Tiskane izdaje
Slovenija je vodnata dežela, pijemo kakovostno vodo, toda v zadnjih desetletjih smo v vodno okolje spustili že toliko kemikalij, ki učinkujejo kot motilci endokrinega sistema, da že ogrožajo naše zdravje. Ob tem se zdi nedavna okoljska katastrofa na Vrhniki toliko bolj zastrašujoča. Ti strupi ostajajo v vodnih telesih, v tleh. Vse, kar spustimo v kanalizacijske sisteme, se nam prej ali slej vrne ‒ v kozarec, pravi Maja Didović Bahar, soavtorica dokumentarca Dva vodika, en kisik.
Izvir vode, ki se zliva v kozarec, voda, ki kaplja iz kapnikov, vijuganje prosojne človeške ribice v vodah Postojnske jame, voda, ki se zliva v steklenice, ki bodo našle pot na prodajne police, kozarec čiste vode, ki se približa ustom. Podobe, s katerimi se začne dokumentarni film Dva vodika, en kisik avtorjev arheologinje in novinarke na TVS Maje D. Bahar in režiserja ter snemalca Marka Kočevarja, ki je bil včeraj predpremierno prikazan na Vrhniki, ob dogodku, namenjenem ozaveščanju ravnanja z vodnimi viri. Ustvarjalci med snovanjem projekta niso niti približno slutili, da se bo prav na Vrhniki dobra dva tedna pred premiero filma zgodila največja okoljska katastrofa v Sloveniji in nas opozorila na uničujoče posledice, ki jih ima naše ravnanje z naravo na vsa živa bitja.
Iz dokumentarnega filma Dva vodika, en kisik Maje Didović Bahar in Marka Kočevarja. Foto: Prizor iz filma.
Vsakič, ko pišemo o vodi, uporabimo stavek Voda je vir življenja. A se nam z redkimi izjemami na našem delu sveta v resnici ni bilo treba zares soočati s pravim pomenom tega stavka. Slovenija je v tem smislu privilegirana dežela, ima številne vodne izvire.
A vsakič znova pretrese podatek, da v svetu 1,3 milijarde ljudi živi v hudem pomanjkanju pitne vode. Leta 2030 se bo s težavami z dostopom do pitne vode ubadalo 4 milijarde ljudi. O tem pričajo številne reportaže vojnega dopisnika Boštjana Videmška, teksti in obupani pozivi humanitarca Toma Križnarja, številni dokumentarci (med njimi tudi Maja Weiss), ki predstavljajo srhljivo ravnanje multinacionalk, ki se zavedajo, da so vodni viri strateška surovina in modro zlato 21. stoletja. Vse to beremo, gledamo, in kot je rekel že Lacan, je očitno v človekovi naravi, da načeloma hrepeni po resnici, a si hkrati zatiska oči pred njo.
Dokler se nam ne bo zgodila nova ekološka katastrofa. Koliko še?
Film Dva vodika, en kisik sooča domače in tuje strokovnjake, ki delujejo na področjih biologije, klimatologije, arheologije, okoljske ekonomije in umetnostne zgodovine.
Protagonist filma je jamski potapljač in podvodni snemalec Ciril Mlinar - Cic, večkrat nagrajeni avtor, ki v besedi in podobi opozarja na pestro biotsko raznovrstnost slovenskega jamskega življenja in njegovo ogroženost zaradi človekovega vpliva.
Podnebne spremembe najprej vplivajo na vodni krog, pove dr. Lučka Kajfež Bogataj. Zlasti kontinenti zmernih širin postajajo bolj sušni, tudi Slovenija izgublja nekaj odstotkov. V zadnjih tridesetih letih za primorsko regijo znašajo kar 20 odstotkov manj padavin.
Prizor iz filma Dva vodika, en kisik: Plečnikova zapornica na Ljubljanici.
Nevidna voda
Brez vode torej ni hrane, pa tudi elektrike ne ‒ pa naj ta prihaja iz termoelektrarn ali jedrskih elektrarn. Voda je pomembna tudi za pridobivanje vseh energentov, naj gre za nafto, plin, premog, uranovo rudo ali biogorivo. Največji porabnik vode v Sloveniji je prav energetika, ki na leto porabi vsaj 600 milijonov kubikov vode, kar je tri četrtine porabljene vode pri nas. Ljudje v veliki večini še vedno mislimo, da je poraba vode to, kar porabimo v gospodinjstvu, vendar to predstavlja samo odstotek vodnega odtisa. Preostalih 99 odstotkov je povezanih z izdelki, zlasti živili, stvarmi, ki jih kupimo v supermarketih, poudarja Lučka Kajfež Bogataj.
V kilogramu govedine je skritih 15.500 litrov nevidne vode, v kilogramu oliv 4400 litrov nevidne vode, celo s skodelico kave spijemo kar 140 litrov nevidne vode.
Prav z nevidno oziroma virtualno vodo bi se morali več ukvarjati, o tem bi morali izobraževati in ozaveščati, pravijo strokovnjaki v filmu. Rimljani, recimo, so uporabljali oblike embalaže amfore, sode, za tem je stala pravična trgovina. Danes je potrošnja izdelkov čedalje večja, zato se vse bolj povečuje vodni odtis.
Žal ozaveščanje za zmanjšanje porabe vode ni nikoli usmerjeno v zmanjšanje potrošništva. Za zavrženo hrano v vsakem gospodinjstvu, ki v povprečju znaša 300 kilogramov na leto, stojijo litri in litri nevidne vode, ki bi jih lahko privarčevali, če bi kupovali s premislekom. Obstaja tudi velika razlika med hrano rastlinskega in živalskega izvora, slednja zahteva še več vode. Zato Lučka Kajfež Bogataj predlaga, da bi z oznakami, koliko vode je bilo porabljene za določen izdelek, označili izdelke na policah.
Grožnja multinacionalk
Tudi Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da se velika podjetja zavedajo, da bo voda v prihodnosti zelo redka dobrina, zato multinacionalke kupujejo zemljišča, da bi si zagotovile dostop do nje. Tako z nakupom zemljišč v drugih državah poskrbijo za nadzor nad vodnimi viri. Podeljevanje koncesij je, kot kažejo številni primeri, tudi v Bosni, problematično. Mednarodni sporazum o trajnostni in pravični uporabi omejenih vodnih virov bi morali podpisati pred sporazumom o prosti trgovini, poudarja.
Leta 2012 smo v ustavo zapisali pravico do uporabe zdrave pitne vode kot človekovo primarno pravico. A ker je privatizacija vode povezana z multinacionalkami, lahko različni meddržavni sporazumi vplivajo na to, ali bomo res imeli pravico do pitne vode, opozarja tudi dr. Mihael J. Toman, raziskovalec, ekolog in profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti.
Za nas bo voda lahko gospodarska priložnost, lahko bi jo izvažali po vodovodnih ceveh v druge države, hkrati pa že to, da reke izvirajo pri nas, predstavlja nekakšno grožnjo, pravi Lučka Kajfež Bogataj. Vodo si lahko vzamejo multinacionalke, predvidevamo lahko val podnebnih beguncev, ki bodo zaradi pomanjkanja vode prisiljeni v selitve.
V članku Mojce Kumerdej o dokumentarcu Ustekleničena voda avtorjev Resa Gehrigerja in Ursa Schnella, ki so ga pred tremi leti prikazali na takratnem Blejskem filmskem festivalu, je nazorno prikazano, kako si multinacionalka prisvoji pitno vodo v državah tretjega sveta, kot sta na primer Nigerija in Pakistan. V desetmilijonskem pakistanskem mestu Lahore je bilo še pred petnajstimi leti mogoče v lokalih brezplačno dobiti kozarec pitne vode, od prihoda Coca-Cole, Pepsija in Nestléja pa kozarec vode stane 15 rupij. Pred tem je prebivalstvo črpalo vodo iz globine 30 metrov, a ker je voda iz večjih globin kakovostnejša, jo korporacija črpa iz globine 100 metrov, z novim orjaškim sosedom pa so nekdanji vaški vodnjaki presahnili. Vaščani so na korporacijo naslovili peticijo, naj jim v vasi zagotovi vsaj eno pipo, kamor bi prihajali po pitno vodo, a je Nestlé njihovo prošnjo zavrnil. V zakonodaji ni jasno, čigava je pravica do podzemnih voda, ali ima do nje pravico država, ali lastniki zemljišč, ali podjetje, ki pride in plača pravice za podzemno vodo.
Zato Lučka Kajfež Bogataj opozarja: S tem, ko smo zapisali pravico do pitne vode v ustavo, smo ji seveda dali pomen, toda take odločitve morajo imeti tudi izvedbeni del, torej kako to pravico dejansko zagotoviti.
Voda vrača udarec
»Človek je z vodo povezan vso svojo zgodovino. Največje kulture so nastajale ob velikih vodotokih, ob velikih rekah, če pomislimo samo na mezopotamsko in egipčansko kulturo,« pravi Mihael J. Toman, eden od ključnih protagonistov dokumentarca. »V zadnjih desetletjih je človek vodi vzel prostor, naselil se je na poplavne ravnice, na razlivna območja ‒ in se posledično soočil z vodo kot nevarnostjo.« Zato, pravi Toman, sta reševanje posledic poplav in gradnja jezov boj z mlini na veter. To se ne rešuje na poplavni ravnici, ampak tam, kjer voda nastaja, kjer se rojeva, v gozdovih, rečnih izvirih. Mi smo se naselili v rečne struge, voda se bori proti temu, da jih obdrži.
Tudi zato sta avtorja filma Dva vodika, en kisik za zgled ravnanja z vodo vzela Nizozemsko, saj, kot pravi Maja D. Bahar, »Nizozemci veljajo za gospodarje voda, nenehen boj z vodo je zapisan v njihovih genih.« Pred dobrim letom so namreč nizozemski strokovnjaki za upravljanje voda obiskali Ljubljano in predstavili širokopotezen nacionalni program Prostor za reko, protipoplavni projekt. Zaradi čedalje pogostejših poplav in ekstremnih vremenskih pojavov, ki so posledica podnebnih sprememb, rešujejo ogrožene predele ob rekah tako, da dajo vodi več prostora.
»Po številnih dvigovanjih nasipov, izseljevanju prebivalstva ob poplavah smo se zavedeli, da je del zemlje nujno treba vrniti nazaj k naravi,« pravi v filmu Caren Hoekstra iz Nacionalnega programa nizozemskega ministrstva za infrastrukturo in okolje. Njihova vlada je že leta 2003 namenila 2,3 milijarde evrov za regulacijo strug porečja Rena in drugih rek. V razsežnem projektu v Lentu pri Nijmegnu so premaknili nasip kar za 200 metrov v notranjost. Prav neverjetno je, kako plodno je lahko pri takem projektu, ki je zahteval tudi selitve številnih družin, sodelovanje lokalne skupnosti, vlade, gospodarstva in znanosti, pravi Maja D. Bahar.
V filmu vidimo tudi primer ene od številnih nizozemskih ekoloških skupnosti, vasi, ki nastajajo po državi. Hiše so zgrajene iz nizkoogljičnih materialov, kot sta les in slama, vas napaja sončna energija, vodo čistijo naravno. Odločili so se ustvariti nekakšne žive laboratorije, v katerih skupnost sodeluje z znanstveniki, podjetniki in prebivalci. Tako je nastal projekt Mavrica 2020, prek katerega si želijo vzpostaviti sodelovanje tudi z drugimi državami, pravi dr. Arjen Y. Hoekstra z univerze Twente v Enschedu. »Zanima nas, ali je mogoče ustvarjati dobiček, ne da bi s tem prispevali h globalnemu segrevanju. Vsa načela si želijo vključiti v krožno gospodarstvo, ki upošteva tako ogljični kot vodni odtis,« pravi Hoekstra in namigne, da ima mesto z nazivom zelena prestolnica, kakršno je Ljubljana, dobra izhodišča za začetek projekta Mavrica.
Generacija, ki šele začenja piti
Voda nam vedno vrača vse, kar damo vanjo. Sicer odteče, a prej ali slej se vrne. Nevarnost ni več v kalnosti vode, mrtvih ribah, ampak v raztopljenih snoveh, ki se nam vračajo kot bumerang za neprimerno odlaganje odpadkov, pravi Toman.
V filmu se ob glasbi dua Silence razprejo čudoviti posnetki Postojnske jame, Cerkniškega in Blejskega jezera. Tam nam ekolog pokaže drobne rakce, vodne osličke, ki se prehranjujejo z odpadlim listjem. Rakce pogosto uporabljajo v toksikoloških testih, s katerimi testirajo kemikalije in druge strupene snovi v vodi, to so hormonski motilci, težke kovine, druge snovi, ki so produkt našega načina življenja. Ko je nevarnih snovi preveč, se rakci razbarvajo, motnje vplivajo tudi na njihovo levitev, in prek tega lahko ugotovijo, koliko nevarnih snovi je v vodi.
V zadnjem desetletju je v vodnem okolju od 80.000 do 95.000 nevarnih snovi, pravi Toman. Ne vemo niti tega, koliko jih je že v podtalnici, ki je vir pitne vode. Morda se lahko resno vprašamo, kaj bo z generacijo, ki danes začenja živeti in pije to vodo.
Kaj smo pravzaprav v zadnjih desetih letih v Sloveniji naredili za boljšo kakovost voda, vprašam. Zelo malo, odgovarja Toman. Izboljšal se je videz vode, torej to, da vodotoki niso več kalni in ribe niso več na hrbtu. Lahko vidimo lepoto vode v njeni barvi, bistrosti, ne vidimo pa nevarnosti, ki so skrite v vodnem ekosistemu. Nesreča v Kemisu je to nazorno pokazala. Na televizijskih posnetkih smo lahko videli vodo, v njej plavajočo nesnago, madeže olja, maščob. Nismo pa videli resnične nevarnosti, da je voda sprejela zelo nevarne snovi, ki jih bo odneslo v Ljubljanico in od tam naprej po vodotokih po Evropi.
Ob tem Toman parafrazira kitajski pregovor: Na vodi čoln plava ali potone. Voda prinaša življenje ali smrt. Da lahko prinaša tudi to drugo, se zavemo šele ob dogodkih, kakršen je bil požar v Kemisu na Vrhniki.
»Ko sem nekaj ur po nesreči spremljal dogajanje na televiziji, sem dobil asociacijo na Černobil,« pravi Toman. »Morda se zdi ta asociacija pretirana, pa vendar, opazoval sem, kako ljudje v neustrezni opremi poskušajo čistiti in gasiti požar in se ne zavedajo, da so izpostavljeni nevarnim snovem. Ti ljudje so bili čistilci nečesa, česar sploh niso poznali. Še manj poznajo dolgoročne posledice teh snovi.«
Ali predlaga konkretne rešitve, dodatne sankcije neodgovornega ravnanja z okoljem, z vodnimi viri? »S prepovedmi ne bomo dosegli nič. Stvari se lahko spremenijo samo z nenehnim ozaveščanjem, a treba se je zavedati, da prav takšni dogodki, kot je bil nedavni, postanejo igrišče manipulatorjev moči.«
Družba kot taka se odzove samo ob ekscesnih dogodkih, sicer je za ekološko problematiko neobčutljiva. Znanje in razumevanja sveta te družbe je bistveno manjše, kot je bilo v preteklosti.
Človeštvo bo v prihodnosti očitno živelo brez nafte, toda brez vode ne bo moglo, pravi Lučka Kajfež Bogataj. A najprej se streznimo in nikar ne mislimo, da bodo naše vode že kako po naravni poti ohranile primerno količino in kakovost. Za to, da bomo imeli dovolj kakovostne vode zase, za naše kmetijstvo in energetiko, so potrebna dejanja, ne sanjarjenje.
