Dostop do stranišča je človekova pravica

Politični odločevalci niso premogli modrosti Mahatme Gandhija, ki je nekoč izjavil, da so sanitarije pomembnejše od (državne) samostojnosti.

Objavljeno
14. november 2014 15.42
Simona Seliškar
Simona Seliškar
Devetnajsti november je svetovni dan stranišč. Pomembnost tega na prvi pogled nenavadnega obeležja lahko pojasni že nekaj statističnih ocen. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi driske na leto umre več kot pol milijona otrok, mlajših od pet let, oziroma skoraj dva tisoč na dan. Toliko otrok umre zaradi virusa hiv/aidsa, ošpic in malarije skupaj. Driska je drugi najpogostejši vzrok smrti pri otrocih, mlajših od pet let; več jih umre samo zaradi pljučnice.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) ocenjuje, da se kar 90 odstotkov primerov driske da preprečiti s preprostimi ukrepi, kot so dostop do varne pitne vode in ustreznih sanitarij ter varne higienske navade, kot je na primer umivanje rok z milom. Ti ukrepi preprečujejo, da bi se voda in hrana okužili s fekalnimi delci in patogeni, ki povzročajo črevesne bolezni. Uvedba kanalizacije v Veliki Britaniji v 19. stoletju je na primer bistveno pripomogla k zmanjšanju smrtnosti, predvsem med otroki. Danes 800 milijonov ljudi nima varne pitne vode, 2,5 milijarde prebivalcev pa nima dostopa do primernega stranišča in ena milijarda od njih opravlja potrebo na prostem.

Urejene sanitarije, higiena in odsotnost iztrebljanja na prostem imajo poleg izboljšanja zdravja tudi širše ekonomsko-družbene koristi. Z izboljšanjem zdravja se znižajo zdravstveni izdatki in zmanjša število odsotnosti z dela zaradi bolezni. To je še posebej pomembno za najrevnejše, ki za golo preživetje opravljajo priložnostna dela. Bolezen zanje pomeni izpad dohodka in dodatne stroške zdravljenja. Odsotnost od dela zaradi bolezni prizadene vso družino in jo pahne še globlje v revščino, s tem pa še bolj poveča izpostavljenost obolevanju in smrtnosti zaradi črevesnih bolezni. Slednje namreč bolj ogrožajo prav revne, še posebej pa podhranjene. Urejeno stranišče v gospodinjstvu pomeni tudi večjo varnost za ženske in deklice. V urbanih slumih so predvsem ženske in dekleta na poti od bivališča do skupnega stranišča izpostavljene spolnemu nasilju. Številne ženske zaradi nevarnosti posilstva ponoči ne hodijo na stranišče, ampak zadržujejo do jutra ali potrebo opravijo v sobi, največkrat v vrečko. V največjem barakarskem naselju na svetu, v Kiberi v Nairobiju, tem vrečkam pravijo leteča stranišča. Če v slumih namreč ni urejene primerne infrastrukture za njihovo varno odlaganje, te vrečke pristanejo kjer koli in predstavljajo nevarnost za okolje in za zdravje ljudi. Urejena in potrebam mladih deklet prilagojena šolska stranišča so pomemben dejavnik za navzočnost deklet pri pouku. Menstruacija je v konzervativnih okoljih še vedno tabu, zato je pomembno, da šolska stranišča zagotavljajo zasebnost in dekletom omogočajo, da se v času menstruacije uredijo, ne da bi za to vedeli vsi sošolci.

Sanitarije pomembnejše od (državne) samostojnosti

Kljub pretresljivemu številu smrti zaradi driske in pomenu ustreznih sanitarij za javno zdravje in kvaliteto življenja sanitarna kriza dolgo ni prišla na dnevni red mednarodne skupnosti. Politični odločevalci niso premogli modrosti Mahatme Gandhija, ki je nekoč izjavil, da so sanitarije pomembnejše od (državne) samostojnosti. Ko so države leta 2000 sprejele razvojne cilje tisočletja, so si v četrtem cilju zadale za 2/3 zmanjšati umrljivost otrok, mlajših od pet let, v obdobju od leta 1990 do 2015. Kljub temu da je driska eden od glavnih vzrokov smrti pri otrocih in so urejene sanitarne razmere eden od glavnih načinov njenega preprečevanja, se povečanje dostopa do sanitarij ni uvrstilo med cilje. To se je zgodilo šele dve leti kasneje, leta 2002, a prepolovitev števila oseb brez dostopa do osnovnih sanitarij do leta 2015 ni postal samostojni cilj v okviru zmanjšanja umrljivosti otrok, temveč je bil v okviru zagotavljanja okoljske varnosti združen s ciljem prepolovitve števila oseb brez dostopa do varne pitne vode. Širši javnosti ostaja manj znano, da je bil del cilja, ki se nanaša na dostop do varne pitne vode, dosežen že leta 2010, medtem ko je dostop do sanitarij celo nazadoval in je že dalj časa jasno, da ne bo dosežen do leta 2015. V obdobju od 1990 do 2010 je dostop do varne pitne vode dobilo več kot dve milijarde ljudi, dostop do sanitarij pa skoraj 1,8 milijarde ljudi. Kljub temu cilj, da bi 75 odstotkov svetovnega prebivalstva do leta 2015 imelo dostop do osnovnih sanitarij, ne bo dosežen, saj je s trenutno 64-odstotno pokritostjo oddaljen za pol milijarde prebivalcev. Vzrokov za počasno napredovanje je več, med njimi so rast števila prebivalstva, pospešena urbanizacija in kompleksnost sanitarnega vprašanja.

Preprosta potreba, kompleksna tema

Države, vladne in nevladne organizacije so se pomanjkanja dostopa do stranišč sprva lotile z gradnjo stranišč, a se je kmalu izkazalo, da je problem precej kompleksnejši. Ko so v okviru razvojnih projektov družinam, ki so potrebo tradicionalno opravljale na prostem, zgradili stranišča, so presenečeni ugotovili, da jih ne uporabljajo. Stranišča so spremenili v shrambe, kokošnjake in podobno. Organizacije so z zahodnocentrične perspektive zgradile stranišča brez upoštevanja lokalnih navad in prepričanj. Končni uporabniki so eni od organizacij povedali, da je stranišče narejeno iz boljših materialov in je vredno trikrat več kot njihova hiša, zato naj ne pričakujejo, da bodo v tem prostoru zdaj srali. Z gradnjo infrastrukture se je dostop do stranišč statistično sicer povečal, njihova uporaba pa ne. Postalo je jasno, da bo za končanje sanitarne krize potrebno več kot le zagotavljanje stranišč.

Sprememba obnašanja in povečanje povpraševanja po straniščih je postal nov glavni cilj sanitarnih projektov. A tudi tu so strokovnjaki naleteli na presenečenje. Izkazalo se je, da izboljšanje zdravja ni bil glavni motivacijski dejavnik, ki bi ljudi prepričal o uporabi stranišč. Ljudje so svoje obnašanje spremenili zaradi ponosa, dostojanstva, družbenega statusa, udobja, varnosti ali zasebnosti. Stranišče je tudi statusni simbol. Kot v knjigi The Last Taboo: Opening the Door on the Global Sanitation Crisis opisujeta Maggie Black in Ben Fawcett, so se v Veliki Britaniji ljudje iz različnih družbenih razredov razlikovali po tem, kako so opravljali svojo potrebo in ali so imeli svojo kopalnico oziroma stranišče ali ne. Mesto na sanitarni lestvi je bila stvar družbenega razreda in podobno velja še danes. V Indiji je kampanja Brez stranišča ni neveste pozivala samske moške, naj si priskrbijo stranišče v hiši, saj bodo tako lažje našli ženo. Stranišče v hiši je namreč prestiž, ki si ga ne more privoščiti vsak. Poleg tega je v določenih družbah, predvsem v Južni Aziji, za žensko sramotno, če bi jo videli, da gre na stranišče, zato ga pred mrakom sploh ne uporabljajo. Zaradi slabe sanitarne infrastrukture so najbolj prikrajšani otroci in ženske, hkrati pa slednje nimajo dostopa do soodločanja. V Mjanmaru so za prinašanje vode iz vodnjakov in čiščenje stranišč tako kot marsikje drugje odgovorne ženske. A v posebnih vaških odborih za vodo in sanitarije, kjer sprejemajo vse ključne odločitve, nimajo nobene predstavnice.

Novi pristopi k pospeševanju uporabe stranišč na podlagi navedenih posebnosti zato temeljijo na družbeni mobilizaciji končnih uporabnikov, ta pa na vrednotah, ki so pomembne za ljudi v posameznih okoljih. Organizacije v svoje ekipe poleg sanitarnih inženirjev in specialistov za javno zdravje vključujejo tudi strokovnjake za marketing in antropologe. Slednji so potrebni za razumevanje tabujev in navad, ki jih ljudje povezujejo z iztrebljanjem. Black in Fawcett navajata primer iz vasi na Madagaskarju, kjer je nesprejemljivo, da bi človeško blato shranjevali pod zemljo, saj to lahko kontaminira mrtve prednike. Sanitarne rešitve, ki tega ne bi upoštevala, kljub tehnični popolnosti ljudje ne bi sprejeli. Paternalistične pristope, ki ponujajo rešitve od zgoraj navzdol, morajo zato nadomestiti projekti, pri katerih aktivno sodelujejo končni uporabniki, v katerih so zastopani tudi interesi žensk in drugih diskriminiranih skupin in kjer se spodbuja, da rešitev pride iz skupnosti same.

Sanitarije vs. voda

Neverjetno se zdi, da politični odločevalci še vedno niso dojeli, kar je danes nedvomno: varno odlaganje iztrebkov je za zmanjšanje driske bolj učinkovito kot zagotavljanje pitne vode. Black in Fawcett menita, da je razlog za pomanjkanje politične volje ravno dejstvo, da so sanitarije in vse, kar je povezano z njimi, še vedno tabu. Združitev vode in sanitarij v skupni cilj zato ni bila naključna. Voda je priljubljena tema tako med splošno javnostjo kot med politiki. Z združitvijo naj bi prezrte sanitarije dobile večjo pozornost ravno prek popularne vode. Kljub dobrim namenom pa združitev ni nesporna.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) do leta 2010 ni zbirala ločenih podatkov o uradni razvojni pomoči za vodo in sanitarije in ju je ločila šele na prošnjo držav članic, ki so želele podrobneje spremljati napredek za vsako posebej. Organizacija združenih narodov (OZN) ocenjuje, da je le 27 odstotkov vladnih sredstev za programe vode in sanitarij namenjenih sanitarijam, 73 odstotkov pa vodi. Večina tega je porabljena za velike projekte gradnje kanalizacijskih omrežij v urbanih okoljih, zapostavljene pa so alternativne, lokalne rešitve, ki so bolj primerne in dostopne za večino ruralnih okolij in prenaseljene urbane slume. V praksi je prihajalo do situacij, ko so v okviru razvojnih projektov za povečanje dostopa do pitne vode celotne vasi opremili z vodnjaki, a niso upoštevali, da v vasi ljudje opravljajo potrebo na prostem. Voda se je hitro okužila in izničila učinke projekta. Da vodo povezujemo s stranišči, kaže že preprosto dejstvo, da ob besedi stranišče najprej pomislimo na model, ki se splakuje z vodo iz kotlička in je prevladujoč v zahodnem svetu. WC je kratica za water closet, torej vodno omaro. A večina stranišč v drugih delih sveta je precej preprostih, z luknjo v zemlji in morebitnim pokrovom.

Projekti za povečan dostop do vode so v primerjavi s sanitarnimi projekti dokaj enostavni, saj gre večinoma le za gradnjo infrastrukture. Ljudje bodo uporabljali vodo, če bodo imeli dostop do nje, saj je bistvena za preživetje. Nasprotno pa ljudje ne bodo avtomatsko uporabljali stranišča, saj njihove uporabe vsi ne dojemajo kot nujne. Sanitarni projekti zato zahtevajo več časa in prizadevanja za spremembo obnašanja. Sanitarne storitve sicer zajemajo odstranjevanje iztrebkov, nadzor prenašalcev, upravljanje odpadkov in drenažo, vendar je njihovo bistvo in največji izziv softver – mehke veščine, ki vplivajo na odnos uporabnikov do stranišča in na njihovo obnašanje. Ti ukrepi so dolgotrajni in nimajo gotovega uspeha, zato tudi med donatorji, ki radi vidijo hitre in oprijemljive rezultate, niso najbolj priljubljeni.

Stranišče kot človekova pravica

Ljudje se glede uporabe stranišča v grobem delijo na tiste, ki se umivajo z vodo, in tiste, ki se brišejo, ter na tiste, ki med opravljanjem potrebe sedijo, in tiste, ki čepijo. Ločijo se tudi po materialih, ki jih uporabljajo za čiščenje in segajo od vode, papirja, časopisa do kamnov in palic. Noben način ni pravilen ali napačen. Pomembno je, da smo kljub razlikam vsi nosilci pravice do vode in sanitarij.

Pravica do sanitarij je omenjena v Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvenciji o otrokovih pravicah, ni pa izrecno navedena v Splošni deklaraciji človekovih pravic oziroma v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Mnenja o tem, ali je dostop do stranišča človekova pravica ali ne, so bila dolgo različna, dokler ni Generalna skupščina OZN leta 2010 sprejela resolucijo, s katero je izrecno priznala človekovo pravico do varne in čiste vode in sanitarij. Slednja je namreč pogoj za uživanje vseh drugih pravic, zlasti pravice do življenja, zdravja in ustreznega življenjskega standarda.

OZN je opravila raziskavo med svojimi članicami in ugotovila, da jih v svojih nacionalnih zakonodajah in politikah pravico do vode priznava 80 odstotkov, pravico do sanitarij pa le polovica. Pomembno je pojasniti, da predlagani pristopi, ki temeljijo na vključenosti skupnosti v rešitve, ne zmanjšujejo odgovornosti držav za uresničevanje te pravice. Dostop do stranišča kot človekova pravica je dokaj nov pojem, ki ureja kompleksno problematiko. Države in lokalne oblasti kot nosilke obveznosti zato pogosto ne vedo, kako se vsebinsko uresničuje. V okviru OZN deluje posebna poročevalka za pravico do pitne vode in sanitarij, ki je septembra letos izdala priročnik s smernicami za uresničevanje pravice do vode in stranišča, ki bo državam v pomoč pri prenašanju mednarodnih obveznosti v nacionalne zakonodaje in, še pomembneje, pri uresničevanju zavez v praksi. Konec oktobra so ženske iz enega od nairobijskih slumov med protesti zahtevale, naj vlada zagotovi sanitarne storitve v slumu. Kenija je namreč leta 2010 v novo ustavo izrecno napisala pravico do vode in sanitarij, prebivalci pa zdaj zahtevajo uresničitev te pravice v praksi. Glavne vsebinske razsežnosti pravice do vode in stranišča so razpoložljivost, fizična in cenovna dostopnost, kvaliteta, varnost, sprejemljive rešitve, dostojanstvo in zasebnost. Ustrezni sanitarni prostori morajo biti zagotovljeni ne samo v gospodinjstvih, ampak povsod, kjer se ljudje zadržujejo. To so na primer šole, vrtci, bolnišnice, zapori, tržnice, delovna mesta. Javna stranišča in tista v skupni uporabi morajo biti ločena po spolu in imeti dovolj posameznih enot, da ne pride do dolgih čakalnih vrst. Biti morajo ustrezno oblikovana, da so dostopna otrokom, starejšim ali invalidom. Organizirano mora biti čiščenje, upravljanje menstrualne higiene in otroških iztrebkov ter zagotovljena oprema za umivanje rok. Zagotovljen mora biti tudi celoten sistem upravljanja (zbiranje, odvoz, obdelava in odlaganje oziroma ponovna uporaba iztrebkov).

Čisto stranišče je pravi prestiž

S približevanjem leta 2015 kot končnega roka za izpolnitev ciljev se pospešeno razpravlja o tem, kako naprej. Jeseni 2015 naj bi svetovni voditelji sprejeli nov razvojni okvir. Ena glavnih pomanjkljivosti obstoječega cilja je, da meri splošen dostop do stranišč, ne zaznava pa obstoječih neenakosti in posebnih potreb. Strokovnjaki zato predlagajo, da se novi cilji postavijo v okvir človekovih pravic, ki bo občutljiv za posebne potrebe specifičnih skupin, najrevnejših in marginaliziranih, kot so na primer prebivalci slumov, ženske in deklice, migranti, invalidi, etnične manjšine, brezdomci. Naslavljanje diskriminacije in neenakosti v sanitarnem sektorju bo ključno za doseganje sprememb. Glede na opisane posebnosti tega sektorja bo merjenje dostopa do stranišč moralo zamenjati merjenje spremembe obnašanja, predvsem odprave opravljanja potrebe na prostem. Posebna poročevalka opozarja, da bi morala biti ta pravica ločena na dve samostojni pravici: pravico do vode in pravico do sanitarij. Prav tako pa bi morala biti ločena cilja, skupaj s kazalci za spremljanje napredka.

Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca je ob letošnjem dnevu voda (22. marca) pozvala vlade, donatorje in druge skupine, naj sicer ohranijo dosedanjo pozornost glede vode, hkrati pa povečajo prizadevanja za boljši dostop do sanitarij. Ta poziv naj bo vzpodbuda tudi vsem nam, širši javnosti, da se začnemo pogovarjati o straniščih in njihovi uporabi. Morda vam bo lažje, če pomislite, da bi morali za uporabo stranišča počakati, da se znoči, hoditi več sto metrov v temi, mimo kač in z možnostjo, da vas nekdo posili. Pomislite, da končno pridete do stranišča in je to umazano in smrdi, ne morete se zakleniti in na voljo ni niti papirja niti vode in mila za umivanje rok. To je realnost 2,5 milijarde ljudi. Zanje je čisto, dišeče in toplo stranišče, kjer lahko v miru meditirate ali berete časopis, pravi prestiž. ●



Simona Seliškar je na Univerzi v Ljubljani diplomirala iz prava in mednarodnih odnosov, letos pa je na University College Dublin pridobila naziv MSc in Humanitarian Action.