Pomisleki: Državni denar še muslimanski šoli

Katoliška osnovna šola Alojzija Šuštarja je objavila razpis za delovno mesto svetovalca in med razpisnimi pogoji navedla tudi pripadnost »krščanskemu občestvu«, kar z drugimi besedami pomeni, da pridejo v poštev za službo le kristjani. To ne bi bilo nič posebnega, če bi šlo dobesedno za zasebno šolo, financirano iz zasebnih virov. OŠ Alojzija Šuštarja ima status zasebne, ker je ni ustanovila občina oziroma država, temveč ljubljanska nadškofija, obenem pa je tudi javna, saj izvaja državno verificiran javni program, ki je 85-odstotno financiran iz javnih sredstev.

Po odločitvi ustavnega sodišča iz leta 2014, ki je o financiranju zasebnih osnovnih šol z javno veljavnim programom presojalo na pobudo s šole Alojzija Šuštarja, pa bi moralo biti izvajanje programa stoodstotno financirano z javnim denarjem. Po presoji večine ustavnih sodnikov, petih od devetih, so te šole do tega upravičene zato, ker imajo po ustavi vsi učenci pravico do brezplačnega obveznega šolanja ne glede na javni ali zasebni status šole. Ustavno sodišče je leta 2001, v drugačni sestavi, menilo nasprotno, in to soglasno – odločitev zakonodajalca, da država v celoti financira le javne šole, v katere lahko vpisujejo svoje otroke vsi starši, je stvar njegove presoje in ni v nasprotju z ustavo.

Navajeni smo že, da ustavni sodniki odločajo po svojih političnih in svetovnonazorskih preferencah, zelo očitno tudi v tem primeru. Priznavanje statusa javnih šol zasebnim šolam je politična odločitev, politična odločitev je tudi višina javnega financiranja, a se je zdajšnja vlada otepa, kakor se otepa tudi uresničitve odločitve ustavnega sodišča o stoodstotnem državnem financiranju. Če država tem šolam njihov program priznava kot javni in ga poleg tega tudi financira, jim ne bi smela dopuščati večje avtonomije, kot jo imajo javne šole, to pa pomeni tudi, da svetovni nazor ne bi smel biti med merili za zaposlitev ali za vpis v šolo. OŠ Alojzija Šuštarja je po opozorilu v razpisu omenjeno »pripadnost krščanskemu občestvu« zamenjala s »strinjanjem s poslanstvom in vizijo šole«, kar seveda v praksi ne pomeni, da pri zaposlitvi nima prednosti katoličan pred muslimanom, ateistom ali agnostikom. Na javni šoli bi bila takšna diskriminacija nezaslišana.

OŠ Alojzija Šuštarja se od javnih šol razlikuje po tem, da v njej »verujejo, da je Jezus nekdo, ki je z nami in nas pozna«. »Skozi šolsko leto stopamo z Njim. To se pozna v vsakdanjem življenju šole,« piše na spletni strani šole. Poleg tega pouk začenjajo in končujejo s kratko molitvijo, vsi otroci prvih petih razredov imajo predmet spoznavanje vere, od petega razreda naprej pa vera in kultura, nekajkrat na leto se udeležijo maše, pozornost posvečajo cerkvenim praznikom, pripravljajo dneve duhovne obnove za učence, ki jih izvaja šolski kaplan ob pomoči razrednika. Šola ima še eno posebnost v primerjavi z javnimi šolami – sama odloča, katere otroke bo sprejela, česar tudi zasebne šole v tujini, ki jih financira država, ne smejo. Tam država v zameno za denar med drugim zahteva, da sprejmejo prav vsakega učenca.

Ker se zagovorniki stoodstotnega financiranja zasebnega šolstva zavedajo možnosti, da lahko politiki ne le zvišajo, ampak tudi znižajo ali celo ukinejo javno financiranje zasebnih šol, vse bolj igrajo na struno pluralnosti, različnosti šol, ki da bogati šolstvo.

V Sloveniji je le peščica zasebnih osnovnih šol z javno veljavnim programom, med temi je laična le waldorfska, ki deluje v več mestih in se od javne šole razlikuje po pedagogiki. Poleg te obstajajo še tri katoliške, med temi Alojzija Šuštarja in dve po programu montessori, ki se od javne šole razlikujejo svetovnonazorsko, montessori pa poleg tega tudi po pedagoškem pristopu. Med šestimi zasebnimi gimnazijami so štiri katoliške in tudi vse te financira država, z javnim denarjem pa je financiranih tudi več zasebnih vrtcev.

Še preden se bo država odločila, v kolikšni višini bo financirala zasebne vzgojne in izobraževalne ustanove, se bo znašla pred novim izzivom. V Ljubljani, v prenovljenem nekdanjem samskem domu za Bežigradom, odpirajo vrtec in osnovno šolo Turki. To, kot kaže, ne bo šola, kakršne so v Ljubljani angleška, francoska in ameriška, ki delujejo po programih svojih držav in so zato tam priznane, v Sloveniji pa ne. Te šole se ne financirajo s slovenskim javnim denarjem, večinoma jih obiskujejo tujci in le izjemoma tudi slovenski otroci. Turki želijo imeti tako v vrtcu kot v šoli v Sloveniji javno veljavni program, vendar z nekaterim posebnostmi, kot jih imajo vse zasebne šole, zato se bodo potegovali za javna sredstva. Država bo morala enako kot druge zasebne šole financirati tudi turško, kajti zanjo načeloma ni pomembno, s kakšnimi motivi nekdo šolo odpira, ampak le javna veljavnost programa. Motivi so različni. Kakšni so turški, nalašč ne rečem muslimanski, lahko ugibamo.

Turkov je v Sloveniji tako malo, da vrtca in šole ne ustanavljajo zase, za ustanovitelji tudi ne stoji turško veleposlaništvo oziroma država. Vrtec in šolo ustanavlja Muhammed Ali Isik, Turek – morda je povedno ali ne, da je musliman –, ki je pred prihodom v Slovenijo na Kosovu poučeval angleščino, zatem je v Ljubljani ustanovil jezikovno šolo Ambra, zdaj pa sta vrtec Pikica in šola Adriatik videti nared za odprtje, na pročelju piše, da se je vpis v vrtec že začel. Akreditacija šole zahteva malo več časa.

Odpiranje turških vrtca in šole v Ljubljani poteka po znanem vzorcu iz drugih držav, kjer so pripadniki muslimanskega klerika Muhammeda Fethullaha Gülena do zdaj ustanovili več kot tisoč šol vseh stopenj, tudi univerz. Gülena, vodjo verskega gibanja Hizmet (služenje), je turški predsednik Erdoğan julija letos obtožil za poskus državnega udara, nekoč pa sta bila zaveznika.

Gülen, nekdanji imam v Izmirju, ki od leta 1999 živi v prostovoljnem izgnanstvu v Pennsylvaniji, je ena od najvplivnejših muslimanskih osebnosti, njegovo gibanje ima značilnosti kulta, zaradi velikega vpliva na turško politiko in gospodarstvo pa mu pravijo islamski Opus Dei. Do danes mu je uspelo pridobiti najmanj tri milijone privržencev v Turčiji in drugod po svetu. Razvil je svojo islamsko ideologijo, pridiga o prednostih kapitalizma in tehnoloških inovacij. Pomembna se mu zdi množična in dobra izobrazba, ki naj jo revnim plačujejo premožni. Tisti, ki so bili na začetku financirani tako, zdaj donirajo del svojih zaslužkov šolam. Na ta način se širi Gülenova ideologija. V Erdoğanu je videl politika, ki bi lahko uresničil njegove ideje, zato mu je leta 2002 pomagal priti na oblast, Erdoğan pa mu je uslugo vrnil s tem, da je pripeljal güleniste na najpomembnejša mesta v državi, tudi v gospodarstvu.

Kot je ameriški sociolog Joshua Hendrick, ki je sedem mesecev volontiral kot urednik v neki gülenistični založniški hiši v Istanbulu, napisal v knjigi The Ambiguous Politics of Market Islam in Turkey and the World, Gülen ne prizna, da vodi kakršno koli gibanje in da ima kakršno koli institucionalno povezavo z organizacijami, ki ga obožujejo. Njegovi privrženci pravijo, da niso nikakršna mreža, ampak da jih združuje spoštovanje hodžaefendije, to je cenjenega učitelja, in da so navdahnjeni z njegovo vizijo modernega, tolerantnega islama, ki ceni znanje in materialni napredek. Gülenistične gospodarske družbe se ne prikazujejo kot take. Tisoč zasebnih šol v več kot sto državah, ki so jih ustanovili njegovi privrženci, ne nosi njegovega imena.

Gülen poziva k sprejemanju ljudi ne glede na razlike, pomemben je internacionalizem njegovega gibanja s poudarkom na učenju jezikov v njegovih šolah in medverskem dialogu. Drugače kot mnoge druge islamske organizacije Gülenovo gibanje ne zbira denarja izključno za muslimane. Gülenisti niso kritični do Izraela, kar jim tlakuje pot v ZDA, kjer imajo 135 licenčnih šol in močne zaveznike v politiki, izobraževanju in umetnosti. Kar nekaj teh šol je med drugim tudi v Nemčiji. Mnogi ljudje se niti ne zavedajo, da so v Gülenovi orbiti – starši, ki vpišejo otroka v licenčno šolo v Južni Afriki, ali podizvajalec, ki dela z gülenističnim gradbenim podjetjem v Rusiji. Nepriznavanje, zanikovanje je usodno vplivalo na 30-letni vzpon gibanja, ki ima značilnosti kulta.

Gülenisti nikoli ne priznajo, da so odprli šolo, na vprašanja o ustanovitelju odgovarjajo, da delujejo v skladu z zakoni države, kjer so šole, in po javno veljavnih programih, kakor bo tudi v Ljubljani. V regiji je največ njihovih vrtcev in šol v Makedoniji, BiH in na Kosovu; Ljubljana je prehitela Zagreb, kjer je za zdaj le jezikovna šola.

Sekte in kulti po svetu so uporabljali enake metode, izid pa ni bil vselej najsrečnejši. Ker je teh tudi pri nas vse več, bo vedno več tudi zahtev po zasebnih, a javno financiranih vrtcih in šolah. Vse verske skupnosti so po ustavi enakopravne. Pestra ponudba in konkurenca nista vselej zdravi, kakor kaže šibko znanje švedskih učencev, najbolj liberalnega šolskega sistema na svetu, kjer je država konec devetdesetih uvedla vavčerski način financiranja in lahko starši za svoje otroke izbirajo med kopico zasebnih šol, ki jih ustanavljajo podjetja. Ampak celo tam država prispeva le 85 odstotkov denarja.

Marija Terezija je leta 1770 kot modra in globoko verna vladarica izdala uredbo o razmerju med šolstvom in cerkvijo: »Šolstvo je in ostane državna stvar (politicum).« Po razpustitvi jezuitskega reda je iz njegovega razlaščenega premoženja na slovenskih tleh nastal deželni šolski sklad, v katerega je morala cerkev vplačevati določen znesek.

V zdajšnji slovenski ustavi v razsvetljenskem duhu piše, da so država in verske skupnosti ločene. V verskih šolah pod državnim patronatom pa te razmejitve ni.

Izobraževanje, ki ga organizira država, bi moralo biti za vse – in da bi bilo za vse, bi moralo biti popolnoma sekularno.