Drama v Evropi

»Pravkar prispel v Grčijo. Potrebujem pač nekaj predaha od kaosa in nestabilnosti,« je te dni odmevno tvitnil bruseljski dopisnik uglednega britanskega medija. Kako zelo se je v enem letu spremenil krizni fokus v Evropi. Lani, ob tem času, so bile Atene pod diktatom trojke, na mizi je bil grexit, grški odhod iz evra in morda tudi iz Unije. In Grčija je zdaj, v primerjavi z nervoznim Brusljem in šokiranim Londonom, skoraj videti oaza miru in razuma – Financial Times pa piše o »britanski grški tragediji« …

Kako bo po potresu z brexitom videti Evropa čez deset let? Ji grozi geopolitični cunami, vseevropska grška tragedija? Bo dezintegracija unije zamajala (političen) projekt evra? Kako zdaj naprej, do delovnih mest za mlade, do ponovne rasti, se sprašuje vsa Evropa.

Evropski projekt bi bil v hudi krizi, tudi če bi se Otočani odločili, da ostanejo v Uniji. S svojim odhodom so morda le pospešili prizadevanja, da bi ta postala bolj demokratična, prijazna, »uporabna« za navadne ljudi, ne le za izbrance. To je tudi edino pozitivno sporočilo brexita. Če drži navedba bruseljskega think tanka, Evropskega sveta za zunanje odnose, je bojazen pred politično okužbo upravičena, referendume za izstop iz Unije napoveduje 34 političnih strank iz držav EU27. Prostovoljni izstop ene od držav iz Unije je sicer do grške krize veljal za nekaj povsem hipotetičnega, za nekakšno študijo primera pri preigravanju črnih geostrateških scenarijev v slogu ekonomista Nouriela Roubinija. Zdaj pa izginjajo tudi tabuji, miselne meje glede usode in morebitnega razpada evrskega območja.

»Evropo je ustvarila zgodovina,« je nekoč izjavila britanska železna lady Margaret Thatcher, ko je želela poudariti njeno razliko od »Amerike, ki jo je ustvarila filozofija«. In zdaj je naneslo, da so njeni rojaki z eno odločitvijo spremenili oboje – Evropo in njeno prihodnjo zgodovino. Seizmični dogodek na Otoku je prinesel boleče spoznanje, da je združena Evropa verjetno najbolj čudovit politični eksperiment v sodobni zgodovini, če parafraziramo ameriškega misleca in aktivista Jeremyja Rifkina – a je hkrati največja grožnja sami sebi, ker v mnogočem ostaja zgolj eksperiment.

To je argument več, da brexit in evropski odziv ne smeta postati vzrok za nove evropske delitve, prerazporejanja držav. A prav to se je zgodilo prve dni po usodnem četrtku, na sestankovanju izbranih voditeljev v Berlinu: kanclerka Merklova je tja povabila le prvorazredne, izbrane ustanovne članice, na čelu s Francijo in Italijo. Drugorazredne, vključno s Slovenijo, so lahko prišle zraven šele na vrhu Unije. Slab signal za naprej. A podobno elitistična in izključevalna domislica je priletela tudi iz naših predsedniških dvorov: da bi o novih evropskih (federalnih?) izzivih razpravljala le izbrana trojka, predsednik Pahor, premier Cerar in vodja največje opozicijske stranke Janša.

Kako naprej? Zgolj načelni pozivi k demokratizaciji in debirokratizaciji Unije, ki jih zadnji teden ponavljajo evropski voditelji, ne bodo zadoščali. Evropska zgradba potrebuje bistveno močnejše temelje in politike, ki bodo sposobni rešiti krize v slabih časih. Sicer bo ostala nedokončan torzo, od množic odtujen projekt političnih elit, s šibkimi voditelji in inštitucijami. Prav premalo učinkovite, zbirokratizirane inštitucije so gorivo za vse večji evroskepticizem. Evropska komisija je upravičeno na udaru kritik, ko predpisuje dovoljeno ukrivljenost banan in kumar in druge banalnosti. No, precej bolj resen problem je, izkazal se je tudi v našem primeru, ko članicam avtoritativno določa, za koliko morajo zbiti proračunske primanjkljaje – in hkrati ne upošteva, da s tem tvegajo še nižjo gospodarsko rast in večjo brezposelnost.

Brexit, ki ga IMF označuje kot največjo grožnjo svetovnemu gospodarstvu, je tako le vrh ledene gore; tu so še neugodni demografski in gospodarski trendi ter vse večji izzivi globalizacije in migracij, ki s porastom skrajnih političnih gibanj postajajo stalnica prihodnjih let, desetletij. Evrsko območje s trajno nizko gospodarsko rastjo in deflacijo tone v zgodbo, iz katere se Japonska ne more izviti že več kot 20 let. ECB spominja na letalonosilko, ki se je zagozdila v plitvini, njeni zadnji poskusi, da pospeši rast z odkupom obveznic podjetij, kažejo, da ji zmanjkuje orožij za preokret iz deflacijske spirale. Vedno znova se pogreva ideja, da bi morale vsaj države z evrom, skupaj s Slovenijo, zbrati politično voljo in resno razmisliti o skupnem proračunu za ukrepanje v času kriz. A ukrepa nihče.

Evropska zgodovina nas bridko uči, kako slabe politike in politiki pripeljejo do kaosa, nestabilnosti, vojn. Alternativa je lahko le vseevropski »New Deal«, novi načrt za evropsko demokratično prenovo. Za zdaj ga nimamo.