba pisati kritike, popolnoma določena, celo izrazoslovje je poenoteno, ne glede na to, kdo piše. To je zelo dolgočasno brati.
Kaj menite o slovenski filmski kritiki?
V času razvoja svetovnega spleta je filmska kritika eksplodirala. To je prineslo pozitivne in negativne posledice. Pozitivna je gotovo ta, da splet vsakemu omogoča javni glas in da je naplavil nekatere kritike, ki drugače morda nikoli ne bi postali vidni. Nekateri najboljši ameriški filmski kritiki, denimo Hoberman ali Rosenbaum, ki so pisali za manjše medije in bili zaradi tega skorajda neopazni na naši strani Atlantika, so šele s spletom dobili potrebno vidljivost. Seveda ta možna vidljivost ni nujno dobra, saj se je, tudi pri nas, zelo razpaslo nestrokovno in ljubiteljsko ter neobvezno pisanje in kramljanje o filmu.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Ekspanzije ni doživela samo filmska kritika, ampak tudi filmski festivali, čeprav film še nikoli ni bil tako dostopen, kot je danes.
Drži tudi, da je veliko festivalov ugasnilo. V devetdesetih je Italija veljala za deželo filmskih festivalov. Tako rekoč vsaka vas je imela svojega. Z ekonomsko krizo so po letu 2008 začeli množično umirati ali pa so nekoč pomembni festivali, kot denimo v Pesaru, postali nepomembni. Po drugi strani je v tem obdobju Hrvaška doživela ekspanzijo festivalov. Samo Zagreb jih ima sedem ali osem na leto.
Obstaja kaj takega, kot je festivalski film?
Ta izraz se je zelo prijel predvsem v slabšalnem smislu in pomeni negledljiv film, ki ga nihče ne bo hotel vrteti v distribuciji. Dejansko gre za nekaj drugega. V dobi, ko se je filmska produkcija zaradi novih tehnologij pocenila, je veliko težje spraviti film pred gledalce, kot pa ga posneti. Festivali so tako danes, če se vrnem k prejšnjemu vprašanju, alternativni način prikazovanja določenega segmenta filmov.
Bi lahko v tem trenutku govorili o trendih v svetovni kinematografiji, kakšnem novem valu?
Valove velikokrat odplakne, še preden dobro opozorijo nase. Letos imamo v Fokusu romunski film. A ta je konstanta na filmskem zemljevidu nekako od leta 2005. Nisem ga načrtoval, če sem iskren. A zdelo se mi je izjemno, da je v enem letu nastalo pet tako odličnih filmov v državi, kot je Romunija, ki ima izrazito majhno produkcijsko kapaciteto. Estetike so danes tako različne, da težko govorimo o prevladujoči poetično-estetski liniji, tudi v primeru Romunov. Ne gre torej za zaključen, izoblikovan val, ampak za skupino nadarjenih režiserjev, ki ustvarjajo v svojem okolju. Pri grškem filmu, ki smo mu pred nekaj leti posvetili Fokus , je že drugače. Nekateri grški režiserji so tudi zaradi ekonomske krize odšli na Zahod in danes snemajo filme v angleškem jeziku.
Liffe je nastal iz potrebe ponuditi občinstvu čim več kakovostnih filmov, ki jih drugače ni bilo mogoče videti v domači distribuciji. Z zasnovo Art kino mreže se je situacija spremenila, pa vendar se še zgodi, da celo filmi, ki so jih odkupili slovenski distributerji in so bili predvajani na Liffu, ne najdejo poti v slovenske kinematografe.
Število filmov, ki so odkupljeni za naše tržišče, je impozantno. Zato se velikokrat sprašujem, kje je ekonomska logika naših distributerjev, da jih potem veliko sploh ne pride v distribucijo. Ne na Liffe, ne v kino, ne na televizijo.
Cankarjev dom je precej neobičajna institucionalna posoda za festival Liffovega tipa. A najbrž je pri nas tudi edina mogoča. Če bi Liffe osamosvojili, bi s tem najbrž tvegali njegovo institucionalno in finančno nestabilnost. A zanima me nekaj drugega: posluha za to, da bi imel Cankarjev dom redno, torej vsakodnevno filmsko prikazovanje, v Cankarjevem domu nikoli ni bilo.
Razlog je preprost. Nimamo stalne filmske dvorane in bojim se, da je tudi nikoli ne bomo imeli. Kar se tiče pričakovanj ljudi, ti glede filma povezujejo Cankarjev dom z Liffom, del publike še s Festivalom dokumentarnega filma ali z občasnimi retrospektivami, ki so vezane na večje tematske dogodke v hiši, kot je bil letos Shakespeare in bo prihodnje leto Tolstoj. Ne vidijo ga kot redno kinodvorano. Zato je težko vedno znova zagnati piar mašinerijo, kadar damo v distribucijo serijo treh, štirih filmov, in z njo doseči večje občinstvo. Tudi ko smo pred dvema, tremi leti za marsikoga škandalozno vrteli dva hollywoodska blockbusterja, Hobbita in Medzvezdje, smo se bali, ali nam bo sploh uspelo nagovoriti občinstvo, o katerem smo pričakovali, da bi ga film moral zanimati.
Treba je dodati, da takrat zaradi distributerjevega spora s Kolosejem, ki ni plačeval, teh filmov v Ljubljani sploh ne bi bilo mogoče videti.
Drži, bilo je tudi vprašanje, ali bo Ljubljana edina prestolnica na svetu, ki ne bo vrtela dveh najbolj pričakovanih komercialnih filmov leta.
Vrniva se še malo k slovenski kino distribuciji. Ljubljanski mestni Kinodvor je že nekaj let programsko prevelik za svoje male kapacitete. Vse bolj tudi kaže, da ne bomo dobili malega art kino centra.
Že ves čas menim, da bi ta problem lahko rešili, če bi v Ljubljani poleg Kinodvora stalno in programsko zaokroženo delovala še Kosovelova dvorana in Kino Komuna. Za potrebe ljubiteljev nekomercialnega filma bi bilo to popolnoma dovolj. To bi bila tri platna, ki so že tu. Morda se sliši iluzorno, a v nekem idealnem svetu bi bilo to mogoče izvedljivo.
Kot filmski kritik imate dolgo kilometrino. Radi tudi poveste, da se je od pisanja kritik nekoč dalo spodobno preživeti, a že davno ni več tako. Zanimivo se mi zdi, da se s slovenskim filmom kot kritik niste sistematično ukvarjali.
To drži. Pri nas sta to počela oziroma ves čas počneta samo dva kritika, Marcel Štefančič in Zdenko Vrdlovec. Po drugi strani niti nisem imel priložnosti za to. Kot Delov kritik sem imel nalogo pokrivati tujo produkcijo. Edini slovenski film, o katerem sem pisal za Delo, je bil Anžlovarjev Poker. Mislim, da zato, ker nihče na Delu takrat ni hotel imeti opravka z njim (smeh).
Torej je to bil bolj splet okoliščin kot neka načelna drža do slovenskega filma?
No, za revijo Ekran sem kar precej pisal o slovenskem filmu, tako da je ta vtis malce napačen, ker to ni bilo tako javno vidno kot moje pisanje za Delo. Priznam pa, da ga sistematično kot kritik nisem spremljal tako obširno kot nekateri drugi.
Tudi o Liffu vam nekateri očitajo, da ste zelo mačehovski do umeščanja slovenskega filma v program. Letos je v tem kontekstu tako rekoč rekordna bera. Šest slovenskih filmov petih režiserjev.
Liffe je mednarodni festival in si želi nacionalnih premier. Včasih je bilo slovenski film lažje uvrstiti na Liffe, saj je nacionalni festival potekal spomladi, tako da so do jeseni že nastali novi filmi, ki se jih je dalo premierno prikazati na Liffu. Ko sem prevzel festival, je Festival slovenskega filma že potekal septembra, mesec in pol pred Liffom. Zato moram najti neko zgodbo, da bo ta film na Liffu opažen. Novinarji ga tako ali tako vidite v Portorožu in vas na Liffu upravičeno ne zanima več, producenti pa se zaradi tega pritožujejo, saj film ostane brez medijskega odziva. In tu imamo kavelj 22.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Proti slovenskemu filmu torej nimate nič ...
... nič nimam proti dobremu slovenskemu filmu.
Kako pa bi ocenili njegovo trenutno kondicijo?
Letošnja bera je kar kakovostna, predvsem pa zelo raznolika. Kar je dobro.
Je to splet naključij ali posledica skrbnega programiranja?
To je bolj vprašanje za nekdanjega direktorja filmskega centra Jožka Rutarja. Menim, da je vnesel neko raznolikost predvsem v modele financiranja, filme je finančno podpiral z manjšimi zneski, a jih je zato podprl več. To je očitno dalo neke rezultate. Pred njim verjetno ne bi posneli Idile . V prihodnjih dveh, treh letih bomo videli, ali so ti rezultati konstanta ali naključje.
Če slovensko kinematografijo primerjamo s sosednjo hrvaško, moramo ugotoviti, kako zelo so nas, nekoč daleč za nami, v zadnjih letih prehiteli po levi in desni. Tako po sistemski in finančni urejenosti kinematografije kot po številu posnetih filmov, njihovem uspehu pri domačih gledalcih in uspehih na tujih festivalih, denimo v Cannesu.
Hrvaška ima svojo zgodbo. Predvsem ima Hrvoja Hribarja, direktorja njihovega filmskega centra, ki je zelo delaven, vztrajen in trmoglav. Ima svojo vizijo, ki sicer marsikomu ni všeč, zato je bilo kar nekaj poskusov politike, da bi ga odstavili, a se to na srečo ni zgodilo. Hrvaški film je zadnjih pet let na prostoru nekdanje države najkakovostnejši. Tudi na Liffu imamo dva, prvenec Hane Jušić Ne glej mi v krožnik, ki tekmuje, in Z druge strani uveljavljenega Zrinka Ogreste.
Kako bi lahko pripeljali film v enega od tekmovalnih sporedov Cannesa? Včasih se zdi, da kakovost filma ni edino merilo. Imam prav?
Za tekmovalni program Cannesa moraš imeti ali zelo dober ali pa vsaj zelo drugačen film. Ta festival je poseben in se precej razlikuje od Berlina in Benetk. Išče ekscese. In zato zna zavrniti tudi filme uveljavljenih režiserjev, ki so že tekmovali v Cannesu, če se jim zdi film preveč konservativen. Cannes je, skratka, drugi planet, zelo oddaljen od nas. Zato bi bil že zelo vesel, če bi se slovenskemu filmu uspelo prebiti v stransko sekcijo Poseben pogled, v katero je bil lani uvrščen hrvaški Zvizdan Daliborja Matanića. Potrebno je veliko lobiranja. Ni dovolj, da posnameš dober film in ga pošlješ v Cannes.
Diplomacija in lobiranje žal nista ravno naši močni točki.
Nista. Tu se zelo razlikujemo od, denimo, Srbov, ki jim je uspelo pripeljati v Cannes tudi sila povprečne filme, ampak za njimi je stala lobistična vojska.
Ko ste postali programski direktor Liffa, ste ukinili nekatere sekcije, dodali nove in jih bolj profilirali. Vaš prispevek k zgodovini festivala so gotovo retrospektive.
Vsak festival, ki da kaj nase, mora imeti močan retrospektivni program. Zadnja leta se je žal zelo razpasla predstavitev digitalno restavriranih klasik, trend, ki ga je začel Cannes in ki je zelo len način prikazovanja filmskega kanona. Enostavno izbereš v zadnjem letu digitalno restavrirane filme in jih prikažeš. Nekateri arhivarji danes obtožujejo Cannes, da je s prikazovanjem digitalno restavriranih filmov naredil medvedjo uslugo klasikom na filmskem traku.
Na rotterdamskem festivalu smo že sredi devetdesetih lahko v celoti videli Von Trierjevo televizijsko nadaljevanko Kraljestvo. Ste glede na ekspanzijo televizijskih serij, nanizank in nadaljevank v zadnjem obdobju razmišljali o kakšni novi sekciji v tej smeri?
Temu nisem naklonjen. Televizija sodi na
In ta je?
V času, ko Hollywood ne proizvaja več resnejših vsebin in ko celo veliki avtorji, kot sta Spielberg in Eastwood, težko pridejo do financiranja, dominantni princip komercialnega filma pa je postal bodisi film po stripovskem junaku bodisi film o superherojih, je publika, ki je ljubiteljica resnejšega ameriškega mainstream filma, ostala brez vsebin. Gre za gledalca, ki še vedno zahteva pregledno narativno strukturo, je pa dovzeten za kakovosten film. Z mankom takih filmov se je začel vzpon televizijskih serij, ki so pritegnile k sodelovanju čislane režiserje in igralske zvezdnike. Televizijska produkcija je postala zelo prestižna in njen pomembni del je hotel nagovoriti prav gledalca, o katerem sem govoril. Seveda so med vzroki tudi drugi, od spleta, spremenjenega načina gledanja filmov, pojava spletnih operaterjev do platform, kot sta Netflix, Amazon Studios in tako naprej.
Nekje ste izjavili, da se pri izboru filmov za festival ravnate po tem, ali se vam film zdi dober ali ne. Kaj je torej za vas dober film?
Tisti, ki si ga želim videti še enkrat.
Vsak selektor ima svoj okus in preference. A dejansko ga najbrž legitimira šele sposobnost, da ve, kakšen film pričakuje občinstvo.
Zdaj si počasi že domišljam, da poznam pričakovanja občinstva ... Vedno znova pa me preseneti, da vsako leto nekatere filme, ki so mi všeč, pri sebi pa si mislim, le kdo bo to sploh gledal, publika proti mojim pričakovanjem vzame za svoje.
Je Liffova publika res nadpovprečno izobražena?
Menim, da je. Je pa malo zadržana. Redko doživiš njene spontane reakcije, denimo kakšen aplavz sredi filma, kar se na festivalih redno dogaja. Na Liffu si običajno še enkrat ogledam z gledalci filme, o katerih sem prepričan, da bi morali sprožiti odzive, da vidim, kako se bodo odzvali. Velikokrat sem presenečen, ker se moja pričakovanja pokažejo za napačna ... Letos s posebno nestrpnostjo pričakujem filma Toni Erdmann nemške režiserke Maren Ade in Ona Paula Verhoevna. V petindvajsetih letih, odkar hodim v Cannes, namreč še pri nobenem filmu nisem doživel takšnih reakcij kot pri teh. Bilo je kot med tekmo na stadionu.
Liffe pokrije več kot polovico stroškov s prodajo vstopnic. To je tudi v svetovnem merilu precejšen fenomen.
Mislim, da smo že skoraj pri 60 odstotkih ... V tujini mi nihče ne verjame, ko to povem. Na Zahodu so vstopnice zanemarljiv odstotek festivalskega proračuna. Tu se lahko spet navežem na italijanske festivale in njihov neslavni konec. Ker so bili skoraj v celoti odvisni od javnih sredstev, tako rekoč nič pa od vstopnic, je bila kriza zanje usodna.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
... in imel je tudi drugega, Tobačno, ki to zaradi zakonodaje ne sme več biti, čeprav bi rada bila ...
... ter pomembna evropska sredstva iz programa Media. Od države ste letos dobili približno 70.000 evrov, preostalo prinesejo sponzorji in prodaja vstopnic, s katero se v blagajno steče približno 200.000 evrov. Ljubljana, ki ji gre zasluga, da imamo v prestolnici uspešen mestni kino, se dela, kot da Liffa ni. Bistveno revnejši Maribor sofinancira nacionalni gledališki festival s 160.000 evri, enako kot država. Zakaj menite, da je tako?
Nimam odgovora. To je še ena stvar, ki mi je v tujini nihče ne verjame. Mesto je povsod prva instanca, ki podpre festival, kakršenkoli, saj je to tudi kulturni turizem, če ne drugega. Če primerjam Liffe z zagrebškim festivalom, lahko povem, da dobi dvakrat več od mesta kot od države.
Liffe je začel rasti po letu 2000. Vrhunec obiska je dosegel leta 2005 z 51.000 gledalci. Pozneje se je ta številka nekoliko znižala, zadnjih nekaj let pa se povprečno vrti okrog 44.000. To je najbrž optimum.
Trenutno je za Liffe vse, kar je nad 40.000, gotovo uspeh in tudi za mesto, kot je Ljubljana, zelo dober obisk.
Zdaj pa obvezno vprašanje. Prvih pet filmov letošnjega Liffa po vašem izboru?
Seveda omenjena Toni Erdmann in Ona ter Sieranevada Romuna Cristija Puiuja. Ti, vsaj kar se mene tiče, zelo izstopajo. Meni zelo ljub je tudi Vlažna punca v vetru Akihika Šiote, ki obuja v sedemdesetih letih cvetoč japonski žanr mehkoerotičnega, na hitro spisanega in posnetega filma. Nekaj posebnega so tudi Ranjena srca, film še enega Romuna, Raduja Judeja.
Katere tri bi denimo priporočili svoji mami?
(smeh) Najbrž brazilskega Nisem tvoj sin, to je čisto pravi film za mame, zelo čustven. Pa najbrž kolumbijskega Med morjem in zemljo, ki prav tako govori o razmerju med sinom in mamo ...
No, saj nisem vprašala, kateri filmi govorijo o razmerju med mamo in sinom ...
... peljal bi jo še na Tonija Erdmanna.
Ha, ha, torej še na film o odnosu med očetom in hčerjo ... Kaj pa bi priporočili ministru za kulturo? Trije bodo dovolj, ker najbrž nima več časa.
11 minut Jerzyja Skolimowskega, otvoritveni film, upam, da bo minister prišel. Pa Jarmuschevega Patersona, ki čudovito pokaže, da se umetnik lahko skriva v sleherniku. Tretji bi bil eden izmed Slovencev.
Če bi vas poslali na samotni otok, na njem pa bi lahko izbirali med neomejenim dostopom do filmov ali knjig, kaj bi izbrali?
Samo eno od tega lahko izberem?
To je nekako namen takšnih vprašanj.
Težko bi se odpovedal enemu ali drugemu.
Pa reciva samo za eno leto, ne ravno do konca življenja.
V tem primeru bi mi trenutno gotovo bolj ustrezalo, da eno leto ne bi gledal filmov.
Cannes ali Benetke?
Tu bi odgovoril dvodelno.
Pa ne že spet ...
Ne gre drugače. Cannes je gotovo najboljši po izplenu, Benetke pa so postale seksi, ležeren in udoben festival. Ni gneče.
Cannes ali Benetke?
Ok. Cannes, čeprav za ceno živcev.
Kubrick ali Hitchcock?
Kubrick.
Tarantino ali Von Trier?
Ojoj! Včasih sem bil ljubitelj obeh, zdaj sem pa že malo sestopil s tega vlaka. Tarantino ...
Haneke ali Béla Tarr?
Haneke.
Filma letošnjega Liffa, ki ju največkrat omenjate: Ona ali Toni Erdmann?
Toni Erdmann.
Kateri film pa lahko gledate vedno znova?
Rdeči krog Jean-Pierra Melvilla. Vse od Melvilla.
