Dolga nevarna pot od kardinala Richelieuja do Vladimirja Putina

Nemški analitiki razkrivajo, da so bila znamenja nove agresivne ruske zunanje politike že dolgo očitna, a jih nihče ni hotel videti.

Objavljeno
12. september 2014 17.18
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Ameriški žvižgač Edward Snowden je domneval vseprisotnost zahodnih obveščevalnih služb, ruski predsednik Vladimir Putin pa je Zahod presenetil s priključitvijo Krima in drugim vmešavanjem v Ukrajini. Nemški analitiki zdaj razkrivajo, da so bila znamenja nove agresivne ruske zunanje politike že dolgo očitna, a jih nihče ni hotel videti.

Časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung navaja govor načelnika ruskega generalštaba iz januarja 2013, v katerem je Valerij Gerasimov pred rusko akademijo vojaških znanosti napovedal veliko tega, kar se danes dogaja v Ukrajini. V 21. stoletju se brišejo meje med vojno in mirom, je kmalu po svojem nastopu analiziral prvi vojak Rusije, v nekaj mesecih ali celo dnevih se lahko cvetoče države spremenijo v areno za ogorčene oborožene spopade, v žrtev tujih intervencij, kaos, človekoljubno stisko ali državljansko vojno. General je omenjal revolucije v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, FAZ-ov Thomas Gutschker pa domneva, da je imel v mislih tudi ukrajinsko oranžno revolucijo iz let 2004 in 2005, v ozadju katere Rusi vidijo Američane.

A Gerasimov ni obsojal, ampak nakazoval, da se lahko iz tega primera tudi sami veliko naučijo. Političnih ciljev po njegovih besedah ni več mogoče doseči le z običajnim bojevanjem, ampak so potrebni tudi širjenje dezinformacij ter politični, gospodarski, humanitarni in drugi nevojaški ukrepi za spodbudo »protestnega potenciala ljudstva«. Je bil prvi takšen ukrep prav Edward Snowden? Ameriške obveščevalne službe so si same krive, če niso znale zavarovati svojih tajnih podatkov, gledano nazaj pa so Snowdnova razkritja vseeno videti kot prva lekcija v knjigi o nelinearnem vodenju vojne, ki ga pri severnoatlantski vojaški zvezo Nato zdaj imenujejo hibridni. »Odkrito posredovanje vojske, pogosto pod plaščem ohranjanja miru ali obvladovanja kriz, pride na vrsto šele kasneje, ko se gre za dokončno zmago v sporu,« nemški dnevnik navaja ruskega generala. »Odločilni so hitrost, hitro premikanje, dobro premišljeno posredovanje padalskih sil in obkolitev sovražnih sil.«

Gerasimov je tudi opozoril, da ruska zakonodaja že od leta 2009 omogoča vojaško posredovanje izven ruskih meja, če to zahteva »zaščita Rusov v tujini«. Čeprav ni omenjal Ukrajine, zahodni analitiki zdaj verjamejo, da je s svojim nastopom napovedal prav sedanje dogodke v tej ruski sosedi, ki je že ostala brez polotoka Krim. Moskva še ne priznava posredovanja svojih sil v Ukrajini, obveščevalni podatki pa so očitno tako prepričljivi, da zdaj tudi nemška kanclerka Angela Merkel govori o sporu med Rusijo in Ukrajino. »Rusija poskuša obstoječe meje spreminjati z grožnjami ali celo nasiljem. Vse bolj jasno je, da že od začetka ne gre za konflikt znotraj Ukrajine, ampak za spor med Rusijo in Ukrajino,« je v bundestagu povedala kanclerka, ki je kot mlado dekle tako občudovala ruščino, da si jo je želela študirati, in se tudi zdaj le s težavo poslavlja od priljubljene nemške podobe Rusije kot gospodarske in politične partnerice Zahoda. Kremelj predsednika Vladimirja Putina s tem nima težav, svojim nasprotnikom je že večkrat prikrito zagrozil celo z jedrskim orožjem.

Nekateri krivdo za to, kar se dogaja, pripisujejo Natu in tudi Kremelj obtožuje, da so Washington in drugi podpirali Rusiji nenaklonjene režime na območju. Ta teza pa predvideva, da ima Rusija pravico določati, kaj se dogaja celo v 45-milijonskih sosednjih državah, in sicer do te mere, da si lahko odvzame dele tujega ozemlja. Kijevu je danes zagotovo žal, da so oddali svoje jedrsko orožje. V zameno so leta 1994 dobili za zdaj brezzobo pogodbo iz Budimpešte, v kateri poleg Rusije suverenost države jamčijo tudi ZDA in Velika Britanija.

Povsem mogoče je tudi, da ruske vladajoče elite sedanji mednarodni politični, vojaški in gospodarski trenutek vidijo kot idealen čas za okrepitev ruskega položaja v svetu, pa četudi za ceno resnih zaostrovanj. Vladimir Putin je že marca 1994 govoril o »neposrečenem delovanju« sovjetskega komunističnega vodstva pod Mihailom Gorbačovom, ki je privedlo do razpada Sovjetske zveze, pri čemer nekdanji agent KGB v Vzhodni Nemčiji ni žaloval za komunizmom, ampak za petindvajsetimi milijoni Rusov, ki so ostali zunaj matične države. »Že v interesu evropske varnosti si Rusija preprosto ne more privoščiti, da bi te ljudi prepustila samovoljni usodi,« FAZ navaja »čustveni« govor tedaj 41-letnega podžupana Sankt Peterburga na razpravi ustanove Körber. Putin je opozoril, da je Rusija »v interesu skupne varnosti in miru v Evropi« velikanska ozemlja prostovoljno prepustila nekdanjim republikam Sovjetske zveze, med njimi tudi takšna, ki so zgodovinsko vedno sodila k Rusiji.

Višji moralni pomen človeštva

Številni Ukrajinci se spominjajo, da je Rusija Krim, ki jim ga je podaril Ukrajinec po rodu, Nikita Hruščov, pridobila šele konec 18. stoletja, Stalin pa je ukazal množično preseljevanje tamkajšnjih Tatarov. Ruskih »žrtvovanj« pa se je doslej še posebej zavedala nemška politika – od kanclerja združitve Helmuta Kohla do sedanje kanclerke Angele Merkel, ki je tedanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha že leta 2008 prepričala proti članstvu Ukrajine v Natu in pri tem še vedno vztraja. Medtem pa so v Putinovem Kremlju zvonili alarmi tudi zaradi dogajanj v drugih delih sveta in morda še posebej zaradi dogajanj v Libiji leta 2011. Tako Putin, takrat v vlogi ministrskega predsednika, kot predsednik Dimitrij Medvedjev sta tedaj jasno povedala, da sta v zahodno intervencijo privolila le iz človekoljubnih razlogov, nista pa soglašala z odstranitvijo libijskega voditelja Moamerja Gadafija, ki je po besedah Medvedjeva dobro uravnaval »zapletena« libijska notranjepolitična razmerja.

Po prepričanju številnih analitikov so Kremelj še posebej presunile televizijske slike, ki kažejo zadnje diktatorjeve minute v rokah pobesnele množice. Morda so se tedaj v Moskvi dokončno zavedali, kako dokončno se je Zahod poslovil od tako imenovane realne šole zunanje politike, ki je vedno upoštevala le interese držav in se ni vmešavala v njihov notranjepolitični ustroj. Tisti, ki jih v Nemčiji imenujejo »Russlandversteher«, še vedno verjamejo v vsaj delno demokratičnost Putinovega režima, v Kremlju pa, opozarja FAZ, govorijo o »vzhodni« ali »suvereni« demokraciji. Putinova Rusija prednosti demokracije že dolgo ne vidi niti v gospodarstvu, kjer po prepričanju zahodnih ekonomistov neomejen tok informacij pomaga k pravilnemu poslovnemu odločanju. Rusija predvsem stavi na izvoz energije pod nadzorom državnih podjetij in je do sedanje ukrajinske krize tudi v Evropi dolgo imela voljnega partnerja. Šele pri Južnem toku je evropska komisija, prestrašena zaradi vse večje energetske odvisnosti, začela vztrajati pri zagotavljanju konkurence.

Ruska notranjepolitična sedanjost pa prinaša tudi preganjanja političnih nasprotnikov, sumljive smrti kritičnih analitikov in zatiranje istospolno usmerjenih, zaradi česar ruski oporečniki v ukrajinskih dogodkih tako kot prej v gruzinskih domnevajo tudi reševanje notranjepolitičnih trenj. Ne preseneča jih, da je Putin spomladi 2012 po množičnih protestih zaradi njegovega tretjega mandata v dumi govoril o posebni identiteti ruskega naroda z njegovo véliko zgodovino in kulturo. Te po njegovem ne zaznamuje »tako imenovana« strpnost, v kateri izginjajo etnične tradicije in razlike in se mora brez izpraševanja sprejemati enakost med dobrim in zlom. »Zdi se mi, da ruski človek, človek ruskega sveta, predvsem razmišlja o višjem moralnem pomenu človeštva,« je Putin poslanstvo ruskega naroda razlagal tudi v aprilskem televizijskem intervjuju. Na Zahodu je drugače; bolj uspešen si, boljši si, v Rusiji pa po njegovem mnenju uspeh celo bogatim ni dovolj – tu ležijo korenine ruskega patriotizma in množičnega žrtvovanja v vojnah. »Drugi narodi imajo svoje prednosti, naša pa je ta.« In čeprav se v današnjem svetu mešajo tudi geni, »bomo mi vedno zaščitili naše vrednote«.

Poznavalci se že sprašujejo, kaj bo novi ruski nacionalizem pomenil za večnacionalno Rusijo, a čeprav iz vzhodne Ukrajine poročajo tudi o bojevanju krimskih Tatarov na strani Kijeva, Kremlju vsaj za zdaj ni treba skrbeti zaradi morebitnega upora drugih ljudstev. Medtem pa je videti, da ruska strategija že prestopa na naslednjo stopnjo »nelinearnega« vojskovanja, kot ga je začrtal načelnik ruskega generalštaba Valerij Gerasimov. Že na začetku ukrajinske krize so v Kaliningradu nastanili rakete kratkega dosega, ki lahko dosežejo tudi Nemčijo, ta teden pa so predstavili nov načrt oboroževanja z jedrskim in konvencionalnim orožjem ter v očitnem nasprotju z razorožitvenimi sporazumi z ZDA preizkusili medcelinsko raketo Bulava, ki lahko nosi jedrske konice stokratne moči od tiste, ki je uničila Hirošimo. Vojaško vodstvo tudi razmišlja o spremembi strategije, ki bi dovoljevala prvi udarec z jedrskim orožjem, med novimi orožji, ki naj bi jih razvijali, pa analitiki še posebej poudarjajo sisteme za predrtje raketnih ščitov. Poznavalci že zdaj domnevajo, da lahko ruske podmornice uničijo ameriške letalonosilke, s protiletalskimi sistemi S-300 in S-400 ter protiladijskimi raketami jahont, ki jih nameščajo na Krimu, pa lahko nadzorujejo Črno morje vse do Turčije. Do leta 2020 načrtuje Rusija 500 milijard evrov za novo oborožitev.

Pogled proti Arktiki

Je rusko vodstvo presodilo, da tudi drugih ciljev ne bo moglo doseči brez odkritega soočenja s severnoatlantsko vojaško zvezo? Eden od njih je očitno nadzor nad Arktiko, ki ji tudi zaradi podnebnih sprememb napovedujejo dostop do velikih energetskih in surovinskih bogastev. Rusija na otoku Wrangel v bližini ameriške Aljaske že gradi vojaško oporišče in kljub severnemu podnebju bo to območje morda kmalu eno najbolj vročih na svetu, saj z ruskimi zahtevami ne soglašajo Kanada, Danska, Norveška in ZDA. Strokovnjaki ocenjujejo, da se pod arktičnim ledom skriva do trideset odstotkov svetovnih rezerv nafte in plina.

Če želi preurejati strateška razmerja, kakršna so se razvila po koncu hladne vojne, si Vladimir Putin ne bi mogel izbrati boljšega trenutka. V Iraku in Siriji grozi islamska nevarnost, v primerjavi s katero so celo fanatiki Al Kaide videti kot amaterji, in čeprav imajo islamski skrajneži veliko zamer tudi do Rusije, je vsaj za zdaj njihov najpomembnejši sovražnik izven območja Zahoda. Putin razvija tudi novo politično in gospodarsko sodelovanje s Kitajsko, ki zaostruje položaj v Južnokitajskem morju in je doma morda tudi sama naletela na meje gospodarskega napredka v političnih diktaturah. Nekateri ekonomisti ocenjujejo, da lahko pri povprečnem dohodku na prebivalca med deset in sedemnajst tisoč dolarji razvoj zagotovi le postopen prehod v demokracijo, pa čeprav ga pred tem lažje vodijo diktature. Opominjajo, da se je to v preteklih desetletjih posrečilo le Japonski in Južni Koreji, temu kriteriju pa bi poleg kitajskega ustrezalo tudi rusko neenergetsko gospodarstvo.

A kdo bo Moskvo prepričal, da se demokratizacija splača, potem ko sta si v ZDA v preteklih dveh desetletjih zobe polomila tako desni kot levi idealizem v mednarodnih odnosih? Ameriška politika je začela z iluzijo »čudovite osame« obračunavati že po prvi svetovni vojni, ko se je predsednik Woodrow Wilson zavzel za Društvo narodov. Vero v mednarodno poslanstvo države s posebno odgovornostjo za državljanske in človekove pravice je še okrepila druga svetovna vojna in hladna, ki ji je sledila, za sedanje rusko vodstvo pa so tedanje prevladujoče ameriške predstave navadna žalitev. Za Ronalda Reagana je bila komunistična Sovjetska zveza »carstvo zla«, George W. Bush pa je po terorističnih napadih 11. septembra 2011 presodil, da je izvoz demokracije nujen za mir v svetu, pa četudi ga prinesejo na tankih. Sedanji demokratski predsednik Barack Obama je zavrnil takšno strategijo, a tudi zaradi vere, da bo svetovne avtokrate prepričal že s svojim šarmom in prijaznostjo.

Zadnja knjiga starega lisjaka

Obama zdaj dobiva še posebej trpko lekcijo iz realne šole mednarodnih odnosov, ki v svetu ne dovoljuje vakuuma, kot šibkega predsednika ga ne ocenjujejo le v Kremlju, ampak tudi nekateri drugi morebitni sovražniki Zahoda. Po dramatični prvi polovici letošnjega leta najbrž ni več dvoma, da bodo sovražniki svetovnega pax americana poskušali izkoristiti preostanek Obamovega bivanja v Beli hiši za uveljavitev svojih ciljev. Na Bližnjem vzhodu se že uresničujejo temačne republikanske napovedi, da se bo moral sedanji predsednik po prehitrem umiku vrniti še z večjimi silami in žrtvami, pri čemer posebni ameriški vlogi v svetu tudi zaradi Edwarda Snowdna nasprotuje pomemben del evropske javnosti.

Zanimivo je, da je starosta mednarodne realistične šole Henry Kissinger prav zdaj objavil knjigo Svetovna ureditev (World Order), v kateri pri svojih enaindevetdesetih letih spet oznanja pomen mednarodnega sistema po eni najbolj grozljivih evropskih morij, tridesetletni vojni iz 17. stoletja. Westfalski mir iz leta 1648 je v duhu kardinala Richelieuja in njegovega raison d'état na piedestal povzdignil ravnotežje moči med najpomembnejšimi državami, kar je pragmatični pristop, ki ga Kissinger postavlja visoko nad totalitarizme in revolucije. A tudi sam priznava, da so se lahko politiki dogovorili le zato, ker so v tridesetih letih verskih in drugih spopadov izčrpali vse svoje sile, ker je bila Evropa požgana in izmučena, njeno prebivalstvo zdesetkano. V 21. stoletju z vsemi jedrskimi in drugimi arzenali česa takšnega ne bi preživel niti planet, kaj šele človeštvo.

So danes torej pragmatične samo predpostavke o splošni, nadnacionalni morali, ki se rojeva skozi gospodarsko-tehnološki napredek in z njim povezane družbene spremembe? Ali lahko sploh še dovolimo, da se na enem ali drugem koncu sveta razraščajo napadalne politike in avtokracija? Američani težko sprejemajo zamisel, da je zgodovina tragična, piše Kissinger, po drugi strani pa je tudi ameriški diplomatski starosta nemškega rodu hvalil iraške cilje republikanskega predsednika Georgea W. Busha, s čimer se morda pridružuje tistim, ki verjamejo, da bodo morale demokratične države v vse bolj nevarnem svetu narediti več in ne manj za dober razvoj.

Četudi same morda tega niti ne želijo, jih ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne in petinsedemdeseti obletnici začetka druge Putinova Rusija sili v ponovno razmišljanje o svojih vrednotah in prioritetah. Zahod morda še vedno upa, da jim bodo pri tem pomagali Rusi sami. Ko njihov predsednik s pogledom na velik del Ukrajine omenja carsko »Novorusijo«, zgodovina pomni tudi velike poskuse evropeizacije naroda – od Petra Vélikega do enako imenovane Katarine, da o Mihailu Gorbačovu in Borisu Jelcinu sploh ne govorimo. Zlobneži celo predlagajo, naj Zahod sprejme vse Ruse, ki bodo želeli zapustiti velesilo »ortodoksije, avtokracije in nacionalnosti«, kot je svojo državo že v 19. stoletju označeval car Aleksander III. – in jo zdaj vse bolj tudi Vladimir Putin.