EU je podobna tistemu, od česar smo hoteli pobegniti

Filozof Srećko Horvat o Evropi in demokraciji.

Objavljeno
23. februar 2018 09.55
Posodobljeno
24. februar 2018 05.00
Srećko Horvat
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Hrvaški filozof (letnik 1983), eden najbolj pronicljivih glasov svoje generacije, soustanovitelj Varufakisovega gibanja DiEM25. Pred leti smo v Zagreb, na njegov festival Subversive, hodili poslušat Zygmunta Baumana, Tariqa Alija, Saskio Sassen. V njegovi bibliografiji sta med drugim Kaj hoče Evropa? (skupaj z Žižkom) in Radikalnost ljubezni. V Ljubljani je minuli teden imel provokativno predavanje Brez prihodnosti = Brez arhitekture.

Povejte, ima Evropa še prihodnost? Še verjamete v Evropsko unijo?

Prihodnost vidim samo, če se bo EU radikalno preoblikovala. Če radikalne spremembe ne bo, bo prihodnost distopična. Kaj mislim s tem? Če pogledate današnjo Evropo, vidite na eni strani establišment v krizi, kar je najbolj vidno s trenutno politično krizo v Nemčiji, sestavljanjem vlade, odhodom Martina Schulza, krizo socialdemokracije. Prav ta kriza socialdemokracije je proizvedla drugo stran kovanca – gre za plati iste zgodbe –, vse večjo rast ne samo skrajne desnice, temveč, kar je še bolj skrb zbujajoče, tudi avtoritarnih režimov v Evropski uniji. Mislim predvsem na Poljsko, Madžarsko, pridružila se je tudi Avstrija pod kanclerjem Sebastianom Kurzem in recimo Hrvaška. Vidimo, da Evropski uniji ni uspelo prebroditi finančne krize, njen odgovor je bil neadekvaten, kar se je videlo na primeru Grčije, impotenca evropskega establišmenta pa je odprla vrata vse večjemu razcepu v EU. To je pripeljalo ne samo do odstopanja od evropskih vrednot, ki so vpisane v projekt in v himno – Alle Menschen werden Brüder –, temveč tudi do fenomenov, kot sta brexit in Katalonija. Namesto da bi se vse bolj razvijal evropski federalizem, prihaja do umikanja v nekaj, kar poznamo iz 19. stoletja, to je vračanje k nacionalni suverenosti.

Je mogoče verjeti v radikalne spremembe? Težko si je predstavljati, da bi se EU radikalno demokratizirala.

Težko si je predstavljati, ker predlogi, ki prihajajo, niso taki. Na eni strani so predlogi Jean-Clauda Junckerja, ki jih je dal lani ob obletnici rimskih pogodb, predvsem Evropa več hitrosti, na drugi strani predlogi Emmanuela Macrona, ki je postal zvezda, ki jo obožujejo konservativni nemški filozofi, tako kot je Hegla nekoč navduševal Napoleon na konju. Podobno danes filozofi, Habermas in Sloterdijk, vzdigujejo Macrona v nebesa, čeprav je njegov načrt za EU diskutabilen in predstavlja nekakšen neoliberalni načrt. Vidimo, kar počne znotraj Francije, in to je pravzaprav germanizacija trga dela. Macron ni rešitev.

Vi, ki nimate stalnega naslova in nenehno potujete naokrog: Kaj je najbolj propulziven konec Evrope? Kje so resnične evropske ideje?

Na neki način je največ upanja na periferiji. To lahko gledamo od leta 2011, ko so se začela tako imenovana gibanja trgov: Puerta del Sol v Španiji, Sintagma v Grčiji, različni protesti na Balkanu. Prav evropska periferija je proizvajala ideje. Danes lahko vidimo, da so se ideje konkretizirale, recimo primer državljanske platforme Barcelona en Comú. Gre za mrežo mest, v katero spadata Barcelona in Neapelj. V Zagrebu je obstajala podobna iniciativa Zagreb je naš, trenutno se je v Beogradu za lokalne volitve aktivirala pobuda Ne da(vi)mo Beograda. Medtem ko v Evropski uniji opažamo radikalno redefinicijo suverenosti, na eni strani vrnitev k nacionalni suverenosti na Madžarskem, Poljskem in rast AfD v Nemčiji, na drugi strani vidimo radikalne redifinicije suverenosti, predstavljajo jih tako imenovana radikalna mesta. To je ideja, da bi pravzaprav mesta morala imeti večjo suverenost, na neki način bi lahko parirala nadnacionalni suverenosti. V Barceloni z Ado Colau je bil na primer eden od prvih velikih podvigov, ki so ga hoteli izvesti, skrb za veliko beguncev, ki so prišli v Španijo. Na mestni hiši je bil velik plakat z napisom Begunci, dobrodošli! Mesto je predlagalo načrt, kako sprejeti begunce in jim omogočiti dostojno življenje, vendar je nastal problem pri španski državi, ki zaradi evropske zakonodaje ni mogla redistribuirati števila beguncev.

Podobni so primeri s podjetjema Airbnb in Uber, ki radikalno transformirajo in gentrificirajo mesta, tudi na Balkanu. Posledice vidite, središča mest niso več prostor za življenje ljudi, temveč za oddajanje stanovanj. Študenti in mladi pari si zaradi visokih cen ne morejo več poiskati stanovanj. Takšne probleme poskuša rešiti Barcelona, a se kaže, da so hkrati globalni. V tem smislu so zelo zanimive redefinicije suverenosti in kako odgovoriti na probleme, ki niso več lokalni, a jih je treba rešiti na lokalni ravni. Brez delovanja na panevropski in globalni ravni, pri čemer pridemo do podjetij v silicijevi dolini, tega ne bomo rešili.

Za nas v srednji, vzhodni Evropi in na Balkanu, ki smo vedno razumeli EU kot rešitev, najboljšo varovalko pred lastno neumnostjo, je evropsko razočaranje posebej veliko. Kako živeti s tem?

Dobro se spomnim, ko so se začela predpristopna pogajanja s Hrvaško, je eden vodilnih hrvaških dnevnikov objavil naslovnico Bye, bye Balkans. Mislim, da je to bilo simptomatično in kaže, v kaj smo verjeli, v slovo od Balkana. To je percepcija, ki so jo promovirali celo liberalni intelektualci, prihajalo je do neke vrste avtokolonializma, češ, mi na Balkanu ne znamo nič drugega, kot da smo korumpirani, posiljujemo sosede, izvajamo genocid in potrebujemo velikega brata, sestro, ki bo to rešila.

V zadnjih nekaj letih, odkar sta vstopili Slovenija in Hrvaška, vidimo, da EU trpi zaradi vseh tistih problemov, zaradi katerih trpi Balkan. Je na neki način balkanizirana, tudi tam obstajajo korupcijske afere, to smo videli s prirejanjem cen med največjimi družbami v Nemčiji, recimo Volkswagnom. Govorili so nam tudi, da v Evropi ni vojn, toda potujem po vseh evropskih mestih in kar vidim, sicer niso klasične vojne, kot smo jih vajeni, a namesto policije je vojska že na postajah podzemnih železnic in v nakupovalnih središčih. In ko vojska dobiva pooblastila policije, je to klasična definicija državljanske vojne, kar smo lahko videli v Hamburgu na vrhu G20. Celotno mesto je bilo videti kot vojno območje, to lahko vidite po vsej Evropi z begunci, ki so povsod, z brezdomci. Evropska unija je vse bolj podobna prav tistemu, od česar smo hoteli pobegniti. Ampak, da odgovorim na vaše vprašanje, kako shajati s tem. Treba se je ozavestiti, se opreti na lastne kapacitete znotraj naših držav, ni treba bežati od Balkana, potrebno je večje sodelovanje, saj delimo isto zgodovino, izkušnjo, govorimo bolj ali manj iste jezike.

Evropa zdaj spet načrtuje širitev na Balkan. Kdo bolj potrebuje koga: Balkan Evropo ali Evropa Balkan?

Zanimiv je ta Junckerjev načrt širitve do leta 2025 in napoved turneje marca, to kaže, da Evropska unija mnogo bolj potrebuje Balkan, kot Balkan potrebuje Evropo. Srbija, ne glede na to, kaj si mislimo o Vučiću in trenutni oblasti in situaciji nasploh, je v geopolitičnem položaju, ko EU ni prvi snubec. Na eni strani je, to vidite s projektom Beograd na vodi, ogromen arabski kapital, Združeni arabski emirati so kupili Etihad, nekdanji Jat, na drugi strani je ruski kapital in na tretji kitajski projekt »en pas, ena pot« (one belt, one road). In šele potem je na vrsti Evropska unija. Srbija je v izvrstni poziciji, tega Slovenija in Hrvaška ob vstopanju nista imeli. EU bolj potrebuje Srbijo, ker se Evropa in Juncker bojita, da bo postala najbolj izpostavljena država evrazijskega bloka.

Kitajski geopolitični projekt je največji infrastrukturni projekt v 21. stoletju, radikalno bo preobrazil EU, ta pa še vedno nima odgovora nanj. Je v paradoksalni situaciji: z ekonomsko politiko in varčevalnimi ukrepi, primer je grška luka Pirej, kjer so Kitajci kupili 67 odstotkov, je odprla vrata še večjemu kitajskemu širjenju na kontinentu. V Grčiji gradi železnico proti Solunu, isto počne v Srbiji s progo Beograd–Budimpešta, pot se bo skrajšala z devet na tri ure. Lani je prvi direktni kitajski vlak prišel v London v 19 dneh, zanimivo, imenoval se je East Wind, kar prihaja od nekega citata Mao Zedonga, ki je rekel, da bo vzhodni veter prevladal nad zahodnim. Mislim, da je to pravzaprav točno.

Če ne doumemo današnje Kitajske, ne moremo razumeti prihodnosti Evropske unije. In ona, namesto da bi se kosala z multicentričnim svetom, v katerem je veliko držav, ki so geopolitično veliko močnejše od EU, ne more najti niti koherentne notranje niti zunanje politike. Še en primer: Nemčija prodaja tanke Erdoğanu, ta ubija Kurde, čeprav so edini učinkoviti borci proti Islamski državi, begunci prihajajo v Evropo; potem pa ista EU z evropsko-turškim dogovorom deportira begunce nazaj. Vidimo, kako nesmiselno je vse skupaj.

Kako razumete Evropo več hitrosti? Kakšne bodo posledice?

Recimo, da bosta Francija in Nemčija v isti hitrosti, preostale zahodne države v drugem krogu in mi, vsi ostali, na periferiji, v tretjem krogu. Obstajajo tudi podvariante tega projekta, to se že dogaja.

Ko se bodo stvari formalizirale, bodo še bolj drugačne.

Problem je, da se to že dogaja, problem bo, če se bo formaliziralo, razmere bodo še hujše. Že danes so periferne države neke vrste teritorij za tisto, kar David Harvey imenuje ekstrakcija kapitala. Kot so denimo v času avstro-ogrske monarhije Bosno in Hercegovino izkoriščali za poceni delovno silo, naravne vire, sekali so ogromne količine gozda in pošiljali les v monarhijo. Ali kot so s hrvaških otokov takrat pošiljali na dunajski dvor vino in sveže jastoge z Visa. Danes EU ponovno uporablja ta prostor za ekstrakcijo kapitala, kar smo lahko videli v obdobju tranzicije. Na Hrvaškem ni več niti enega funkcionalnega javnega podjetja: telekomunikacije so Deutsche Telekom, več kot 90 odstotkov bank je v lastništvu francoskih, italijanskih, nemških in avstrijskih bank, ki so ponovno povezane z aferami, dovolj je spomniti na Hypo Adria banko.

Po mojem bo sledil še en val privatizacije, preostala infrastruktura na Hrvaškem, železnice, naravni viri, bo razprodana. Jadrolinija, ki je bila največji prevoznik na Jadranskem morju, bo izgubila monopol. Ne govorim, da je to nujno slabo, nisem proti tujim podjetjem, mislim, da je s kakimi Kitajci mogoče skleniti dober dogovor, ki ne bi vseboval 67 odstotkov, kot pirejska luka, temveč 49 odstotkov pod nekimi drugimi pogoji. Problematični pa so učinki na lokalno prebivalstvo. Pogosto obiskujem hrvaške otoke in že zdaj je ukinjena tradicionalna linija od Reke do Splita in Dubrovnika, ker ni dobičkonosna. Lahko predvidimo, da tudi nekatere druge proge ne bodo več profitabilne. Ko bo pihala močna burja na oddaljenih otokih, bo Jadrolinija vozila, dokler bo lahko, zasebni prevoznik pa tega ne bo počel, ker to predstavlja premočno tveganje in ne prinaša dobička. Pozimi je na trajektih samo 20, 30 ljudi, zakaj bi jih zasebnik vozil brez dobička. Vse to so stvari, ki kažejo na posledice za lokalno prebivalstvo, kako je namesto usmerjanja vsega na trg treba razmisliti o tem, kako lahko javna uprava garantira minimum za, denimo, ljudi na otokih.

Bi lahko bil še en učinek Evrope več hitrosti to, da bi bilo na periferiji še več nacionalizma?

Ja, absolutno, ampak tudi to je treba malo dekonstruirati. Seveda je zanimivo, da ravno postkomunistične države prednjačijo v nacionalizmu. Toda problem je v tem, da se v sredici Evrope razvija tovrstni ekstremizem. V Franciji Marine Le Pen, zadnje ankete v Nemčiji kažejo, da so socialdemokrati – kar se tiče tudi nas na Balkanu, kjer vidimo krizo socialdemokracije – padli na najnižjo mejo po drugi svetovni vojni, medtem ko je Alternativa za Nemčijo zrasla na 15 odstotkov. Mislim, da se bo trend nadaljeval; kolikor bolj bo desna ali socialdemokratska sredina impotentnejša, toliko bolj bo rasel desni nacionalizem, in to ne samo na periferiji, temveč prav v središču Evrope. V centru Evrope že obstaja suspenz schengna, deportacija beguncev, Italija strelja na migrante, če Hrvaške niti ne omenjam. Našteto ne zaznamuje samo periferije Evrope in njenih slabih učencev, temveč tudi srce Evrope, največje države članice: Nizozemsko, Francijo, Nemčijo, kamorkoli pravzaprav pogledamo.

Je verjeti v možnost obnove socialdemokracije? Ta je v globalni krizi, in vendar je v Veliki Britaniji Jeremy Corbyn prebudil laburiste, Amerika se zanima za socializem?

Naj odgovorim z anekdoto z neke večerje, na kateri je bila Margaret Thatcher. Po koncu mandata so jo vprašali, kaj ima za največjo zmago, in na presenečenje vseh je rekla, da je to »new labour«. Začudeni gostje so vprašali, zakaj, in je odgovorila, da je zmaga to, da tvoj sovražnik izvaja tvojo politiko. In to se je zgodilo socialdemokraciji, ne samo laburizmu v Združenem kraljestvu, temveč tudi SPD v Nemčiji, Milanoviću na Hrvaškem. Socialdemokrati so, namesto da bi se držali temeljnih načel, krenili v neoliberalno smer in bili celo uspešnejši od konservativcev pri privatizaciji javnih družb, varčevalnih ukrepih, pri vsem tem, za kar si je prizadevala Margaret Thatcher.

S tem socialdemokracija izgublja ogromno glasov, znašli so se v globoki notranji krizi, najboljši primer je spet SPD z odhodom Martina Schulza, SDP na Hrvaškem je v največji krizi, odkar obstaja. V tej situaciji obstaja velika možnost in vse večji interes potencialnih volivcev za ideje, ki so levo od socialdemokracije. Na Hrvaškem sta se recimo rodili Nova levica in platforma Zagreb je naš, ki poskušata pokazati, da socialdemokrati ne ponujajo nobene vrste rešitve. Problem je seveda globlji: socialna država je bila zgodovinski kompromis kapitala in dela oziroma poskus odvrniti delavski razred od oktobrske revolucije in komunizma in jih na neki način falsificirati s socialno sigurnostjo, pokojnino in podobnim. Ta model je prav tako propadel. Macron je nedavno v Davosu zagovarjal ravno nasprotno od tega, fleksigurnost, ki ni nič drugega kot večja fleksibilnost delodajalcev, da odpuščajo delavce.

Današnji sistem v Evropi in svetu ne potrebuje več socialne države, da bi pacificirala delavce, če nočejo privoliti v kratkoročne dogovore brez vsakršnih beneficij. Obstaja nekdo drug, rezervna armada, plače se znižujejo povsod v Evropi, v Nemčiji stagnirajo že deset let. Socialdemokracija ni odgovor, danes potrebujemo bistveno bolj radikalne rešitve.

Kaj se dogaja s projektom Janisa Varufakisa DiEM25, v katerem sodelujete?

Po dolgem procesu notranje demokracije s kakimi 80.000 člani, kolikor jim imamo, smo se odločili za ustanovitev volilnega krila.

Za evropske volitve?

Ne samo za evropske volitve, ampak tudi zanje. DiEM je bil panevropsko gibanje in to tudi ostaja v smislu horizontalnosti, saj nima strukture klasičnih strank, poleg tega imajo člani v različnih državah možnost ustanavljanja stranke. Največja trenutna vest je, da bomo 26. marca ustanovili politično stranko v Grčiji, imenovala se bo Mera, kar je naziv za Diem (dan). To bo gotovo vzburkalo politično situacijo ne samo v Grčiji, temveč tudi v Nemčiji, kjer ima že učinke, pa tudi drugod. Cilj je iti na evropske volitve leta 2019 z eno, transnacionalno listo. To je posebej pomembno v razmerah, ko je evropski parlament zavrnil idejo, mi pa bomo to vseeno naredili.

Vaše ideje torej niso več samo utopične?

Ne, še naprej so razmeroma utopistične, tega, kar delamo v zvezi evropskimi volitvami, ni počel še nihče. Prejšnji princip je, da se politične stranke za evropske volitve potegujejo v nacionalnih državah, potem pridejo v evropski parlament in se tam vključijo v strankarsko družino. Mi hočemo to preobrniti, sestavljamo panevropsko družino pred vstopom v evropski parlament, imeli bomo samo eno agendo. Programi za Francijo, Nemčijo ali Grčijo bodo enaki, naši člani iz Grčije bodo glasovali za program, ki ga ima DiEM v Nemčiji, in člani iz Nemčije za tistega, ki ga ima gibanje v Italiji ali na Hrvaškem. Zbiramo niz političnih strank, ki so se pridružile, od Génération-s Benoîta Hamona v Franciji, najbrž tudi francoskih Zelenih, Alternative na Danskem, stranke Razem na Poljskem, z Luigijem de Magistrisom, županom Neaplja, bomo najbrž sestavili skupno stranko. V pogovorih smo z drugimi strankami, recimo češkimi Pirati, Zagreb je naš in Novo levico na Hrvaškem, Levico v Sloveniji. Nekaj, kar je bilo videti utopično, konec tega leta ne bo več utopično, DiEM bo s partnerji imel transnacionalno listo v vsaj desetih državah Evropske unije, imeli bomo kandidate za evropski parlament in za evropsko komisijo, ki bi zelo mogoče lahko bil Janis Varufakis. Če v vmesnem času ne bodo ukinili spitzenkandidata, kar je mogoče, ker Merklovi in Macronu to ne ustreza več. Toda mi ga bomo vseeno imeli, tako kot transnacionalno listo.

Je kaj pričakovati od velike koalicije v Nemčiji?

Mislim, da je to samo obupan poskus, kako ostati na oblasti. S Schulzevim odhodom smo tudi videli, da se nekatere socialdemokratske ideje ne bodo uresničile.

Kot kaže, gledamo začetek konca Angele Merkel. Kaj pa vloga Nemčije? Koliko bo pomembna v prihodnji EU?

Mislim, da bo vedno pomembna v Evropski uniji.

In razmerje med Francijo in Nemčijo, nekoliko se je spremenilo?

Spremenilo se je predvsem na simbolni ravni. Emmanuelu Macronu je v zelo kratkem času, tako z gibanjem En Marche! kot v kratkem predsedniškem mandatu, uspela zelo pametna igra na simbolični ravni – v smislu vseh srečanj, govorov, recimo na Sorboni, v Davosu. Ključna razlika med Francijo in Nemčijo je, da Nemčija, ki je imela z Angelo Merkel simbolno moč, ta se zdaj kruši, še vedno premore ekonomsko moč. Je največja izvoznica v Evropski uniji, največje gospodarstvo, tista, ki določa pravila v EU, med drugim vpliva tudi na izbiro šefa evropske komisije ipd. Tu je prava moč in mislim, da se to ne bo hitro spremenilo, čeprav se je Nemčija znašla v največji politični krizi od devetdesetih let.

Kako razumeti fenomen Macrona? Skoraj vsi ga percipirajo nadvse pozitivno, a v bistvu je investicijski bančnik, mar ne?

Del odgovora je v tem, da Nemčiji, katere odgovornost bi bila, in to glede na ekonomsko moč in zgodovino, ni uspelo vsiliti neke panevropske ideje. Nasprotno, odgovorna je bila za dogajanje na periferiji EU, v Grčiji in drugod, medtem ko je Macronu v zelo kratkem času uspelo zapolniti luknjo in ponuditi neko vsaj na simbolični ravni proevropsko zgodbo, ki je všeč celo Nemcem. Ne glede na vse, kar lahko pri njem kritiziramo, je to dobra stvar, uspelo mu je spodbuditi evropsko diskusijo.

Še nikoli ni bilo tako interesantne razprave o Evropi. Na Hrvaškem, denimo, je še zdaj ni, tako je fokusirana sama nase. Podobno je v Španiji, kjer Podemos nima nikakršne evropske politike. V takšni situaciji se je pojavil Macron in ponudil vsaj nekaj, zato ni čudno, da fascinira toliko ljudi. Toda za dekonstrukcijo Macrona je dovolj, če pogledate njegov zakon o delu; gre za fleksibilizacijo trga dela, odpuščanje javne uprave, torej vse tisto, kar bi naredil investicijski bančnik. Njegova evropska ideja je v bistvu neke vrste neoliberalna ideja. Sicer pa on definitivno koraka proti evropskim volitvam, to je pokazal s 73 poslanci [sedeži, ki se bodo sprostili z odhodom Velike Britanije], ki jih je potegnil za prihodnjo transnacionalno listo. V tem smislu bodo volitve 2019. zelo zanimive: na eni strani bomo imeli t. i. staro Evropo, predstavljal jo bo propadli establišment, in na drugi neko vrsto nove Evrope – ali radikalne desnice, ki se združuje, ali neoliberalne Evrope, ki ni nova, a bo predstavljena prek novega obraza Macrona. In odpira se tretji prostor za progresivne sile, ki jih poskuša zbrati DiEM.

Katalonija je zelo evropska zgodba. Ne samo Španija, tudi Evropa je zelo veliko izgubila?

V primeru Katalonije je Evropska unija pokazala podobno vrsto pomanjkanja interesa za reševanje krize, ki ni samo nacionalna, temveč tudi evropska, kot jo je komisija pokazala v primeru arbitraže med Hrvaško in Slovenijo, ko je rekla, da je to nekaj, kar morata rešiti sami in se nje ne tiče. Seveda je celotno vprašanje arbitraže smešno v primerjavi z neodvisnostjo Katalonije. Ne čudi me, da slovenski in hrvaški politiki nenehno govorijo o tem, ker gre za poceni način zbiranja političnih točk, čeprav po mojem za nepomembno vprašanje. Katalonsko vprašanje pa je krucialno ne samo za Katalonijo in Španijo, temveč tudi za Evropsko unijo; reakcija šefa komisije Junckerja lani je bila, da je notranje vprašanje Španije, v katero se ne bodo vpletali, čeprav so se vpletali na način, da so konstantno podpirali špansko državo.

Po eni strani nerešena kriza v Kataloniji kaže hkratno krizo Evropske unije, po drugi strani kaže, če se vrneva na začetek najinega pogovora, da bo treba v bližnji prihodnosti redefinirati vprašanje suverenosti. Morali bi si predstavljati – in mislim, da to ni utopično – prihodnjo Evropsko unijo suverenih regij, bodisi Istre bodisi katere druge, in enako si je mogoče zamisliti suverena mesta, Barcelono, Neapelj, Zagreb, ki bodo prav tako del Evropske unije, vendar bodo imela večjo suverenost. Hkrati bo obstajala nadnacionalna suverenost EU. Da bi prišli do tega, pa je, za razliko od sedanjih pogodb, potreben novi konstitucionalni proces, v katerem bi sodelovali vsi državljani Unije in ki bi pripeljal do redefinicije koncepta suverenosti. To je dolgoročen proces in ideal, v vmesnem času glede tega nisem optimist.

Ali se ni kampanja #MeToo sprevrgla v nekaj histeričnega, značilno ameriško puritanskega, pri čemer niti tu, v Evropi, ne razumemo, kaj so v tistem pismu hotele povedati Catherine Deneuve in številne prominentne Francozinje? Gledamo lov na čarovnice?

Moj dobri prijatelj Žižek je lepo dekonstruiral ta fenomen, leta se je ukvarjal s tem in pokazal, do česa nas je zadeva pripeljala. Podobno se tudi avstrijski teoretik psihoanalize Robert Pfaller že dolgo bori proti novemu puritanizmu. In to je problem današnjega časa, politične korektnosti – če ste proti temu, to ne pomeni, da niste proti zlorabljanju žensk, ravno obratno. Nedavno sem se v Berlinu srečal s Pamelo Anderson, ki je v mladosti preživela mnoge grde reči. Preden je šla v filmsko industrijo, je na lastni koži preizkusila, kaj to pomeni. Tudi ona misli, da so šle reči predaleč in da se s tem briše možnost eroticizma na filmu. Poglejte, kaj je rekel režiser Michael Haneke, da ne bo več mogoče delati filmov, nakar so seveda napadli tudi njega. Zgolj omenjanje teme postaja neke vrste Denkverbot, o tem se ne sme več javno govoriti, ne da bi se vnaprej ogradili od vsega, kar je sploh mogoče reči. To je zelo slabo, ne samo za medčloveške odnose, ki se bodo kmalu pretvorili v kontraktualne. Recimo postopek intervjuja: pred tem bova verjetno podpisala pogodbo, da če povišam glas, to ne bo nadlegovanje; in če ne bo dogovora, me boste lahko tožili, da sem vas nadlegoval, povišal glas. Smo v težkih časih, v katerih se prepoveduje samo možnost razmišljanja.