Tiskane izdaje
V ponedeljek, nekaj minut po 23. uri, je Tomo Križnar prispel do beneškega letališča. V soboto, 28. maja, so ga pripadniki službe nacionalne varnosti Južnega Sudana izpustili iz zapora, 30. maja pa se je prek Kaira in Frankfurta vrnil domov. »Zapor v Džubi je najbolj surov zapor, ki sem ga videl,« je povedal nekaj dni pozneje. Južnosudanska služba nacionalne varnosti ga je v zaporu zadrževala osem dni, pred tem je bil teden dni zaprt v mestu Wau. Z afriškimi ječami ima Križnar bogate izkušnje. Pred desetimi leti je bil po diskretni diplomatski akciji, ki jo je usmerjal tedanji predsednik Janez Drnovšek, izpuščen iz sudanskega zapora. Podrobnosti tokratne reševalne akcije niso znane. Znano pa je, zakaj se je znašel v zaporu.
Pred leti, še v Drnovškovi dobi, je bil Križnar pobudnik akcije reševanja Darfurja. V posebnem skladu se je tedaj nabralo dovolj denarja za nakup vrtalne naprave za iskanje vode. Križnar je med tokratnim obiskom Južnega Sudana preverjal, kako bi 175 tisoč evrov vredno napravo prepeljali do Nubskega gorovja. Najprej je v Džubi, prestolnici Južnega Sudana, tri tedne čakal na dovoljenje službe nacionalne varnosti. Gre za dovoljenje, ki ga kot aktivist in »protistrelec« praktično ni mogel dobiti. Dobil pa je priložnost, da z vladnim letalom odleti do mesta Wau, ki leži dobrih 600 kilometrov severozahodno od Džube. V Wauu je dobil celo guvernerjevo priporočilno pismo. In s tem pismom je nadaljeval poti proti Pariangu. Na poti se je srečeval s predstavniki lokalnih oblasti in preverjal, ali bi bil transport naprave za iskanje vode možen. Iz Parianga se je nameraval odpraviti proti Nubskemu gorovju, a so ga ob naftnih poljih aretirali uslužbenci nacionalne varnosti. Po tednu dni so Križnarja vkrcali na letalo Združenih narodov in ga poslali v Džubo. Obtožba je bila huda. Ne le, da se je po državi premikal brez dovoljenja službe nacionalne varnosti – tega dovoljenja tako ali tako ne bi mogel dobiti. Trdili so, da je z letalnikom snemal naftna polja in položaje južnosudanske vojske. V besednjaku paranoičnih varnostnih služb ljudem, ki menda snemajo vojaške položaje in naftna polja, pravijo vohuni.
V Džubi so Križnarja zaprli v ječo, ki je pod nadzorom najmočnejše sile v državi, službe nacionalne varnosti. »Goli beton, brez zaščite proti komarjem, brez ventilacije,« opisuje razmere v ječi. V enem delu zapora so politični jetniki, v drugem delu kriminalci. Pogovori med jetniki so prepovedani. Ker sta dva zapornika s Križnarjem izmenjala nekaj besed, so ju prebičali. »Eden je dobil 50 udarcev, drugi 20,« navaja. Telefon so mu vzeli, a ga je nekako dobil nazaj. Potem pa so mu ga še enkrat zaplenili.
Starejše enciklopedične definicije pravijo, da je Križnar popotnik. Novejše trdilo, da je humanitarni aktivist. Po poklicu je v resnici strojni inženir in ekonomist. Hibrid teh dveh profesij bi bil lahko zagotovilo za lepo poklicno kariero. Ko se je leta 1980 pri 25 letih zaposlil, je v kranjski Iskri Telematiki vodil sodelovanje z multinacionalko IBM. Po petih letih je dal odpoved. In šel na pot. Natančneje, na pot se je vrnil. Po svetu je namreč potoval že v študentskih letih. Z avtoštopom je kot študent prepotoval svet. Z motorjem ali mopedom je križaril po Afriki in Južni Ameriki. Z biciklom je šel na Tibet. In med Indijance. Pa do Avstralije in nazaj.
Na poteh je pisal potopisna besedila. Članke in knjige. Križnarjeva potopisna literatura pa je sčasoma postajala vedno bolj politična. V krajih, kamor bela noga redko zaide, ni srečeval le plemenitih staroselcev, temveč tudi genocide. Ob tem je na lastne oči videl, da kri najpogosteje teče zaradi dveh tekočin. Vode in nafte. Pretreslo ga je uničevanje staroselcev v Nubskem gorovju. In pretreslo ga je uničevanje staroselcev v sudanski pokrajini Darfur.
Leta 2005 je predsednika Janeza Drnovška prepričal, da mora Slovenija storiti vse, da prepreči genocid v Darfurju. Urad predsednika republike se je tedaj lotil iskanja rešitve problema, ki ga niso zmogli rešiti ne Združeni narodi ne velesile. No, velesile so k problemu marsikaj prispevale tudi same. Hkrati pa imajo v Darfurju – zaradi nafte in vode – interese še arabski gospodarji Sudana, multinacionalke, velesile ... Nekaj ljudi iz kabineta predsednika Drnovška je potem več mesecev noč in dan reševalo nerešljiv problem. Ko je šel Križnar na začetku leta 2006 kot posebni odposlanec slovenskega predsednika v Darfur, ga je varnostna služba aretirala in zaprla. Ker ni dobil dovoljenja za vstop v državo, se je namreč na lastno pest odločil, da vstopi brez potrebnih papirjev. Zaradi domnevnega vohunjenja in nezakonitega vstopa v državo je bil obsojen na dve leti zapora. Ni bilo prvič, da je v državo vstopil ilegalno. Celo na Tibet je nekoč prikolesaril ilegalno. In ni bilo prvič, da se je znašel v zaporu. Leta 2003 je brez papirjev križaril po prepovedanih predelih Etiopije in končal v zaporu.
Ko je bil leta 2006 v Sudanu obsojen, mu je na pomoč priskočila slovenska diplomacija, pomembno vlogo pa je odigral tudi Drnovškov posebni odposlanec Hamdija Blekić. Blekić – tako kot Križnar se je tudi Blekić rodil na Jesenicah – je namreč v devetdesetih letih študiral v sudanski prestolnici Kartum, med študijem pa je spoznal številne vplivne osebnosti sudanske politične in vojaške elite. V torbi je nosil vljudno prošnjo predsednika Drnovška, naj Križnarja pomilostijo. Ker je vedel, kako se mora obnašati, mu je uspelo. Blekiću je pomagalo tudi dejstvo, da so nekateri sudanski generali študirali v Jugoslaviji.
Ko so Križnarja leta 2006 po dveh mesecih izpustili iz zapora, ni odnehal. Ker je tehnično dobro podkovan, je pred leti sklenil, da bo afriške staroselce opremil z letalniki in videokamerami. Če Barack Obama letala brez pilota uporablja kot smrtonosno orožje, je Križnar letalnikom namenil drugačno funkcijo: snemanje prizorišč spopadov lahko prepreči genocid.
Med tokratno izvidniško ekspedicijo v Južni Sudan, državo, ki se je leta 2011 odcepila od Sudana, je iskal pot, po kateri bi lahko napravo za iskanje vode pripeljal do Nubskega gorovja. Prepričan je namreč, da bo življenje staroselcev boljše, če bodo sami črpali vodo. »Voda, ki je nekje v globini, je boljša od vode iz plastenk, ki jo dostavljajo humanitarne organizacije,« pravi.
Odločen je, da bo napravo za iskanje vode spravil na cilj, do staroselcev. Hkrati pa ga skrbi, da to brez podpore »mednarodne skupnosti« ne bo mogoče. Lani je Križnar dobil nagrado državljan Evrope. Domnevamo lahko, da se bo bolj kot na evropski naziv in evropske zveze tudi v naslednjih letih zanašal na svojeglavo trmo.
Za naslednjo številko Sobotne priloge
