»Evropa naj bi spoštovala človekove pravice, a begunce zapira in jih pošilja nazaj v vojne«

Deportacija se lahko zgodi kadarkoli. Ni nujno, da te o njej obvestijo, navadno te ne, policija samo pride.

Objavljeno
22. december 2017 13.30
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Države Evropske unije, Nobelove nagrajenke za mir, namesto da bi ljudem, ki bežijo iz opustošene domovine, zagotovile zaščito, jih pošiljajo nazaj. To, kar doživlja Ahmad Shamieh v Ljubljani, doživljajo številni, ki so prišli v Evropo, da bi tu našli varnost.

Deportacija se lahko zgodi kadarkoli. Ni nujno, da te o njej obvestijo, navadno te ne, policija samo pride. Zgodi se lahko katero koli noč ali pa tudi nobeno. Tako je o izgonih beguncev govoril 33-letni Asif Syed, medtem ko je sedel v manjši kavarni v središču Kreuzberga v Berlinu, ki velja za četrt z eno večjih turških populacij v Nemčiji. »V povprečju se na dan zgodi dvajset deportacij, v Afganistan in Pakistan so organizirani posebni čarterski poleti, zadnjih 140 beguncev so v domovino deportirali pred dnevi,« je razmere v Nemčiji opisal pakistanski begunec, aktivist in član samoorganizirane skupine Stop deportacijam, ki že od leta 2013 organizira akcije solidarnosti. »Evropa naj bi spoštovala človekove pravice, a begunce zapira in jih pošilja nazaj v vojne,« je opisal izkušnje ljudi.

Na mestnem trgu Oranienplatz v Berlinu, ki je v zadnjih letih postal prostor protestov s sporočili solidarnosti, so se lokalni aktivisti in begunci zbrali tudi v sredo pred dvema tednoma. Asif Syed ni manjkal. Nemška vlada je tisti dan namreč organizirala dva čarterska poleta z begunci v Afganistan in Pakistan. »Že ena deportacija je nesprejemljiva, toda dogajajo se ves čas,« se je jezil Syed. »Vsako jutro lahko naše prijatelje odpeljejo iz postelje in jih proti njihovi volji vkrcajo na letala. Svoboda gibanja očitno ne velja za vse.«


Za povečavo kliknite na infografiko.

Najnovejši podatki nemškega urada za priseljevanje kažejo, da so letos odobrili azil nekaj manj kot 170 tisočim, zavrnili pa so ga 210 tisočim. Da bi pospešili deportacije, so začeli ponujati denar. V sklopu zadnjega paketa, ki so ga pri notranjem ministrstvu poimenovali Tvoja država. Tvoja prihodnost. Zdaj!, družinam obljubljajo po tri tisoč evrov – slabo polovico vsote dobijo begunci na dan odhoda, preostanek pa šele nekaj mesecev pozneje v državi izvora –, 1200 evrov pa dobi posameznik, če se, še preden je odločeno o njegovi prošnji za azil, »prostovoljno« vrne domov, od koder je pred tem moral zbežati. Po podatkih, ki so jih zbrali pri Deutsche Welle, je lani iz Nemčije »prostovoljno« odšlo skoraj 55 tisoč beguncev, do letošnjega aprila 11 tisoč. Še 25 tisoč so jih lani vrnili prisilno, kar je za petino več kot leto prej. Državni sekretar na notranjem ministrstvu Ole Schröder je za ta portal pojasnil: »Tiste, ki zavračajo prostovoljno vrnitev, je treba dosledno pošiljati nazaj v domovino. Samo tako bodo prostovoljne vrnitve postale boljša izbira.«

Kje in kako so?

Asif Syed je v Evropo pribežal leta 2007. Zanj ni bilo od nemške dobrodošlice nikoli nič. »Dobrodošli v resnici ne pomeni nič drugega kot – odidite,« razmišlja 33-letni Pakistanec. »Z večino ljudmi, ki smo jih poznali in so bili deportirani v Pakistan ali Afganistan, smo izgubili stik.« Junija letos so nemške oblasti deportirale njegovega prijatelja. Od takrat Syed ne ve, kje je in kako je z njim. »V Afganistanu je vojna, v Pakistanu uradno ni bilo vojne, umrlo pa je prav tako veliko ljudi. Ljudje umirajo v državah, ki jim Evropa pravi varne.«

Po več kot desetletju »vojne proti terorju«, ki jo je nekaj dni po 11. septembru napovedal tedanji predsednik ZDA George W. Bush, so v mednarodnem združenju zdravnikov za preprečitev jedrske vojne leta 2015 objavili poročilo o neposrednih in posrednih smrtnih žrtvah spopadov v Afganistanu, Pakistanu in Iraku. Skupno jih je bilo vsaj 1,3 milijona, število pa bi po njihovem lahko preseglo tudi dva milijona. Da je bilo »zaradi vojne, nasilja in preganjanja prisilno razseljenih več ljudi kot kadarkoli prej«, v letošnjem poročilu ugotavljajo tudi pri organizaciji Združenih narodov za begunce. Približno pol milijona beguncev po vsem svetu se je vrnilo v domovine in 6,5 milijona notranje razseljenih v svoja lokalna okolja. Toda hkrati opozarjajo, da so mnogi to storili »v vse prej kot idealnih okoliščinah in kljub temu, da je njihova prihodnost povsem negotova«.

Syed je, medtem ko se je sklanjal nad skodelico čaja v kavarni, govoril o nerazumevanju. »Jezi me, da se nihče ne vpraša, kaj se dogaja v vseh teh državah. Slišali smo Tonyja Blaira, ki je rekel, da je bil napad na Irak napaka, toda koliko življenj je bilo izgubljenih in v kakšnem stanju so vse te države danes. So povsem uničene, zdaj pa se tja vrača ljudi, ki so od tam odšli z razlogom.«

Praznost človekovih pravic

Potem ko je leta 2005, leto dni po uradni vključitvi Slovenije v EU, odbor ministrov sprejel »dvajset smernic o prisilnem vračanju«, je tri leta pozneje začela veljati evropska direktiva o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonitih priseljencev iz tretjih držav. Z njo so, kot so zapisali v Bruslju, vzpostavili »vrsto horizontalnih ukrepov, ki se uporabljajo za vse državljane tretjih držav«, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop ali bivanje v državi članici. Beseda deportacija v njej ni omenjena, namesto tega govorijo o vračanju, to pa mora biti zaključeno »po poštenem in preglednem postopku«, »prostovoljna vrnitev« naj ima »prednost pred prisilno«.

»Ljudi deportirajo tako, da navidezno spoštujejo človekove pravice,« razmišlja Jelka Zorn, raziskovalka migracij in profesorica na fakulteti za socialno delo v Ljubljani. To je po njenem tipično za zahodne države in zveze, kot so EU, ZDA in Avstralija, ki izumljajo vedno nove načine tako za pridrževanje ljudi onstran običajnega sodnega nadzora kot tudi njihovo odstranjevanje. Po njenem ne gre za nič drugega kot humano izvajanje nehumanih pooblastil, paradoks, ki kaže praznost človekovih pravic, med katerimi je tudi pravica do zatočišča. »Če se vprašujemo, kje pri deportacijah so človekove pravice, odmislimo celoten kontekst, kolonialno zgodovino, odmislimo vojne in deportacijo vidimo kot tehnično nalogo. Pri tem policijskem nasilju se trudijo zmanjšati fizično nasilje, toda odsotnost lisic v ničemer ne zmanjša nasilnosti in brutalnosti izgona.«


Za povečavo kliknite na infografiko.

Represivni organi se po besedah Neže Kogovšek Šalamon, pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, otepajo direktnih poimenovanj svojih dejanj. »Na ta način politike, ki imajo za ljudi hude posledice, ne zvenijo več dramatično, saj so zavite v birokratski diskurz upravljanja.« Pri tem spomni na podobno prakso slovenskih oblasti pri izbrisanih, ki so jih označili za tujce, ki jim je prenehalo prebivanje, namesto izgonov rečejo privedba do državne meje, danes na meji ni žice, ampak so tehnične ovire. Da gre pri tem za »namerno diskurzivno manipulacijo z namenom prikriti realno dejstvo«, opozarja Marina Lukšič-Hacin z inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Tako se razkriva družbenopolitični odnos do sistemskega nasilja, ki smo mu trenutno priča v evropskem okolju, opozarja in doda: »Deportacija označuje izgon. Gre za politično, sistemsko odločitev, da nekoga, ki ga nočeš, preženeš. Ta pojem je to označeval v zgodovini in ima tudi danes isti pomen.«

Neža Kogovšek Šalamon meni, da gre pri rabi besede vračanje v predpisih EU za podoben fenomen, ki pa ga zakonodajalec utemeljuje tako, da je vračanje lahko prostovoljno in prisilno, čeprav gre po njenem v obeh primerih za prisilo. »Prostovoljno vračanje je vračanje, za katero se odloči posameznik pod grožnjo prisilnega vračanja ali zaradi denarne spodbude, ki jo zagotovi država, če se oseba vrne. Tako vračanje je torej le na videz prostovoljno.«

Nasilje nad človekovo integriteto

Medtem ko so po podatkih vlade v Ljubljani letos v »skrb za integracijo« vključili 126 ljudi z mednarodno zaščito, lani 170, letno poročilo policije kaže, da so leta 2016 »tujim varnostnim organom vrnili 782 tujcev«. To je trideset odstotkov več kot leto prej. Največ so jih poslali na Hrvaško, tistim, ki pa se m enda niso odločili za uvedbo postopka mednarodne zaščite, so »skladno s cilji evropske direktive iz leta 2008 omogočili vračanje v matične države po programu prostovoljnega vračanja«.

Iz centra za tujce v Postojni, v katerem izvajajo »prisilno in prostovoljno odstranitev iz države«, so samo letos deportirali 86 ljudi, lani 290, leto pred tem 320. Kam so bili ljudje izgnani, ne vedo povedati, ker da o tem ne vodijo evidence. »Vrnjeni so bili v sosednjo državo na podlagi sporazuma o vračanju oziroma drugi državi članici EU, če je bil tujec vrnjen na podlagi dublinske uredbe. Preostali so bili odstranjeni v države izvora.« Podatki notranjega ministrstva o deportacijah v sklopu dublinske uredbe, po kateri naj bi prva država članica, ki evidentira prosilca za azil, postopek vodila do konca, kažejo, da je bila večina vrnjenih v matične države. V druge članice EU so namreč deportirali 35 ljudi, od tega 16 v Nemčijo in 14 na Hrvaško. Marca je bila med njimi – po dveh letih bivanja v Sloveniji – tudi sirska družina Korba-Sulejman z enoletnim otrokom.

»To je grozljivo,« je ob omembi deportacije dejal mlad afganistanski prosilec za azil, medtem ko je sedel v knjižnici samoorganiziranega migrantskega centra v ljubljanskem Rogu. Tudi tam so se, podobno kot v Berlinu, lokalni aktivisti povezali z begunci in zdaj ustvarjajo skupne prakse in bijejo boj. Sirsko družino je Afganistanec, ki ni želel biti imenovan, dobro poznal. »Deportacija pomeni konec. Čas teče, delaš, si aktiven, se trudiš, potem pa ti rečejo: Odidi! Ne vem, ali bom sam čakal na negativne odgovore,« je razmišljal. Dve leti je v Sloveniji, toda odgovora pristojnega notranjega ministrstva v zvezi z azilom še nima. »Govorijo, da lažemo, toda imam veliko dokazov, da potrebujem mednarodno zaščito. Vem, vsi čakamo, a je težko. Težko je, ker ne veš, kaj bo.«

Da si marsikdo ne zna predstavljati, kako travmatične so deportacije, poudarja Zana Fabjan Blažič, antropologinja, ki je prav tako aktivna v delovni skupini za azil v Rogu. Večina ljudi v Sloveniji nima zares stika z begunci, toda po njenem je pomembno razumeti, zakaj je Carol Korba-Sulejman kričala iz kombija, ko so jo z družino odpeljali, in zakaj sirski begunec Ahmad Shamieh pravi, da bi deportacija na Hrvaško zanj pomenila smrt. »Ljudje kdaj povzemajo govorico oblasti in jo ponotranjijo brez prevpraševanja. Notranje ministrstvo noče govoriti o deportacijah, ampak temu pravi predaja ali izročitev, kar zveni malo lepše, v resnici pa prikriva nasilje. Deportacija je nasilje nad človekovo integriteto.« Stiki s tistimi, ki jih je ministrstvo doslej izgnalo v domovino, so po njenih izkušnjah danes bolj kot ne pretrgani, ohranjajo ga z vrnjenimi na Hrvaško.

»Pravijo, da so izgubili vse, tudi upanje,« pripoveduje Zana Fabjan Blažič. Kritična je tudi do ministrstva, ko pravi, da je sirska družina odšla prostovoljno: »Zakaj bi se potem dve leti borili na sodišču? In zakaj je mama jokala, ko so jih odpeljali? Na koncu so se vdali in zdaj jim je hudo, nimajo socialne mreže, kot so jo imeli v Sloveniji.« Prostovoljne deportacije, kot jih uradno imenujejo oblasti v Ljubljani, Berlinu in Bruslju, so po njenem v resnici prisilne.

Odstranjevanje

Pri pristojnem direktoratu za notranje zadeve, migracije in naturalizacijo v Ljubljani vztrajajo, da v okviru dublinske uredbe »ne izvajajo deportacij oseb z območja EU«, ampak »dublinske predaje« v drugo državo članico. Policija pa na podlagi zakona o tujcih izvaja »vračanja in odstranjevanje tujcev«. Kot poudarjajo, gre za primere, »ko tujci vstopijo oziroma prebivajo na območju Slovenije nezakonito« oziroma ne izpolnjujejo pogojev za bivanje. »Policija tujcem v postopku izda odločbo o vračanju, lahko z rokom, kar pomeni, da imajo možnost sami zapustiti Slovenijo, ali brez roka, kar pomeni, da takrat policija izvede vračanje ali odstranitev,« so sporočili. Ker to izvajajo na individualen način, »kar pomeni, da gre za temeljito individualno obravnavo vsakega tujca posebej s pripravo na odstranitev«, ocenjujejo, da so pri tem uspešni. »V vseh letih izvajanja ne beležimo primera, ko bi prekinili postopek vračanja oziroma odstranitve v fazi, ko smo ga že začeli fizično izvajati.«

Od lanskih skupno 290 deportacij iz centra za tujce, od katerih jih je bilo 99 vrnjenih na podlagi sporazuma o vračanju, je bilo 13 ljudi vrnjenih z avtobusom, prav toliko z vlakom, 146 z letalom ter 18 »na drug način«. Policija pri tem, kot pravijo, koristi redne linije s prevozniki, ki so na razpolago. V zadnjih desetih letih so za deportacije ali, kot jim pravijo sami, »odstranjevanje tujcev« skupno porabili 1.298.544 evrov, večino iz evropskega sklada. Za letalske vozovnice za dublinske predaje so v enakem obdobju plačali 253.657 evrov. Medtem pa posameznemu prosilcu za mednarodno zaščito – vsega skupaj jih je v Sloveniji ta hip 215 – namenijo 18 evrov na mesec.

»Delujejo po načelu ni človeka, ni problema,« opozarja Zana Fabjan Blažič. »Prek kvotnega sistema so iz evropskih držav primorani sprejeti določeno število beguncev, in to izvršijo. A tudi to v manjšem obsegu od obljubljenega, preostalih pa se poskušajo znebiti,« opozarja aktivistka. Govori o psihološkem izčrpavanju ljudi, ko čakajo v azilnih domovih na rešitev prošnje, o tem, da policija mnoge zavrne že na meji, o tem, da jih veliko zbeži iz države, potem ko jim zavrnejo azil, ker se bojijo, da bodo zaprti v centru za tujce ali pa jih bodo deportirali. »Vzvodov, po katerih se Slovenija znebi ljudi, je ogromno in pri tem so oblasti uspešne.«

V akcijskem načrtu ministrstvo predvideva, da bo med letoma 2015 in 2020 slabih osem milijonov evrov namenilo za »vključevanje« in »zakonito priseljevanje« beguncev, toda hkrati nameravajo prav toliko denarja porabiti za njihovo »vračanje« oziroma deportacije.

Človekove pravice deportiranca

Slovenska Karitas od oktobra 2015 kot neodvisni opazovalec nadzira postopke »prisilnega vračanja«, ki jih izvaja policija. To je po besedah Danila Jesenika Jelenca, izvajalca monitoringa, v skladu z evropsko direktivo iz leta 2008. Na podlagi videnega meni, da policisti ravnajo korektno in v skladu s predpisanimi postopki, tako da je vsako poročilo doslej lahko zaključil »ne le s pohvalo, ampak tudi s potrditvijo, da so bile spoštovane človekove pravice in dostojanstvo deportiranih oseb«. Kako pa so se odzvali izganjani ljudje? »Večinoma so vsaj na zunaj resignirani, vdani v usodo. Vrnitev ni za vsakega polom. Kažejo tudi neko upanje in moč za naprej, za nov začetek v domovini, nemara celo za nov pobeg v Evropo.« Videl in zabeležil pa je tudi še zadnje poskuse ljudi, da bi se izognili deportaciji.

Odkar pri Karitasu več kot dve leti izvajajo monitoring, jih je policija o prisilnih vrnitvah obvestila v zgolj petih primerih. Od tega cerkveni ustanovi pri enem primeru ni uspelo izvesti monitoringa. Policija sicer poroča, da je bilo samo lani iz centra za tujce »vrnjenih in odstranjenih« 290 ljudi. »Teh številk ne morem komentirati, ker jih ne poznam,« pravi Danilo Jesenik Jelenc iz Karitasa. »Morda 290 deportacij obsega tudi tiste, ki so po prejeti odločbi o izgonu sami odšli in jih ni bilo treba spremljati.« Glede neujemanja med podatki o deportiranih iz centra za tujce in tistimi, katerih izgon so nadzirali pri Karitasu, na notranjem ministrstvu odgovarjajo: »Center za tujce je lani vrnil 290 ljudi, kar pa ne pomeni, da so bili vsi vrnjeni v izvorno državo, še manj pa, da je šlo za prisilno vračanje. O tem namreč lahko govorimo le takrat, ko tujec ne soglaša z vračanjem in ga zato v postopku spremlja policija do izvorne države.«

Vračanje v nevarnost

Tri leta pred uradnim vstopom v EU so v Sloveniji prvič izvedli pilotni projekt Pomoč pri prostovoljni vrnitvi. Leta 2005 sta nato pogodbenika, slovenska vlada in Mednarodna organizacija za migracije (IOM), ratificirala memorandum o sodelovanju, medtem ko so program prostovoljnega vračanja beguncev v domovino začeli izvajati tri leta pozneje. Samo lani so tako vrnili 62 ljudi, med njimi 15 v Afganistan. »Če so osebe upravičene do sprejemne in reintegracijske podpore, jih osebje IOM pričaka na letališču in pomaga z urejanjem formalnosti, ki so povezane s kontrolo osebnih dokumentov, dvigom prtljage, morebitnimi carinskimi postopki, urejanjem notranjega transporta z letališča do končne destinacije, začasno nastanitvijo do dveh tednov in osnovno zdravniško pomočjo,« pojasnjujejo v ljubljanski pisarni IOM. Kdo je upravičen do reintegracijske pomoči, določi država. Trenutno so to otroci brez spremstva, družine, starejši in osebe z zdravstvenimi težavami. Toda od 62, ki so jih lani vrnili v domovino, jih je bilo zgolj šest vključenih v podporo v Afganistanu, leto pred tem je ni dobil nihče, prav tako tudi leta 2015. »Osebe, vključene v naš program, najpogosteje pripravijo poslovni načrt, redkeje pa se odločijo za drugo obliko podpore, kot je izobraževanje ali zdravniška pomoč.«

Pisarno mednarodne medvladne organizacije v afganistanski prestolnici Kabul vodi Masood Ahmadi. Na vprašanje, v kakšnem stanju so ljudje, ki jih vrnejo v domovino, v kateri zadnja vojna traja že skoraj 17 let, po telefonu odgovarja: »Ko gre za prostovoljne vrnitve, so veseli.« Toda poročilo, ki so ga nedavno objavili pri organizaciji Amnesty International, kaže povsem drugačno realnost. Potem ko so nevladniki govorili s številnimi ljudmi, ki so bili deportirani, so zaključili, da so evropske vlade skoraj deset tisoč Afganistancev vrnile v nevarnost. Številni med njimi so bili po prisilni vrnitvi ranjeni v bombnih napadih, ubiti ali pa živijo v stalnem strahu pred preganjanjem. V nevladni organizaciji opozarjajo, da medtem ko je v Afganistanu »več smrtnih žrtev med civilisti kot kdaj prej«, evropske vlade silijo vse več prosilcev za azil nazaj.

Deportacija je deportacija

Ker je namen programa prostovoljnega vračanja predvsem »dostojna in varna vrnitev«, po besedah Masooda Ahmadija ni mogoče povedati, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so bili v Afganistan vrnjeni leta 2015. V organizaciji jih namreč spremljajo največ pol leta po vrnitvi, pa še to le, če so se ljudje pripravljeni angažirati. »Za kaj več bi bilo treba spremeniti naše programe. Samo lani smo imeli sedem tisoč vrnitev iz Evrope. Z viri in osebjem, kot jih imamo zdaj, tega enostavno ni mogoče početi.«

Da so države članice med letoma 2005 in 2015 največ denarja, ko gre za »upravljanje migracij«, porabile prav za deportacije beguncev z letali in avtobusi, kaže raziskava The Migrant Files, ki so jo pred dvema letoma opravili v organizaciji Journalismfund. Največ denarja se v EU tako ne nameni za oskrbo ljudi, ampak za njihov izgon. »Tega ne morem komentirati,« odgovarja uslužbenec IOM v Kabulu. »A kaj potem narediti s tistimi, ki ne dobijo azila? Drži, da so deportacije drage v primerjavi s prostovoljnimi vrnitvami. Zato se države spodbuja k programom prostovoljnih vrnitev. Prosilcem za azil je treba dati možnost, da se sami odločijo o prostovoljni vrnitvi, v nasprotju s siljenjem, da jih tja vrnemo.« Podatki IOM kažejo, da se večina ljudi, ki je bila »prostovoljno vrnjenih«, ne odloči za ponovno migracijo. »To je povezano s tem, da je pot v Evropo zelo težavna, azilni postopki pa dolgotrajni, tu pa so še pričakovanja ljudi in realnost, s katero se potem srečajo v Evropi.«

Toda tudi v samoorganizirani skupini Stop deportacijam, v kateri deluje Asif Syed, poudarjajo, da ne gre za prostovoljne vrnitve. »Karkoli prilepite nanjo, je deportacija deportacija in pomeni izgon,« je med pogovorom v Berlinu razmišljal Syed.

Slepo sledenje

EU in afganistanska vlada sta oktobra lani podpisali dogovor, s katerim so deportacije v uničeno državo dobile širšo pravno podlago. Na notranjem ministrstvu v Ljubljani pravijo, da je bil z dogovorom »storjen korak naprej k reševanju migracijske krize, ki jo lahko države EU rešijo le s sodelovanjem s tretjimi državami, ki temelji na podlagi solidarnosti, zavezanosti in skupnih prizadevanjih«.

Toda Vasja Badalič, raziskovalec na inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti, poudarja, da so se v zadnjih letih varnostne razmere v Afganistanu poslabšale, spopadi in bombni napadi se izvajajo že skoraj po celotni državi. Tudi v Kabulu, ki ga zahodne države promovirajo kot varno mesto, se redno izvajajo bombni napadi in likvidacije. Po njegovem je neprimerno, da so evropske države izkoristile šibkost afganistanskega režima in izsilile možnost, da lahko prisilno vračajo ljudi na nevarno vojno območje. »Ker je obstoj afganistanskega režima skoraj v celoti odvisen od vojaške in finančne pomoči zahodnih držav, mu ni preostalo drugega kot podpisati sporazum,« poudarja Badalič. »Žal so slovenski politiki, tako levi kot desni, podprli okupacijo Afganistana, niso pa pripravljeni sprejeti posledic, ki so nastale zaradi te okupacije. Ena izmed njenih posledic so ljudje, ki zaradi vojne bežijo iz Afganistana. Glede na to, da je bila katastrofa že povzročena z okupacijo, bi lahko zdaj namenili več sredstev za pomoč ljudem, ki so žrtve te vojne. Hkrati pa bi morali slovenski politiki umakniti podporo ne le vojni v Afganistanu, ampak tudi vsem drugim vojnam, pri katerih slepo sledimo ZDA.«

Evropski apartheid

Nobelovo nagrado, ki jo je pred petimi leti prejela EU, ji lahko, kot pravi Zana Fabjan Blažič, mirno odvzamejo. »Evropa bije vojno na svojih tleh proti ljudem, ki so najnižje na družbeni lestvici in ki najbolj potrebujejo zaščito. Begunci niso edini v Evropi, ki postajajo drugorazredni, ampak je takih ljudi vse več, so pa begunci tisti, ki nimajo niti priložnosti ostati.« To, kar se po njenem dogaja, je birokratska vojna. »Ubijajo jim upanje, ki so ga ves čas gojili. Veliko jih ostane brez papirjev ali na cesti, nekateri se znajdejo celo v kriminalu.«

V demokratični Evropi azila ni več, poudarja profesorica Jelka Zorn. »To institucijo, ki jo je še posebej spoštovala in razvijala povojna zahodna Evropa, je v zadnjih dveh desetletjih zamenjala politika upravljanja migracij. Njena ključna ukrepa sta pridrževanje in odstranjevanje.« Profesorica pri tem govori o vpetosti v širši kontekst globalnih neenakosti: »Sodobna rasistična praksa, zakonodaja in diskurz, katerih rezultat je neenaka mobilnost ljudi, so nadomestili nekdanjo kolonialistično kategorizacijo ljudi v več- in manjvredne rase, kar je bila osnova utemeljevanja suženjstva in drugih oblik ekonomskega izkoriščanja.« Sodobnega rasizma, ki se kaže v zanikanju svobode gibanja večine svetovnega prebivalstva in ilegalizaciji migrantov, po njenem ni mogoče misliti ločeno od vprašanja azila.

Jelka Zorn govori o evropskem apartheidu. Ilustrativen primer zanj je po njenem v različni obravnavi državljanov in nedržavljanov EU. Ko so leta 2005 v postojnskem centru za tujce pomotoma pridržali državljana Nemčije, ker pri sebi nista imela osebnih dokumentov, na besedo pa jima niso verjeli, je policija v poročilo zapisala: »Pri nastanitvah državljanov EU je potrebna skrajna previdnost, kajti kakršna koli nastanitev državljana EU v center za tujce, ki lahko dokaže istovetnost, je nesprejemljiva in nezakonita.«

Njegov boj

Potem ko je Asif Syed leta 2007 pribežal iz Pakistana, je bil najprej v Grčiji, potem na Madžarskem. Leta 2013 je prošnjo za azil podal v Nemčiji. Po enem letu so oblasti naznanile, da ga bodo deportirale na Madžarsko, ker da je to država, ki je v skladu z dublinsko uredbo pristojna za obravnavo njegove prošnje. Ko je samo pomislil na Madžarsko, ga je spreletel srh. »Tam te zaprejo, živiš v celici z nekaj kruha. Nismo kriminalci, smo samo begunci. Edina misel tedaj je bila samomor,« je razlagal. Ker vrvi ni bilo pri roki, so uporabili strojček za britje. Vse štiri, ki so bili v isti celici, so prepeljali v bolnišnico. Toda od tam so jih poslali v Srbijo, tam pa se je zanj pot proti Evropi spet začela.

»Sem desettisoči,« je leta 2014, ko je Nemčija odločila, da ga bodo deportirali, sporočal v javnem vabilu na protest pred predstavništvom EU v Berlinu in tako opozoril tudi na številne podobne usode beguncev. »Ustavite deportacije,« sporočajo z vsemi protesti in akcijami, ki so jih od takrat organizirali. Nekateri so prisluhnili. Nemški časopisi so pred dnevi poročali, da je bilo letos ustavljenih 222 deportacij beguncev, ki so jih nemške oblasti hotele poslati v domovino z letali, ker so se tako odločili piloti.

Po skoraj desetletju takšnih in drugačnih bojev v Evropi ima Asif Syed danes dovoljenje za stalno bivanje. »Ko smo pripravili prvi protest, sem si rekel, da če bom ustavil svojo deportacijo, potem lahko ustavimo tudi druge,« se je prvič nasmehnil.