Tiskane izdaje
Slovenija je tedaj imela rezerviran stol v Pragi, tako da je Vaclav Havel o skupini govoril kot 4 + 1. In vsakokrat, ko je le mogel, je prihitel v Slovenijo ter nazadnje končal pri Spodnjem ali Zgornjem Kirnu. Najraje v kompaniji s Kučanom.
Vendar se je pri nas že tedaj zapletalo s to višegrajsko skupino, ker so bili nekateri prepričani, da to za nas preprosto ni dovolj ugledna druščina; Slovenija naj bi bila vsekakor »nekaj več«, bolj je všečna demokratičnemu Zahodu, in zato jo bodo v evroatlantske asociacije sprejeli najmanj s parado pod Slavolokom zmage v Parizu.
Zdaj se ta vselej po malem dežurna tema očitno vrača v slovenski Globe Theater, Shakespearjevo razvpito londonsko gledališče. Zvone Dragan, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije v Pragi (tudi na Kitajskem in Poljskem), se je kar malce razkuril ob intervjuju Boruta Pahorja v Večeru (2. decembra) in dovolili si bomo povzeti, kaj naj bi v tem intervjuju predsednik Pahor »zamočil«.
»Predsednik v intervjuju v delu o begunski problematiki med drugim pravi tudi naslednje: 'Kot veste, sem bil velik zagovornik vstopa Slovenije v višegrajsko skupino, skupaj s profesorjem Bučarjem in dr. Pučnikom. Takrat je bila ta pobuda zavrnjena. Prevladalo je mnenje, da bi Slovenija z vstopom v to skupino naredila korak nazaj glede njenih evroatlantskih aspiracij.'«
»Zame je novo,« pravi Dragan, »skupaj z Bučarjem in s Pučnikom, v obdobju 1993–1996 velik zagovornik vstopa Slovenije v višegrajsko skupino. Očitno pa ni vsem trem, pa tudi nekaterim drugim, posebej tudi našemu veleposlaništvu v Pragi, uspelo prepričati predsednika Drnovška (in takratnega vrha ministrstva za zunanje zadeve), da bi spremenili svoje odklonilno stališče do postopnega aktivnega približevanja Slovenije višegrajski skupini, najprej po formuli 4 + 1, nato pa z možnostjo (tudi) formalne vključitve v to srednjeevropsko regionalno skupino držav.«
»Iz dokumentov našega veleposlaništva v Pragi,« piše Dragan, »in zanesljivo iz češkega v Ljubljani, zlasti pa iz urada češkega predsednika Vaclava Havla, nedvomno izhaja, da sta bila v letih 1993–1996 največja pobudnika približevanja višegrajski skupini predsednika Havel in Kučan. Temu so bili postopno naklonjeni tudi drugi trije nasprotniki: najprej slovaški Michal Kováč in madžarski Árpád Göncz, kasneje pa tudi Lech Wałęsa. Nesoglasja v slovenskem državnem vrhu, zlasti trdi odklonilni ne, so tudi povzročila, da se Kučan ni odzval na Havlovo vabilo na kosilo predsednikov držav višegrajske skupine s predsednikom Clintonom ob njegovem uradnem obisku v Pragi 10. januarja 1994.«
Povsem neutemeljen je bil strah, da bi nas temeljitejše sodelovanje z višegrajsko skupino ali celo vključitev vanjo oviralo pri uresničevanju naših dveh strateških zunanjepolitičnih in ekonomskih ciljev: vključitev EU in Nato, piše Dragan. Nasprotno, v Nato smo se vključili za Češko, Slovaško, Poljsko in Madžarsko, v EU pa smo pristali leta 2004 v paketu z devetimi preostalimi kandidatkami.
»V tistih šestih letih smo zamudili odlično priložnost, da se bolj povežemo z višegrajci in da se morda vključimo v njihovo skupino. Danes pa so notranjepolitične razmere v državah višegrajske skupine bistveno drugačne, v EU pa se tudi dogajajo (morda prelomne) strukturne in sistemske spremembe …«
Tako stvari vidi diplomat, ki je bil »na kraju in v času dogodka«, zato ni povsem jasno, čemu naj bi bilo tako pomembno, kaj ima o tem povedati Pahor, ki je šele pozneje prilezel do zunanje politike. Pa še to: sklicuje se na priči, ki sta, žal, pokojni, čeprav še kar leze in gre politikov, ki so imeli kaj s to zadevo (višegrajsko skupino). Ta pa je bila, kot se vidi z današnjega zornega kota, že sama po sebi vse prej kot nepomembna, saj nas je v nekaj letih obšel marsikateri vlak.
No, bili so tudi bolj svetli trenutki, recimo inavguracija prvega slovenskega veleposlanika v Pragi. Veleposlaništvo ni premoglo primernega avtomobila, s katerim bi se Dragan pripeljal do Hradčanov, in že je naročal taksi. To je preprečil Havel in poslal ponj diplomatsko limuzino, na Hradčanih pa je nato sledil pravcati državniški sprejem s častno četo.
Treba se je spomniti, da tedaj nismo imeli nobenih prijateljev, zdaj pa jih imamo še manj; vsa čast Ruplovi in Erjavčevi diplomaciji, morala bi ob priložnosti pojasniti, kako se to doseže. Imel sem čast večerjati z nekdanjim češkim zunanjim ministrom Jiříjem Dienstbierom, diplomatom s samega Olimpa, in moram reči, da sem se kar zabaval. Povedal mi je nekaj imenitnih vicev o Čehih.
Kako Rusi pridejo na obisk k prijateljem? – S tanki.
Kako Čehi vedo, da je Zemlja okrogla? – Leta 1945 so imperialiste izgnali na zahod, leta 1968 pa so se vrnili z vzhoda.
Kakšna je najkrajša in najlepša češka pravljica? – Odšli so.
Katera je najbolj nevarna država na svetu? – Izrael, ker nima v bližini nobenih prijateljev.
No, in nad ljudmi takšnih aristokratskih manir in duhovitosti je marsikdo na šentflorjanskem vihal nos. Pa smo mi imeli Havla, Dienstbiera, Wałęso, Vaclava Klausa? Klaus si je zlomil nogo, vendar ga je nekaj gnalo, da je že naslednji dan vsekakor moral biti v Ljubljani kot prvi tuji državnik na uradnem obisku v novonastali državi. In tako se je prikazal kar z mavcem, opravil svoje in odletel nazaj.
Zdaj z višegrajsko skupino nimamo bogvedi kakšnih stikov, še zlasti ne prisrčnih, edina komunikacija s srednjo Evropo nam je ostal Janez Janša. Bolje rečeno: Janša in Orbán, dve nikoli dovolj razumljeni figuri, ker je res težko doumeti, kaj se dogaja v sedanji srednji Evropi in kaj bomo ugledali, ko se bo dim razkadil. Vsekakor višegrajska skupina še zdaleč ni enoznačna štorija, zlasti ne zaradi vse bolj nadležnega tutorstva EU in ZDA.
Morda si bodo morali Čehi izmisliti nov snopič vicev. Hudič je, da je v tem prostoru vseskozi treba prilagajali zgodovino. Tudi kakemu političnemu kandidatku na ljubo.
