Tiskane izdaje
Največja begunska kriza našega časa
V Ugandi, ki ima 34 milijonov prebivalcev, je trenutno več kot 1,2 milijona beguncev. Od tega jih je 900.000 iz Južnega Sudana. Do konca leta naj bi v Ugando prišlo še najmanj pol milijona ljudi na begu pred vojno. Večina beguncev je v Ugando, državo z najbolj odprto begunsko politiko v Afriki, prišla v zadnjih desetih mesecih. Med njimi je kar 65 odstotkov mlajših od 18 let; med begunci je 85 odstotkov otrok in žensk. V Ugandi je zdaj več beguncev kot v celotni Evropski uniji, v kateri živi skoraj pol milijarde ljudi, število pa strmo in, zdi se, neustavljivo narašča.
Foto: Isaac Samani/EJC
»Če nas nočejo tu, nam naj to povejo. Odšli bomo domov in umrli na svoji zemlji. Moja žena in sin sta zbežala že pred letom dni. Najprej sta odšla v bližnjo Demokratično republiko Kongo, potem sta šla v Ugando. Ko je postalo preveč nevarno, saj so vladni vojaki začeli pobijati kar počez, naše vasi pa napadajo tudi uporniki in kriminalne skupine, sem se na beg podal tudi sam. Odločen sem poiskati svojo družino, a tudi mene ne spustijo naprej,« se je pogovoru priključil 32-letni Tobias Data. Njegov oče je med begom umrl. Tobias je ves čas gledal, kako so umirali njegovi znanci. Kosili so jih naboji, mačete so rezale njihove vratove. V Ugandi je kot begunec že drugič – prvič je bil tu v času državljanske vojne med severom in jugom. Tedaj je hodil v šolo. Na Ugando, ki je leta 2006 sprejela posebno begunsko zakonodajo, ki beguncem podeljuje kos zemlje, pravico do dela in svobodnega gibanja ter možnost odprtja podjetja, ima lepe spomine. A zgodovina se je, predvidljivo, ponovila. Njegova nova domovina se je zaradi notranje in zunanje vsiljenih etničnih delitev ter nepravično razdeljenega naftnega bogastva, zdaj že zlomljene ekonomske osi južnosudanske državnosti, pogreznila v novo vojno. Ta je po pričevanju mnogih bolj kruta in krvava kot katera koli do zdaj.
Vojna, suša, lakota, podnebne spremembe
Po rdeči zemlji so ženske nosile plastične posode z vodo. Pešačile so od ranega jutra. Otroci so za seboj vlekli težke kovčke in suhe veje. Njihove matere bodo veje uporabile pri kuhanju večerje. Med njimi so se z motorji kitajske izdelave preganjali lokalni mladostniki, priložnostni taksisti. Ob koncu deževne dobe, ko bi morala biti severna Uganda dodobra namočena, je zemlja popolnoma suha, vodnjaki pa – dobesedno – smrtonosno prazni. Posledice podnebnih sprememb udrihajo skupaj s posledicami vojne – to je usodna kombinacija. V tem trenutku je v Južnem Sudanu zaradi lakote življenjsko ogroženih 5,5 milijona prebivalcev. Od skupno devetih milijonov, kolikor jih je še ostalo v prekleti državi. V begunskih taboriščih, dejansko bolj večjih vaseh ali malih mestih na severu Ugande, je bolje, a lakota je še vedno epidemična. Po podatkih UNHCR sta podhranjeni dve tretjini otrok, četrtina resneje.
Foto: Isaac Samani/EJC
»V našo vas so začeli prihajati ljudje v uniformah. Ne vem, kdo so bili. Prihajali so skoraj vsak dan. Ubijali so moške in posiljevali mlade ženske. Začelo se je na hitro, čez noč. Prej smo živeli normalno, mirno. Obdelovali smo vrtove, se obiskovali, živeli v slogi,« je pred plastično-leseno kajuto, prekrito s šotorskim platnom, svojim začasnim domovanjem na obrobju taborišča Impevi, dejala 45-letna gospa Estgha Tabu, ki prav tako kot večina beguncev na tem območju prihaja iz vasi v bližini južnosudanskega mesta Yei. V Ugando je po nekaj tednih hoje in skrivanja v goščavi skupaj s štirimi hčerkami (Viola, 17, Suzan, 15, Ataz, 10, in Sara, 6) prišla lani poleti. Njen prvi mož je umrl zaradi aidsa. Njen drugi mož je umrl med poskusom bega. Estgha, bolna in vidno razrvana, je ostala sama s svojimi puncami. Še sama ne ve, kako so preživele, nedotaknjeno preživele. Drugače od tisočih deklic, deklet in žena. Goščava je polna seksualnih zveri. Posilstvo je orožje vojne, večkrat celo način komunikacije.
Trinajst litrov vode na dan
»Ne, tu se ne počutim varno. Slabo spim. Strah me je. Ves čas mislim, da bodo prišli za nami in nas ubili. Tako kot so ubili mojega moža. Veliko slabih ljudi je naokoli, veliko. Prihajajo. Meja je blizu,« je sedeč v senci na kosu platna pod suhim savanskim drevesom povedala Estgha. Ker je vdova in ni najboljšega zdravja, so ji upravitelji begunskega taborišča omogočili, da skupaj s hčerami biva kak kilometer stran od najhujšega taboriščnega kaosa, ob novi prašni cesti, ki vodi proti južnosudanski meji. Od ugandskih oblasti oziroma lokalne skupnosti je dobila na voljo 50 krat 50 metrov velik kos zemlje. V teoriji je ta zemlja na voljo za obdelavo in naj bi poskrbela za prehransko samopreskrbo beguncev.
Ugandska država uradno vsaki begunski državi nameni 100 krat 100 metrov obdelovalne zemlje. Do eksodusa beguncev iz Južnega Sudana lani poleti je to še nekako držalo, potem pa je obdelovalne zemlje hitro začelo zmanjkovati. Oblasti so podeljevale vedno manj zemlje. Zdaj te skorajda ni več. »Na tej zemlji ne morem gojiti ničesar. Polna je skal in kamenja, tudi slana je. Potrebovala bi ogromno vode, te pa ni dovolj. Begunec na dan lahko porabi 13 litrov vode. Za vse – umivanje, pitje, kuhanje, kmetovanje. To ni nič. Težko je, zelo težko …« je nadaljevala dvojna vdova in dvojna begunka.
V begunstvu v Ugandi je bila že med letoma 1994 in 2005, ko se je z mirovnim sporazumom končala državljanska vojna v Sudanu. Ko se je vračala domov, v osvobojeno domovino, je bila vesela in prepričana, da ji nikoli več ne bo treba bežati. »Potem je spet prišla smrt … Ne vem, kako se je začela nova vojna. Nihče ne ve. Vem le, da sem izgubila moža in dom. Miru v Južnem Sudanu ne bo nikoli več. Vsi se pobijajo med seboj. Zdaj je veliko huje kot pred dvajsetimi leti. Tudi tu, v Ugandi, je slabše. Toliko nas je, da ne morejo poskrbeti za nas. In še veliko več ljudi bo prišlo.«
Gospa Esthga v begunstvu – »bojim se, da bo Uganda od zdaj naprej naš dom« – najbolj pogreša svoj velik vrt. Imela je kure in koze. Vse, kar je potrebovala. Pogreša tudi zdravje in mladost, ko je bila »lepa in močna in polna energije, zdaj pa se približuje konec«. Skrbi jo za hčere, ki so sramežljivo nasmejano poslušale naš pogovor in sem ter tja pomagale pri prevajanju. Starejši dve hodita v begunsko šolo, mlajši ne. Predrago je.
Foto: Isaac Samani/EJC
Ugandske oblasti so se decembra lani skupaj z mednarodnimi nevladnimi organizacijami odločile, da v Bidibidi ne bodo več spuščale novih beguncev. Na hitro je na območju Zahodnega Nila zraslo pol ducata novih begunskih naselbin. V številnih krajih so begunci v večini. Odnosi z lokalno skupnostjo se marsikod zaostrujejo, saj osnovnih virov, predvsem vode in obdelovalne zemlje, ni dovolj za vse. Ugandska odprta begunska politika je na frontni črti. Oblasti v Kampali vztrajajo, da bodo meje za begunce ostale odprte, ob tem pa mednarodno skupnost pozivajo na pomoč. A pomoči ni. »Kot ljudje, ki smo v preteklosti trpeli, pred nikomer, ki beži pred vojno, nočemo zapreti svojih vrat. Uganda bo še naprej po najboljših močeh pomagala beguncem,« zagotavlja tiskovni predstavnik vlade v Kampali Shaban Bantariza.
Proračuni mednarodnih nevladnih organizacij so skoraj prazni. Združeni narodi imajo za letošnje leto, krizno leto, na voljo le 15 odstotkov potrebnega denarja. Do konca leta bi ZN potrebovali okoli 810 milijonov evrov. Podobno velja za vse vodilne humanitarne akterje. Tudi Evropski uniji, ki je v Ugandi močno prisotna, ji kaj več kot 20 milijonov evrov do leta 2020 (!) za zdaj ni uspelo zagotoviti. To je, milo rečeno, smešna številka.
* * *
»Dejstvo je, da se razmere na severu Ugande in seveda v Južnem Sudanu zaostrujejo. A ljudje – in lokalne oblasti – ostajajo gostoljubni. Tudi sami so doživeli vojno in bili begunci, dobro vedo, kaj je trpljenje. Uganda je Nemčija vzhodne Afrike,« nam je v Kampali povedal vodja delegacije Evropske unije v Ugandi Kristian Schmidt. »Evropa se 'muči' z nekaj sto tisoč ljudmi, Uganda pa kljub vsem svojim težavam vztraja pri odprti begunski politiki in skrbi za 1,2 milijona ljudi. To morajo Evropejci vedeti! Uganda zasluži in potrebuje našo pomoč. Ta model begunske politike moramo podpreti, to je tudi v našem interesu. Uganda je del rešitve, zato smo jo vključili v projekt evropskega financiranja, a potrebovali bi veliko več denarja,« je bil jasen evropski veleposlanik v Ugandi, ki niti malo ne dvomi, da bo vojna v Južnem Sudanu trajala še dolgo, begunski tok proti jugu pa se ne bo ustavil.
Podobno razmišlja tudi visoki predstavnik UNHCR Filippo Grandi in pravi, da Uganda sama ne bo zmogla obvladati trenutno največje in najbolj urgentne begunske krize na svetu. »Smo na točki preloma,« je pred nekaj dnevi izjavil Grandi.
Uganda je pod vse hujšim pritiskom, viri so omejeni, prebivalstvo v Ugandi, državi z najmlajšim prebivalstvom v Afriki, izjemno hitro narašča. Do leta 2035 se bo število prebivalcev – podvojilo! Uganda bo čedalje bolj odvisna od tuje pomoči. Te pa skoraj gotovo ne bo (dovolj). Ko je bilo beguncev manj, je ugandska odprta begunska politika delovala tudi kot uspešen ekonomski model: v državo se je stekal mednarodni denar, rasla je infrastruktura, širil se je trg, ustvarjala so se nova delovna mesta, razvijalo se je podeželje. Begunci so, sodeč po številnih raziskavah, veliko pripomogli k ugandskemu ekonomskemu razvoju. Toda zdaj stvari uhajajo izpod nadzora, Uganda je vse bolj osamljena. To je nevarno, tudi varnostno.
Foto: Isaac Samani/EJC
Vojne travme
Devetnajstletna Gladys Win iz zahodnega dela Južnega Sudana je pred svojim improviziranim bivališčem v taborišču Bidibidi v olju pekla lokalno različico »mišk«. Opojno je dišalo. Dišeče cvrtje je pred začasno domovanje južnosudanske najstnice privleklo vsaj dvajset lačnih otrok. Po savanski cesti so vozili tovornjaki in motorji in dvigovali rdeč prah. Sredi popoldneva je bilo težko zdržati na ekvatorialnem soncu.
»Če dobim moko, potem lahko celo nekaj zaslužim,« se je nasmejala Gladys, medtem ko je njena prijateljica dojila dojenčka. V Ugando sta prišli skupaj – lani jeseni. Ko sta zapustili dom, sta se šest mesecev skrivali v goščavi. Spominov nista želeli obujati, preprosto je bilo preveč hudo. »Želela sem le na varno. Kamor koli. Nisem vedela, kje sem. Zbežali sva med napadom, s seboj sem vzela tudi zdaj štiriletno hčerko. Ničesar nisva imeli s seboj. Moji starši so ostali zadaj. Že dolgo jih nisem slišala, ne vem, kaj se dogaja z njimi. Ne vem, ali sta oče in mati sploh še živa. Oče mi je rekel, naj zbežim, da bo za mlade ženske zelo nevarno. Poslušala sem ga,« je povedala Gladys, ki je v Ugandi hodila v osnovno šolo, potem pa se po osamosvojitvi vrnila v Južni Sudan. Slab tajming?
»Nihče si ni niti mislil, da se bo zgodilo kaj takega. Bolje bi morali vedeti. Več generacij je odraslo v vojni. Naši pohlepni voditelji so nas izdali. Dinke hočejo imeti vse, zato nas ubijajo,« je dodala in se posvetila peki peciva, a z opisovanjem vojnih grozot je nadaljeval njen daljni sorodnik Remo Bulem, 30-letni osnovnošolski učitelj. »Najprej so nas, ki smo se skrivali v goščavi, ubijali le s puškami. Zdaj, ko jim že zmanjkuje streliva, nas ubijajo tudi z mačetami. Videl sem … preveč. Toliko smrti … Zakaj? Vse, ki jih dobijo med begom, vladni vojaki ubijejo. A zdaj ni več mogoče ločiti med vladnimi vojaki, uporniki in kriminalci. Nastala je tudi zveza plemen, ki se skupaj borijo proti vladajočim Dinkam. Civilisti smo vsem v breme. Primanjkuje vode, hrane ni že leto dni. Ljudje umirajo od lakote, množično. Mislim, da se nikoli več ne bom vrnil v Južni Sudan. Slišal sem, da so požgali mojo hišo in oropali šolo, kjer sem učil. V naši vasi ni več ljudi. Pobili ali pokradli so tudi vse živali,« so besede kar vrele iz vidno travmatiziranega učitelja, ki je v Ugando pribežal skupaj s sedmimi člani ožje družine. Rad bi ponovno učil, a zanj službe ni: večina učiteljev tako v begunskih kot v normalnih lokalnih šolah je namreč domačinov.
* * *
»Kako zelo težko poslušam izpovedi drugih beguncev … Vedno znova podoživim lastne travme. Pred očmi so mi ubili strica in soseda. Tu ne morem najti svojega miru. Ženske najbolj trpimo. Številni moški so pobegnili sami ali pa so se pridružili različnim oboroženim skupinam. Ženske smo vojni plen,« je zadihano dejala 26-letna Stella Yunimba, ki ji je v taborišču Bidibidi uspelo najti službo prevajalke. »Zavedam se svoje privilegiranosti. Tu lahko skrbim za svojo hčer Precious. Toda vsak dan je huje. Pogrešam moža, že pol leta nisem imela stika z njim, ne vem, kje je; ne vem, ali je sploh živ. Ogromno ljudi je izginilo. Ogromno!«
A bežijo tudi Dinke. Množično. Konflikt v Južnem Sudanu nikakor ni enoplasten. Dinke so se znašli v navzkrižnem ognju. Oblasti v Džubi, vojaško-naftna ruralna oligarhija, okužena z božjim sindromom vsemogočnosti, rekrutira mlade moške. Tiste, ki niso voljni sodelovati v etničnem čiščenju, preganja. Po drugi strani vasi, kjer živijo Dinke, napadajo pripadniki drugih etničnih skupin, predvsem Nuerov, ki orožje (in navodila) po naših podatkih dobivajo kar iz Kartuma. Ob dogajanju v Južnem Sudanu se mora sudanskemu predsedniku Omarju al Baširju, vojnemu zločincu, smejati na vsa usta.
Deli in vladaj, osnovnošolski primer.
Lakota
»Bojim se, da bomo umrli od lakote … Ničesar nimamo. Stradamo, že več mesecev,« je v velikanski begunski naselbini Kiryandongo v osrednji Ugandi, kjer so v devetdesetih bivali begunci pred krvoločno Gospodovo odporniško vojsko (LRA) zloglasnega Jospeha Konya, komaj dahnila gospa Yar iz mesta Bor, kjer se je vojna v Južnem Sudanu dejansko začela. »Poznamo le lakoto in bolezen. Tu smo že dve leti, v Ugando pa smo prišli leta 2014. Vsak dan je slabše. Pomoči skoraj ni več. Dinke ne moremo najti služb. Ujeti smo. Nikamor ne moremo. Izjemno težko je,« je shirana gospa globoko udrtih ličnic in boleče izbuljenih oči komaj zmogla moči za nekaj stavkov.
Yar je sedela na utrjenih blatnih tleh. Okoli nje so se zbrali sorodniki. Vsi shirani, izčrpani do skrajnih robov. Gluhonem visok fant, nečak naše sogovornice, je, povsem izgubljen, gledal v prazno. Nad taborišče, kjer živi okoli 52.000 ljudi, so se spuščali težki oblaki, ki so obljubljali nekaj dežja. A tega ni bilo. Kot ga ni že tedne.
»Vsak prost dan izkoristim, da obiščem družino. Imela sem veliko srečo, da so me sprejeli na učiteljsko šolo v Guluju. Živim v internatu in imam dobro življenje. Na voljo imam brezplačno šolo, spanje in hrano. A svoji družini ne morem pomagati, zato mi je izredno hudo. Obiskujem jih v taborišču in vidim, da je z njimi vedno huje. Upam, da bodo preživeli in se bomo lahko nekoč skupaj vrnili domov,« je v popolni angleščini povedala visokorasla in v moderna oblačila odeta 20-letnica Tir, edino upanje svoje družine. Njena urejena, ljubka zunanjost je bila neskladna z njenimi temačnimi mislimi. V Boru je videla, česa vse je sposoben človek. Ko je začela opisovati prizore popolnega razčlovečenja, se je začela tresti. »Pri nas doma je mogoče slišati le puške in kričanje …«
