Bodice: Evakuacija z Otoka

Vse kaže, da se Evropa vrača v trideseta leta prejšnjega stoletja, le da so se migracijski tokovi spet nekoliko preusmerili. V Hitlerjevem obdobju je vse, kar je moglo, bežalo iz Nemčije, zdaj, po brexitu, podijo Evropejce iz Velike Britanije. Kdor se je mogel pravočasno evakuirati pred nacizmom, je vsekakor moral pripadati eliti, znanstveni, tehnični, umetnostni, ali pa je preprosto moral imeti dovolj pod palcem. S to različico so bili vsi še najbolj zadovoljni, predvsem nacistična mašinerija, ki si je s tem denarjem polnila žepe.

Zdaj pa, čudo božje, so se Angleži nenadoma lotili takega »etničnega čiščenja«, le da so si na muho vzeli gospodinjske pomočnice, otroške negovalke, vodovodarje, pristaniške delavce, študente itd. Skratka, »elite« iz držav EU, ki nima komu škoditi; njen edini greh je, da je nenadoma prebudila britanski nacionalizem, ki ga je sicer oslabila evforija zmage v drugi svetovni vojni, vendar je čakal na svoj čas. In tako je kot naročen prišel brexit.

Sodeč po pisanju Spiegla, ni videti, da bi vse povzročilo nenadno »dogajanje naroda«, kot ga je bil sproduciral Miloševićev režim, temveč se poročila o žaljenju, grožnjah in šikaniranju državljanov drugih držav članic EU po referendumu kar kopičijo po vsem Otoku. Očitno navodila prihajajo naravnost z londonskega Downing Street 10, kjer ima vse niti v rokah premierka Theresa May. Mayeva naj bi odkrito napovedala, da mora s političnimi sredstvi ustvariti nenaklonjeno okolje za nezakonite priseljence. Tako se je obrazec, s katerim Nebritanci zaprosijo za dovoljenje za bivanje, napihnil z 12 zapletenih strani na kar 85, ustrezno temu pa še pristojbina.

Kako je vse to že na prvi pogled v nasprotju s stereotipom o omikanih Angležih, džentelmenih z diplomatsko zadržanostjo in manirami, ki povsod po svetu priskočijo na pomoč! Bili so tudi pri nas na Balkanu, razni Carringtoni in Owni, in v nasprotju z ameriškim državnim sekretarjem Bakerjem niso s pestmi udrihali po mizi. Naokoli so se smukali bolj poduhovljeno, vzvišeno, kot da jim je apetit vzelo balkansko mesarsko klanje. Ne, njim se kaj takega že ne bi pripetilo, čeprav je v vojaški zgodovini Velike Britanije marsikaj umazanega in sramotnega.

Nacionalni sentiment je seveda tesno povezan z oblikovanjem držav. V Italiji, na primer, je Massimo d'Azeglio na ustanovnem zasedanju parlamenta vzkliknil: Ustvarili smo Italijo – zdaj moramo začeti ustvarjati še Italijane. Morda je bolj znan drugi izraz tedanje ekspanzije ljudske humanosti, ko je Napoleonov grenadir Leclerc vzkliknil: Ljubim samega sebe, še bolj ljubim svojo družino, še bolj svojo domovino in ves svet.

V dobrem delu razprav 19. stoletja o nacionalnosti je bila navada, da se narodi delijo na »zgodovinske« in »nezgodovinske«. Idejo pripisujejo Heglu, sprejeli pa so jo tudi socialni darvinisti, ki so v tekmovanju narodov videli evolucijski proces, v katerem so nekateri zmožni samostojnega preživetja.

Pri Marxu je prišel bolj v ospredje gospodarski dejavnik. Merila in izračuni so se seveda razlikovali, tako kot zdaj, ko se v zakulisju fabricira Evropo dveh ali več hitrosti. Skratka, na splošno so tedaj predpostavljali, da so si zgodovinsko vlogo uveljavile Francija, Britanija, Prusija, Avstrija in Rusija, enako pa tudi države, ki so jim te sile »zgodovinskost« že priznale: Španija, Portugalska, Belgija, Nizozemska, Švedska, Danska in Grčija. Razočarani kandidati so ostali Italijani, Nemci in Poljaki.

V stvarnosti, piše Norman Davies (Zgodovina Evrope, 1994), pa je bil pojem zgodovinski povsem subjektiven, za lase privlečen. Tri od petih velikih sil, katerih občudovalci so pričakovali, da so najtrdnejše stalnice evropskega prizorišča, so v sto letih izginile. Več drugih držav, kot sta Danska in Velika Britanija, ki so imele kohezivne nacionalne države, je spoznalo, da ni tako. Mnogi narodi, ki so menili, da imajo neizpodbitne argumente za samoodločbo, so bili v naslednjih desetletjih razočarani. In nekateri so še zdaj, recimo Katalonija.

No, duha nacionalizma se nikakor ni več dalo stlačiti v steklenico, se pa v takšni ali drugačni obliki nepogrešljivo pojavlja kot letni časi. V Avstro-Ogrski, na primer, je uradna doktrina poznala dva »gosposka« naroda (Avstrijce in Madžare), Čehi in Italijani so bili pol gosposki, raznih Slovencev in drugih pa se ni splačalo niti omeniti. Duh nacionalizma se je seveda kot megla zavlekel v koroške in tirolske grape, seveda pa tam ne bo miroval, ker se Avstrija z razpadom cesarstva še vedno ne more sprijazniti, zato ostaja nevarna v vsakokratnih novih okoliščinah že dodobra razmajane Evrope.

Antisemitizem, recimo. Kanadski psiholog S. L. Waks (Kanada še vedno pripada Združenemu kraljestvu, mar ne?) je naredil zanimiv eksperiment: podpisal je dve pismi, naslovljeni na isti hotel, le da je prvo odpisal kot Mr. Greenberg, drugo pa kot Mr. Lockwood. Kot Greenberg je dobil 36 pozitivnih odgovorov za sobo, kot Lockwood pa kar 93. Seveda je tu odigral pomembno vlogo priimek, ker v hotelu pač niso poznali nobenega od gospodov in bi lahko kateri koli bil pijanec, pretepač, nasilnež.

V resnici gre kajpak za to, da so portirji v priimku Greenberg razbrali možnost židovskega rodu in so tako raje gosta dali »na čakanje«, da si ne bi naprtili kakih nevšečnosti. Ja, antisemitizem je tako rekoč vsenavzoč, in če se bo eksodus nizozemskih študentk in poljskih vodovodarjev iz Velike Britanije nadaljeval, bo tudi tu poblisknila kaka temna niansa. To bo še manj prijetno tako za Thereso May kot za njene sogovornike v Bruslju. Ni namreč samo Avstrija operetna tvorba, ki pa je nikakor ne gre spustiti z oči, slabo voljo si kuhamo vsak po svoje.

Evropa ni samo utrujena, ampak je tudi v zelo slabi kondiciji, kar se seveda še najbolj pozna pri Junckerju. Veliki Britaniji, »zgodovinski državi«, bodo torej pustili, da kar tako odide in niti ne počisti za seboj, Katalonija ne bo postala zgodovinska, dokler bo zdržal iberski granit, kaka Ukrajina, ki so jo s figo v žepu zvabili v ta razpad osončja, pa naj si pomaga, kakor ve in hoče. Takšno je stanje, ko britanska ladja še odrinila ni od obale, mi pa se že lahko zabavamo, da se res oklepajo tradicije: na krovu gostijo eno najgrših babnic doslej. To prinaša nesrečo.

Nas pa seveda mora zanimati, kako bomo preživeli ta absurd, da iz Londona na fin način izganjajo kruhoborce s kontinenta, v tamkajšnjih italijanskih restavracijah pa strežejo Pakistanci. Nič hudega, ne bomo odpirali še ene fronte nacionalizma, ampak italijansko-pakistanska hrana je zares zanič.