Bodice: Razprodaja držav članic EU

Cerar in Juncker na Brdu. Cerar: tam je igrišče za golf. Juncker: igraš golf? Cerar: no, bolj tako tako. Juncker: ali potemtakem seksaš?

Jean-Claudu Junckerju je treba priznati duhovitost, pa tudi spretnost v komuniciranju, čeprav je njegovo čezmerno objemanje in poljubljanje včasih že na meji dobrega okusa. To ga očitno ne skrbi, saj lahko s tako teatralnostjo spretno prikriva politične blamaže in praznine, zaradi katerih bi se morala prva zagovarjati »njegova« evropska komisija, potem pa tudi mastodontski konglomerat t. i. bruseljske birokracije. Seveda je treba omeniti tudi Draghija, Merklovo in še marsikatero figuro v zaodrju.

Zdaj, ko so ti EU zafurali, začenši z Grčijo, begunsko krizo, brexitom, krizo celotne evropske ureditve itd., pa se na odru prikažejo prav Juncker & Co. kot poklicani za veliko reševalno akcijo. To nekoliko spominja na naš Cimos, ki ga (z davkoplačevalskim denarjem) utegnejo vleči iz blata prav tisti, ki so naredili največ škode. Podobno je z našimi bankami, črno luknjo itd.

Evropska komisija je tako za začetek pripravila »papirček«, na katerem je pet scenarijev za reorganizacijo EU, ki so vsi – razen enega – takoj za v kanto za smeti. Prvi scenarij se po brexitu sliši kot šala: nič narediti, nič spremeniti, potrebujemo le več Evrope, kot bi dejal Juncker. To spominja na našo nekdanjo Kraigherjevo komisijo, ko je na maratonskih duhamornih sejah »reševala« Jugoslavijo. V komisiji je prevladovalo mnenje, da ne potrebujemo radikalnih reform, le zakrnelo samoupravljanje bi bilo treba oživiti.

Upam, da bo ta primerjava zadostovala, da imata EU in jugoslovanska federacija mnogo stičnih točk. Recimo v rigidnosti politične birokracije, primanjkljaju demokracije, kaj primanjkljaju, obe politični tvorbi sta bili ali sta svetlobna leta daleč od kake ureditve po meri ljudi.

Jugoslavija je razpadla, vemo, kako, in kajpak upamo, da se kaj takega ne bo pripetilo tudi EU, kajti iluzorno je pričakovati, da se po razdelitvi Evrope na elito (ustanovne članice z Nemčijo na čelu) in periferijo odnosi med državami ne bodo poslabšali. Že zdaj nekatere obnavljajo notranje meje, pravzaprav je EU že zdaj vse bolj Evropa dveh hitrosti. Vzemimo samo »kadrovsko politiko«, nad katero ima t. i. stara Evropa popoln monopol, nekdanjemu Vzhodu pa milostno prepušča drobtinice. Izvolitev Aleksandra Čeferina za šefa Uefe je tako bila kot mali čudež, ki se kmalu verjetno ne bo več mogel ponoviti.

Vse kaže, da se je elita držav že odločila za Evropo dveh hitrosti, zdaj bo na vrsti bolj politična kozmetika, prepričevanje perifernih držav, da bo tako najbolje za vse. Juncker bo objel in poljubil še marsikaterega vzhodnoevropskega državnika. Šef evropske komisije vidi Unijo kot jedro s koncentričnimi krogi, kar je pravzaprav žaljivo za države, ki bodo odpadle – ali pa bodo same pokazale hrbet, pljunile in odšle. Takih utegne biti kar nekaj, predvsem iz višegrajske četverice, vsekakor pa ne Poljska; ta bo še sitnarila pred dvižnim mostom Unije, ker se v nacionalistični ekstazi vidi kot nekaj posebnega, nekaj več.

Juncker je pred kratkim v belgijskem mestu Louvain-la-Neuve pokazal pravi obraz: »Drugače se moramo lotiti stvari. Veliko več lahko storimo skupaj, vendar je čas, da si nehamo predstavljati, da lahko vsi skupaj počnemo isto stvar (…) A ni bolje, da bi tisti, ki želijo napredovati hitreje, lahko to storili, ne da bi s tem motili druge, tako da bi vzpostavili bolj strukturiran status, odprt za vse?« To bi po njegovem omogočilo hitrejše napredovanje skupine voljnih držav na področjih, kot sta obramba in ekonomija.

Kakšna hipokrizija! Ampak nič zato, iz njegovih zadnjih političnih nastopov se kar ponujata še dve primerjavi z razpadlo Jugoslavijo. Tudi mi smo bentili nad skladom za financiranje manj razvitih republik in SAP Kosovo, v EU pa je, čeprav vemo, največ »pokasirala« – očitno revna Velika Britanija. In v Sloveniji nas je tudi dražila politična floskula, da sme konvoj pluti tako hitro kot zadnja, najpočasnejša ladja (republika). Zato smo izvedli svoj sloexit.

Ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmermann je tedaj zinil, da gre pri sicer neagresivnih Slovencih za garbo nacionalizem. Pojasnil je, da ima v mislih Greto Garbo, lepotico, toda zelo samovšečno in muhasto.

Radovedni smo, kakšna bo Junckerjeva EU dveh hitrosti po brexitu, z Donaldom Trumpom, begunskim vprašanjem, Ukrajino, Erdoğanom, opustošenim Bližnjim vzhodom in skoraj nič boljšimi razmerami v severni Afriki. ZDA so Evropo obkrožile s krizami in vojnami, zdaj pa jo utegnejo pustiti samo in si umiti roke, kajti Trump je pač nepredvidljiv. Kako bo poslej z obrambo? Američani za to reč porabijo 600 milijard dolarjev, Evropa pa 250, toda vključujoč Veliko Britanijo z edino kolikor toliko solidno vojsko na starem kontinentu. Skupaj z VB premore evropska obramba le 12 odstotkov ameriške učinkovitosti. In sicer zaradi razpršenosti, ki se utegne po sedanjih »vizijah« Bruslja še poglobiti.

Obama in Merklova sta zanetila ogenj v Ukrajini, zdaj pa se zdi, da Evropa utegne ostati sama. Trump namreč utegne ubrati novo pot v odnosih z Rusijo. Kaj pa bo storila EU, ki vztraja pri nesmiselnih in za vse škodljivih sankcijah, bo v nedogled kalila odnose, čeprav bi vsem dobro sosedstvo še kako koristilo. Celo Erdoğan je v tem pogledu bolj racionalen. Turčija je, mimogrede, članica Nata, a nima prav nobenih pomislekov glede Rusije in Putina.

V Louvain-la-Neuve je Juncker svoj govor naslovil Vizija prihodnosti. Tudi v Sloveniji produciramo nekakšne »vizije«, zdaj je aktualna tista o svetli prihodnosti do leta 2050. In vendar Evropa, navzlic z vizijami presvetljenim glavam politikov, vseskozi drsi navzdol in sama utegne sčasoma postati svetovna periferija. Nič posebnega, bi kdo pripomnil, celo Hitler je imel vizijo, ki jo je zmetal v knjigo Mein Kampf. Problem ni toliko v vizionarstvu, ki je iz mode, bolj je morda v tem, da kvaliteta politike iz generacije v generacijo vse hitreje erodira. Poglejte, koga so si za predsednika izvolili Američani! In kdo vodi Slovenijo. Trgovski potniki s krošnjami državne lastnine na hrbtu.

Ustanovitelji evropske skupnosti za premog in jeklo, pozneje EGS, so bili seveda predvsem pragmatični politiki, toda z vizijo, ki je sčasoma dozorevala. Juncker & Co. pa nameravajo vse to poteptati, kot pač take reči poteptajo stečajni upravitelji – najprej se odpusti delavce, potem pa razproda premoženje. Podobna zgodba je na vidiku z Evropo dveh hitrosti, le da gre tu za »razprodajo« držav članic, ki te klofute gotovo ne bodo pozabile. In dvomiti je, da se bo dosedanja ureditev v kakih boljših časih kdaj regenerirala.

Vsekakor postaja globalno okolje tako za elito kot periferijo vse bolj nepredvidljivo in torej nevarno. Stvari pa utegnejo še zakomplicirati notranji meddržavni konflikti, ki so predvidljivi ali pa jih bo naplavil čas.