Tiskane izdaje
Zaradi precejšnje oddaljenosti od prvih naselij, nizkih temperatur in prvinske divjine je Denali vselej zaželen cilj plezalcev in pustolovcev. Še toliko bolj od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je med svetovnimi plezalci in pustolovci izoblikoval cilj – preplezati vse najvišje vrhove posameznih celin.
Posel tisočletja
Že Aljaska je prava prispodoba samote in divjine. Leži na skrajnem severozahodu Severne Amerike. Meji na Kanado in Rusijo, ob njene obale butajo vode Pacifika, Beringovega morja in Severnega ledenega morja. S 1.500.000 kvadratnimi kilometri je kar 75-krat večja od Slovenije, a na njej živi le kakih 600.000 prebivalcev.
Prvi jo je odkril ruski raziskovalec Vitus Bering in jo priključil carski Rusiji. A leta 1867 so Američani naredili posel tisočletja. Ruskemu carju se je zdela daljna dežela na severu popolnoma brez vrednosti. Za dobrih sedem milijonov dolarjev jo je prodal Američanom, kar je zneslo manj kot pet centov na hektar.
Kljub prehodu v druge roke je dežela še naprej živela svoje umirjeno življenje in pozimi s prebivalci, živalstvom in rastlinjem otrpnila v skoraj šest mesecev dolg zimski spanec. Prebujati se je začela šele po letu 1896, ko so v Jukonu in drugih rekah odkrili zlato. Na tisoče pustolovcev je odhajalo na sever že tako mrzle in negostoljubne pokrajine. Sla po zlatu pa je poleg negativnosti nosila s seboj tudi gospodarski in kulturni razvoj.
Odkrili so bogata nahajališča bakra, svinca in kositra. Poleg rud ima Aljaska ogromne zaloge premoga in lesa. Naslednje veliko odkritje so bila bogata nahajališča nafte. Spet razlog več, da so Rusi obžalovali nepremišljeno carjevo potezo. Ta nora kupčija je verjetno na neki način prispevala tudi k razporeditvi politične moči na svetu. Če bi Aljaska ostala ruska, bi bile ruske čete daleč v Ameriki in bi nadzorovale več tisoč kilometrov dolgo mejo s Kanado.
Na goro za stavo
Prvi vzpon na Denali je bil, po več neuspešnih poskusih, tako zanimiv in spektakularen, da je vreden posebne pozornosti. Vrh namreč ni bil osvojen iz športnih, alpinističnih ali raziskovalnih pobud, ampak je šlo za stavo. V gostilni Billyja McPheeja v Fairbanksu je nekega zimskega večera leta 1909 sedela skupina zlatokopov in stezosledcev ter si pripovedovala zgodbe. Pogovor je nanesel tudi na Denali. Večina je trdila, da ga ni mogoče osvojiti. Lovca Tom Lloyd in William Taylor se s tem nista strinjala. Še več, pripravljena sta se bila povzpeti na goro. Gostilničar se je ponudil, da plača vse stroške, in za stavo ponudil še 5000 dolarjev, če bosta dosegla vrh pred 4. julijem 1910. Lloyd in Taylor sta se 20. decembra 1909 odpravila proti gori. Z njima sta šla še lovca Peter Anderson in Charley McGonagall. Na dvoje pasjih sani so naložili le vrvi, taborno opremo in hrane za nekaj tednov. Nobeden od četverice ni imel plezalnih izkušenj. Zato pa jim ni manjkalo vsega drugega, izredne kondicije, trdne volje in nezmotljivega lovskega občutka za iskanje poti. Izbrali so ledenik Muldrow, do vrha katerega so porabili enajst tednov. Mučna hoja in viharji so jih izčrpavali. Andersonu je zmrznil prst na nogi, a se na to ni preveč oziral, vsaj tako je zapisal Lloyd v svoj dnevnik. »Anderson je pravil, da ga noga malo boli, tako bi človek rekel.«
Denali, 6190 metrov, najvišja gora Severne Amerike. Foto: Viki Grošelj
Za sestop do baze pod goro so potrebovali le nekaj dni, nato pa še dva tedna do Fairbanksa. Tam so hrupno zalili veliki uspeh. Njihova zgodba je bila tako neverjetna, da ji je le malokdo verjel. Zato si kaj lahko predstavljamo osuplost mož odprave Hudsona Stucka, ki je tri leta kasneje po isti smeri osvojila oba vrhova. Na severnem vrhu je bil še vedno štirimetrski drog, na njem pa ostanki zastave.
V kasnejših letih so se odprave zaradi zamudnega dostopa in nevarnega ledenika Muldrow preselile na ledenik Kahiltna in od tam preplezale več smeri v strmih pobočjih gore. Smer West Buttress po ledeniku Kahiltna še danes velja za »normalni« pristop na Denali.
Slovenski vzponi
Prvi slovenski vzpon na vrh je leta 1974 uspel štiričlanski odpravi Akademskega alpinističnega odseka iz Ljubljane. Gora jim je postregla z vsem, kar je značilno zanjo. Viharji, nizke temperature, močni vetrovi, sneženje, omrzline. A niso obupali. Janez Pretnar je sicer zaradi ozeblin moral sestopiti v dolino, Janez Aljančič, Joco Balant in Peter Soklič pa so 19. maja ob osemnajstih dosegli najvišjo točko.
Od prvega slovenskega smučarskega spusta z vrha pa letošnjega desetega maja mineva natanko trideset let. S prijateljem, alpinistom in izvrstnim smučarjem Tomažem Jamnikom sva v drugi polovici aprila 1987 odpotovala proti Denaliju. Že takrat pregovorno nezanesljive ameriške letalske družbe so nama izgubile prtljago. Po nekaj dneh čakanja nanjo v Anchorageu sva jo sicer dobila, a pri tem izgubila nekaj dragocenih dni. Iz naselja Talkeetna naju je majhno letalo preneslo na ledenik Kahiltna in še isti dan sva začela hoditi. Že po prvi prespani noči na višini 2200 metrov naju je peklensko zeblo in lahko sva si predstavljala, kaj naju čaka više na gori. V treh dneh sva dosegla ledeniško ploščad s pomenljivim imenom Vetrovni kot, na višini 4300 metrov, kjer se strmejši del vzpona na goro šele začne.
Vzpon po ledeniku Kahiltna. Foto: Viki Grošelj
Na goro s smučmi
Sam sem se začel vračati v Vetrovni kot in premišljeval, kako žalostno se končuje najina pustolovščina. Vedel sem, da sam na dolgem grebenu West Buttress nimam nobenih možnosti. Potreboval bi dva, morda tri dni in s seboj moral nositi šotor, hrano, smuči, kuhalnik, spalno vrečo. Zdelo se mi je, da res ni upanja ... Razen če izberem kar najbolj direktno smer na vrh, vzamem s seboj le smuči in se še istega dne vrnem v izhodišče!
Naslednjega dne sem v hromečem mrazu z višine 4300 metrov začel zelo zgodaj. Za vzpon sem si izbral smer Orient Express in po osmih urah napornega vzpenjanja dosegel rob stene. Od tam sem moral še čez kilometer dolg vršni plato in po vršnem grebenu zelo previdno do vrha. Dosegel sem ga ob pol šestih popoldne. Grebeni so se, tukaj združeni v najvišjo točko, pod menoj kot pahljača razpirali v vrtoglave globine. A za kakšne vznesene občutke ni bilo časa. Že je bil tu nemir in kljub utrujenosti prekipevajoče veselje nad novo pustolovščino. Snel sem dereze in nataknil smuči. V območju smeri West Buttress mi je dve uri kasneje uspelo prismučati nazaj v Vetrovni kot.
Zahteven vzpon in tvegan spust sta bila srečno za menoj. Smučarski spust naslednjega dne do 40 kilometrov oddaljenega in dva tisoč metrov nižje ležečega mesta na ledeniku, kjer te lahko pobere letalo, je bil eden najlepših spustov, kar sem jih doživel. Še istega večera sva se s Tomažem sešla v Talkeetni.
Tri dni do poleta proti domu sva preživela kar v naselju. Dopoldne sva hodila k reki, od koder je bil čudovit pogled na Denali. Gledal sem ga s povsem drugačnimi očmi kot ob prihodu. Popoldneve in večere pa sva preživljala ob kavi in klepetu z domačini. Prav priljubili so se nama s svojo okorno prisrčnostjo. Poslušala sva zgodbe o zlatokopih in čarobno lepi jeseni, ko se tundra spremeni v zlato preprogo.
Štiri uganke
Med vzponom proti vrhu. Prvič v življenju mi je kapa primrznila na glavo. Foto: Viki Grošelj
Aljaska in Denali sta še danes živo zapisana v mojem spominu – tako vzpon kot spust pa tudi tisti čarobni večeri, ki sva jih s Tomažem preživljala z domačini ob koncu odprave. Prijazni in vedri so živeli in razmišljali nekako tako kot njihov eskimski pesnik, s čigar razmišljanjem se trideset let pozneje tudi sam skoraj lahko poistovetim:
»Postaral sem se,
veliko sem doživel,
razumem veliko stvari,
le štirih ugank ne morem rešiti:
porekla sonca,
narave lune,
ženske pameti
in pa tega, zakaj imajo ljudje toliko uši.«
