Bodice: »Dovolj je hrvaškega izživljanja!«

Pred zdaj že davnimi leti sem se v hrvaškem saboru pogovarjal s tedanjim poslancem HDZ Šimetom Đodanom. Že na vratih njegove pisarne me je vprašal, ali bom viski. Bilo je absolutno prezgodaj in kajpak sem moral odkloniti. Sam si je potem med intervjujem naročil tri kozarce in mimogrede navrgel, da novinarji že itak vsi pijemo. Poleg tega, da smo Slovenci pravzaprav gorski Hrvati, le da smo se od njih odtujili; da sta bili južna in vzhodna Slovenija vselej hrvaško ozemlje, ki pa smo ga slovenizirali.

Raje sem vljudno molčal, kajti zajetni dedec se je lahko razbesnel tudi v saboru in še kje. Ni pa te dni molčal srbski premier Aleksandar Vučić. »Dovolj je hrvaškega izživljanja!« je dejal v Bruslju, kjer se je nameraval udeležiti začetka medvladne pristopne konference, a Hrvaška ni dala soglasja za odprtje 26. poglavja v pristopnih pogajanjih Srbije z EU. In se je demonstrativno vrnil v Beograd. Moram priznati, da premiera Vučića še kako razumem.

A če hočemo razumeti zapletene hrvaško-srbske odnose, se seveda moramo vrniti v preteklost. Nekdanji beograjski župan Bogdan Bogdanović, imeniten človek, svetovljan in vrhunski arhitekt, v eni svojih knjig (Ukleti neimar, Biblioteka Feral Tribune, 2001) opisuje, kako se je loteval spomenika v Jasenovcu, kjer je bilo med vojno zloglasno ustaško taborišče. Pravi, da je politika že vnaprej omahovala okoli tega, kako naj prikaže, kaj je Jasenovac sploh bil. Bil je tudi infantilni poskus, da se ga prišteje k drugim zločinom nacistov (zelo všečna je bila šifra »zločini okupatorja in njegovih sodelavcev«), težava pa je bila v tem, da Hrvaška sploh ni bila okupirana.

Mimogrede: mnogo let pozneje se je naš Borut Pahor pri Hudi jami »slikal« ob napisu, posvečenem junakom. Ustašem.

Seveda bi se ob taki sprenevedavi »definiciji« Jasenovca takoj oglasili Srbi, Židje in celo nemški antifašisti, saj ima nemški narod že dovolj svojega masla na glavi in ni mu treba prevzemati nase še sramote drugih, piše Bogdanović. Po dokumentih sodeč se je celo gestapo zgražal nad nečloveškim režimom v taborišču, nad dinarskim fašizmom.

V balkansko-dinarskih razmerah so bile vselej težave s »faktografijo«. Bogdanović piše, da si ni mogel niti predstavljati, kakšno pritajeno histerično ozračje bo zaradi nameravane postavitve spomenika. Spomenik bi namreč pomenil tudi priznanje, da je bil Jasenovac nacionalno taborišče za uničenje – in tu se ne bi mogel pojaviti kak Willy Brandt in poklekniti za odpuščanje. Sindrom Jasenovca je obremenjevala tudi številka 700 tisoč žrtev (kot spodnji limit), ki so jo scoprali v povojnih časih, toda beograjski filozofi, marksisti in akademiki so govorili tudi o milijonu in več. Na Žide, Rome in druge so pri tem vsi kar pozabili in Bogdanoviću je naposled vendarle uspelo postaviti tisto betonsko rožo, ki ne govori samo o smrti, ampak tudi o veri v življenje. Hrvati so se resno ukvarjali z mislijo, da bi jo zminirali, in ni rečeno, da se nekega dne to ne utegne zgoditi.

Svetovljan Bogdanović se ni utapljal v sovražnih čustvih, ko je postavljal tisto betonsko »rožo«, sta pa bila, kot piše, tudi projekta dveh zelo uglednih hrvaških kiparjev; njuna predloga sta drastično opominjala na grozote zločina v Jasenovcu, kajti nehote sta podlegla srbski nekrofiliji. Zdaj je seveda drugače, Jasenovac skušajo minimizirati ali celo odriniti v pozabo.

Vrnimo se k Vučićevemu »izletu« v Bruselj in hrvaški blokadi pristopnih pogajanj Srbije z EU. »Srbija je bila potrpežljiva in se je trudila, da se ne bi odzvala, vendar se bo od zdaj pogovarjala drugače,« je dejal premier po srečanju z visoko zunanjepolitično predstavnico EU Federico Mogherini. »Nisem skrival nezadovoljstva in razočaranja zaradi ravnanja nekaterih članic, posebno Hrvaške.« V Beogradu so očitno izgubili živce in zanesljivo so že ugotovili, da bo tudi v prihodnje težko ostati hladnokrven, kajti Hrvaška ni težavna soseda samo Srbiji in Sloveniji, temveč vsem državam nekdanje Jugoslavije, s katerimi meji. In jih tudi neprikrito gleda zviška.

Seveda je tudi Slovenija kratek čas ovirala južno sosedo, toda v Zagrebu so hitro pozabili, da jih je slovenski parlament potem enoglasno podprl na poti v evropske integracije – kajpak na podlagi dogovora, da se bo arbitražno določilo mejo in rešilo problem NLB v okviru nasledstvenih pogajanj. Memorandum sta sosedi podpisali na Dunaju – a se je hitro izkazalo, da ga v Zagrebu razumejo le kot ničvreden kos papirja. Nič od tega, kar podpišejo, ne obvelja, ker sporazume podpisujejo s figo v žepu ali pa imajo preprosto zelo kratek in selektiven (zgodovinski) spomin. V tem močno spominjajo na Italijane, ki so pod preprogo pometli svoje zločine v Etiopiji in na Balkanu in se imajo predvsem za žrtve nemške okupacije. Seveda bi lahko omenili tudi Avstrijo in Madžarsko; vsaka ima svoje maslo na glavi. Polpretekli čas Slovencev pa verjetno bolj spominja na gnoj, ki se na debelo oprijema čevljev.

Ne moremo mimo mejnega prehoda na Dragonji. Tedanji notranji minister Igor Bavčar je začel pripravljati objekt na vrhu na Kastelcu pri kamnolomu, pa je pridrvela neka občinska babnica iz Umaga in napodila delavce. Bavčar in vlada sta spodvila rep in se umaknila nazaj, na Dragonjo. Pa so si sosedje prisvojili še to lokacijo, češ da le začasno. Spet smo se umaknili, začasnost je postala stalnost in vse to je temeljito spremenilo pozicije obeh držav pri določanju meje.

Kolegico Mojco Drčar Murko so vabili na najvišje položaje v zunanji politiki in tako me je nekega dne pobarala, kaj bi si jaz zastavil kot prednostno nalogo. Najprej bi uredil odnose s Hrvaško, sem pomodroval. Danes razmišljam nekoliko drugače: s Hrvaško se ne da ničesar dogovoriti in urediti. Bolj ali manj smo normalizirali odnose z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, južna soseda pa je še vedno kot spolzka, pogoltna jegulja z ostrimi zobmi. Ne bi radi še sami zaostrovali odnosov, vsekakor pa bi se sleherni nepristranski analitik zamislil, ko bi si vzel pod lupo »veličino«, ki si jo Zagreb skuša zgraditi na Balkanu. Objektivno je Srbija v perspektivi močnejša država, toda …

Slovenijo so v periferijo potisnili naši politiki s svojo naivnostjo, nesposobnostjo in morda celo koruptivnostjo (recimo Mercator), predvsem pa so vsi po vrsti in vsi skupaj brez čvrste hrbtenice. Omenili smo že Bavčarja, kajpak pa ne moremo mimo Boruta Pahorja, ki se v Zagrebu, na Otočcu kar medi pred vsako novoizvoljeno »lepotico«. Za Ono plus je te dni izjavil, da še ni zaključena celota, da je v marsikateri stvari še neizpolnjen in neizpopolnjen. Se strinjamo in mu želimo izpopolnitev na ladji, kamor se želi nekoč umakniti.

Vsekakor utegne vstop Srbije v EU – kar se bo moralo prej ali slej zgoditi – precej spremeniti tektoniko Balkana, pardon, po novem jugozahodne Evrope. Upajmo, da bomo lahko tedaj pisali kaj bolj optimističnega. In da bo naslednja generacija politikov videla svet okoli sebe bolj realistično, denimo kot papež Pij X., ki je ostal vedno ponižen in skromen, kakršen je bil še kot župnik. Niso mu bila všeč pretirana zagotavljanja predanosti in vere. Sicilski škof, ki ga je napadla malarija, ga je po monsinjorju zaprosil za blagoslov kot za edino zdravilo. Papež je monsinjorju odgovoril: »Prisrčno pozdravite škofa in mu dajte moj blagoslov. Recite pa mu, naj vzame kinin, kar je vselej bolj uspešno.«