Evropa dveh hitrosti

Ladja Novo mesto meri 190 metrov. No, nekaj centimetrov manj. Široka je 32 metrov. Zgrajena je bila leta 2005 na Kitajskem. Namenjena je za prevoz razsutih tovorov. Opremljena je s štirimi dvigali. Posadka šteje okrog 20 članov. Pluje pod zastavo Marshallovih otokov. Marshallovi otoki ležijo nekako na pol poti med ameriškimi Havaji in Papuo Novo Gvinejo. Lastnica Novega mesta je družba Splošna plovba Portorož, večinska lastnica Splošne plovbe pa je nemška družba Döhle ICL Beteiligungsges. V tem trenutku, torej v petek zjutraj, je Novo mesto nekje pod španskim otokom Ibiza. Na začetku tedna je posadka ladje Novo mesto, ki jo vodi poveljnik z ukrajinskim potnim listom, naredila nekaj plemenitega. Sto petdeset milj jugovzhodno od Malte je posadka rešila 237 afriških beguncev, ki so sredi Sredozemlja obtičali na ribiški ladji. Med rešenimi je bilo devet otrok. Posadka ribiške ladje, ki je prevažala begunce, je plovilo zapustila in Afričane pustila na milost in nemilost morskim tokovom. Če jih bo kdo rešil, bodo preživeli in dosegli cilj, Evropo, obljubljeni kontinent. Če jih ne bi rešil nihče, bi statistični kazalci o žrtvah med begunci, ki iščejo pot v Evropo, nekoliko poskočili. Ko je posadka ladje Novo mesto - posadka je mednarodna, na krovu je tretjina slovenskih državljanov - začela reševanje, je begunski čoln po morju blodil slaba dva tedna. Rešene begunce so prepeljali do sicilske Catanie. Potem je posadka Novega mesta nadaljevala pot proti zahodu.

Če posadka Novega mesta beguncev ne bi rešila, bi čez nekaj dni, morda tednov, v skopem agencijskem poročilu pisalo, da je na ribiški barki zeleno zarjavele barve, ki je pot začela na obali severne Afrike, nekje med Malto in Afriko zaradi dehidracije umrlo 237 beguncem; med njimi je bilo devet otrok. In če bi imeli begunci v nesreči nekaj sreče, bi nekoč v Svetu Evrope morda nastalo poročilo, ki bi ugotavljalo, da so za položaj nesrečne ribiške barke vedeli vsi mogoči vohunski sateliti, obveščevalne službe in obalne straže, a zaradi razsutega tovora afriških beguncev ni nihče ukrepal.

Posadka ladje Novo mesto, namenjene prevozu razsutega tovora, je begunce pobrala iz morja.

Največja hitrost, ki jo doseže ladja Novo mesto, znaša 14 vozlov. Na kopnem bi rekli, da lahko Novo mesto doseže hitrost 25 kilometrov na uro. In to je hitrost reševanja begunskih življenj. To je hitrost približevanja Evropi.

O kakšni Evropi govorimo? Deset let zatem, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, imamo ta privilegij, da je spomin o ideji Evrope še živ. Spominjamo se, s kakšnimi barvami je bila naslikana idealna podoba starega kontinenta. Evropa je veljala za celino humanizma. Humanizem, vladavina prava, socialno-tržno gospodarstvo, demokracija, varovanje človekovih pravic, transparentnost, nedotakljivost človekovega življenja, delitev oblasti na tri veje, miru, prijateljstva med narodi ... to so nekateri koncepti, pridevniki in samostalniki, na katere spomin še ni povsem zbledel.

Vsi ti koncepti so naravnost imenitni. Imajo le eno težavo. Hitrost. Hitrost 14 vozlov, ki jo doseže ladja Novo mesto, je sicer zadoščala za rešitev 237 nesrečnikov. A Evropa ima žal dve hitrosti.

Nova evropska politična elita nastaja z neko drugo hitrostjo. In ta druga hitrost nima dosti skupnega s pridevniki, samostalniki in koncepti, ki so šteti dva odstavka višje. Evropa, kot jo spremljamo ob nastajanju nove evropske politične elite, ni Evropa vladavine prava. Ni Evropa transparentnosti. Ničesar skupnega nima s humanizmom. Je cinična, preračunljiva, barantaška, zanima jo, ali bodo izpolnjeni vsebinsko prazni statistični kriteriji. Osebnostne vrline, ki ustrezajo konceptom demokracije, varovanja človekovih pravic, vladavine prava, so za vstop v novo evropsko politično elito prej ovira kot pospeševalni dejavnik.

Hitrost, s katero se begunci, ki jim uspe preživeti, bližajo Evropi, je povsem drugačna od hitrosti, s katero se v resnici premika realna Evropa.

In še ene hitrosti ne kaže spregledati. Hitrosti, s katero se od Evrope oddaljuje mir.

V podobi, ki je črnogleda, vendarle ostala kanec optimizma. Ladja Novo mesto je sodobni svet v malem. Pilotira jo Ukrajinec, lastniki so v Hamburgu, pluje pod zastavo tihomorskega otočja, z njo upravljajo v Portorožu, zgradili so jo na Kitajskem, jeklo je najbrž evropskega porekla. In vendar je bilo na Novem mestu dovolj humanizma, da nesrečnikov niso pustili v morju. Pokopališča ob obalah Sredozemlja dokazujejo, da ni vedno tako. ●