DUTB ni bankomat, kjer bi vsak lahko dobil, kar potrebuje. Skrbeti mora za donose

Zgodba Cimosa je »iz čisto strokovnega vprašanja terjatev prešla v politično zgodbo. K sreči smo jo pripeljali do srečnega konca, o uspešnosti transakcije pa bomo lahko govorili na koncu, ko se bo Cimos pozicioniral kot stabilno podjetje, ki bo sposobno vrniti kredite.« Tako o aktualni prodaji »slovenskega General Motorsa« pravi predsednik upravnega odbora DUTB Miha Juhart. Z njim smo analizirali kondicijo in izzive slabe banke.

Človek v življenju vedno išče nove izzive. Že dolgo se ukvarjam z dvema pravnima področjema, s stvarnim in gospodarskim pravom. Prvo se nanaša na pravno ureditev nepremičnin, drugo pa na korporativno upravljanje in finančna zavarovanja. Delovanje inštitucije, kot je DUTB, je zelo blizu mojemu strokovnemu področju. Ne, premier me ni poklical. Sva sicer kolega, 20 let sva skupaj delala na fakulteti, a v tem primeru premier ni bil tisti, ki bi se obrnil name. Poklicala me je ministrica za finance in zelo hitro sva ugotovila, da je mesto v upravnem odboru DUTB nekaj, kar bi zame pomenilo velik strokovni izziv in kjer bi lahko po njenem prepričanju s svojim znanjem koristil DUTB. Potem so pač zadeve šle, kot so šle.

V kakšni kondiciji je bila DUTB, ko ste jo prevzeli? Kaj ste ali boste v njej spremenili, popravili, izboljšali?

DUTB ima zelo zanimivo in posebno korporacijsko strukturo. Način njenega korporacijskega upravljanja ni primerljiv z drugimi gospodarskimi družbami, gre za neki modificiran sistem enotirnega upravljanja, ki bolj spominja na dvotirno upravljanje. Funkcija upravnega odbora je razdeljena med izvršne in neizvršne direktorje in neizvršni direktorji v glavnem opravljamo podobne naloge, kot jih v sistemu korporacijskega upravljanja opravlja nadzorni svet. Zato moja funkcija kot predsednika upravnega odbora ni toliko vezana na poslovodenje kot na nadzor poslovodenja in vsi ukrepi operativnega vodenja so v rokah izvršnih direktorjev, predvsem prvega med enakimi, gospoda Balogha. Neizvršni člani upravnega odbora, z gospodom Križajem sva se jim pridružila januarja, bomo opravljali predvsem nadzor nad delovanjem izvršnih direktorjev in skrbeli, da DUTB ravna v skladu z zakonom.

Kako ocenjujete delo treh izvršnih direktorjev, ki jih nadzirate?

V treh mesecih, kolikor opravljamo to funkcijo, je težko dati kompleksno oceno. Mislim, da smo DUTB prevzeli v odlični kondiciji z različnih vidikov. Predvsem smo ugotovili, da so zelo jasno urejeni postopki glede prodaje terjatev, prodaje nepremičnin in upravljanja z lastniškimi deleži, urejeni so zelo transparentno, postavljen je večnivojski sistem odločanja, ki zagotavlja varnost. To je zasluga prejšnjega predsednika upravnega odbora gospoda Simonetija, ki je poskrbel, da je struktura družbe brezhibna, da so procesi postavljeni. Pravzaprav smo vstopili v dobro utečen stroj. Sicer pa opažam, da gre za mlajši in visoko profesionalen kader, kar me zelo veseli, materiali za odločanje upravnega odbora so odlično pripravljeni. Seveda pa so tudi nekatere težave.

Konkretno katere?

Glavna kadrovska težava DUTB je, da gre za organizacijo, ki ima omejen rok trajanja. Lahko sicer razmišljamo, kaj bo z DUTB po letu 2022, a v tem času je predvideno njeno počasno ugašanje. To pomeni, da zaposlitve v DUTB niso tako trdne kot v primerljivih pravnih osebah finančne stroke. Če gre za dober in kvaliteten kader, so jim vrata na področju finančnih storitev na široko odprta, zato imamo seveda težave z zadržanjem najboljših kadrov. Pojavlja se fluktuacija, seveda pa obstaja zanimanje za zaposlitev pri nas, saj nekateri to vidijo kot priložnost in odskočno desko za naprej.

No ja, tudi plače pri vas sploh niso slabe ...

Plače v DUTB seveda niso slabe in delno je to tudi posledica bonusov, ki jih zaposleni dobijo za stalnost in pripravljenost, da ostanejo na tej barki do konca.

Ali lahko potrdite, da DUTB zdaj posluje zakonito in gospodarno?

Da, prepričan sem, da dosega tiste cilje, ki so predvideni v zakonu, in da je poslovanje zakonito in gospodarno.

Je težava – kar so bili primeri –, ko se kader iz DUTB zaposli v podjetju, ki se ukvarja z odkupi terjatev? Mar ni to konflikt interesov?

Hvala za to vprašanje, s tem ste zadeli žebelj na glavo. Za DUTB ne veljajo nobena posebna pravila, kar zadeva zaposlovanje, in tudi za nas velja samo zakon o delovnih razmerjih, ki je zelo restriktiven glede možnosti dogovarjanja konkurenčne klavzule. Ta je lahko del pogodbe o zaposlitvi in DUTB jo lahko uporablja v pogodbah z zaposlenimi, a njen domet je zelo omejen. Niti se ne bojimo toliko, da bi kader uhajal k tistim, ki se ukvarjajo z upravljanjem terjatev, kot obstaja nevarnost, da se kader iz DUTB zaposluje pri dolžnikih, to je tistih podjetjih, kjer je prihajalo do prestrukturiranja, sploh če gre za nekoga, ki je bil aktivno vključen v upravljanje s terjatvijo in premoženjem tega podjetja. Tu se gotovo lahko začnejo pojavljati vprašanja konflikta interesov. Žal zakonite možnosti omejevanja tega nimamo. Če bi jo imeli, bi jo gotovo dali v naše pogodbe o zaposlitvah.

Ali ni tu mogoče popraviti ustreznega zakona? Se vam to ne zdi potrebno?

To so izjemne situacije, smisel zakona pa je, da poskuša urejati nedoločeno število abstraktnih položajev. Vsi predpisi, ki so usmerjeni v urejanje neke konkretne zadeve, so tako ali drugače problematični. Tudi posebna korporacijska struktura DUTB je odmik od zakona o gospodarskih družbah. Povzročala je zelo veliko težav. In včasih, če želiš pogasiti majhen požar, lahko narediš še večjega drugje. Tako da bomo poskušali s tako ureditvijo živeti, bomo pa seveda pazili, da ne bo zlorab in konfliktov.

Ko smo že pri zakonih, bi vi ukinili Lahovnikov zakon, ki omejuje plače vodilnih v državnih družbah in tudi v nekaterih podjetjih, ki jih upravlja DUTB?

Lahovnikov zakon se mi zdi od vsega začetka nepotreben in na neki način pomeni kapitulacijo države. Država je tako priznala, da je slab upravljavec lastnega premoženja. Vse mehanizme, ki jih določa Lahovnikov zakon, bi lahko država dosegla z učinkovitim načinom korporacijskega upravljanja. Namen zakona je omejiti nagrajevanje poslovodnih struktur v družbah v državni lasti in država bi z aktivnim načinom upravljanja lastnega premoženja lahko s politiko nagrajevanja dosegla vse učinke Lahovnikovega zakona. Vsebini, to je omejevanju, ne nasprotujem, da ne bo pomote. Predvsem tam, kjer gre za državne monopoliste, mora biti nagrajevanje menedžmenta primerno in usklajeno s politiko nagrajevanja v javnem sektorju.

Po drugi strani pa je država prišla posredno do deležev v tipičnih gospodarskih družbah. Pri takih družbah je omejevanje nagrajevanja lahko zelo škodljivo in onemogoča pridobiti kvalitetne menedžerje, ki jih potrebujejo. Če je družba v prestrukturiranju, navadno potrebuje zelo sposoben in kvaliteten poslovodni kader, ki lahko izpelje zelo zahteven postopek prestrukturiranja. To pa je seveda povezano tudi z ustreznim nagrajevanjem.

Vaš predhodnik Marko Simoneti je odstopil, potem ko so bili javno dostopni posnetki sej upravnega odbora, na katerih je iskal obvode za zloglasni Lahovnikov zakon. So sestanki upravnega odbora DUTB zdaj neprisluškovani?

Zadnjič je bil zaradi nekega drugega vprašanja na seji upravnega odbora detektiv. Ko je beseda dala besedo, je rekel: »Veste kaj, gospodje, tamle [pokaže skozi okno na sosednji trakt stavbe] vas lahko posluša deset ljudi.« Tehnologija danes omogoča, da je mogoče prisluškovati pogovoru v običajnem prostoru. V bunkerju pa se ne bomo sestajali. Največ smo naredili s tem, da nimamo več fiksnega dneva za sejo upravnega odbora.

Dogodek tedna je prodaja Cimosa, »slovenskega General Motorsa«, največje družbe z zdajšnjega seznama DUTB, ki se je po vzponih in padcih zaključila. Kako jo vidite vi?

Cimos je tipičen primer teka na dolge proge. Tudi sam sem malo maratonca in mi je to na neki način blizu. Ravno zadnji dogodki so pokazali, kako zapleten je tek na dolge proge. Če boste maratonca vprašali, kdaj je najtežje, vam bo povedal, da sta to zadnja dva kilometra. Lep dokaz za to je tudi ta primerjava s Cimosovo transakcijo. Transakcija traja dve leti, ko so bili dogovorjeni ključni elementi, ki jih javnost najbolj vidi – in ko neki laik misli, da je z njihovo uskladitvijo transakcija tako rekoč končana, se šele začne brušenje detajlov.

Zadnji dnevi kažejo, da je treba odpraviti nekatere zadnje podrobnosti do te mere, da bodo interesi vseh vpletenih zadovoljeni, da bodo vsi dosegli tisto, kar od te transakcije pričakujejo. Pri vsej zgodbi je najbolj pomemben Cimos. Bistveno je, da je DUTB v skladu s svojo politiko ocenila, da družba ni zrela za stečaj. In da je možnost poplačila večja, če pride do prestrukturiranja. Zato se je prestrukturiranja tudi lotila, z vso odgovornostjo in kljub vsem težavam. Največja težava je povezana s Hrvaško, z obema odprtima terjatvama, njihove agencije za sanacijo bank in pravobranilstva v zvezi s Cimosovimi nepremičninami. Z veliko truda in žrtvijo DUTB, ki bo prevzela hrvaške terjatve, se bo zdaj ta transakcija izpeljala do konca.

Kaj to pomeni za Cimos?

Cimos bo dobil trdno lastniško strukturo in vzdržne pogoje za finančno poslovanje, kar pomeni neko dolgoročno stabilnost proizvodnje. Seveda pa to še ne pomeni, da je Cimos izstopil iz procesa prestrukturiranja, verjetno bodo še kakšni boleči rezi, niti odpuščanje ni izključeno oziroma ga je pričakovati. Vendar tako Cimos ostaja pomemben dejavnik na trgu avtomobilske industrije, ki je izjemno specifična; kupci so zelo zahtevni, predvsem glede kakovosti proizvodnje, zanesljivosti in točnosti dobav. Cimos z novim lastnikom izpolnjuje pogoj lastniške stabilnosti, kar krepi zaupanje dobaviteljev, in če bo nadaljeval tako, bo verjetno lahko izpolnjeval tudi to drugo merilo, zanesljivost in kakovost dobav.

Pomembno je še, da italijanski kupec izrecno poudarja, da bo sedež podjetja ostal v Sloveniji in da bo v Kopru ostal tudi razvoj, kar pomeni odpiranje novih, dodatnih, kakovostnejših delovnih mest. DUTB bo spremljala vse procese s Cimosom naprej, ker ostajamo zelo velik upnik. Tisto poplačilo, ki prihaja, ni iz kupnine za delnice, ampak iz prevzema dolga, ki se bo odplačeval v prihodnjih letih in prek katerega bo DUTB tudi uresničila temeljni interes, ki ga je imel s prestrukturiranjem družbe.

Kako ste pri reševanju Cimosa videli igro Hrvatov? Enkrat je bilo z njimi že vse dogovorjeno, nato pa je čez noč dogovor z njimi padel v vodo. Je bilo to blefiranje, igranje pokra?

To ni vprašanje zame, zgodba Cimosa je iz čisto strokovnega vprašanja terjatev prešla v politično zgodbo. Čeprav so bile ocene pravnih možnosti glede terjatev hrvaške slabe banke relativno nizke, je bila odločba trgovskega sodišča v Zagrebu povsem drugačna od pričakovanj. Kar kaže, da je bilo tveganje, da bi se spori za Cimos na Hrvaškem končali neugodno, zelo zelo veliko. S to rešitvijo smo tveganje zmanjšali in se s tem prestrukturiranje lahko nadaljuje. V nasprotnem, če bi bila terjatev na Hrvaškem v celoti priznana, druge možnosti, kot je stečaj Cimosa, sploh ne bi bilo.

Kdo je odgovoren, da se je Cimos znašel na robu propada? Je bila storjena napaka v načinu njegovega prestrukturiranja, ko je bila sprejeta odločitev za prisilno poravnavo?

Tega vam ne morem odgovoriti, po bitki so lahko vsi generali. Težko je reči, katera pot bi bila za Cimos manj slaba, saj nobena rešitev ni povsem taka, kot bi si želeli. Postopek prestrukturiranja je vedno poln presenečenj. Vsake toliko časa se zgodi nekaj, česar nisi pričakoval. Terjatve s Hrvaško so se pokazale kot neko presenečenje sredi postopka. Težko rečem, kako bi se delala ocena, če bi za to tveganje vedeli od začetka. Po drugi strani pa se kakšno od tveganj, ki je bilo upoštevano, ni izpolnilo. To je zelo živ proces, kjer je treba na tveganja zelo hitro in spretno reagirati. K sreči smo zgodbo s Cimosom pripeljali do srečnega konca, o uspešnosti celotne transakcije pa bomo lahko govorili na koncu, ko se bo Cimos pozicioniral kot stabilno podjetje, ki bo sposobno vrniti kredite, ki jih mora vrniti.

Kdaj pa ste pri Cimosovi zgodbi, polni presenečenj in padcev, dobili občutek, da je še mogoča rešitev?

Že januarja, ko sem nastopil funkcijo, je bila ta zgodba precej pri koncu. Ves čas sem verjel, da bo ta posel izpeljan, predvsem zato, ker je tudi italijanski kupec vložil v transakcijo izjemno veliko časa, s tem so povezani tudi na strani kupca zelo veliki stroški. In ob vsem tem tudi ekonomsko ni smiselno odstopiti od posla tik pred ciljem.

Pa ste to verjeli, tudi ko so Italijani rekli, da odstopajo?

Da.

V vašem portfelju je po prodaji deležev oz. terjatev do Cimosa, Save, DZS, ACH itd. ostalo še nekaj odmevnejših primerov. Recimo, neuspešno prodajate Litostroj Jeklo. V kakšni fazi je ta primer?

Politika DUTB je ves čas bila, da postopkov, ki so v tej fazi, ne komentiramo. Tako tudi ne bi razkrivali kart, ki jih imamo. Za Litostroj Jeklo, tako kot za vse druge naložbe, ki so nam še ostale, iščemo optimalne rešitve. Za sedanji del portfelja je pomembno, da se iz velikih zgodb dolžnikov selimo na celo vrsto manjših dolžnikov, manjših gospodarskih družb. Tu je servisiranje in upravljanje terjatev ravno tako zahtevno, seveda pa rezultati niso tako odmevni kot pri velikih dolžnikih. Imamo pa v DUTB še vedno zelo veliko primerov, ki jih je treba zaključiti, in naši upravljavci se bodo ukvarjali z njimi.

Družba Litostroj Jeklo je v državni lasti, a več let ni plačevala prispevkov za zaposlene. Kakšna referenca je to za samoproklamirano etično vlado?

Neposredno povezovati vlado s položajem v eni gospodarski družbi, ki je posredno v lasti države – tega vladi res ne moremo naprtiti. Država ni namenoma postala lastnica Litostroj Jekla, to je postala, ker družba ni mogla vračati posojil. To je zelo posebna gospodarska družba, z vzponi in padci, in na svojem področju ima v svetu relativno pomemben delež, po drugi strani pa gre za dejavnost, ki je zelo odvisna od nihanj, od konjunkture. Trenutno je v zelo težkih časih, pred leti je bila slika povsem drugačna. Treba bo prebroditi te težave in poiskati ustrezno rešitev. DUTB primer Litostroj Jekla obravnava na vsaki drugi seji kreditnega odbora, poskušali bomo najti rešitev, o podrobnostih pa vam ne morem govoriti. Kar zadeva neplačevanje prispevkov, pa je to nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, neposredno je za to odgovorno poslovodstvo. In tu smo spet pri vprašanju, kaj narediti s poslovodstvom, ki posluje tako.

Kateri drugi primeri pa so redno na vaših sejah?

(Smeh.) O konkretnih primerih prodaj ne bi govoril. Zdaj smo naredili korak pri Litostroj Jeklu, recimo, da to ni nobena skrivnost. DUTB ima zelo transparenten način poslovanja, vse podatke najdete na naši spletni strani, tako mediji kot potencialni investitorji. Ni skrivnost, kaj je v našem portfelju, poskušamo aktivno upravljati celotno premoženje.

Drži, na vaši spletni strani je veliko nepremičninskih informacij. Konjunktura gre na roke prodaji nepremičninskega portfelja, stanovanj, zemljišč itd. Tu so na eni strani uspešne zgodbe, na drugi slišimo pritožbe nezadovoljnih kupcev, zadnji tak primer je bil Nokturno. Kako ga vidite vi?

Če pogledamo ves nepremičninski portfelj, je ta zelo pomemben del premoženja DUTB in ima tudi svojo zgodovino in specifiko, ki jo je treba upoštevati. Nepremičnine smo v DUTB dobili, ker so bile sredstvo za zavarovanje terjatev. Ob nezmožnosti plačila na drug način smo jih morali prevzeti, in to v stanju, v kakršnem je bil. V glavnem je šlo za nasedle projekte, z zelo različnim dejanskim in pravnim položajem nepremičnin. Izjemno pozitiven učinek delovanja DUTB je ravno oživitev nasedlih nepremičninskih projektov. Še pred nekaj leti ste mediji pisali o Celovških dvorih kot o mestu duhov, kot o nečem, kar bo propadlo.

Tudi o Nokturnu smo tako pisali.

Prepričan sem, da bodo Nokturno in Celovški dvori kmalu normalni stanovanjski soseski. Nepremičninski kompleksi, ki so bili obsojeni na postopno ugašanje, oživljajo. Kupcem v Celovških dvorih in Nokturnu se ni treba bati. Tudi za DUTB kot prodajalca velja, da se moramo držati zakona o varnosti kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb, kupci pa imajo enake pravice, kot če bi kupili nepremičnino od kogar koli drugega. DUTB je prevzel projekt v stanju, na katero nismo mogli vplivati, in ga prodajamo s tveganjem odprave napak. Če se bodo te pokazale, bo DUTB kot vsak drug prodajalec nepremičnine te napake odpravil oziroma poskrbel za odškodnino. Res pa je, da kupci včasih dobesedno s povečevalnim steklom iščejo napako, iz muhe naredijo slona in pričakujejo bistveno znižanje kupnine. To ni najbolj pošteno z njihove strani.

Na roko nam gre konjunktura in povečano povpraševanje po nepremičninah ter to, da so prejete kupnine bistveno višje od pričakovanih. Torej gre za uspešen primer. Kolega Juan Barba, član upravnega odbora iz Španije, je bil zgrožen ob pogledu na naslove dnevnih medijev, ki so pisali o Nokturnu in Celovških dvorih kot o grozljivih zgodbah. Rekel je, da bi v normalnem svetu o tem poročali kot o uspehu, ne pa samo iskali nepravilnosti.

Če ne bi bilo nesrečne zgodbe s podizvajalci, bi morda bilo drugače. Vsak stečaj je za upnike nesrečna zgodba, saj svojih storitev ali izdelkov ne dobijo plačanih. Absolutno razumem težave podizvajalcev in njihovo bolečino, če gre v stečaj glavni izvajalec ali investitor. Ti so podizvajalcem ponudili plačilo s t. i. kompenzacijo. Investitor je v kompenzacijo dal stanovanja, ki so bila pravnoformalno njegova, ekonomsko pa ne, saj je bila na premoženju vpisana hipoteka. Podizvajalec pa nepremičnine ni plačal z denarjem, ampak s terjatvijo, ki je imela vrednost glede na takratni položaj izvajalca – to so bile družbe pred stečajem. Kakšen je diskont teh terjatev, je bolj ali manj znano. DUTB nikoli ni bila stranka nobene od takšnih pogodb in ni bila upravičenec teh zavarovanj. Zato težko ocenjujemo, ali je prišlo do dogovorov med banko, investitorji in izvajalci. DUTB nima zakonske podlage za izbris hipoteke zgolj zaradi zatrjevanja izvajalcev, da je banka obljubila izbrisne pobotnice. Podizvajalci so imeli šest let časa, da izbrišejo hipoteke in da sprožijo ustrezen postopek proti banki, ki je takšen izbris obljubila. Če bi obstajale pravne podlage, bi sodišče v sodnem sporu takšno izbrisno pobotnico izdalo. V tem primeru gre izključno za vprašanje pravnega razmerja med podizvajalci in banko, ki je bila hipotekarni upnik in je lahko obljubila izdajo izbrisne pobotnice. Če imajo podizvajalci zahtevke, jih morajo uveljavljati proti banki.

Omenili ste, da prehajate od velikih primerov k manjšim. Zdi se, da v portfelju DUTB ni več najtežjih primerov: Cimos ste prodali, prav tako terjatve do ACH in DZS, terjatve do Save so po diktatu vlade prenesene na SDH.

Vprašanje je, kaj je najtežje. Zelo velik napor je lahko tudi v prestrukturiranju družb, do katerih ima DUTB zelo majhno terjatev. Vrednostno pa so omenjeni primeri največji in pomenijo največje prilive. Vendar je te treba stalno zagotavljati.

Če dodam podvprašanje: je DUTB lažje, če se ni treba več ukvarjati z Matejem Naratom, zdaj že nekdanjim šefom Save, Bojanom Petanom, lastnikom DZS, gospodom Rigelnikom iz ACH in interesnimi skupinami, ki jih obkrožajo?

DZS, Sava in ACH so primeri, ki so se končali pred letošnjim januarjem, tako da ne poznam pritiskov. Do neke mere drži, da so pritiski pri vrednostno večjih primerih lahko močnejši, za njimi se skriva bistveno več interesov. Vendar vsaj za zdaj nimam občutka, da bi bilo veliko pritiskov iz ozadja.

Ali občutite politične ali interesne pritiske? Sprašujem, ker nam tuje ustanove (IMF, evropska komisija, ECB itd.) stalno dajejo priporočila, da moramo ohraniti neodvisnost DUTB.

V teh treh mesecih pritiskov nisem čutil. Predvsem izvršni direktorji pa pravijo, da so ti v določenem času bili močnejši, da so interesne skupine poskušale vplivati na določene stvari. To je informacija iz druge roke, moja izkušnja je vsaj za zdaj popolnoma drugačna. Sicer pa je ključno zagotavljati neodvisnost DUTB, predvsem od dolžnikov terjatev oziroma bankirjev, ki so kredite dajali.

Dejali ste, da je pri Cimosu prestrukturiranje terjatev preraslo v politično zgodbo. Ali se to pri nas prevečkrat dogaja? En primer je Sava.

Meja, kdaj nekaj postane politična zgodba, je zelo tanka. Glede Save se je vlada odločila, kot se je – vladna odločitev je politična. DUTB se ni odločila pod političnim pritiskom, ampak je politično odločitev sprejela vlada. Vendar je to mnogo bolj pregledno kot morebitni pritiski po neuradnih poteh. Tudi težava s podizvajalci je prek poročanja medijev postala politična tema, čeprav gre za pravno vprašanje, ki bi ga moralo rešiti civilno sodišče. Ves čas pojasnjujemo naše povsem strokovne upravljavske odločitve na parlamentarnem odboru za javne finance.

Kdaj bo DUTB uporabila več orodij za prestrukturiranje, ki jih je prinesla novela zakona o slabi banki?

Vsak primer prestrukturiranja je treba gledati posebej. Težko govorim za nazaj, pri tekočih primerih pa posebnih ukrepov prestrukturiranja ni bilo. Ampak ne dvomim. da bi upravni odbor sprejel tudi bolj elastične ukrepe prestrukturiranja, če bi bili ekonomsko upravičeni. Vsi trije nivoji se sicer dnevno odločajo o konverziji terjatev v kapital. Po drugi strani je bistveno več aktivnega pristopa pri nepremičninskem portfelju; za dokončanje projektov, odpravo pravnih ovir za prodajo, zagotovitev možnosti, da bo kupec nepremičnine dobil ustrezna dovoljenja za gradnjo. DUTB je tudi kupec v stečajnih postopkih, da pride do zaokroženja kompleksov, kar omogoča boljše pozicije pri nadaljnji prodaji. Če se bo konjunktura na nepremičninskem trgu nadaljevala, bomo na tem delu zelo uspešni.

Koliko prilivov je DUTB ustvarila s prodajo premoženja in koliko je to v odstotkih vseh prenesenih sredstev?

O teh številkah je zelo težko govoriti zaradi lanske pripojitve Factor banke in Probanke. Pripojitev je spremenila pogoje poslovanja na različnih področjih, najbolj se je pokazalo v kapitalu.

Seveda, potrebna je bila državna dokapitalizacija.

Tako je. Pripojitev je delno vplivala tudi na naše lansko poslovanje.

Lani ste ustvarili skoraj osem milijonov izgube.

DUTB je imela 7,8 milijona evrov izgube, od tega je neposredni učinek pripojitve 1,7 milijona evrov. Posredni učinek je prevzem zaposlenih z obeh bank, kar je povzročilo nekoliko drugačno strukturo zaposlenih. DUTB se je morala prestrukturirati. Po takih pripojitvah se ustanove vedno ukvarjajo z notranjimi težavami, ne pa z glavno dejavnostjo. Drugi razlog izgube so razmeroma visoki stroški financiranja zaradi izdanih obveznic. Te so bile v dobrem delu odplačane. DUTB je v prvem trimesečju letošnjega leta v primerjavi z lani prepolovil stroške financiranja, kar se bo verjetno odrazilo v letošnjem rezultatu. Da ne bo pomote, to ni zasluga novih neizvršnih direktorjev, ampak je normalna kontinuiteta poslovanja. Drugi kazalci so v skladu s cilji ministrstva za finance, razen glede stroškovne učinkovitosti, kjer je bil rezultat nekoliko slabši. To je neposredna posledica prevzema zaposlenih zaradi pripojitve Probanke in Factor banke. DUTB je primerljiva z drugimi slabimi bankami v Evropi, s katerimi smo na enakem nivoju; ponekod relativno uspešnejši, pri stroškovni učinkovitosti nekoliko slabši. DUTB postaja zanimiva tudi kot zgled, saj naše izkušnje zanimajo nekatere iz tujine, denimo Azije, Ukrajine in Srbije.

Če vas prav razumemo, ima DUTB po pripojitvi obeh bank preveč zaposlenih?

Število zaposlenih je po pripojitvi zraslo, zdaj jih je 156. Ne gre samo za vprašanje števila zaposlenih, ampak tudi njihove strukture; dobili smo precej kadra, ki je opravljal bančne posle, DUTB pa ni banka.

Vam kakšnih kadrov primanjkuje?

DUTB stalno razpisuje prosta delovna mesta. Zanimanje, kot mi je znano, je relativno veliko. Na razpise se prijavlja veliko kandidatov z ustrezno izobrazbo in izkušnjami, tako da je včasih skrb zelo sladka – izbrati najboljšega med dobrimi.

Kako je s kupninami, ki jih je DUTB iztržila? Kako izpolnjuje svoje poslanstvo v prid davkoplačevalcem?

Tako da poplačuje svoje obveznosti za sredstva, ki jih je dobila od države. DUTB je vzoren dolžnik. To je ta hip dobro za davkoplačevalce. Sicer pa bomo lahko učinke za davkoplačevalce ugotovili šele po letu 2022, ko se bo poslanstvo DUTB izteklo. Prepričan sem, da bo DUTB poskrbela, da se bo del sredstev za sanacijo bančnega sistema uspešno povrnil.

Kolikšen del?

Investicija v DUTB, torej 1,5 milijarde evrov, ni vprašljiva. Videli pa bomo, kakšen bo presežek. Upam, da čim večji. Vsak cent iz DUTB je v dobro vseh. Žal javnost na nas gleda kot na grešnega kozla, ki je kriv za mnoge nepravilnosti, ne pa kot na ustanovo, ki skrbi za povrnitev denarja davkoplačevalcem. Pričakovanja so včasih zelo nerealna. Tipičen primer je Maribor, ki pričakuje, da bo dobil nepremičnine DUTB neodplačno. DUTB ni bankomat, kjer bi lahko vsakdo dobil, kar potrebuje, ampak upravljavec premoženja, ki mora skrbeti za najvišje donose.

Stalni očitki so, da so bile terjatve z bank prenesene po prenizki ceni, zato DUTB lažje ustvarja višje donose. DUTB vedno pravi, da ni oblikovala prenosnih cen. Vaš komentar?

To vprašanje je dediščina DUTB, vedno se bo pojavilo. Gotovo so bile nekatere terjatve podcenjene, nekatere pa precenjene. Kritiki navadno vidijo samo terjatve, ki jih je DUTB dobila prepoceni. Seveda niso bile vse terjatve prenesene z enako visokim diskontom. Prenos terjatev je bil narejen preko Banke Slovenije, postopek je natančno pregledala evropska komisija. Zame je najbolj referenčno stališče evropske komisije, da je bila vrednost prenesenih terjatev na DUTB previsoka in da so bile dejansko vredne manj. Ne dvomim v strokovnost te ocene. Tisti, ki jo izpodbija, pa bi moral ponuditi ustrezno argumentacijo.

Računsko sodišče je ugotovilo več nepravilnosti v delovanju DUTB. Ali ste kot novo vodstvo pregledali dejanja nekdanjih vodilnih?

Še vedno smo v postopku nadzora računskega sodišča, ki revidira poslovanje za nazaj. Prepričan sem, da je prejšnji upravni odbor odpravil večino nepravilnosti, na katere je računsko sodišče opozarjalo. Postopki odločanja na DUTB so izdelani, odločanje je trinivojsko, dokumenti so praktično javno dostopni. DUTB je že sam odpravil nepravilnosti, na katere bo verjetno računsko sodišče opozorilo. Po drugi strani pa ne smemo na staro vodstvo DUTB gledati, kot da je polkriminalizirano. Ustanovo je bilo treba postaviti iz nič. Vsaka taka institucija potrebuje določen čas, da se uredijo poslovni procesi. Leta 2013 ni bilo časa, da se ti pol leta postavljajo in se potem začne delati. Danes smo na dovolj dobri stopnji in dosegamo tri principe, določene z zakonom, torej gospodarnost, preglednost in učinkovitost. Četrtega - uspešnost - izpuščam, ker je to treba presojati na podlagi prvih treh elementov. Uspešnost se bo na koncu merila po tem, koliko denarja bo DUTB vrnila v proračun. Prepričan sem, da bomo dosegli dober rezultat.

Pred leti ste bili tudi v eni od komisij za privatizacijo NLB, ki jo spet privatiziramo. Kako vidite okoliščine te ponovne prodaje?

Gre za dva popolnoma različna načina prodaje, sta kot noč in dan. Leta 2002 je bila paketna prodaja delnic strateškemu vlagatelju, ki naj bi prinesel znanje in nove poglede na opravljanje bančnih storitev. Prodaja paketa delnic banki KBC je bila zelo uspešna. Slovenija je dobila relativno visoko kupnino in jo je zelo pametno namenila za poplačilo dolgov. Nadaljevanje je bilo bolj žalostno, torej cincanje glede nadaljnje prodaje. Sedanji postopek je zelo specifičen, v Sloveniji ni primera, da bi se prodaja delnic opravila na tak način. Manj težav bo s pridobivanjem kupcev med institucionalnimi investitorji. Vedno bomo našli sklade, ki so pripravljeni vlagati. Na finančnih trgih je namreč zelo veliko denarja. Vprašanje je samo cena. Upam, da ta za nas ne bo hladen tuš. Zelo težko pa bo prodati deset odstotkov malim vlagateljem, predvsem zaradi izkušnje z NKBM. Tudi sam sem na pošti čakal za nakup delnic in bil nato »ostrižen«. Veliko vprašanje je, kaj se bo dogajalo naprej. Delnice finančnih ustanov so ta hip zelo volatilne. Če bo prišlo do relativno visoke razpršenosti 50 odstotkov NLB, bo za državo zelo dobra rešitev. Seveda pa ni mogoče izključiti, da se v prihodnje ne bo pojavil investitor, ki bo poskušal te deleže konsolidirati in se pojaviti kot močan lastnik.

Bili ste vključeni tudi v pripravo famoznega lex Mercator. Kako to?

Nisem napisal lex Mercator, me je pa minister za gospodarstvo vprašal za moje mnenje o tem zakonu. To je pozitivno.

Tak zakon zdaj potrebujemo?

Ne potrebujemo ga, bolj je pomemben na simbolni ravni, da pokažemo, da znamo stopiti skupaj. Lex Mercator bi morali sprejeti že pred enim letom, če bi želeli, da je učinkovit. Prepozen je. Potočki so že zdavnaj odtekli.