Tiskane izdaje
Tretje poskusno glasovanje v varnostnem svetu o kandidatih za prihodnjega generalnega sekretarja ZN je utrdilo položaj Antónia Guterresa na vrhu neformalne lestvice, slovenski kandidat Danilo Türk se je slabo plasiral. Smo v fazi pred odločilnim krogom: cilj glasovanj je izločanje imen z najmanj podpore, za zdaj pa ni znano, kako se razvrščajo decizivni glasovi, namreč peterice stalnih članic s pravico veta.
Tekma za najvišji položaj v multilateralnem sistemu in najpomembnejšo službo v svetovni diplomaciji je kljub nekoliko večji transparentnosti, več je je kot kadarkoli prej, čvrsto zaprta v ozek krog interesov velikih, taktiziranj, lobiranj. Igra postaja čedalje bolj trda, izbor se zožuje, ta čas je omejen na deseterico: na vrhu je, že tretjič zapored, Portugalec Guterres, slovenski kandidat je zelo pri repu. Toda prav pri vseh imenih je opaziti vse več negativnih glasov. Številke so pomenljive. Tudi favorit vseh treh glasovanj je tokrat dobil tri negativna mnenja, sklepati je mogoče, da je med njimi rusko; v tem primeru je celo njegov vodilni položaj navidezen.
Matematika
Celotno število negativnih glasov je osupljivo visoko, razen prvouvrščenega imajo vsi drugi po pet do 12 glasov proti; vsega skupaj je bilo podeljenih 70 negativnih ocen – v prvem krogu 55 –, zelo verjetno so med njimi tudi številni glasovi stalnih članic. To je slaba slika, ki kaže, da v najpomembnejšem organu ZN preštevilni kandidati nimajo podpore. Toda nazadnje se vse zvede na politično trgovino, na najmanjši skupni imenovalec. Ustanovna listina ZN za generalnega sekretarja ne predpisuje kvalifikacij, izbira je prepuščena interesom velikih. To je umazana politična trgovina, gola borba za moč, v kateri običajno ne zmaga najboljši. Na koncu generalna skupščina pro forma pokima.
V dolgi tekmi je bilo vseskozi veliko govora o ženski in o vzhodnoevropski regiji, očitno pa se predvsem prvi kriterij umika. V Združenih narodih obstajajo zelo različne prioritete, 193 držav članic, sekretariat, nevladne organizacije imajo različne agende. Mnogi vneto podpirajo žensko, 60 članic s Kolumbijo na čelu je podpisalo apel, v katerem se zavzema za to, da bi, prvič v sedemdesetletni zgodovini, Združeni narodi dobili generalno sekretarko. In vendar se nobena stalna članica varnostnega sveta ni temu pridružila.
Na začetku tekme je bilo šest žensk. Prva je odpadla bivša hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić, kmalu bosta najbrž odstopili še dve, bivša moldavska zunanja ministrica Natalia Gherman in kostariška diplomatka Christiana Figueres, ena in druga imata največ – dvanajst negativnih glasov in tako rekoč nobene podpore. Nekdanja premierka Nove Zelandije Helen Clark je že pred tretjim krogom napovedala, da bo razmislila, kako naprej, zdaj diplomatski viri navajajo, da naj ne bi izstopila iz igre pred generalno skupščino ZN, ki bo v New Yorku konec septembra. Torej bi ostali samo še dve: generalna direktorica Unesca Irina Bokova, ki jo podpira Rusija, in argentinska zunanja ministrica Susana Malcorra, ki ima ameriško podporo.
Kriterij Vzhodnoevropejca je močnejši, pri tem vztraja Rusija, vprašanje je, ali bo pri tem vztrajala do konca. Nenapisano pravilo geografske rotacije je odrazila impozantna količina imen iz vzhodne Evrope, na začetku sedmero. Ta del sveta še ni imel generalnega sekretarja, pričakuje, da je končno na vrsti: doslej je tri generalne sekretarje prispevala zahodna Evropa (Tygvie Lie, Dag Hammarskjöld, Kurt Waldheim), dva Afrika (Butros Butros Gali in Kofi Anan), dva Azija (U Tant in Ban Ki Mun), enega Latinska Amerika in Karibi (Javier Pérez de Cuéllar). In vendar je vse manj jasno, kako bo s tem.
Največkrat so odločilne druge reči. Generalni sekretar svetovne organizacije ni položaj za tiste, ki hočejo pokazati čvrstost v kriznih razmerah. Zadnji, ki je bil dosleden, je bil Šved Dag Hammarskjöld, edini dobitnik Nobelove nagrade za mir. Uveljavil je vlogo organizacije v težavnih razmerah hladne vojne in sueške vojne. Po njem ni bil nihče nič več kot prvi birokrat Združenih narodov.
Tretje glasovanje za prihodnjega generalnega sektretarja ZN je utrdilo položaj Antónia Guterresa. Foto: Reuters/Denis Balibouse
Princ
Kot običajno se splača ozreti nazaj. Pred petindvajsetimi leti, po izteku mandata Pereza de Cuellarja, je bil pretendent za položaj Sadruddin Aga Khan. Iranskega visokega funkcionarja ZN in filantropa, sam sebe je imel za državljana sveta, sta zaposlovali morala in etika, verjel je v dolžnost elit za dobro človeštva. Njegovi dosežki na čelu Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) – vodil ga je 12 let, v času največjih tragedij ljudi s čolnov, ki so bežali čez Južnokitajsko morje – so izstopajoči. Spretno je menedžeriral kompleksno begunsko vprašanje in prepričeval vlade, naj financirajo krizo.
Zdelo se je, da bo program humanitarne in ekonomske pomoči Afganistanu v okviru Združenih narodov nedvomno okrepil položaj princa Sadruddina v tekmi za generalnega sekretarja leta 1990. Videti je bil najboljša investicija ZN. Seveda ni bil uspešen. Dvakrat je poskušal v tekmi za generalnega sekretarja, obakrat mu je spodletelo: prvič leta 1981, ko je Rusija dala vedeti, da bo vetirala kandidaturo, leta 1991 ni bilo potrebno niti to, saj mu ni uspelo zbrati potrebne večine.
Vse ostaja za zaprtimi vrati, Združeni narodi so še vedno zelo zaprta mednarodna organizacija. Če izhajamo iz premise o transparentnem odločanju na globalni ravni, je to karseda nerazviden sistem. Letos sicer gledamo nekatere spremembe, kandidati so prvič v tričetrtstoletni zgodovini opravili javna zaslišanja v generalni skupščini in predstavili svoje vizije, to je za ZN tako rekoč revolucionarni premik. In vendar je večina procedure netransparentna. Glasovanja značilno ostajajo tajna in prav tako je tajen rezultat; kar je zelo čudaško, glede na to, da za natančno porazdelitev glasov po vsakem krogu zvemo tako hitro.
Fluidnost
V tej fazi kandidate, ki so na dnu lestvice, nagovarjajo, naj se umaknejo; ne nazadnje je cilj poskusnih glasovanj oženje izbora imen. Varnostni svet bo nadaljeval tajna glasovanja, kmalu z obarvanimi glasovnicami, ki bodo ponderirala podporo oziroma nakazala potencialni veto stalnih članic.
Razporeditev glasov nakazuje, da bo težko doseči konsenz, zdaj razen prvouvrščenega in Miroslava Lajčaka nihče nima zadostne podpore devetih glasov. António Guterres, nekdanji portugalski premier, ki je bil zatem deset let visoki komisar Združenih narodov za begunce, se ponaša z mednarodnim ugledom, profiliral se je na področju, ki je ta čas posebej aktualno. Toda kot v primeru princa Sadruddina je morda to manj pomembno, kot je videti. Predvsem pa ga lahko ustavi Rusija. Če trije negativni glasovi, ki jih je dobil, pripadajo nestalnim članicam, je na poti, da postane prihodnji generalni sekretar; če je vsaj en glas dala stalna članica, potem je kandidatura negotova.
Dramatični vzpon slovaškega zunanjega ministra Lajčaka in bivšega visokega predstavnika ZN za Bosno in Hercegovino je presenetljiv, ponazarja, kako fluidna je lestvica. In tu je Bolgarka Irina Bokova, ki že drugi mandat vodi Unesco, največjo agencijo Združenih narodov. Od vsega začetka velja za favoritko, Unesco je menedžerirala v času, ko so ZDA in Izrael zaradi vstopa Palestine v organizacijo odtegnili financiranje, vendar se je dobro znašla in ni v slabih odnosih z Združenimi državami.
Slovenski kandidat, bivši predsednik republike Danilo Türk, drsi po neformalni lestvici navzdol. Nejasno ostaja, kako se bo odrezal, ko bodo razvidni glasovi stalnih članic, njegova rezerva ostaja veliko neopredeljenih glasov, ima jih največ med vsemi. Njegove strokovne reference so, kot je pokazalo prvo poskusno glasovanje, odlične, vendar je kandidatura vse preveč njegov osebni projekt in premalo projekt države. Türk ima ambicije, večje od ambicij slovenske države.
Slovenija je prvič v svoji zgodovini uradno vstopila v tekmo za vodilni položaj svetovne organizacije, njen kandidat je razmeroma sam. Njegove aspiracije so za slovenski prostor problem, Slovenci ne marajo tistih, ki štrlijo iz povprečja, svetovna politika jih ne zanima, radi živijo navznoter. Namesto da bi se veselili, ko se je odrezal dobro, in se zdaj nadejali, da bo rezultat popravil, je opaziti privoščljivost. Njegova kandidatura predvsem načenja tisto travmatično vprašanje Slovenije, ki misli, da je premajhna za velike teme.
