Drnovšek / Der-know-shek

Prvič sem se pogovora, katerega predmet je bil Janez Drnovšek, udeležil v začetku leta 1989, ko je dekan Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo Ernest Petrič povabil za ljubljansko gostilniško mizo nekaj kolegov in predsednika republike Janeza Stanovnika. Po vsem videzu sem bil povabljen, ker sem bil januarja ustanovil Slovensko demokratično zvezo in ker je postajala politična situacija v Sloveniji oz. v Jugoslaviji nekam nepredvidljiva. Zelo splošno smo govorili o politiki, bolj konkretni pa smo bili glede slovenskih kandidatov za jugoslovansko predsedstvo. Nekaj pikrih je bilo izrečenih na račun Janeza Drnovška, sicer smo bili vsi navzoči prepričani, da bo zmagal Marko Bulc.

V času, ko je bil predsednik Jugoslavije in predsednik Gibanja neuvrščenih, Drnovška nisem srečal, enkrat samkrat sem ga videl od daleč nekje ob Ljubljanici v družbi neke (meni neznane) lepotice. Srečala sva se šele, ko sem postal član vlade. Prvič sva se pogovarjala v Drnovškovem bolj ali manj improviziranem in praznem uradu v drugem nadstropju ljubljanske predsedniške palače. Ta del nekdanje banovine in poznejšega izvršnega sveta je bil precej manj ugleden od prvega nadstropja, kjer sta vsak v svojem vogalu uradovala Peterle in Kučan. Spominjam se, da je bila scefrana celo stopniščna preproga. Pogovor je bil – če se dobro spominjam – neizrazit in celo dolgočasen.

Pri Demosu Drnovšek ni užival posebnih simpatij, ker je pač predstavljal Jugoslavijo in komunistični sistem, ki smo ju nameravali ukiniti. Drnovšek se je razločneje pojavil v slovenski politiki šele prvo jutro vojne, ko sta se pri Kučanu zbrala predsedstvo in Peterletova ekipa. Drnovškove naloge so se deloma prekrivale s Kučanovimi, deloma z mojimi. Drnovšek je imel dve življenji: beograjsko in ljubljansko. Naši tuji sogovorniki, ki so želeli preprečiti osamosvojitev, so vsi po vrsti zahtevali, da se Drnovšek vrne v Beograd, kar nam je po eni strani ugajalo, ker tam ne bi nikomur hodil v zelje. Po drugi strani nam rekonstrukcija predsedstva s slovenskim predstavnikom ni bila všeč, ker je ohranjala Slovenijo v jugoslovanskem kontekstu. Gianni de Michelis mi je nekoč – misleč Drnovška – rekel: »Naj se ta vaš Dvořák že enkrat vrne v Beograd!« Od takrat smo pri nas doma Drnovška imenovali »skladatelj«. Z izgovarjavo Drnovškovega imena so imeli težave vsi tujci. Posebej neprijetno – ali zabavno – je bilo, ko so si razpravljavci lomili jezik z njegovim priimkom pri nekem nastopu v ZDA. Razjezil sem se, zgrabil napis z Drnovškovim imenom in z velikimi črkami napisal »DER-KNOW-SHEK«. To je pomagalo.

Zgodba s slovensko osamosvojitvijo se je 7. julija 1991 prelomila na Brionih oz. 18. julija 1991 v Beogradu. V tem času je v pogovorih z Jovićem (ki ni deloval brez Miloševićevega blagoslova) in drugimi člani predsedstva največ dosegel Drnovšek. Trimesečni moratorij v zvezi z nadaljnjimi osamosvojitvenimi koraki je sovpadal s časom, v katerem je JLA zapuščala Slovenijo. Mesićevo nasprotovanje odhodu JLA iz Slovenije je bilo logično, saj ni bilo jasno, kaj bo s Hrvaško. Sporazumu in sklepu Predsedstva SFRJ o odhodu JLA iz Slovenije je sledil neformalni in nekaj časa tajni sestanek med Dobrico Ćosićem, Francetom Bučarjem in piscem teh vrstic 14. avgusta 1991. Predmet dogovora med srbskim »patriarhom« in slovenskima predstavnikoma je bilo slovensko-srbsko sodelovanje brez posredništva federacije. Z odhodom JLA, tj. z jesenjo 1991, se končuje avtobiografska knjiga Janeza Drnovška Moja resnica (1996).

Hans-Dietrich Genscher me je nekoč, mislim, da leta 1991, vprašal, ali je LDS prava liberalna stranka. Moj odgovor je bil pritrdilen in LDS so sprejeli v Liberalno internacionalo. Po volitvah leta 1992 smo bili pri Demokratih, ki jih je takrat vodil Bavčar, nekoliko jezni na Drnovška, ki je predsedoval zmagoviti LDS. Vlado je sestavil s pomočjo Peterletovih krščanskih demokratov in Pučnikovih socialnih demokratov, ki so komaj prišli v parlament in so h koaliciji prispevali obrambnega ministra Janeza Janšo. Drnovšek je Bavčarju ponudil neko ministrstvo »brez listnice«, vendar smo ponudbo užaljeno zavrnili, najbolj pa je vstopu v koalicijo nasprotoval France Bučar, ki je morda upal, da bi ga Drnovšek povabil, naj nadaljuje s predsedovanjem državnemu zboru. Drnovšek se je takrat odločil za Hermana Rigelnika, Demokrati pa smo obsedeli v parlamentu s šestimi poslanci. Leta 1994 je prišlo do združitve med LDS, Demokrati, Zelenimi in Žakljevimi socialisti. Združitev je povzročila znatne premike v slovenski politiki: nova »Liberalna demokracija« je poleg dela dediščine Demosa pridobila osem novih poslancev; tudi zato je lahko Drnovšek tvegal konflikt z Janšo (škandal z zadevo Depala vas) in Peterletom (oglejski sporazum).

Drnovšek od blizu v daljnih deželah

Septembra 1994 sem z Drnovškom potoval v islandski Reykjavik na kongres Liberalne internacionale; oktobra 1998 sva bila skupaj pri Zedillu v Mehiki, novembra istega leta pri Clintonu v Washingtonu, aprila 1999 sva obiskala guvernerja Georgea Busha v Teksasu, septembra istega leta sem predsednika spremljal na turneji po ameriških univerzah. Januarja 2001 sva bila v Parizu pri Chiracu, februarja v Rimu pri Berlusconiju, marca v Stockholmu na Evropskem svetu (in nočnem srečanju z Berlusconijem in Ruggierom). Junija 2001 sta bila pri nas Bush in Putin; maja 2002 sva bila z Drnovškom pri Bushu v Washingtonu; novembra istega leta na vrhu Nata v Pragi, decembra pa na vrhu EU v Københavnu. Potem ko je postal predsednik republike, sva bila konec maja 2003 na proslavi 300. obletnice Sankt Peterburga; aprila 2005 sva se skupaj udeležila pogreba Janeza Pavla II. v Rimu.

Janez Drnovšek Foto: Matej Družnik/Delo

Vsi so vedeli, da je Drnovšek premišljen in zadržan, tupatam je bil muhast, za mnoge zagoneten, pisec teh vrstic pa se ga spominja predvsem kot prijaznega, kdajpakdaj šaljivega človeka. Potovanja na Islandijo se spominjam po Drnovškovem odnosu do protokola. Presenetil me je, ko se je – z izgovorom, da se mu preprosto ne ljubi – izognil svečani večerji liberalnih voditeljev in nanjo poslal mene.

Drnovšek je marsikoga presenetil z znanjem jezikov. Nenavadno navdušeno je govoril špansko, tudi v pogovoru z mehiškim predsednikom Zedillom. Ta je bil tudi navdušen in je gosta oz. delegacijo nagradil z odličnim vikendom v svoji rezidenci v mestu Huatulco na tihomorski obali, kjer je imel – še iz časov, ko je bil v službi na Svetovni banki – hišo tudi slovenski bankir Marko Voljč. Predsedniško posestvo obsega gozdiček, več bungalovov, privatno plažo in očarljiv razgled na Tihi ocean. Ponoči me je vsako uro zbujalo hreščanje radijskega sprejemnika/oddajnika (walkie talkie) mehiškega varnostnika, ki mu je vsakokrat sledil odgovor Todo normal! (Vse je v redu!).

Drnovšek je vsako priložnost uporabil za jogging ali za vožnjo s terenskim kolesom. Tisto jutro v Huatulcu se je domislil, da bi se s športnimi kolesi lotili strmin nad rezidenco, vendar dela delegacije, tudi mene, ni prepričal (čeprav me je intenzivno nagovarjal), ampak smo si rajši nataknili maske in se šli potapljat v čudovito pacifiško morje. S šefom sta ostala samo ljubljanska varnostnika in Tomaž Lovrenčič, čigar požrtvovalnost je bila pozneje nagrajena z direktorskim položajem v Sovi in z mestom veleposlanika. Po naporni kolesarski ekspediciji – v mehiški vročini – je Lovrenčič resno zbolel.

V času, ko sem bil veleposlanik v Washingtonu in pristojen tudi za Mehiko (1997–2000), sem se trudil, da bi Clinton v Beli hiši sprejel Drnovška. S tem je bilo pri mojih sogovornikih nekaj težav, saj si je po svojih zvezah za obisk Bele hiše prizadeval tudi Kučan. Vendar sem jim dopovedal, da je pravi sogovornik za Clintona predsednik vlade, ne predsednik republike. Clinton, sem rekel, se pogovarja z nemškim kanclerjem (Kohl, Schröder), ne s predsednikom (Herzog). To je bil čas Clintonovega škandala z Monico Lewinsky in ameriških (kongresnih) volitev, na katerih so demokrati kljub predsednikovemu škandalu ohranili svoje pozicije. Za Slovenijo sta bila pomembna tudi Drnovškova postaja – na poti v Washington – v New Yorku in oster pogovor z veleposlanikom pri OZN Danilom Türkom. O tem pogovoru sem že poročal: šlo je za prepričevanje Türka, da izstopi iz protinatovske New Agenda Coalition; poročal pa sem tudi o sestanku v Ovalni sobi 4. novembra 1998, kjer je bilo največ govora o slovenski kandidaturi za članstvo v Natu. Clinton je povedal, da je Slovenija prva v vrsti za novo širitev. S tem je bila popravljena škoda, katere vzrok je bila ameriška odločitev za širitev zgolj z višegrajskimi državami (ki se jim ni bilo treba ločevati od vojaško-partijskih struktur kot Sloveniji) pa tudi nekaj omahovanja pri nas doma. Drnovškov obisk je odprl vrata obisku Clintona v Ljubljani (1999) in srečanju Bush-Putin na Brdu leta 2001. Z Drnovškom sem bil v Ovalni sobi Bele hiše še maja 2002. Takrat je Drnovšek preskušal mojo ambicioznost, ko je javno namigoval, da bi lahko jaz – če on ostane predsednik vlade – kandidiral za predsednika republike. To so me spraševali novinarji, ko smo izstopili iz Bele hiše. Odgovoril sem, da nimam takšnega namena, kar je pozneje Borut Šuklje, ki je bolje od mene poznal Drnovška, ocenil kot moder odgovor.

Januarja 2001 sem se drugič v življenju znašel v Elizejski palači. Sprejel naju (Drnovška in mene) je Jacques Chirac, govor pa je bil med drugim tudi o prihodnosti Evropske unije. Drnovšek je govoril (poleg angleščine in španščine) prav dobro francosko. Chirac nama je pripovedoval o težavah, ki jih imajo v Franciji s priseljenci iz severne Afrike. Bil je prav neposreden. Muslimanske ženske, je rekel, se ne pustijo pregledovati moškim zdravnikom, kar lahko privede do mučnih zapletov v provincialnih porodnišnicah med vikendom, kadar ni v bližini nobene zdravnice. Veste, je rekel Chirac, jaz sem proti temu, da Turčija postane članica Evropske unije, toda moj prijatelj Schröder je drugačnega mnenja. V Nemčiji je namreč veliko turških muslimanov, ki ne volijo krščanskih demokratov. In jaz, je sklenil Chirac, Schröderju zaupam, sploh pa moram paziti na nemško-francosko prijateljstvo.

Eno zanimivejših in zabavnih Drnovškovih srečanj je bilo švedsko srečanje z Berlusconijem spomladi 2001. Z Drnovškom sem bil jaz, z Berlusconijem pa Renato Ruggiero, ki je bil, predno je postal Berlusconijev zunanji minister, generalni direktor Svetovne trgovinske organizacije (WTO). V začetku je bil Drnovšek slabe volje, ker je Berlusconi večkrat preložil uro sestanka, v nekem trenutku je celo rekel, da gre spat in naj se sam pogovarjam z Berlusconijem. Navsezadnje smo se vendar sestali v hotelu pozno ponoči. Če se dobro spominjam, smo se dobili v času, ko je bila italijanska vlada (po volitvah) že določena, vendar še ni bila operativna. Meni se je sestanek zdel važen, ker je šlo za odnose z najvažnejšo zahodno sosedo, za slovensko manjšino, predvsem pa je bilo pametno Italijanom pokazati spoštovanje in se priporočiti za naprej. Berlusconi je bil živahen, polagoma se je dobra volja prenesla tudi na Drnovška. Berlusconi ni imel nobenega opomnika in je improviziral. Sporočal je, da med nami ni problemov, prihodnjega zunanjega ministra pa je predstavil kot sladokusca (»buona forchetta«). Drnovšek je Slovenijo označil kot pripravljeno in uspešno kandidatko za EU in Nato, sicer je razlagal jugoslovansko krizo in razpoloženje na Balkanu.

Referendum o vključitvi v EU in Nato 2003

Pred volitvami leta 2000 – recimo v skupini, ki je v Portorožu pripravljala program in različne volilne izjave – pa tudi po zmagi na volitvah je bil Drnovšek prav živahen in poln idej. Leto 2001 je bilo polno političnih dosežkov.

Enajstega septembra je prišel v Ljubljano Renato Ruggiero. Pri Drnovšku je slišal trden odgovor glede morebitnega vračanja nepremičnin Italiji: Pacta sunt servanda! Med najinim pogovorom pa je prišlo do napada na Svetovni trgovinski center. Takoj je odpovedal obisk na Hrvaškem in odletel v Rim.

Leta 2002 pa se je začel Drnovšek – prav vidno – poslavljati od vlade in od stranke LDS. Na seje vlade je prihajal vse bolj shujšan in upadel, včasih je bil videti nezainteresiran. Zanimali so ga problemi s Hrvaško, z nasledstvom Jugoslavije, s Svetim sedežem, Avstrijo in seveda ZDA. Končno je sklenil, da bo kandidiral za položaj predsednika republike. Delo bo manj naporno, mi je pojasnjeval. Kmalu po tem, ko je postal predsednik, se je začela kampanja in protikampanja v zvezi z Natom. Ideja, da bi povezali referendum o Natu z referendumom o Evropski uniji, je bila njegova. Mediji so bili polni slabih napovedi, nakar naj bi (spomladi 2003) izbruhnila še vojna z Irakom. Po telefonu sem poklical tedanjega nemškega zunanjega ministra Joschko Fischerja in ga prosil za nasvet: ali je pametno imeti referendum o Natu v času vojne? Joschka je energično odsvetoval. Šel sem k Drnovšku in mu posredoval črnogleda sporočila, ki niso bila le plod pogovora s Fischerjem. Po pogovoru mi je rekel, da je pripravljen nastopiti v parlamentu in poslance prositi, da bi referendum prestavili. – Pojdi do Anderliča, je rekel, razloži mu, za kaj gre, in naj pripravi vse potrebno. Strinjala sva se tudi, da je treba dobiti soglasje opozicijske SDS, tj. Janeza Janše, s katerim sva bila sicer že januarja 2002 skupaj ustanovila Slovenski odbor za Nato. Šel sem torej v parlament. Na kratko sem sporočil Drnovškovo željo Janši, nato sem poiskal Anderliča. Doživel sem presenečenje.

– Nisem za to, da pride Drnovšek v parlament, je bil Anderličev odgovor, po vsej priliki rezultat razmišljanj v stranki LDS, ki sem ji sicer pripadal, nisem pa sodil v krog trdih levičarjev. Poskušal sem ga pregovoriti, vendar je bil neomajen. – Kaj pa Drnovšek misli, da je, je rekel Anderlič, to so kraljevske metode.

Sledilo je obdobje mrzličnega nagovarjanja javnosti, naj na referendumu podpre članstvi v EU in Natu. Mnogi so takrat razmišljali, da bodo morali – če Slovenija vstopi v Nato – slovenski fantje v vojno za ameriške interese. Nekateri so ugovarjali članstvu, češ da bo Slovenija postala tarča teroristov. Večinoma pa so Natu nasprotovali levičarji, ki so jim v spominu odmevali predsodki neuvrščene in socialistične Jugoslavije.

***

Decembra 2007 je Drnovšek nehal biti predsednik Republike Slovenije. Prvega januarja 2008 je Slovenija začela predsedovati Svetu Evropske unije. Bivši predsednik je umrl 23. februarja 2008.