Donald Trump in ruska ura evropske resnice

Rusi poznajo nešteto šal o življenju v pomanjkanju in o tem, kako iznajdljivi mojstri preživetja znajo biti. »Lažje bi preživeli tretjo svetovno vojno kot pa drugo perestrojko,« je šala, ki te dni kroži po Rusiji in kot vsaka šala izpoveduje del resnice: preživetje je Rusom v krvi, mnogo lažje živijo s pomanjkanjem kot s spremembami. In čeravno nimajo velikega učinka na uradno politiko, so učinki padca cen nafte in zahodnih ukrepov na rusko gospodarstvo prav dramatični.

V skupini G20, dvajsetih največjih gospodarstev sveta, imajo v zadnjih letih negativno gospodarsko rast samo Rusija in Brazilija ter po novem Turčija. Po podatkih Svetovne banke je še leta 2013 ruski BDP znašal rekordnih 2230 milijard evrov, dve leti pozneje pa vsega 1326 milijard, kar je največji padec ruskega gospodarstva v tem stoletju. Predsednik Putin si zato krčevito prizadeva, da bi bili ukrepi odpravljeni. Ta hip je največje upanje Rusije novi predsednik ZDA Donald Trump, od katerega se pričakuje, da bo spremenil odnos do Rusije, odpravil ukrepe in začel novo dobo ameriško-ruskega prijateljstva. Paradoks je zgodovinski; Rusija upe polaga v Ameriko, zakleto politično in vojaško sovražnico in vir vsega zla na tem planetu. Če bi Hruščov ali Brežnjev vstala od mrtvih, bi ob takih novostih bržčas urno skočila nazaj v varno zavetje groba.

Seveda pa samo odprava ameriških ukrepov ne bo dovolj za okrevanje ruskega gospodarstva. Blagovna menjava med Ameriko in Rusijo je namreč skromna in dosega slabih 23 milijard evrov, s čimer je Amerika Rusiji tretji trgovinski partner, takoj za Kitajsko (31 milijard). Prvi partner Rusije je brez konkurence EU, s katero je blagovna menjava leta 2013 dosegala že 330, lani pa le še 210 milijard evrov, kar je več kot polovica blagovne menjave Rusije s tujino. Bi pa morebitna odločitev novega ameriškega predsednika, da odpravi ukrepe zoper Rusijo, lahko bila povod, da ukrepe odpravi tudi EU, a o tem bo potrebno soglasje vseh članic. Nekaj upanja daje Rusiji voditeljica francoske nacionalne desnice Marine Le Pen, saj v primeru zmage na volitvah napoveduje odpravo ukrepov, s pojasnilom, da ruska priključitev Krima ni bila nezakonita. V resnici je Rusija še pred aneksijo Krima prekršila vsa načela reševanja mednarodnih sporov, kot jih določa t. i. helsinški dekalog. Rusija mednarodnopravna načela dojema kot Napoleon, ki je dejal: »Načela so v redu, ne vsebujejo nobenih zavez.« Še bolj bi ji ustrezala poraz Merklove in zmaga nemške skrajne desnice, a tudi to bi bil svojevrsten, čeprav ne povsem nov paradoks; evropska skrajna desnica, dedinja skrajnega nacionalizma, ki ponuja zavezništvo dedinji sovjetskega komunizma, keltski križ, ki se ponuja rdeči zvezdi.

Rusija in EU sta kompatibilni gospodarstvi s tradicionalno močno povezanimi trgi, tako poslovno kot tudi infrastrukturno. Ruske surovine, zlasti nafta in plin, so bile temelj gospodarskih uspehov Evrope v dobi industrializacije, ruski trg pa ključen za evropska izvozna gospodarstva, zlasti Nemčije in Italije. Odnosi med Rusijo in EU so se zalomili pri Ukrajini; sprva zavoljo težav s transportom plina in nazadnje zaradi ruske aneksije Krima. Predsednik Putin je napovedal, da Ukrajini ne bo dovolil vstopa v EU in Nato, ter potrdil vztrajanje pri strategiji, po kateri narodi, ki jih ima Rusija za svojo interesno sfero, ne morejo sami odločati o svoji usodi. S to svojevoljno razveljavitvijo temeljnih načel ZN predsednik Putin ni določil zgolj usode Ukrajine, temveč tudi Rusije, in si nakopal sankcije, zaradi katerih se Rusija od Evrope oddaljuje, namesto da bi se ji približevala in z njo gospodarsko rasla. Dokler je bila Rusija z EU v dobrih odnosih, je bila gospodarsko uspešna in je med Evropejci pridobivala tudi ugled – ne le kot gospodarski partner, ampak tudi kot nujno potrebna ravnotežna sila v odnosu do ZDA. Kljub sankcijam je ruski Gazprom v letu 2016 občutno povečal izvoz plina v EU, zato ker nikjer drugje ne more doseči tako visokih cen, še najmanj v Aziji, kjer cene plina padajo. Rusija skratka pripada Evropi, v njeno civilizacijsko tkivo je vpletena tradicionalno in celostno, večina njene kulturne in občečloveške izmenjave je povezana z Evropo. Te družbene in kulturne prepletenosti Rusije in Evrope ne morejo nadomestiti ne Kitajska, ne Indija in ne preostala Azija, kjer so za Rusijo pomembni trgi, a še zdaleč ne toliko kot evropski.

V sporu med EU in Rusijo dobiva Kitajska

Težava Rusije je, da je njena gospodarska odvisnost od EU v konfliktu z njeno notranjo in še posebej zunanjo politiko. V notranji politiki Rusija ostaja formalna demokracija, v kateri je vedno manj svobodnih medijev in svobode političnega delovanja, v zadnjih letih tudi manj prostora za delo nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic in svoboščin. Resne politične opozicije v Rusiji že dolgo ni več, tista, ki je, pa je zaznamovana kot izpostava zahoda, ustrahovana in marginalizirana. Zaradi občutka ogroženosti od zahoda se Rusija nagiba k ravnanjem iz časov hladne vojne in politiki ščitenja interesnih sfer, kar je prišlo do izraza v primeru »hibridnega«, a še vedno vojaškega posega zoper Ukrajino. EU je za Rusijo vse bolj nasprotnik in vse manj partner, človekove pravice in svoboščine pa so znova izvozni artikel zahoda, ki mu v Rusiji ni mesta. Vedno teže je razumeti, s čim naj bi EU ogrožala Rusijo, je pa vse manj dvomov, da je EU edino gospodarstvo, s katerim lahko Rusija uresničuje svoje gospodarske in razvojne zmogljivosti.

Problem Rusije so politične elite, ki niso presegle časov Sovjetske zveze, ki je bila v primerjavi z današnjo Rusijo zares mogočen in vpliven imperij. Imperialne ambicije Rusije so se ohranile, medtem ko so se politične, vojaške in še posebej gospodarske sposobnosti države močno skrčile. Bržkone je ravno to razlog za nekatere strateško napačne presoje in odločitve Rusije, zaradi katerih je resno zastal njen razvoj.

Že Anthony Eden je opozarjal, da kadar zunanjepolitične ambicije niso usklajene z dejanskimi zmožnostmi države, nastanejo težave. Že tako oslabljeno rusko gospodarstvo plačuje ogromne stroške konflikta z Ukrajino vojaškega posega v Siriji. Obe početji sta lahko dobri za krepitev ruskega patriotizma in nacionalne samozavesti, a sta hkrati sila slabi za državni proračun. Nastale razmere izkorišča predvsem Kitajska, ki načrtno prodira na trge EU. Medtem ko se Rusija finančno izčrpava v Ukrajini in Siriji, Kitajska prevzema grško pristanišče Pirej s celotno logistiko in gradi progo do Budimpešte. Kitajska je neprimerno bolj bogat, ideološko manj obremenjen in politično mehkejši partner od Rusije, tudi bolj sprejemljiv z vidika evropske obrambe in varnosti. Zgovoren primer teh strateških sprememb je Slovenija, v kateri se z letom 2016 obrača trend in bo naša gospodarska menjava s Kitajsko sploh prvič v zgodovini dosegla ali pa celo presegla našo vedno bolj skromno menjavo z Rusijo.

Če se bo novi ameriški predsednik odločil za ukinitev ukrepov zoper Rusijo, to glede na omejen obseg ameriško-ruske menjave in velik ruski primanjkljaj Rusiji ne bo prineslo prav veliko. Bo pa to velika težava za EU, če bi katera od ključnih držav hotela slediti ameriškemu zgledu. V tem primeru bi se v temeljih zatresla ne samo politična enotnost, ampak celotna struktura že tako krepko razmajane EU. Potem bi lahko le še ugibali, ali se razpada EU bolj veselijo v Moskvi ali Washingtonu. A tuje nesreče nikoli niso pot do lastne sreče, še zlasti ne v mednarodnih odnosih. Rusko veselje nad prihajajočim ameriškim prijateljstvom se lahko hitro ohladi že zato, ker so ZDA Rusiji energetski konkurent, ki bo z zasukom k politiki pod geslom Najprej Amerika pridobil še več državnih podpor kot doslej. Egoistični trgovski duh namreč ne pozna omejitev niti moralnih načel, ne temelji na prijateljstvih ali zavezništvih, ampak zgolj in izključno na koristih in dobičku. In prav to pomeni napoved izvoljenega predsednika Trumpa o zagonu domače proizvodnje fosilnih goriv iz skrilavcev, kljub dejstvu, da v razvitem svetu potreba po fosilnih gorivih dolgoročno upada. Ameriška proizvodnja goriv iz skrilavcev se zažene samodejno, ko cena surove nafte doseže vrednosti nad 60 ameriških dolarjev za sod, medtem ko se dobičkonosnost ruske nafte začne šele pri cenah okrog 70 dolarjev. Zadnja leta so cene surove nafte upadale, v letu 2016 je bila povprečna cena 42 dolarjev za sod, trenutno je okrog 54 dolarjev. Težava Rusije je tudi v tem, da ne premore dovolj zmogljive izvozne industrije, razen seveda vojaške.

Čakajoč na Trumpovo potezo

Z nastopom novega ameriškega predsednika se vsaj po hrupnih napovedih sodeč svetu obetajo velike spremembe. Lahko bodo usodne in tektonske, lahko pa bo veliko hrupa za nič. Morda bo tako, kot Ameriko opisuje pregovor, ki ga pripisujejo Winstonu Churchillu: »Američani so čudovit narod; najprej preizkusijo vse napačne rešitve in šele na koncu izberejo pravo.« Za Rusijo bo ameriško prijateljstvo lahko velika ura resnice, zlasti če bi zahod odpravil ukrepe, rusko gospodarstvo pa kljub temu ne bi okrevalo. Potem bi bilo dokončno jasno, da je odvisnost od izvoza nafte in plina usodna težava ruske prihodnosti, in to ob zori zatona civilizacije fosilnih goriv.

Tudi za EU bo ura resnice nastopila že kmalu po inavguraciji ameriškega predsednika, še bolj pa po francoskih in nemških volitvah prihodnje leto. Ameriki se je z zmago Donalda Trumpa primerilo nekaj, kar se Rusiji ne more; predsednik Putin nima konkurentov. Lahko se pa zgodi, da bodo na volitvah premagane proevropske stranke v Franciji in Nemčiji. Zmaga skrajnih strank v samo eni od obeh bi pomenila konec EU kot zveze demokratičnih držav, kot jo poznamo danes. V nasprotju z demokracijami se diktature vselej počutijo ogrožene, težava demokracij pa je, da se skoraj nikoli ne počutijo ogrožene.

***

Vojko Volk je slovenski diplomat.