Dostojno delo, strah in prožnost

Leta 2013 je bila v Sloveniji, s sprejetjem novega zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in zakona o urejanju trga dela (ZUTD-A), sprožena nova faza reforme trga dela. Tri leta pozneje je ministrstvo za delo (MZDDS) objavilo dokument Za dostojno delo (marec 2016), v katerem je podalo oceno učinkov te reforme. Že v naslovu dokumenta je najnovejšo reformo tudi eksplicitno opredelilo kot etapo, ki je umeščena v proces doseganja nekega večjega, strateškega cilja: dostojnega dela za vse, za celotno aktivno populacijo Slovenije.

Liberalizacija odpuščanja in dostojno delo za vse

V dokumentu Za dostojno delo so ključni problemi na trgu dela v Sloveniji definirani na naslednji način: »Premajhna prožnost, močna segmentacija, zmanjševanje stopnje delovne aktivnosti in naraščanje brezposelnosti, visoka stopnja brezposelnosti mladih in nizka stopnja delovne aktivnosti starejših.«

Iz vsebine dokumenta je mogoče razbrati, da je reforma iz leta 2013 v osnovi imela dva ključna cilja: prvič, povečevanje prožnosti trga dela (oz. liberalizacija režima odpuščanja); drugič, zmanjševanje brezposelnosti in prekarnega zaposlovanja. Drugi cilj je bil v osnovi osredotočen na reševanje problema segmentacije trga dela oz. problema množičnega pojavljanja prekarnih oblik dela v Sloveniji.

Avtorji dokumenta prekarno delo definirajo kot odsotnost minimalne ekonomske, pravne in socialne varnosti delavca. Za potrebe tega teksta bom to splošno in ne preveč analitično naravnano definicijo dopolnil. Različni viri navajajo širok nabor značilnosti prekarnega dela. Med temi kot ključne izstopajo: nizek dohodek, negotova/nestabilna zaposlitev, omejena socialna varnost (odsotnost minimalne socialne varnosti), neugodna struktura delovnega časa in šibko interesno predstavljanje prekarnih delavcev. Nizek dohodek je najpomembnejša značilnost prekarnega dela, ki pa ni omejena le na prekarne delavce: je ključni skupni imenovalec vseh oblik depriviranega dela (standardnega in nestandardnega). Zaradi tega lahko rečemo, da je prekarno delo vsaka oblika atipične (nestandardne) zaposlitve, znotraj katere denarno nadomestilo za opravljeno delo ne zadostuje za dostojno življenje.

V dokumentu sta podani v osnovi pozitivna ocena učinkov prvega cilja reforme iz leta 2013 (liberalizacije odpuščanja) in delno kritična ocena učinkov drugega cilja (omejevanje prekarizacije). Avtorji dokumenta pravijo, da »zmanjševanje varovanja zaposlitve« (liberalizacija režima odpuščanja) spodbuja realokacijo zaposlenih – se pravi: spodbuja bolj racionalno (zahtevam trga bolj prilagojeno) prerazporejanje delovne sile. Skladno z »zmanjševanjem varovanja zaposlitve«, tako pravijo avtorji dokumenta, delodajalci že bolj kot prej zaposlujejo za nedoločen čas. Zaposlovanje narašča, večjega odpuščanja zaposlenih v letih po reformi pa naj ne bi bilo. Ob tako ugotovljeni benignosti liberalizacije odpuščanja so rezultati doseganja drugega cilja bolj vprašljivi. Avtorji dokumenta pravijo, da je reforma sicer učinkovito zavrla širitev uporabe nekaterih, pred reformo široko uporabljanih oblik prekarnega dela ter tako prispevala k zmanjševanju segmentacije trga dela (razlik med standardno zaposlenimi in prekarci), so pa se ob tem začele razširjati nove oblike prekarnega dela (v obliki »samostojnega podjetništva« in podobnega).

V nadaljevanju bom skušal pokazati, da liberalizacija odpuščanja, ter tej ustrezno spodbujanje »realokacije zaposlenih«, v kombinaciji z omejevanjem enih in pojavljanjem novih oblik prekarnega dela, preprosto ne more biti korak k uradno definiranemu strateškemu cilju reform trga dela; ni konsistentno s tem ciljem – z dostojnim delom (in dostojnim življenjem) za vse.

Kontekst: režim strukturnega reformiranja

Nekje od začetka zadnje tretjine prejšnjega stoletja so ekonomske elite razvitih zahodnih družb začele postopoma spreminjati prioritete svojega delovanja. Pod pritiskom rastoče cenovne konkurence novih industrijskih družb, naglih tehnoloških sprememb in rastoče ponudbe na trgu dela so vse bolj zahtevale, prvič, liberalizacijo režima zaposlovanja, saj so argumentirale, da ne zaposlujejo, ker zaradi toge povojne zakonodaje težko odpuščajo; in, drugič, kritizirale so politiko visokih davkov, ki naj bi (tudi) onemogočala novo zaposlovanje. Vplivni družboslovci opozarjajo, da so s temi zahtevami te elite dejansko sprožile napad na državo blaginje.

Novi val spontanih, empiričnih prioritet močnih ekonomskih interesov je najbolj učinkovito, pravzaprav optimalno artikulirala neoklasična ekonomska doktrina. Ta učinkovitost jo je povzdignila v ključnega artikulatorja interesov ekonomskih elit. Ker je učinkovito artikulirala nove prioritete močnih ekonomskih interesov, se je prelevila v hegemono ekonomsko doktrino. In ker je postala hegemona doktrina, je začela okvirjati območje oblikovanja nacionalnih politik. Ob tako spremenjeni »klimi« so tudi vlade začele spreminjati svoje prioritete: prejšnje prednostno spodbujanje polne zaposlenosti so vse bolj odrivale v ozadje; prioritetna cilja politik postaneta nizka inflacija in gospodarska rast (gospodarska rast ob nizki inflaciji).

Skratka, v novem kontekstu so politične elite, ne glede na formalno politično naravnanost, začele sprožati procese (temu bi danes rekli) »strukturnih reform« – tržno deregulacijo celotnega sistema in, posebej, rekomodifikacijo trga dela – liberalizacijo režimov zaposlovanja. V tem novem kontekstu vse vlade uporabljajo v osnovi iste prijeme: skušajo zviševati konkurenčnost lastnih nacionalnih gospodarstev tako, da »povečujejo prožnost trga dela« oz. dejansko liberalizirajo režime odpuščanja in omejujejo davčne »obremenitve« svojih gospodarstev ter temu ustrezno »varčujejo«.

Zahteva po »povečanju prožnosti trga dela« (liberalizaciji režima odpuščanja) je bila torej sprožena v določenem zgodovinskem kontekstu. Ciljala je na »togost« povojnega trga dela – na »pretirano« varnost, ki so jo delavcem zagotavljali povojni blaginjski režimi. Zahteva, ki jo poudarja slovenska reforma trga dela (iz leta 2013), je zahteva istega tipa. Osredotočena je na liberalizacijo režima odpuščanja, na ustvarjanje razmer za večjo/lažjo zunanjo, eksterno, numerično prožnost organizacij. Ta zahteva seveda cilja na »togost« slovenskega trga dela, ki se je izoblikovala in stabilizirala v 90. letih prejšnjega stoletja.

Učinkovitost, utemeljena na strahu

Ob konceptu prožnosti eksternega trga dela obstaja tudi koncept znotrajorganizacijske prožnosti (prožnosti internega trga dela), ki ga zgodnji reformatorji trga dela niso tematizirali in ki tudi v dokumentu Za dostojno delo (z izjemo formalne omembe v kratkem zaključku dokumenta) sploh ni omenjen. Dvema tipoma prožnosti ustrezata dva tipa učinkovitosti: eksterni prožnosti je komplementarna že omenjena alokativna in interni proizvodna učinkovitost.

Prožnost in togost eksternih in internih trgov dela se (logično in zgodovinsko) lahko pojavljata v različnih kombinacijah. V povojni Nemčiji in na Japonskem, in tudi v Sloveniji v 90. letih, je bila eksterna togost trga dela kombinirana z visoko stopnjo prožnosti internih trgov dela, saj je tem gospodarstvom v teh obdobjih prav ta prožnost zagotavljala izjemno rast. V teh ekonomijah je torej notranja prožnost brez težav nadomeščala manjkajočo prožnost eksternih trgov dela. Še več: zgodovinske primerjave sugerirajo, da je prav manjkajoča eksterna prožnost – torej togost eksternih trgov dela – omogočala izjemno notranjo prožnost in, tej ustrezno, izjemno proizvodno učinkovitost teh režimov.

V najnovejšem obdobju je, kot sem že omenil, v sodobnih družbah, vključno s Slovenijo in dokumentom Za dostojno delo, v ospredju poglabljanje eksterne prožnosti in alokativne učinkovitosti organizacij. Poanta je naslednja: ob prioritetnem osvobajanju eksterne prožnosti – liberalizaciji režimov odpuščanja in tej primernem spodbujanju tržnim gibanjem bolj prilagojenega prerazporejanja delovne sile – se neizogibno spreminja tudi narava interne prožnosti. To tako delodajalci/menedžerji kot delavci zelo dobro vedo: delavci so lahko prožni tudi, če vedo, da jih ne moreš kar tako odpuščati; lahko pa so tudi prožni na neki zelo poseben, kakovostno drugačen način, če vedo, da jih lahko odpustiš. Preprosto povedano: delavci, ki imajo zagotovljeno varnost zaposlitve, niso prožni na isti način kot delavci, nad katerimi »visi« možnost odpusta.

V EU so vse omenjene tendence začele prevladovati v 90. letih. Do konca 90. in še posebej po velikem poku – vključitvi desetih novih članic v EU leta 2004 – se celoten proces evropeizacije le še pospešeno uveljavlja kot ena od različic neoliberalne globalizacije. Zato lahko rečemo, da je osvobajanje eksterne, numerične prožnosti že od 90. let močna, po velikem poku pa dominantna tendenca strukturnega reformiranja trgov dela v Evropi.

Demokratizacija prekarizacije

Omenili smo, da avtorji dokumenta Za dostojno delo zaznavajo nekatere ugodne trende na trgu dela – pravijo, da po reformi iz leta 2013 zaposlovanje za nedoločen čas narašča in da ta reforma ni povzročila večjega odpuščanja delavcev. Te spremembe torej eksplicitno povezujejo z učinki reforme iz leta 2013.

Problem je, da je v kontekstu aktualnega obujanja šibke rasti podobne trende možno zaznati tudi v naši soseščini in v drugih okoljih, v katerih podobna zakonodaja v letu 2013 ni bila sprejeta. Za nazaj je seveda težko ugotavljati, ali bi se pri nas te spremembe pojavljale tudi ob nesprejetju reformne zakonodaje. Lahko pa z gotovostjo zatrdimo, da je pomemben (in verjetno odločilen) dejavnik teh sprememb šibka konjunktura. Kljub tem pozitivnim konjunkturnim spremembam nekatere mednarodne in domače raziskave kažejo, da je v pokriznem obdobju zmanjševanje števila zaposlenih v osnovi dominanten trend v večini slovenskih organizacij; da je zrcalna podoba temeljnega trenda iz predkriznega obdobja, ko je v organizacijah iz vseh sektorjev prevladovalo povečevanje števila zaposlenih.

Kakorkoli, pomembnejši so dolgoročni trendi. Širše primerjave razkrivajo dve izrazitejše posebnosti slovenskega trga dela. Prvič, delež aktivne populacije, ki je zaposlena za nedoločen čas, je v Sloveniji med najvišjimi v Evropi. In drugič, ta delež se v kontekstu evropeizacije slovenskega trga dela (in temu ustreznih politik, ki visok delež zaposlenih za nedoločen čas dojemajo kot napako) sistematično manjša. Drugače povedano, temeljni trend na slovenskem trgu dela je sistematična rast skupnega deleža (seštevka) prekarnih delavcev in brezposelnih v celotni aktivni populaciji. V razmerah šibke konjunkture se število brezposelnih seveda manjša, predvsem tako, da narašča število prekarnih zaposlenih. In če zakonsko omejiš eno obliko, se bo pojavila druga. Možno je, seveda, da narašča tudi zaposlovanje za nedoločen čas. Tu pa je problem naslednji: zaposlovanje za nedoločen čas, ob sistematični liberalizaciji režima odpuščanja, tendenčno (in sistematično) izgublja značilnosti zaposlovanja za nedoločen čas.

Kot menim, je možno dokazati, da je reforma trga dela iz leta 2013 v osnovi spodbudila močan vdor prekarizacije v območje zaposlovanja za nedoločen čas. Argumentacija je naslednja: nova zakonodaja je liberalizirala režim odpuščanja. Ker je režim odpuščanja liberalizirala, je tudi »demokratizirala« negotovost zaposlitve/zaposlovanja, saj je to negotovost razširila na vse (formalno) zaposlene za nedoločen čas. Med temi pa so najbolj izpostavljene velike skupine zaposlenih, ki so formalno vpete v standardna zaposlitvena razmerja (zaposlovanje za poln in nedoločen delovni čas), so pa po ključnem dohodkovnem kriteriju v prekarni poziciji. S splošno liberalizacijo odpuščanja oz. s stopnjevanjem negotovosti zaposlitve postaja prav ta skupina dokaj podobna skupini prekarnih delavcev. Liberalizacija režima odpuščanja torej najbolj ogroža prav dohodkovno najšibkejše delavce; omogoča njihovo učinkovito discipliniranje ter pospešeno, poceni prevajanje v »standardne« prekarne oblike dela. S tem se poglablja segmentacija trga dela tudi znotraj sektorjev, v katerih sicer ni bila pretirano poudarjena.

Sklep: dostojno delo?

Reforma trga dela iz leta 2013 je bila rezultat socialnega dialoga. Socialni partnerji so sodelovali v politični menjavi: v zamenjavo za omejevanje nekaterih oblik prekarnega dela so delodajalci dobili liberalizacijo režima odpuščanja; delojemalci so soglašali z liberalizacijo režima odpuščanja v zamenjavo za omejevanje nekaterih oblik prekarnega dela.

Menim, da je bila ta menjava neekvivalentna: delodajalci so dobili močno orodje discipliniranja delavcev (»če ti ni všeč, lahko greš; novih kandidatov je pred vrati ogromno«). To orodje lahko kombinirajo z novimi oblikami prekarnega dela. Delojemalci so, ob omejitvi nekaterih oblik prekarnega dela in pojavljanju novih, dobili tudi večjo stopnjo neposrednega podrejanja zahtevam tržne učinkovitosti. Namesto učinkovitosti, utemeljeni na avtonomiji in varnosti, so dobili učinkovitost, utemeljeno na strahu.

Tovrstni »sprotni«, praviloma nereflektirani in nenamerni učinki »strukturnega reformiranja« nacionalnih trgov dela imajo globlje vzroke. Vpeti so v kontekst (logike) enotnega evropskega trga oz. v kontekst zgoraj nakazanih temeljnih tendenc na tem trgu. V tem kontekstu so lahko tako evropske kot lokalne spremembe deklarativno »strateško« usmerjene na »dostojno delo za vse državljane«, kombinacija dominantnih silnic tega evropskega konteksta in ukrepov, ki »reagirajo« na ta kontekst, jih bo samodejno odpeljala v že omenjeno neekvivalentno menjavo. Zaradi tega vsaka nacionalna regulacija, ki je vpeta v ta kontekst, tudi če je oblikovana znotraj procedure socialnega partnerstva, bistveno več od delnega omejevanja prekarnih oblik dela in nadaljnje liberalizacije režima odpuščanja (zaposlovanja) niti ne more doseči (ne more spremeniti temeljnega trenda). Celo več: procedura socialnega partnerstva, v širšem kontekstu evropskih politik (oz. logike panevropske liberalizacije) z delnim omejevanjem prekarnih oblik dela, v resnici legitimira temeljni proces liberalizacije: v slovenskem primeru nadaljnjo liberalizacijo režima odpuščanja.

Skratka, zdi se, da je reforma trga dela iz leta 2013 sprožila procese, ki niso ravno konsistentni z doseganjem deklariranega strateškega cilja tega reformiranja: zagotavljanjem dostojnega dela za vse. Ta cilj je deklarativen, konkretne politike pa so vsebinsko vpete v širšo zgodbo opuščanja evropske povojne »togosti« – polne zaposlenosti in varovanja zaposlitev. Problem je, kot rečeno, v logiki dominantne tendence evropskega konteksta. Ta delavce samodejno podreja neusmiljeni medsebojni konkurenci. S tem tudi samodejno »demontira« temelje institucij kolektivnih delovnih razmerij – delavskih interesnih organizacij – sindikatov, nadpodjetniških kolektivnih pogajanj ter socialnega sporazumevanja na makroravni (neokorporativizma).

V novem kontekstu delavski boji še ponekod ohranjajo otoke tovrstnih povojnih »togosti«, podjetja pa se splošnemu trendu stopnjevanja konkurence prilagajajo tako, da te ostanke kombinirajo s poceni prekarnim delom. Prekariat je torej nekakšen sprotni rezultat procesa nadomeščanja povojnega reda z osvobojenimi trgi. Za ta neprijetni, štrleči pojav obstaja znotraj aktualno dominantnega vala osvobajanja trgov le negativna dokončna rešitev: prevajanje vseh delavcev v prekarno pozicijo. Ob zmagi tovrstne rešitve bi segmentacija trga dela izginila, racionalno tržno »realociranje zaposlenih« pa bi doseglo vrhunec.

Problem je, da je prva polovica 20. stoletja nazorno pokazala (in Karl Polanyi dokazal), da je ta scenarij nevzdržen. Skladno s tem je evropski paradoks naslednji: brez institucij kolektivnih delovnih razmerij in njihove legitimizacijske kapacitete trenutno dominantni neoliberalni tok v Evropi sploh ni možen. Če ta tok dokončno zmelje temelje institucij kolektivnih delovnih razmerij, ne bo več evropski. Če se dokončno uveljavi, Evrope ni več.

Dr. Miroslav Stanojević je redni profesor na fakulteti za družbene vede.