Tiskane izdaje
Številke so osupljivo visoke. Glavni izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank, slabe banke (DUTB), je januarja letos prejel 20 tisoč evrov plače (bruto). Ob tem mu je redno mesečno pripadalo tudi nadomestilo za potne stroške (9600 evrov bruto). Marca je dobil še posebno nagrado za delovno uspešnost v prejšnjem letu (114 tisoč bruto). Aprila je prejel dodatnih 93 tisoč (bruto) za celoletno plačilno socialnih prispevkov. In še nadomestilo za malico mu pripada.
Zadnje mesece je bruto plača glavnega izvršnega direktorja nižja. Znaša 17 tisoč (bruto). Ker pa mu sproti nakazujejo še socialne prispevke, ki so mu jih v preteklosti obračunavali enkrat letno, na bančni račun mesečno prejme več kot na začetku leta. Januarja je namreč na račun prejel 16 tisoč evrov, zdaj pa na račun prejme dobrih 19 tisoč evrov. Toliko namreč znašajo neto plača, neto nadomestilo za potne stroške in mesečni socialni prispevki, ki jih mora poravnati na Švedskem.
Od metodologije je odvisno, kolikšno vsoto bi dosegli, če bi želeli dobiti odgovor na vprašanje, kakšna je plača glavnega direktorja slabe banke. A čez palec bi rekli, da delodajalec, torej država Slovenija, za glavnega izvršnega direktorja slabe banke nameni nekoliko več kot pol milijona evrov letno. To je bruto bruto številka. Del te vsote se prek davkov v proračun vrne. Ker so podatki o dohodku, dodatkih, posebnih dodatkih, nadomestilih, stroških in nagradah direktorjev DUTB javni, lahko višino tistega, čemur v vsakdanjem, ne najbolj jasnem besednjaku rečemo plača, izračuna vsak. In se ob številki zgraža. Ali pa se z njo morda celo strinja – odvisno od osebnega okusa.
Ko pridejo na politični spored podatki o plačah v institucijah, povezanih z državo, sledi skorajda obvezni obred. Vlada je ob podatkih zaskrbljena. Potem zagotovi, da bo stanje drugačno. Finančni minister dobi nalogo, naj stvari uredi ..., in če mine dovolj časa, novica o plačah ni več tako zelo udarna in neurje gre mimo. Tokrat je predsednik vlade Cerar poskrbel za zanimivo inovacijo: problem visokih plač v DUTB se bo rešil po »naravni poti«, je rekel. Kot da so plače naravni pojav, ki je odvisen od naravnih ciklov ...
Ne. Dobre plače slabih bankirjev niso naravni pojav. Niso nastale po naravni poti. In ne bodo se spreminjale zaradi ciklov narave. So politični, družbeni, ekonomski, (a)moralni, zgodovinski pojav. V plačah direktorjev slabe banke niso zgolj evri. V plačah direktorjev DUTB so zbrana tudi vsa protislovja zadnjih dveh desetletij. Kam merimo? Oktobra 2009 so bili objavljeni podatki o najvišjih plačah slovenskih direktorjev, med drugim, denimo, tudi podatek o letni plači direktorja ajdovskega Primorja. Znašala je 770 tisoč evrov letno. Tistega leta je bil šef Primorja, če govorimo o plači, državni prvak. Letna plača celotne uprave NLB je tedaj znašala dobra dva milijona evrov.
Leta 2010 smo pod vrhom najbolje plačanih direktorjev lahko zasledili predsednico uprave Probanke, ki je leto poprej zaslužila dobrih 300 tisoč. Danes je banka, ki jo je vodila, v postopku nadzorovane likvidacije. Primorje je šlo v stečaj pred tremi leti. Danes je na slabi banki več kot sto milijonov terjatev do Primorja, torej družbe, katere prvi mož je bil leta 2008 z letnim zaslužkom 700 tisoč evrov na vrhu menedžerskih plač. Na slabi banki so danes številne terjatve do podjetij, ki so jih vodili direktorji, katerih letne plače so bile občutno višje od plač sedanjih šefov DUTB. Tudi plače bankirjev, ki so podjetjem namenjali zdaj nasedle kredite, so bile primerljive s sedanjimi plačami ljudi iz vodstva slabe banke.
Slaba banka je travmatološka klinika finančnega sistema. Šefi slabih bank se od običajnih bankirjev razlikujejo po tem, da imajo bistveno več sovražnikov. Vektorji interesov okrog slabe banke so bolj zapleteni kot v običajnem delu bančne sfere. Kaj pa plače? Te zagotovo niso naravni pojav. Če so šefi slabe banke dobro plačani na Irskem ali v Španiji, bodo dobro plačani tudi v Sloveniji. Če najvišja letna plača v dobičkonosnem delu slovenskega bančnega sektorja danes doseže okrog pol milijona evrov, potem je to pomembna orientacijska točka za pogajanja o plači šefa slabe banke. Druga, še bolj pomembna orientacijska točka pa je bila postavljena v času, ko je gromozanska finančna luknja nastajala. Kakšne so bile plače gospodarstvenikov in bančnikov, ki so pridelali pet milijard slabih terjatev? Pol milijona evrov letno. Tudi 700 tisoč letno. Je primerno, če sanatorjeva plača znaša toliko, kolikor je znašala plača človeka, ki je problem povzročil? Nekoliko več? Nekoliko manj?
Imamo bistveno večji problem od plač slabih bankirjev. Problem je ta, da ni več verodostojnih točk, ki bi ob vprašanju, kakšna plača je primerna, sploh omogočale orientacijo v času in prostoru.
