Tiskane izdaje
Pisanje epa, zloženega v tri obsežne knjige, je epski podvig. Dr. Boris A. Novak, pesnik, esejist in profesor na filozofski fakulteti, je za epos Vrata nepovrata dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zgodbe, ki so zapolnile njegov otroški spomin, je preverjal v Arhivu Slovenije, raziskal je korenine družinskega drevesa, zgodbe dveh družinskih vej je prelil v 40.000 verzov s spreminjajočim se jazzovskim ritmom.
Spomin ni le to, kar človek doživi. Spomin je tudi vse, kar človek izve. Kako poizvedujete? Kako polnite spomin?
Spomin je zame temeljna kategorija. Samega sebe sem zaradi specifičnih življenjskih okoliščin, tudi zaradi selitve iz Beograda v Ljubljano pri občutljivi starosti 14 let, vedno doživljal kot nekdanje, bivše bitje. Moje bistvo je v preteklosti. To preteklost pa sem obsesivno raziskoval, nazadnje med dolgoletnim procesom pisanja epa Vrata nepovrata. Med tem pisanjem sem se ovedel, da večino upesnjenih zgodb dolgujem otroškemu poslušanju pripovedi staršev, sorodnikov. Ure in ure sem bil sposoben sedeti na tleh in poslušati zgodbe. V veliki meri jih sicer nisem razumel, a sem jih shranil na trdi spominski disk. Od tod sem jih med pisanjem ponovno priklical v spomin. Pri arhivskem delu, denimo v Arhivu Slovenije, se je izkazalo, da je večina zgodb, kakor sem si jih zapomnil, nenavadno verodostojna in natančna.
Ena od mojih zgodnjih lirskih zbirk ima naslov Hči spomina. Gre za referenco na mitološko zgodbo, po kateri so muze hčere vrhovnega boga Zevsa in boginje spomina Mnemosine. Torej je tudi poezija hči spomina. Ta spomin je zmeraj ustvarjalen. Ena lirskih pesmi v epu vsebuje podobo, da z vsakim mojim obiskom pri duši mrtve matere njene oči nekoliko spremenijo barvo: svetlejše so. Z vsakim obiskom se poglobi glas mojega očeta, prvega pripovedovalca zgodb. Spomin ni mehaničen. Je ustvarjalen. V zbirki Mojster nespečnosti je uvodna pesem sonet Preteklost in prihodnost, kjer pravim: Preteklost se stalno spreminja, / edino prihodnost je ista.
Je lirski spomin drugačen od epskega?
Pri meni se izrazito prepletata. Moj ep je poln zgodb, značilnih za klasično epiko – od Gilgameša in Homerja naprej. Vojaški spopadi, ki so del moškega vrednostnega sistema, pa se po drugi strani prepletajo z občutljivostjo žensk, otrok, starejših, torej tistih, ki so v tradicionalni epiki žrtve pohodov epskih junakov.
Vendar se Iliada začne z žensko, Heleno.
Ki pa je po eni od mitoloških razlag v Troji sploh ni bilo. Seveda so ženske del epskega sveta, vendar pogosto v vlogi predmetov, vojnega plena, drobiža v igrah osvajanja in moči.
Sam se najbolj zanesljivo počutim, ko govorim z grlom otroka. In se vračam k temu, kako sem na svet gledal kot otrok.
Težko si pesnika predstavljam v Arhivu Slovenije.
V arhivu sem raziskal gradivo o vojaških enotah, v katerih je deloval moj oče kot partizan.
Ante komandante.
Raziskal sem tudi arhiv Radia svobodni Trst. To je bila radijska postaja, ki je delovala 40 dni, v času, ko so partizani obvladovali Trst, moj oče pa je kot komandant tega radia opravljal zadnjo vojaško funkcijo. Arhivi so mi potrdili reči, ki mi jih je pripovedoval oče. Denimo reči, povezane z roško ofenzivo. Oče je bil komandant Prvega bataljona Kočevskega odreda. Bil je edini med poveljniki, ki ni ubogal ukaza glavnega štaba, da naj se vsakdo umakne, kakor ve in zna.
Kaj je to pomenilo?
V nasprotju z glavnino partizanske vojske, ki je skušala brezglavo pobegniti iz tragično neprepustnega obroča 80 ali 90 tisoč italijanskih vojakov pod poveljstvom generala Robottija, je oče svojo enoto popeljal v osrčje Roga. Tam je bil edini studenec. Oče je vedel, da brez vode ne bodo zdržali. Potem je s taktiko biljardne krogle bataljon popeljal v boj.
Za taktiko biljardne krogle ste izvedeli v arhivu?
Ne. Oče mi jo je omenil. Šlo je za to, da so partizani tekli drug za drugim. Oče je bil seveda prvi. V trenutku, ko so naleteli na močno koncentracijo italijanskih vojakov, so se kot biljardna krogla odbili v drugo stran. Tam, kjer so zaznali manjšo koncentracijo Italijanov, so prebili obroč. Preboj se jim je posrečil. Ante Novak je s tem rešil tudi glavni štab, partijsko vodstvo … in jedro partizanske vojske v najtežji preizkušnji slovenskega odporniškega gibanja. Za to so se mu zahvalili tako, da so ga obsodili na smrt ...
Epsko, bi rekli mlajši.
Epska zgodba. Našel sem dovolj korespondence med Antejem in glavnim štabom ter ovadb drugih komandantov, ki so trdili, da Ante uporablja napoleonovske metode.
Kaj naj bi bilo to?
Skušal je uveljaviti vojaško logiko upora in boja. Glavnemu štabu je večkrat pisal, naj mu dajo pooblastila, da bežeče partizane ustavi, jih pomiri, reorganizira in ponovno vključi v bojno formacijo. Hotel je polnomočje, da aretira tiste komandante, ki se niso borili in so z begom demoralizirali borce. Odgovora glavnega štaba v arhivu ni. Obstajajo pa ovadbe drugih komandantov. Ko je bataljon prebil obroč in po strašnih naporih počival pri Koprivniku, se je na konju pojavil Aleš Bebler. Nekaj mesecev pred tem so Bebler, Ante in Bojan Polak Stjenka na Fridrihštajnu ustanovili Kočevski bataljon. Bebler je Anteju namignil, naj se za dva meseca skrije, da se bo situacija pomirila.
Torej je španski borec in prakomunist Bebler rešil vašega očeta, prav tako prakomunista.
Da. Rešil ga je s tem prijateljskim nasvetom. Ko je oče ponovno prišel na oči glavnemu štabu, so ga degradirali v navadnega vojaka. A to se mu je zgodilo večkrat ... Mimogrede: Ante je bil organizator odhoda slovenskih komunistov v Mednarodno brigado med špansko državljansko vojno. Na dan, ko bi moral tudi sam oditi tja, so ga aretirali in poslali v kaznilnico Sremska Mitrovica.
Iz zasežene dokumentacije italijanskih enot je razvidno, da je pri preboju roškega obroča padlo 263 italijanskih vojakov. Zelo veliko Italijanov je bilo ranjenih. Izgube na partizanski strani pa so bile minimalne. Vendar so bili tedanji partijski in vojaški voditelji partizanskega gibanja ob tej briljantni zmagi v zadregi. To je namreč pomenilo, da je bilo povelje glavnega štaba, milo rečeno, napačno. Problem so rešili s tem, da so Novaka obsodili na smrt.
»Moje zgodbe niso primerljive z zgodbami prednikov. A živel sem v drugačnih časih. In sem sam v njih doživljal epske dimenzije.«Foto: Voranc Vogel/Delo
Kdo je bil poveljnik glavnega štaba?
Franc Leskošek Luka.
Nesporazumi med Antejem in glavnim štabom so se vrstili od samega začetka roške ofenzive. Moj oče je držal postojanko proti Ljubljani in je prvi zagledal prihajajoče italijanske enote. Ko je sporočil, da se Rogu približuje ogromna sila, so mu iz glavnega štaba odgovorili: »Ali si pijan, Ante? Rog je strateško nepomemben. Velike bitke so drugje.« O preboju roške fronte je kot o pomembni zmagi tedaj poročal Radio Moskva, v slovenskem spominu pa je bila bitka biljardne krogle tabuizirana in pozabljena. Šele ob očetovi smrti je pomen te bitke priznal Ivan Maček Matija, ko je družini postal sožalni telegram.
To je bilo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja?
Oče je umrl 30. decembra 1991. Slovenska država je bila ravno vzpostavljena.
Kot pesnik ste tudi arhivar. Vendar številke stresate z natančnostjo statistika. Po vojni je bil vaš oče tudi direktor jugoslovanskega statističnega zavoda. Tudi vaša statistična pamet se mi ne sklada z likom pesnika.
Matematika je povezana z ustrojem kozmosa. Ritem je temeljna sila ...
Poezije?
Kozmosa. Poezija je na neki način verbalizirana glasba. Kar pomeni, da se matematika vpisuje v ritmični utrip pesniškega jezika, verza. Verzi so govor, ki se – z ritmičnimi variacijami – nenehno ponavlja. To utripanje je mogoče zaznati povsod v naravi. Gre za temeljni način našega bivanja.
Kozmičnega?
Da. Obstaja skupni imenovalec zvezdnega in telesnega, glasbenega in pesniškega ritma.
Vaša brata sta glasbenika.
Oba sta kitarista. Glasba je umetnost, ki je zaznamovala obe veji mojih prednikov. Očetov brat, Leo Novak, tragična figura slovenske zgodovine, je bil skladatelj, dirigent, pianist, komunist. Organiziral je odporniško gibanje v Mariboru leta 1941. Gestapo ga je ujel, dva meseca mučil. Ker so vedeli, da je glasbenik, so imeli posebno veselje z njegovimi prsti. Na koncu so ga ustrelili. Gestapovec, ki je njegovi materi obljubil, da ji bo sina vrnil, ji je naslednje jutro prinesel zeleno konzervo s pepelom. Pepel je bil tudi usoda njegovega celotnega skladateljskega opusa, ki ga je hranila sošolka s konservatorija Pavla Kanc. Živela je na Tržaški cesti št. 45 v Ljubljani in zavezniška bomba je marca 1945 pomotoma zadela to hišo, pianistko in njen klavir, kjer je bil skrit skladateljski opus Lea Novaka.
Glasbo je študirala tudi moja mati. Vendar zaradi družinskih obveznosti pevskega talenta ni uresničila. To čutim kot svojo krivdo do matere.
Je za vas kompliment ali žalitev, če rečem, da je vaša poezija bobnarska?
Razumem kontekst vprašanja, zato jemljem kot kompliment. Moja poezija je raznovrstna. Ima tihe, intimne tone. Tudi v epu so intimne pesmi. In so glasne. Pri pisanju epa sem ritem nenehno jazzovsko spreminjal. Metrično pravilnost jambskega enajsterca in dantejevskih tercin sem ohranil za lirske lege, refleksivne pesmi, sporočila, kjer sem potreboval kristalno jasno prepletanje zvena in pomena. Po potrebi pa sem verz razširjal, ožil, ga spreminjal glede na naravo likov, kontekst dogodkov posameznih obdobij. Celo grafično podobo verzov sem prilagajal situaciji. Čeprav sem to počel intuitivno, sem s tem zajel spreminjajočo se naravo časa in sila različne značaje, ki sem jih upesnil.
Na kompliment o bobnanju sem se spomnil, ker ste pred natanko dvema letoma govorili na pogrebu skupnega prijatelja, Aleša Debeljaka. Čez desetletja bom pozabil na vsebino vašega govora. Ne bom pa pozabil ritma.
Ta govor sem vključil v tretjo knjigo epa, v Bivališča duš. V narativnem okviru ladijskega potovanja na sever ugotovim, da ta ladja nosi ves osebni in kolektivni spomin ter vse mrtve duše. V podpalubju je skrit spomin, ki se začne z mitološkimi zgodbami in se pretaka skozi različna zgodovinska obdobja, v nadpalubju pa sem sezidal umetniške prostore, ki so pooblaščeni za shranjanje spomina. Na podstrešju te ladje, tik pod komandnim mostom, so pesniške duše. Tam se pogovarjam s pesniki iz zgodovine ter osebnimi prijatelji in prijateljicami. Slovo od Aleša Debeljaka – ena najtežjih stvari, kar sem jih kdaj moral napisati – je tu objavljeno v predelani obliki.
V celotnem epu skušam ljubim dušam svojih mrtvih podeliti dostojanstvo spomina in imena, v Bivališčih duš pa jim omogočiti življenje, kakršno bi radi živeli, če ne bi bilo zgodovine. Zgodovina je pri meni, če naj uporabim dantejevske oznake, v območju pekla. Zato v Bivališčih duš omogočim svoji materi, Anici Novak, da zapoje v koncertni dvorani La musica mai perduta, kjer simfonični orkester odigra tudi skladbe Lea Novaka, ki so zgorele. V Bivališčih duš odmeva tudi glas moje bosanske tete Bahrije Nuri Hadžić, ki je bila velika operna diva, katere posnetki pa žal niso ohranjeni. Nastopa v vseh zgodovinah svetovne opere. Bila je prva Lulu v eksperimentalni operi Albana Berga, uprizorjeni leta 1937 v Zürichu.
Lahko pojasnite, kje v družinskem drevesu stoji Bahrija Nuri Hadžić?
Je teta po liniji starejšega brata mojega očeta, Jerolima (Jerka) Novaka. Ta je bil najprej častnik v avstrijski konjenici. Ranjen na soški fronti. Borec za severno mejo, potem pa mednarodni letalski as in eden najprodornejših letalskih oficirjev v Kraljevini Jugoslaviji. Poročil se je z gospo Nadžido Nuri Hadžić, ki je bila pravnica, poleg pevke Bahrije in etnografinje Rabije ena od hčera Almase Sokolović, potomke Mehmed paše Sokolovića, velikega vezirja Otomanskega cesarstva, ter Osmana Nurija Hadžića, sodnika in soavtorja prvih bosanskih romanov. Današnji Bošnjaki mu dolgujejo pojem bošnjaške identitete.
Epsko!
Bil je pristaš Atatürkovih reform. Moje bosanske tete so se šolale v tujini, bile so feministke, prve muslimanke, ki so snele feredžo. Tega detajla del današnjih muslimanov v Bosni ne želi slišati, čeprav je družina Nuri Hadžić sicer lepo zapisana v zgodovini Bosne. Osnovna šola Osmana Nurija Hadžića je bila med bombardiranjem Sarajeva močno poškodovana.
Zaradi Bahrije se je družina preselila v Beograd, ker so ji želeli omogočiti pevsko šolanje.
Te tri tete so bile zame zelo pomembne, rade so poslušale moje prve zgodbe, ki sem jih kot otrok pisal v srbščini. Njihova usoda se je tragično zapletala, Nadžida je po vojni preživela osem let na Golem otoku. Jerko Novak je bil za mojega očeta in mlajše člane družine absoluten vzornik. Vitez, pokončna, junaška figura. Nekoč je zaradi njega padla jugoslovanska vlada; svojim pilotom je prepovedal letenje na francoskih letalih tipa Bréguet. Vedel je, da so zaradi tehničnih defektov povzročila smrt mnogih pilotov že v prvi vojni. Jugoslovanska vojska je v korupcijski aferi ta letala vseeno kupila. Major Novak je svoji eskadrilji prepovedal letenje z njimi. Glavni štab kraljeve vojske je ukazal, da morajo piloti s temi letali leteti. A major se je znova uprl. Postavili so ga pred vojaško sodišče. Dokazal je, da gre za nevarna letala in korupcijo. Kralj Aleksander, ki je bil bister, je, ko je minister za obrambo padel, vlada pa se je znašla v resni krizi, majorja Novaka poslal za vojaškega atašeja v Francijo. Opravljal je inšpekcijske preglede orožja, ki ga je naročala Jugoslavija. To je bil edini vojaški ataše, ki se je v Jugoslavijo vrnil z vlakom, brez avtomobila ..., ker je bil nepodkupljiv.
Epsko!
To so epske zgodbe.
Se vaše osebne zgodbe kvalificirajo v epske dimenzije? Mislim na nadzor udbe, urejanje Nove revije, skrivno srečanje z Ivanom Borštnerjem tik pred afero JBTZ ...
Moje zgodbe niso primerljive z zgodbami prednikov. A živel sem v drugačnih časih. In sem sam v njih doživljal epske dimenzije. V njih sem čutil usodna srečanja z zgodovino. Ko je, denimo, častnik JLA Ivan Borštner prinesel neki vojaški papir, se je zdelo, da je vsebinsko nepomemben. V njem ni bilo ničesar, česar ne bi vedeli iz časopisov. A bil je označen z napisom Vojaška skrivnost. Posvetoval sem se z očetom. Vedel je vse o policiji in sodiščih, bil je 23-krat v zaporu. Povedal mi je, da je zadeva nevarna, inštruiral me je. Po njegovem nasvetu sem dokument sežgal. Očetove inštrukcije so bile ključne za preživetje Nove revije. In to so hkrati moji najljubši spomini na očeta. Zatemnil je okna, prižgal radio in navodila pisal na lističe za zvijanje cigaret. Medtem ko sva se pogovarjala o vsakdanjih rečeh, je pisal in zapisano sproti sežigal na sveči. Z očetom sva postala soborca.
Kdo je Dennis Eckart?
Je sin sestrične moje matere. Bil je ameriški kongresnik, doma iz Ohia. Štirje bratje Lužar – to je dekliški priimek moje matere – so šli na začetku 20. stoletja v ZDA. V ZDA sta šla tudi moja stara starša Janez in Angela. Moj ded je bil tam železničar. Nato sta se vrnila v Slovenijo. V ZDA imam veliko sorodstvo.
Vaš ded je torej Američan.
Samega sebe je imenoval Amerikanec. Tako je tudi rezoniral med drugo svetovno vojno. Hiša mojega deda v vasi Žalna ...
... iz vasi Žalna prihaja tudi Janez Janša ...
Natanko tako. Skratka, hiša mojega deda v Žalni je bila ena redkih partizanskih hiš v vasi – z vsemi posledicami, ki jih je to prineslo. Zgodbe družine Lužar so drugačne od zgodb družine Novak, ki so skrajno tragične. Zadnja hiša v Žalni je zame izjemno pomembna, saj je to moje ključno sidrišče v slovenskem svetu.
Sidrišče? V kakšnem smislu?
Čustvenem.
Žalna je vaš zaliv.
V Žalni sem postal prebivalec slovenskega jezika. Doma sem v tem čudežnem jeziku, kar zadeva deželo, pa sem še najbolj doma v Žalni. Tam sem poslušal ljudske pesmi, poslušal tete in strice pripovedovati zgodbe z magnetično močjo. Teta Geli je oživljala Jurčičeve zgodbe o turških vpadih – kot bi se zgodilo včeraj.
Zgodbe iz Žalne upesnjujem v mehkejših tonih; to je zahtevala sama snov. V vasi so prevladovali belogardisti. A hkrati je do izraza prišla neka nenavadna človečnost. V situaciji, ko so teto Milo, katere mož Janez Škrabar je bil v partizanih, v visoki nosečnosti skupaj s triletnim sinčkom Janezkom Italijani postavili pred puške, je pritekel žalski župnik. Bil je sicer lokalni organizator bele garde. V zadnjem trenutku je ustavil streljanje: »Kaj počnete, nesrečniki?!« Pozneje so župnika partizani kot organizatorja bele garde prijeli in ga obsodili na smrt. Med ofenzivo so tri moje tete, tri Lužarice, tekle skozi gozd do partizanske enote in poiskale brata Janeza in svaka Janeza. V zadnjem trenutku so preprečili, da bi župnika ustrelili.
Epsko.
Epsko. Župnik se je isto nedeljo družini zahvalil s prižnice.
Lirično.
Lirično. A zgodba je taka.
