Država bo žejna čez (našo) vodo!

Francija, mon général, je rekel nekega dne neki parlamentarec, »Francija misli, da …« – »Če želim vedeti, kaj misli Francija,« je suho odvrnil de Gaulle, »tedaj vprašam sebe.«

Saj res!? Kdo in kaj je sploh država? So to v šentflorjanskih okoliščinah Pahor, Cerar ali kar celotna politična, birokratska in lobistična mašinerija iz zakulisja? Namreč: ne ve se več, katera država (državnost) nas sploh »zastopa«. V ustavi Republike Slovenije (3. člen) piše, da ima oblast ljudstvo – kar pa je že na prvi pogled svetlobna leta od realnosti. Oblast je v železnem primežu države, ki ostaja nekaj odtujenega, nepredvidljivega in kajpak vselej izmuzljivega. Kot pač v Kafkovih romanih Proces in Grad.

Slovenska ustava je kajpak konglomerat vsega, kar je komu tedaj padlo na misel, zato je seveda zelo nekonsistentna v svoji »politični filozofiji«. Prvi člen splošnih določb govori, da je državica demokratična republika, pri čemer seveda ni nikakor definirano, kaj naj bi pomenil pridevnik demokratična. Drugi člen pravi, da je pravna in socialna država – kar je spet relativno, kot bi pripomnil naš prijatelj Albert.

Skratka, najprej se nekaj sofisticira o državi (verjetno kot osnovnem subjektu našega bivanja), šele v 3. členu pa se je nekdo domislil tudi ljudstva. Ki da ima oblast. Smešno.

V državo, ki jo je vsekakor treba obnoviti kot obrambni zid proti korporacijam in »novi demokraciji« globalnega merkantilizma, smo se kajpak zapičili predvsem zaradi tega, ker se države vse hitreje izrojevajo v neke vrste storitvene podružnice kapitala. Ne moremo jim več zaupati. T. i. parlamentarna demokracija je samo še košček papirja, primerljiv s tistim britanskega ministrskega predsednika Arthurja N. Chamberlaina, s katerim je leta 1939 mahal na londonskem letališču.

Tisti papirček naj bi pomenil, da je Velika Britanija v Münchnu izposlovala mir – vendar ga je Hitler potegnil za nos. Torej ne zaupaj papirčkom, zlasti ne takšnim, kot so TTIP in podobni.

Ta zadeva v zvezi z državo in njeno verodostojnostjo je nenadoma na Slovenskem bruhnila kot prekmurski gejzir. Poslanci državnega zbora so po enoletnem usklajevanju le potrdili novi člen 70. a in pitno vodo zaradi vse večjih pritiskov kapitala, ki vodijo k privatizaciji, izvzeli iz te liberalne ureditve.

In zdaj najpomembnejše: po novem na vodnih virih ne bo mogoče pridobiti lastninske pravice. Kot je razbrati iz novega člena, tudi država ne bo lastnica vodnih virov (!), temveč bo upravljala javno dobro, 70. a člen namreč pravi takole: Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago.

Bogseusmili, je to revolucija?! Še do nedavnega smo pljuvali po Kardeljevi družbeni lastnini in »osamosvojitelji« so prisegali na državno lastnino – kar se je naposled izkazalo za bližnjico k privatizaciji. Zdaj pa država nenadoma ni več lastnica vodnih virov, seveda če razvpito ustavno sodišče ne bo odločilo drugače. Vendar pa gre le za napredek v mišljenju – navsezadnje utegne tudi ljudstvo imeti svojo besedo.

Kajpak pa je tudi v tem, kar vemo, skrita past: vodni viri naj bi bili javno dobro, toda v upravljanju države (!). Vesten kmet ne bi zaupal državi niti napajanja živine, kaj šele »upravljanja« vodnih virov, kar se bo prej ali slej in tako ali drugače izrodilo.

Tako si niti približno ne moremo privoščiti trditve, da je t. i. civilna družba izbojevala neke vrste ideološko bitko proti demonom, ki delujejo v zaodrju države in njenih žarometov. Civilno družbo je na Slovenskem strankarska politika (v navezi s Cerkvijo) poteptala in to, da država ne more biti lastnica vodnih virov, ampak ljudstvo, je morda samo trenutni preblisk. Ali pa še slabše: nekakšna past za prihodnost.

Hecno je, da Antonio Gramsci uvršča Cerkev v območje civilne družbe, čeprav je pri nas tako impregnirana s politiko, da se ne sme ugrizniti v jezik. Takole pravi naš Antonio v polemiki s filozofom Benedettom Crocejem (Civilna družba in država, uredil Adolf Bibič): »Razkol med civilno in politično družbo: zastavil se je nov problem hegemonije, namreč, premaknil se je zgodovinski temelj države. Prišli smo do skrajne oblike politične družbe: ali gre za boj proti novemu in za ohranitev majajoče se ureditve …«

Na Slovenskem sta se okoli vode očitno civilna družba (kolikor je je sploh še ostalo) in država (karkoli to pač pomeni) dokopali do nekega tihega kompromisa, ki seveda še ne zagotavlja svetle prihodnosti. Je pa vsaj nekaj na papirju – da država ni lastnica vodnih virov, kar lahko pomeni nekakšen revolucionarni preskok v miselnosti. Nazaj ali naprej? Ta definicija kajpak ne bi smela dati prostih rok občinam, krajevnim skupnostim in naši šentflorjanskosti nasploh.

Seveda je tu nujen tudi nov razmislek o naši državnosti (in o tem, kaj državno premoženje sploh je, kaj je javno dobro in tako naprej); ne moremo se v nedogled vrteti samo okoli Janše, Bavčarja in Krkoviča, nenadna skrb za vodne vire nas je takoj razgalila, na kako tankem ledu smo. In kako hitro smo lahko plen kapitala.

No, predvsem je novica, da država po 25 letih ne bo več lastnica nečesa, kar je bilo od vekomaj naše. In navsezadnje je bilo tu že precej držav, da o vsakokratnih političnih garniturah niti ne govorimo. To seveda ne bo vrnitev h Kardelju in družbeni lastnini, utegne pa odpreti vrata v nove, zračnejše prostore. Kaj pa vemo. Imamo dovolj pravnih strokovnjakov, ki bi znali koncipirati nekaj naprednejšega od sedanjega kaotičnega stanja? Lepo vas prosim, ne omenite mi Mira Cerarja.

Bi pa kdo – če si upa kaj reči – moral kaj ziniti tudi o sedanjem državnem premoženju, ki sega v vrhove najvišjih jelk in v temine najglobljih rudnikov. Vse to izgineva pred našimi očmi. Ponavadi se reče, da država ne more biti dober gospodar, ampak zakaj je Marija Terezija v nekaj letih zgradila železnico od Dunaja do Trsta, zdaj pa se nekakšen ministrski fičfirič Gašperšič spreneveda okoli drugega tira do Kopra.

Sta Gašperšič in Cerar država? Žalostno.

Dejstvo je, da imamo velike probleme z identiteto te državice – in to predvsem zaradi nesposobnosti vsakokratne oblasti. Janša, Pahor, Cerar …, saj je vseeno. Zapisalo se nam je, da je oblast v železnem primežu države, toda to za Slovenijo morda ne drži. Tu je bolj kokošnjak.

Če smo že začeli z de Gaullom:

Neki možakar mu je rekel, da njegovi prijatelji niso zadovoljni s predsednikovo politiko. »Izberite si druge,« mu je svetoval de Gaulle. Proti koncu svojega življenja pa je grenko dejal: »Bolj ko sem spoznaval ljudi, rajši sem imel pse!«

Kakšno izbiro imamo mi na Šentflorjanskem?