En sam svet

Več kot štiri leta gledamo bombardiranje, mrtve otroke, mučenje nedolžnih v Siriji, vendar je Evropa šele ob fotografiji utopljenega dečka na plaži in tovornjaku razpadajočih trupel na cesti med Budimpešto in Dunajem opazila, kako umazana, kako uničujoča je vojna. V Turčiji, Libanonu in Jordaniji so že dolgo milijoni beguncev, a Evropejce so vznemirili šele, ko so množično prečkali Balkan in se napotili na Zahod. To so rezultati vojn, v katerih sodeluje Evropa. Z begunci je prišel račun.

Ločuje nas samo Mediteransko morje. Kdor jadra po Sredozemlju, ve, kako podobne so si kulture obal v vsakem pristanišču. V epohalnem potovanju v centralnost »Velikega morja« britanski zgodovinar David Abulafia piše o zgodovini Sredozemlja, ki je predvsem zgodovina človeških odnosov, opisuje neverjetno sposobnost medkulturnega sobivanja, »tekoči kontinent« nenehnih migracij. To je odmik od nacionalizma teritorialne zgodovine k fluidnosti človeštva. Migracije so od vedno, čeprav razmišljamo v logiki nacionalnih držav, slednje obstajajo samo zadnjih 200 let. Evropa je bila v grški mitologiji feničanska princesa, smo en in isti svet, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, ima posledice tukaj.

Celina je bila dolgo potopljena v ekonomsko in finančno krizo, zanjo je porabila neskončno veliko časa, prezrla je stvarno krizo okoli nas. Ignorirala je vojno v Siriji, dogajanje v vzhodnem Sredozemlju in severni Afriki, pozabila je na lastne vojaške intervencije v Libiji, Afganistanu, Iraku, zatisnila oči pred izkoriščanjem afriških naravnih virov in uničenjem načina življenja dela sveta, ki zdaj prihaja k nam. Podcenila je nacionalizem Rusije, s kulturo in diplomacijo poniževanja je Zahod po padcu zidu pomagal ustvariti imperialne ambicije Putina; te so od Ukrajine segle k Siriji. Bruselj, ki je brez geopolitičnega razmisleka, je prepustil Balkan samemu sebi, šele z desettisoči beguncev in migrantov med žičnatimi pregradami in zaprtimi mejami je dojel pomen evropske periferije.

In Evropa je zanemarila Turčijo, od začetka pogajanj z EU jo je odklanjala iz civilizacijskih razlogov, nakar je odrinjena država spet odkrila vzhodno dimenzijo. Na zadnjih volitvah je islam porazil laike in Kurde, Erdoğan je premočno zmagal, v desetletju vladavine je velikanko na stičišču Evrope in Azije spremenil v nedemokratično državo. Radikalizacija vse bolj avtoritarnega voditelja je v mnogočem proizvod evropske politike.­ Z begunci pred vrati in Bližnjim vzhodom v razpadanju se stara celina klanja oblastniku. Na obalah Sredozemlja so bolj neprijetni partnerji od Recepa Tayyipa Erdoğana, na primer general predsednik al Sisi v Egiptu ali avtokrat Asad v Siriji. Evropa je naposled pripravljena povečati pomoč Turčiji, toda za rešitev krize bo potrebno kaj več od denarja.

Smo v Hobbesovem naravnem stanju izpred skoraj 400 let, stanju vojne vseh proti vsem, ko je človek človeku volk. Kar nam sedanja kriza govori o Evropi, je strašno. Državljani imajo več morale kakor vlade, in vendar domnevno civiliziran svet za ljudi uporablja izraz »roj« in sprejema politične odločitve, zaradi katerih množično tonejo v morju in hirajo v begunskih taboriščih. Način odzivanja na pretežno muslimanske prišleke prevprašuje liberalni in demokratični mandat Evrope. O univerzalnosti človekovih pravic je Zahod od konca druge svetovne vojne podučeval »nerazviti svet«, ob prvih trumah je razgalil svojo rasistično nrav. Evropa je postala konstrukcija brez vsebine.

Ne gre samo za vzhodne članice in njihovo islamofobijo. Razvite zahodno­evropske države ne zadržujejo priseljencev onkraj kastruma z ograjami, zunanjo mejo ščitijo bojne ladje, brezpilotna letala, sateliti. Ta govorica je manj odkrito diskriminatorna in bolj politično korektna, vendar realnost ni nič manj umazana. Madžarska obravnava beguncev je brutalna, toda, ali so politike Velike Britanije in Francije zelo drugačne, sprašuje Kenan Malik, ki se ukvarja s teorijami multikulturalizma. Največja evropska skrajno desna stranka ni na Madžarskem, ampak v Franciji. Nevladne organizacije opisujejo begunske razmere v Calaisu kot »diabolične«, tamkajšnji center imenujejo Džungla. To se dogaja v isti državi, ki je pred desetletji sprejela 130.000 ljudi s čolnov iz Vietnama, Laosa, Kambodže in kjer ima vsak četrti prebivalec tuje korenine. Zahod pozna prenekatero lepo multikulturno izkušnjo, ki je za etnično homogene vzhodne družbe nepredstavljiva. Pod povrhnjico je ista netoleranca.

Evropski politiki vedo, da s humanitarnimi gestami ne dobiš glasov. Nenehno gledajo javnomnenjske ankete, in te kažejo, da je za večino Evropejcev že peščica beguncev »zelo dovolj«. Odkar ne gre več za levico in desnico, je največ prerivanja na desnici; sredinske stranke odstopajo prostor populistom, bíje se spopad med venomer novimi desnimi populizmi, kaos in nered sta idealno gojišče.

Izstopa samo Angela Merkel. Begunska kriza je pokazala njen nepoznani obraz, pripravljena je bila tvegati, postavila se je za stvar. V našem imenu samotno vprašuje: Smo res pripravljeni gledati vojsko na mejah in ljudi, ki umirajo na bodečih žicah? Vedno obvladana, vselej racionalna kemičarka se mora zdaj braniti pred obtožbami, da je izgubila razum, in se opravičevati zaradi humanosti. Negotovo je, ali bo preživela begunsko krizo. Je edina avtoriteta v Evropi. Če pade ona, bo to začetek konca.